Posted on 1 Comment

Kdaj se v nosečnosti priporoča začeti z vadbo za nosečnice?

To je zelo pogosto vprašanje, ki ga dobimo na mail. Splošno prepričanje je namreč, da nosečnica čim dlje časa vadi na klasičen način, le da to vadbo malce prilagodi, na primer ne dela več trebušnjakov, ne dviguje težkih uteži ipd. Nosečnica začne iskati ‘prilagojeno’ vadbo nekje v drugem trimestru ali ko jo začnejo pestiti tipične težave (bolečine v križu, medenici, diastaza rektusov, zbadanje pod rebri ipd).

Na Vadbeni kliniki organiziramo (poleg vadbe za nosečnice) tudi delavnice Naravna nosečnost & naravni porod. Večina nosečnic se nam pridruži na delavnici šele v zadnjem trimesečju, kar nato obžalujejo. Zakaj? Vse uporabno znanje, pridobljeno na delavnici, bi s pridom lahko uporabile že od prvega dne nosečnosti dalje in si tako prihranile marsikatero težavico. Torej obžalujejo, da se delavnice niso udeležile že prej!

Prav tako velja za vadbo. (Naša) vadba za nosečnice ni zgolj prilagoditev klasične vadbe za nosečnice, ampak gre za precej drugačno in širšo vsebino/filozofijo. Vadba za nosečnice, za razliko od drugih vadb, pripravlja medenico na porod, pomaga prsnemu koši, da se pravilno širi s čimer ohranja dobro delovanje trebušne prepone, ki je med drugim tudi ena izmed glavnih iztisnih mišic. Kaj je bistvo vadbe za nosečnice smo opredelili v istoimenskem blogu. 

Na naši vadbi za nosečnice poskrbimo, da telo uspešno pumpa vensko kri iz spodnjih okončin, prav tako pa limfo, ki je naš filter sistem. S temi vajami tudi preprečujemo krče v mečih.

 

Naša vadba za nosečnice skrbi za sproščanje ligamentov maternice Ligamenti maternice imajo to lastnost, da so na pol mišice, na pol ligamenti. In ravno zaradi svojih mišičnih lastnosti grejo lahko tudi v spazem. To se manifestira na primer kot bolečine v medenici ali dimljah, kot zatrdevanje trebuha ali v neustrezni legi ploda in posledično vpliva na porod…

Zakaj bi bilo dobro z vadbo za nosečnice začeti že kar s prvim dnem nosečnosti?

Preberite si štiri tehtne razloge:

1. V prvem mesecu nosečnosti poteka organogeneza, kar pomeni da se zarodku tvorijo organi. To je zelo pomemben čas, postavljajo se najpomembnejši temelji novega življenja. Najbrž tudi zato narava v tem času s slabostmi in utrujenostjo poskrbi, da upočasnimo svoj tempo in damo našemu telesu in zarodku možnost, da ustvarita najboljše, kar se da. Gibanje je absolutno pomembnejše od ne-gibanja. Ni pa popolnoma vseeno, kakšno je to gibanje. Iz tega razloga je s ‘prilagojeno’ vadbo za nosečnice dobro začeti že takoj na začetku.

2. Drugi razlog je v učenju boljših gibalnih in dihalnih navad v izogib kasnejšim nosečniškim išiasom, zatekanjem, bolečinah, diastazi rektusov.. Sodobna nosečnica veliko sedi (ali stoji oziroma je zaradi poklica v različnih drugih prisilnih držah). V zvezi s tem se pojavljajo težave, ki niso vezane samo na nosečnice, ampak se v nosečnosti se še toliko bolj izrazijo. Idealno bi bilo, da bi ženska svoje telo začela pripravljati za nosečnost že pred nosečnostjo – tako z vidika gibanja kot z vidika prehrane. Ker temu ponavadi ni tako, je za nosečnico dobro, da se temu posveti čim prej in ne čaka, da ji telo pokaže prvi ‘rumeni karton’.

3. Tretji razlog je tveganje ‘poškodb’ pri klasični vadbi. Če nosečnica nadaljuje s klasično vadbo, kjer inštruktorji niso usposobljeni prilagoditi vadbe njenim potrebam, lahko nehote izvaja določene vaje, ki ji potem povzročijo težave, ki je niti ne zna povezati s to vadbo. Na primer izogiba se trebušnjakom, vseeno pa izvaja planke. Zaradi tega se ji takoj ali kasneje razvije diastaza rektusov (razmik trebušnih mišic) in/ali popkovna kila. To lahko vpliva na slabšo stabilizacijo telesa, večji trebušček, kjer se plod lahko neustrezno namesti v smeri naprej in s tem težji porod (ker trebušne mišice ne zaobjemajo dojenčka in ga premalo pomagajo iztiskati ven) in težje okrevanje po porodu. Ni nujno, da nastane problem le v vrsti vadbe oziroma vaj, ampak je lahko le v načinu izvedbe. To pomeni, da lahko izvajata dve nosečnici isto (slabo) vajo, pa bo prvi nosečnici bolj škodovala, kot drugi. Razlika je lahko samo v načinu dihanja (vdih, izdih, ali zadržuje dih, ali izdihne pred gibom ali med njim ali uporablja pri tem prepono ali ne..), kar je sestavni del našega programa za nosečnice.

4. Četrti razlog je v dobri legi ploda in dobri ‘postavitvi’ maternice v telesu. Nosečnico s svojo držo telesa in s svojim načinom (ne)gibanja določa prostor za razvoj ploda. Fiziološka norma za optimalno lego ploda je ‘fleksija’ – v takšnem položajo se plod telesno najbolje razvija in najlažje rodi. le malo ljudi ima v današnjem svetu dobro držo. Zato je še toliko bolj pomembno, da začne nosečnica z osveščanjem lastne drže in učenjem pravilnega sklanjanja, sedenja, nošenja, dvigovanja čim prej, ko izve, da je noseča ali še pred tem, ko zanosi. O tem smo več pisali v blogu Kako se izogniti rezanju presredka, carskemu rezu in ekstenzijskemu vzorcu dojenčka?

Številne raziskave potrjujeo, da je ustrezna vadba za nosečnice koristna tudi za plod. Dejansko pa se niti pol ne zavedamo, kako pomembno je gibanje za plod. Nosečnice, ki veliko sedijo oziroma delajo v drugih prisilnih držah ali dvigujejo imajo slabše izhodišče za dobro držo in znotraj te drže za dobro lego zarodka.

Sem mnenja, da večina nosečnic ne pozna vsebine in pravega namena (naše) vadbe za nosečnice. Osnovni razlog za treninge/vadbo na sploh je biti v formi tako kondicijsko, kot estetsko. Ženske želijo to ohranjati čim dlje v nosečnost, saj si vadbo za nosečnice predstavljajo bolj kot nek zelo omejen vadbeni režim, ki ga je potrebno upoštevati, ko trebušček že začne fizično ovirati. Nekatere se tudi ne želijo že takoj ‘odpovedati ugodju’ in priljubljenim aktivnostim, ki jih bosta nosečnost in materinstvo slej ko prej za nekaj časa izbrisali iz njihovega urnika. Če bi nosečnice vedele, s čim vse so prikrajšane v času, ko ne prakticirajo vadbe za nosečnice (one in plod), bi s tovrstno vadbo začele že ‘prvi dan nosečnosti’ ali še preden zanosijo.

Upam si celo trditi, da bi bili vsi ljudje lahko celo v veliko boljši formi, če bi celo življenje vadili po principih vadbe za nosečnice, kot na način kot sicer trenirajo. Zakaj? Žal klasičen način pogosto jemlje kvaliteto gibanja, stabilizacije, gibljivosti sklepov ipd. 

Naj vam predstavim en konkreten primer. Ravno v času pisanja tega bloga je bila pri meni na individualni obravnavi mamica treh porodov s štirimi otroki. Leto in pol po zadnjem porodu se je lotila HIIT vadbe v vadbenem centru, kjer sicer dajo veliko na kvaliteto gibanja. Vseeno ne ona ne njena inštruktorica nista vedeli, da ima mamica veliko diastazo rektusov (disfunkcionalni razmik trebušnih mišic). Ko je naredila klasičen ‘test’ za diastazo, upogib trupa, so se mišice zaprle. Šele, ko je delala test diastaze po naši metodi, ki ga je sama našla na spletu, je ugotovila, da je nekaj zelo narobe. V tem položaju se ji je naredil (izbočil) zelo velik greben. To je potem opazila pri številnih vajah na treningu. Opozorila je inštruktorico, vendar ji ta ni znala najbolje pomagati. Zato je trenirala dalje, le da je vedno preskočila tiste vaje, kjer se ji je delal grebenček (in ni jih bilo malo). Najverjetneje si je s tem diastazo poslabšala – ampak seveda nehote. namen je bil okrepiti telo – dobila je pa ravno nasprotno. 

Veliko žensk trenira na način, da sploh ne ve, da se tam dogaja kaj nezaželenega (na primer, da na treningu potiska medenične organe navzdol). Potem ko zanosijo še kar nekaj časa nadaljujejo s tem, ker seveda ne občutijo nič slabega. Telo se poskuša znajti z dano situacijo in ustvarja raznorazne kompenzacije. (Pomnimo, telo vedno dela v smeri ‘vse za preživetje’. zanj je trening boj za preživetje! In nam ustreže v vseh možnih gibih – tudi če nam delajo škodo na dolgi rok!) Vedno bolj je ženska noseča, bolj jo doletijo spremembe pogojene z nosečnostjo: (Preveri, katere spremembe so to in katerih je 9 najbolj tipičnih težav ter kako se jim z vadbo izogniti!) in vse težje telo vrši te kompenzacije. Ko ne zmore več, nam začne pošiljat ‘rumene in rdeče kartone’ v obliki raznoraznih tegob in bolečin (nosečniški išias, bolečine v medenici, v križu, v dimljah, pod rebri itd..) Omenjene tegobe niso pogojene le z neprimerno vadbo, ampak na splošno z neprimernim (ne)gibanjem (preveč sedenja naenkrat in v slabi drži, premalo hoje, nepravilno dvigovanje, obratno dihanje ipd).

Kaj pa tiste nosečnice, ki jim je zdravnik predpisal omejeno gibanje oziroma počitek?

Gibanje osvobaja. Prevelika aktivnost lahko drastično poslabša vaše simptome.  Absolutni počitek/mirovanje pa je spet druga skrajnost. Med ‘prisilnim’ počitkom medenica postane rigidna, dihanje upeša, mišice atrofirajo, sklepi se slabše podmazujejo, noge lahko otekajo in pojavijo se lahko krvni strdki. To ni dobro ne za mati, ne za plod, bistveno oteži porod in poporodno okrevanje. Na Vadbeni kliniki smo prepričani, da za vsako stanje nosečnice obstaja določen način gibanja. Če ne drugega lahko nosečnica v ležečem položaju (ali na boku) izvaja dihalne vaje (medenično dihanje), odpira in zapira kolena, drsi z nogo po oporni površini naprej in nazaj (ter navznoter in navzven), se pretegne v položaju ‘školjkice’, gre v oporo na vse štiri in samo diha v trebušček ter ga sprošča ali se nežno ziba v bokih naprej in nazaj (kar lahko stori tudi, če stoji pokončno z rokami v opori na steni). To je samo nekaj primerov zelo reduciranega gibanja. Takšno gibanje je majhno po obsegu in intenzivnosti, a zelo veliko in bogato po njegovih blagodejnih učinkih na telo. V ta namen smo v programu CELOSTNA NOSEČNOST pripravili celoten video. Največkrat pa ga prakticiramo še dodatno prilagojeno na individualni obravnavi za nosečnice. 

Kadarkoli ste v dvomih glede vadbe bodisi na začetku vaše nosečnosti ali ob morebitnih rizičnih stanjih se lahko skupaj posvetujemo z vašim ginekologom!

In do kdaj v nosečnosti se priporoča vadba, do katerega tedna?

Sama sem v obeh nosečnostih vadila dobesedno do zadnjega dne. In le zakaj ne bi? Bolj se bliža porod, bolj je nosečnica okorna, težka, zasopla.. bolj potrebuje ustrezno razgibavanje, dihalne vaje, sproščanje, sprehod, ‘gibalno’ masažo z žogicami..

Nekatere nosečnice so mnenja, da je dobro, da v zadnjih tednih pred porodom počivajo. Nič ni narobe s počitkom. Samo prav tako celodnevni počitek nima dodane vrednosti. Telo mora ostati prožno in gibljivo. Limfa mora krožiti, venska kri se mora vračati nazaj k srcu. Otrok se mora začeti spuščati (gravitaciaj!) Vse to je gibanje. V zadnjih dneh pred porodom je zato najbolj idealno združiti oboje v enaki meri. Zraven pa še vse skupaj začiniti z veliko mero ljubezni oziroma oksitocina <3 

Posted on Leave a comment

Diastaza rektusov po carskem rezu in dvojčkih / Preobrazba leta 2019 / Tjašina zgodba

Leto 2019 je bilo na Vadbeni kliniki v znamenju mamic z diastazo rektusov po dvojčkih. Kar nekaj primerov jih je bilo in vsem je bilo skupno to, da so imele res velike diastaze z napovedanimi operacijami in tudi to, da so bili vsi primeri sanacije uspešni!

Kaj je sploh velika diastaza rektusov?

Poudarek je predvsem na globini razmika- (koliko daleč sežeš s prsti v globino) – vezivno tkivo se je namreč zelo raztegnilo in v kombinaciji s stanjšanimi mišicami, ki so izgubile sposobnost ‘zajezitve’ znotraj-trebušnega pritiska. Posledica tega je ‘velika diastaza’, ki pa je seveda tudi široka, ponavadi 4 – 8 prstov.

Za vse, ki ne veste, kaj diastaza rektusov je, si lahko preberete več v blogu 10 najpogostejših vprašanj o diastazi rektusov ali naložite Brezplačni video priročnik o diastazi rektusov in preverite hiter test diastaze rektusov. Lahko pa se pridružite tudi Brezplačni mini Akademiji o diastazi rektusov!

Tjaša, 30 let, je januarja 2019 rodila dvojčka s carskim rezom. Carski rez je dodatna oteževalna okoliščina pri sanaciji diastaze rektusov. Dvojčka sta bila kar velika, eden malo manj kot 3000g, drugi pa malo več kot 3000g! Tudi njena diastaza je bila posebna, poleg velikosti (v obliki globine in širine), se je ‘ponašala’ še z dolžino. Razmik je največkrat prisoten v predelu trebuha nad popkom (pa do prsnice), pri Tjaši pa je segal še pod popkom proti medenici. Poleg tega je bila prisotna tudi popkovna kila, kar sem ocenila ‘po videzu’ in se je kasneje potrdilo na UZ.


Nismo ravno vsak dan priča tako velikemu nosečniškemu trebuhu. Posledice so skorajda neizogibne.

“Kljub prilagojeni telovadbi v nosečnosti (ne na Vadbeni kliniki)  sem imela precejšnjo diastazo na katero sem zdravnike opozorila sama. Niti v porodnišnici in niti pri ginekologu me niso pregledali. Ginekolog mi je na mojo prošnjo dal napotnico za fizioterapijo, ampak preden sem dobila 1. termin, sva z Aljino  pomočjo in vajami že pol naredili.” Je zapisala Tjaša.

Tjaša je tako ena izmed mnogih, ki ni bila deležna pregleda trebušne stene (s strani fizioterapevtov) v porodnišnici in to kljub dejstvu, da je rodila dva velika dojenčka, niti je ni pogledala ginekologinja. Tjaša je morala sama opozoriti na to. Veliko mamic sploh ne ve, da ima diastazo rektusov oziroma, da je to problem in zato niti ne vprašajo zanjo, stanje pa se potem lahko samo še poslabša. Ali pa celo dobijo ‘nasvet’, naj delajo trebušnjake! Tjaša je nato pri osebnemu zdravniku na mojo pobudo dobila napotnico za UZ in za posvet pri abdominalnem kirurgu. Več o tem v nadaljevanju zgodbe. (Kako je izgledal moj posvet pri abdominalnem kirurgu si lahko preberete tu.)

Zakaj carski rez ovira okrevanje diastaze rektusov?


Tjaša po najini prvi obravnavi, kjer sva namestili tudi kinezio trakove, ki služijo boljši prekrvavitvi, limfni drenaži, propriocepciji in ‘omilijo’ napake gibanja ter opozarjajo mamico na pravilno držo in aktivacijo mišic. Brez njih je Tjašin trebuh stoje izgledal kot žoga.

Carski rez ni nedolžen poseg. Pri samem posegu je prerezanih okoli 10 različnih slojev tkiv v globino. Noben kirurg vsakega posebej ne zašije nazaj. Ko je telo odprto se sušijo serozne tekočine, ki sicer omogočajo gladko drsenje tkiv med seboj. Po posegu gladko drsenje tkiv torej zavira zmanjšana količina teh tekočin, zašiti sloji tkiv med seboj in še notranje brazgotine oziroma zarastline oziroma adhezije, ki ‘poženejo svoje lovke’ različno široko in globoko. S tem zavirajo optimalno delovanje trebušne stene, kot da bi se nam bluza zataknila v zadrgo od hlač. Zato se pomemben del rehabilitacije diastaze rektusov skriva v obravnavi teh zlepljenih tkiv in zarastlin. (VEČVečina mamic po carskem rezu skrbi za brazgotino, ampak žal samo v površinskem, vidnem delu. To je samo vrh ledene gore in zgolj estetske narave.

Kdaj je Tjaša začela z rehabilitacijo (po porodu s carskim rezom)?

Tjaša je prišla k meni 7 tednov po porodu. Takrat je izgledalo, da bo najverjetneje potrebovala operacijo. Tega se nobena mamica ne razveseli. Klasični kirurški pristopi v Sloveniji niso kaj dosti naklonjeni upoštevanju zakonitosti delovanja trebušne stene in naredijo veliko kolateralne škode. Največkrat poseg zahteva rez od ‘kolka do kolka’ in včasih še vertikalno po trebuhu, kjer nato zašijejo mišice skupaj, ne da bi upoštevali funkcionalno vlogo fascij oziroma linee albe in drugih fascij trebušne stene. (Več o tem in kako preprečiti operacijo diastaze rektusov).


Slika druge stranke, ki je k meni prišla na obravnavo po abderoplastiki.

Tak poseg je primerljiv s carskim rezom.

Razlika je v tem, da zajema  carski večje globine, klasični poseg diastaze rektusov pa večje površine. Oboje pa zahteva več tednov ali mesecev okrevanja in rehabilitacijskih vaj.

Kako se je Tjaša lotila sanacije diastaze?

Tjaša naredila sklop šestih polovičnih obiskov na približno 14 dni razmika, vmes pa zavzeto izvajala vaje doma s pomočjo individualno sestavljenega programa z video vajami.

Odločilni je bil drugi obisk.

Na prvem srečanju je bil bolj poudarek na ‘diagnostiki’ stanja, na razlagi, kako deluje trebušna stena (katere zakonitosti moramo upoštevati in kako) in na osnovni tehniki upravljanja z IAP* (po domače povedano, kako aktivirati mišice – s pomočjo dihanja – da se ne naredi grebenček, ko se poveča pritisk. Recimo ob dvigu glave leže na hrbtu. 

IAP* = intra-abdominal pressure – znotraj-trebušni pritisk

Na prvem srečanju iščemo, testiramo najbolj ustrezen način (strategijo rekrutacije in timing ustreznih mišic). Včasih nam to na prvem srečanju ne uspe (popolnoma), ker je diastaza rektusov dejansko še prevelika in pregloboka. Mamici se ob nepremičnem ležanju na hrbtu vidi, kako se ob dihanju premika črevo. 

Zato je odločilen drugi obisk. V vmesnem času (14 dni) mora mamica izvajati vaje po navodilih in čim bolj izboljšati način dvigovanja, nošenja in dojenja otrok. Ne sme zadrževati diha. Če ob drugem srečanju uspe zadržati pritisk, torej da se na primer ob dvigu glave ne naredi grebenček, potem je napredek jasno viden in obstaja velika verjetnost, da operacija ne bo potrebna, ker se tkiva odzivajo.

To je največji korak v celotnem postopku ‘rehabilitacije’. To je tako, kot da potujemo po Velikem kanjonu in ga moramo najprej premostiti. Ko smo ga enkrat premostili, nas čaka samo še veliko pešpoti, najtežji del, premostitev, pa je za nami.

Dojenje je prav tako eden izmed faktorjev, ki upočasnjujejo sanacijo diastaze.

Dojenje je proces, kjer telo še vedno tvori veliko ‘nosečniških’ hormonov. Na primer hormon relaksin, ki mehča tkiva. V kombinaciji z odsotnostjo menstruacije pa pomeni tudi manjšo količino estrogena. To je velik faktor, ki se ga moramo zavedati, saj upočasnjuje rehabilitacijo. Seveda se nobena mati zaradi tega ne odpove dojenju. Dojenje ima za otroka (in tudi zanjo) še toliko (drugih) prednosti, da brez pomisleka odtehta nekaj negativnih vplivov. 

Dobro je, da se zavedamo, da se po končanem dojenju stanje lahko še bistveno izboljša. Pri tem štejemo 3-4 mesece po končanem dojenju.


Viden napredek po prvem sklopu specialne vadbe,

Rezultati so bili kljub dojenju že zelo prepričljivi. Grebenček je izginil, koža se je že skoraj poravnala, barva kože, ki je bila na začetku zelo temna (lisasta) se je normalizirala , Linea alba je postala gostejša in ožja. Na pregledu pri abdominalnem kirurgu se je izkazalo, da operacije zaenkrat ne priporoča. Razloga je navedel dva, prvega, da specializirana vadba očitno deluje in drugega, da Tjaša še vedno doji.

Še vedno pa je, estetsko gledano, Tjaši ostajal manjši trebušček. In prišlo je tudi obdobje, ko se je zdelo, kot da je stanje za malenkost poslabšalo! Takoj sem preverila, če je kaj kašljala, ampak to ni bil razlog. Tjaša je sama pri sebi ‘posumila’, da je razlog povečan vnos hrane v telo zaradi povečane količine dojenja rastočih velikih dvojčkov (poskok v rasti). Tjaša je drobne postave in je takšna sprememba hitro vplivala na njeno sanacijo diastaze, saj je povečana količina hrane v želodcu in črevesju povečala IAP. Vendar je bilo, na srečo, to le kratko vmesno prehodno obdobje, ker se nato njeno telo temu prilagodilo.

Zadnji ‘preizkus’ vztrajnosti za mamico so zadnji koraki sanacije.

Čeprav je bila Tjašina diastaza rektusov funkcionalno gledano sanirana, pa je manjkalo še par korakov do estetske zadovoljitve.

Takrat sva potegnili na plan ‘novo orožje’. V program sva dodali kolagen, vibracijski trening, vaje za boljši ton vagusnega živca, vaje za telesne asimetrije po PRI*, rotacijske vaje. Tjaša si je malo vibracijsko ploščo kupila celo za domov.

PRI* = Postural Restoration Institute

To je zagotovilo nov zagon in premik proti končnemu cilju.

Če povzamemo, kaj je skrivnost Tjašinega uspeha?

Vsako telo je zgodba zase. Ko gre za manjše diastaze ponavadi individualna obravnava sploh ni potrebna. Zadostuje že 12 tedenski online program POPORODNI PREPOROD, kjer naslovimo celo telo. Pri velikih diastazah, še posebno po porodih dvojčkov, pa je potreben drugačen pristop, saj se napačna aktivacija mišic naredi (grebenček, trebuh kot žoga) že samo, če se mamica lahno odkašlja ‘khm khm’. To pomeni, da mora vaje delati res prilagojeno. Pri tem ni tako zelo pomembno katere vaje, ampak KAKO jih izvaja in stopnjevanje vaj. Če vaje stopnjujemo prepočasi ali prehitro, ne bo napredka ali se stanje  lahko tudi poslabša. 


Tjašin neverjetni in skoraj dokončni rezultat! Ker mamica še vedno doji, pričakujeva zadnje in dokončne rezultate 3-4 mesece po končanem dojenju. Vmes Tjaša ves čas pridno izvaja vaje. Le za časa poletnega dopusta jih je prekinila in potem z njimi spet redno nadaljevala. Krajši premor ni škodil njenemu napredku, saj se je telo vmes že navadilo oziroma privzelo nov ‘avtopilot’ za pravilno in pravočasno aktivacijo ravno pravih mišic za zajezitev IAP. Torej, četudi ne izvajaš vedno vaj in se čez dan pravilno gibaš, tako da s tem gibanjem in dihanjem krepiš lineo albo, mišice in strategijo možganov, potem se bo napredek še vedno stopnjeval.

‘Glavne sestavine’ Tjašinega recepta za uspeh so bile: 

  1. Vaje, ki so ustvarjale ravno pravšnji pritisk na lineo albo, ne preveč – ne premalo. (Ustrezno stopnjevanje vaj)
  2. Dihanje s trebušno prepono in medrebrnimi mišicami (za priklic globoke trebušne mišice in mišic medeničnega dna in masažo notranje brazgotine preko dihanja)
  3. BBYG (Blow Before You Go) metoda managementa znotraj-trebušnega pritiska (Predčasna aktivacija stabilizatorjev na izdih in ves čas giba)
  4. Kineziotaping (kot že pojasnjeno zgoraj)
  5. Pravilen način dvigovanja, nošenja in dojenja dvojčkov
  6. Prehrana (po posegih)
  7. Vibracije
  8. Rotacije trupa (Brez rotacij ni človeškega gibanja. Vnos rotacij v rehabilitacijske programe je ključni faktor optimalnega okrevanja.)
  9. Masaža trebuha leže na mehki žogi, masaža brazgotine carskega reza
  10. Celostni pristop (od glave do peta, diastaza je problem celotnega telesa, ne samo trebušne stene)
  11. Razumevanje in podpora partnerja

Kaj je mene osebno fasciniralo v Tjašini zgodbi?

Tjašin odnos do situacije in vadbe! Tjaša nikoli ni bila ali delovala zagrenjeno, utrujeno, naveličano, obupano. Kljub temu, da jo je življenje presenetilo z dvojčkoma in takšno veliko ‘luknjo’ v trebuhu’, je vedno prišla nasmejana, nič ji ni bilo težko, vedno se je organizirala, da je naredila vse vaje in še kakšno več. 

Pri tem je sigurno velikega pomena podpora partnerja!

Prav Tjašin pozitivni odnos in pristop sta imela vlogo plodnih tal, v katera sva zasejali njene cilje..

Zaključna misel..

Vsaka rešena diastaza in vsaka preprečena operacija je velik uspeh in naložba v prihodnost. Da, ima smisel ves vložen trud. In ne, ne gre le za lep igled trebuha in telesa, čeprav je to (žal) razlog in gonilo večine mamic, da se lotijo okrevanja.

Reševanje diastaze je novo življenjsko potovanje. Potovanje skozi spoznavanje delovanja lastnega telesa in ponovnega povezovanja z njim. Razsežnosti rezultatov, ki jih dosežemo pri tem, znatno presegajo meje diastaze. Gre za nov način življenja, dihanja in gibanja. Nov? Oziroma takšnega kot bi moral biti, takšnega kot ga je kreirala narava in takšnega kot ga obvladajo samo še naši malčki (naša neokrnjena narava v malem).

Poglejte si še letošnjo Simonino zgodbo o diastazi rektusov po dvojčkih!

Posted on 2 komentarja

Kako je nastala Vadbena klinika?

17.12. je zame, za Vadbeno kliniko in za moja oba otroka poseben dan! 

 

Na ta dan: 

  • Moj prvorojenec Brin praznuje peti rojstni dan
  • Na isti dan istega leta 2014 (!) sem naredila mednarodno licenco NCSF in AFP za osebnega trenerja in rodila se je Vadbena klinika
  • Z rojstvom svojega prvega otroka, sem se na novo rodila tudi sama (sledi zgodba v nadaljevanju)
  • Na isti dan, tri leta kasneje je bila spočeta hči Nika Luna

 

Številka 17 se potem ponavlja še v moji davčni številki in v emšo Nike Lune.. ,ampak pustimo zdaj ‘numerologijo’, ker bi vam rada zaupala svojo življenjsko zgodbo! Kako sem se iz kadrovske direktorice ‘prelevila’ v specialistko za gibanje. Ali pa, če sežem še bolj nazaj v preteklost, kako sem se iz nesamozavestne sicer osnovnošolske odličnjakinje, ki so jo klicali Gargamel, transformirala v vodjo, managerko, marketingar-ko, gibalno ekspertko, strokovnjakinjo za lastno video produkcijo, lastno blogerko in seveda mamo.

 

Pa ne bom sedaj opisovala celotne življenjske zgodbe. Razkrila vam bom tiste bistvene življenjske trenutke, ki so me pripeljali, kjer sem danes.

 

  1. Na prvem mestu je to zagotovo ples.

    Kako sem hvaležna staršem, da so me že s tremi leti vpisali v Kazino. Takrat se mi še sanjalo ni (pa tudi njim ne), kako je to pomembno za moje preživetje v prihodnosti in za boljše občutenje lastnega telesa. Ples mi je dal res veliko, poleg trenutnega gibanja, tudi disciplino in obladovanje lastnega telesa. Šele sedaj, ko delam s strankami, ki jim na žalost po večini primanjkuje zavedanje lastnega telesa (Percepcije – kar ‘krivim’ kot enega izmed glavnih vzrokov za vse težave zaradi katerih prihajajo k meni), se zavedam, kako se je moje telo ‘zgradilo’ skozi ples in da takšen način gibanja in dojemanja lastnega telesa sploh ni samoumeven vsem.


Moja plesna ‘kariera’ se je pred začetkom vadbene klinike manifestirala v petletnem obdobju vodenja ‘latino-aerobike’ Zumbe.

 

2. Kot otrok sem se veliko igrala sama in nisem imela na voljo dosti igrač.


Spomnim se, da sem si ‘vse, kar je bilo možno’ delala iz papirja: hišico, copate, družabne igrice itd. Ko nimaš ‘preveč’ izbire glede igre, se mora vklopiti lastna domišljija in kreativnost. Ta kreativnost me spremlja še dandanes in je tudi eden od pomembnih razlogov za preboj Vadbene klinike. Zakaj? Da postaneš ‘viden’, moraš pisati zanimive, koristne in estetsko privlačne vsebine. Moraš biti funkcionalno pismen. In moraš imeti veliko mero ‘domišljije’, ki jo potem preoblikuješ v privlačno realnost. Tako lahko sam pišeš bloge, grafično urediš slikovno gradivo, posnameš in editiraš videje in seveda sestavljaš koristne in privlačne produkte (vadbene programe).

 

3. Vedno sem bila ‘piflarka’.


Že tako se mi zdi, da je bila OŠ Majde Vrhovnik in Gimnazija Ledina v tistih časih zelo zahtevna. Slovnico smo imeli že v osnovni šoli na visokem nivoju. Še sedaj se spomnim vseh pravil o podredjih in priredjih, kje se piše vejica itd. Ne samo da so bili v šoli učitelji zelo zahtevni, tudi sama sem se vedno hotela najbolje pripraviti za vsako kontrolko ali oceno. Dejstvo je, da smo se takrat učili za ‘dobre ocene’. Dandanes se še vedno učim.
Sem ‘večni študent’. Nikoli mi ni dovolj znanja. Znanje je moja konkurenčna prednost. Za razliko od šolskih časov, pa se sedaj učim ‘za rezultate’. Učinek učenja mora biti viden na stranki in hkrati monetiziran. Zato motivacija nikoli ne pade. V šoli pa se je bilo treba večkrat ‘prisiliti’ k učenju, saj smo se velikokrat morali učiti stvari, ki nas  niso najbolj zanimale. Sedaj se učim samo tisto, kar me zanima. In to je velika razlika. Čas oziroma priložnosti za učenje so ob rednem delu in materinstvu redkejše, zato pa toliko bolj dragocene.

 

4. Čeprav sem bila v prejšnji službi direktorica kadrovske Agencije, sem dala odpoved.


To ravno ni tipična ‘gesta’ za mojo primarno družino. Oče in mama sta bila ‘celo življenje’ v isti službi. Spomnim se, da je oče enkrat dobil priložnost, da bi menjal, šel na bolj visoko pozicijo, z manj zanesljivo prihodnostjo, pa si ni upal pustiti ‘redne’ službe. Moja mama mi je vedno govorila, naj ne grem študirat medicine, ker je to prenaporno (kot poklic), naj ne grem študirat biologije, ker ne bom dobila ‘nobene pametne’ službe.. naj grem študirat družboslovje in se ‘zasidram’ nekam v javno upravo – tam je najbolj sigurno. Kot deklico me je vedno bolj zanimalo naravoslovje, ampak ker sem bila vzgojena, da moram ubogat, sem avtomatično poslušala nasvete mame in šla v družboslovje. Postala diplomirani kadrovik – organizator dela in se zaposlila v kadrovski agenciji, kjer sem že po dveh letih dela postala direktorica. Služba me je sicer osrečevala in takrat sem se počutila ‘pomembno’, a hkrati mi je moj notranji glas govoril, da zmorem še kaj več. 

 


Alja Malis, direktorica kadrovske agencije, slika iz leta 2013, osebni arhiv

 

5. Ključni trije momenti, ki so se zgodili v tem obdobju so bili sledeči:


Moj šef je prodal podjetje in z novimi lastniki nikakor nismo govorili ‘istega jezika’. Začele so se mi prve bolečine v križu in (nenačrtovano) sem zanosila s svojim prvim sinom, Brinom. Svoje bolečine v križu sem naslovila z vpisom na seminar za osebne trenerje ‘Zdrava hrbtenica’, ki me je tako navdušil, da sem se šla vpisat kar na tečaj za osebnega trenerja. (Takrat sem bila poleg kadrovske direktorice še inštruktorica zumbe). Vmes sem zanosila in izpit opravila na dan 17.12.2014, nakar mi je odtekla voda, tri tedne pred rokom. Čeprav sem rodila z urgentnim carskim rezom, sem se naslednji dan počutila kot največja zmagovalka na svetu. Težave, povezane z okrevanjem po carskem rezu, so mi dale veliko priložnost za učenje in pomoč drugim mamicam.

 


S to licenco se je vse skupaj začelo. datum izpita in datum prvega poroda sovpadata. 🙂

 

6. Vsi ‘bližnji’ so me odvračali od moje nove poti.


‘Ne puščati redne službe, vsaj 5-6 let rabiš, da se postaviš in uveljaviš na novem področju.’

‘Kaj boš? Osebni trener? pa to je za tiste mulce na fitnesu.’

‘Bolje, da razvijaš naprej že obstoječe znanje in kompetence, kot da začenjaš vse na novo.’

Glede na domačo vzgojo, še sama ne znam razložiti, kako me je neka notranja sila in notranji glas celo porodniško z Brinom potem vlekel v to novo smer. Vmes sem naredila še nekaj novih izobraževanj na področju vadbe v nosečnosti in po porodu ter konstantno zrla v knjige z funkcionalno anatomijo. Ko se je porodniška iztekla, se nisem več vrnila v staro službo. Najela sem del ordinacije pri osteopatu, ki me je tudi zdravil zaradi bolečin v simfizi in že prvi dan imela individualne obravnave s strankami.

 


Prve ‘profi’ fotke Vadbene klinike, začetek leta 2015, na sliki prvorojenec Brin; Foto Vanjo Grobljar

 

Prvo leto je bilo najtežje.


Takrat še ni bilo ne duha ne sluha o videjih vadbene klinike. Imela sem napisan samo en blog (sedaj okoli 100). Spletna stran je imela še bolj malo vsebine. Ena prvih strank, ki se je pojavila, je prišla zaradi diastaze rektusov. Takrat sem zgolj vedela, da to obstaja. Nisem se vdala, takoj sem začela raziskovati, iskati rešitve in pokazali so se prvi rezultati. Dober glas je šel od ust do ust in hitro sem imela zapolnjene termine. Vendar so me začele pestiti prve težave. Stranke, ki so se naročile, dostikrat niso prišle, oziroma so odpovedale termin, češ otrok je zbolel, avto se je pokvaril ipd. Takrat sem imela luknje v urniku in nobenega plačila za to. Poleg tega je bil Brin, ki je začel z vrtcem prve tri mesece, kar naprej bolan. V prejšnji službi sem imela enega šefa, zdaj pa je bila v bistvu vsaka stranka en moj mali šef. V prejšnji službi bi lahko šla na (plačano) bolniško, sedaj tega ni bilo, pa še vrtec je bilo treba vseeno plačat in prispevke in najem prostorov! V prejšnji službi bi vedno dobila plačo za cel mesec, tudi če kak poslovni partner ne bi prišel na sestanek. V prejšnji službi bi tudi imela plačan del pisarne, ne bi ga potrebovala sama najemat. To sta dva popolnoma različna svetova!Ko sem bila v stiski in dilemi ali delam prav, sem dobila še pet (5!) ponudb od headhunterjev za delo na podobnih pozicijah v drugih kadrovskih podjetjih, tako da je bila ‘stiska’ še večja. Uf, res sem bila v dilemi! Ker si nisem mogla svojega življenja več predstavljati brez tega mojega ‘novega naravoslovja’, ki mi je bil pri srcu kot lasten otrok, sem ‘gruntala’ in ‘gruntala’, kaj storiti.

 

Iz te ‘poslovne stiske’ so se potem razvili..


..online programi Vadbene klinike. Najprej Poporodni preporod, ki je še sedaj največja prodajna uspešnica, potem pa postopoma še vsi ostali. Z video produkcijo se je prepoznavnost Vadbene klinike začela hitro širiti. Vsa prej neuslišana sodelovanja, so sčasoma dobila zeleno luč: postala strokovnjakinja za vadbo nosečnic in po porodu za Babybook in Drogerie Markt. Napisala veliko strokovnih člankov za različne revije in medije, začela so se sodelovanja s fizioterapevti, večkrat bila povabljena v različne televizijske oddaje, kot je Dobro jutro Slovenija, Planet TV.. sedaj pa dobivam pobude za sodelovanje ‘s čisto pravimi zdravniki’ abdominalnimi kirurgi, zobozdravniki itd, ki so večkrat tudi moje stranke. K meni prihajajo celo stranke iz tujine.

 


Največja uspešnica Vadbene klinike online program Poporodni preporod. Prodanih že več kot 900 programov.

 

Vse skupaj se je začelo z 1x tedensko BREZPLAČNO vadbo za mamice po porodu (FB ‘Decembrke 2014) v času moje prve porodniške in v petih letih razvilo v 16 terminov skupinskih vadb, 15 online programov in pester urnik individualnih vadb/obravnav!

 

                
PRVA SLIKA: Čisto prvi začetki Vadbene klinike – (brezplačna) poporodna vadba maj 2015 (FB decembrke 2014), telovadnica v Šentvidu. DRUGA SLIKA: Aktualni studio Vadbene klinike

 

Zanositev z Niko Luno je poskrbela, da sem končno vsaj del nalog (skupinske vadbe) prenesla na sodelavko, ki sem si jo našla, ostalo pa še vedno vse opravljam sama. Za to sem moji punčki neskončno hvaležna! <3


Nika Luna, avgust 2019, starost eno leto; Foto Studio Prispodobe

 

Sploh se ne da primerjati delovne vneme in obveznosti, ki jih imam sedaj v primerjavi s prejšnjo službo, pa čeprav sem bila v obeh primerih vodja. Poleg tega sem sedaj še mama dvema res toplima sončkoma, ki ju ne bi zamenjala za nič na svetu, čeprav sem do 35-ega leta mislila, da sploh nikoli ne bom postala mama!

 


Brin & Nika Luna, brez njiju tudi Vadbene klinike ne bi bilo. Hvala vama. <3 Foto Studio Prispodobe

 

Komu grejo zahvale..?

 

Tako lahko rečem, da sta me moja otroka rodila v to edinstveno novo življenje, kjer končno lahko izražam svoje potenciale in pomagam sebi (bolečine v križu in simfizi po porodu se niso nikoli več vrnile) in drugim za razliko od prejšnje službe, ko so nas kadrovike v kadrovskih agencijah označevali s ‘sodobnimi sužnjelastniki’ pa čeprav smo ljudem pomagali najti službe. 

 

Če ne bi bilo mojih otrok, nikoli ne bi mogla početi tega, kar počnem. Nikoli nihče, ki ni bil noseč, ne more popolnoma razumeti, kako se to občuti in kako vpliva na žensko telo. Prav tako sem neizmerno hvaležna za obe porodni izkušnji, prvo s carskim rezom in drugo VBAC, oziroma vaginalni porod po carskem rezu. (Več o moji Porodni zgodbi si lahko preberete tu.) carski rez mi je odprl širok pogled na delovanje trebušne stene, viscere in nastanka adhezij (notranjih zarastlin). Čeprav carskega reza ne privoščim nikomur, če res ni nujno, pa zase lahko trdim, da mi je prinesel več plusov kot minusov! Gre za znanje, ki sem ga pridobila v zvezi z njim in ga verjetno ne bi nikoli v tako poglobljeni meri, če ga sama ne bi doživela. S tem znanjem sem pomagala sebi in na stotine drugim mamicam. Prav tako spodbujam in izobražujem nosečnice, kaj vse lahko storijo same, da preprečijo urgentni carski rez ali da rodijo vaginalno po carskem rezu. Preventiva je vedno boljša kot kurativa. 😉

 

Zahvala pa ne gre samo mojima otrokoma, ampak tudi mojemu očetu, ki mi je ves čas stal ob strani in mi pomagal (pri moških hišnih opravilih, pri varstvu otrok.. ipd). Brez te pomoči bi bilo veliko veliko veliko težje. Zahvala pa gre v bistvu tudi očetu mojih otrok, ki je ‘sokriv’, da sem postala mama, pa čeprav mi ne stoji več ob strani. Če njega ne bi bilo, vprašanje če bi mi življenje sploh namenilo otroke, ko pa vendar nisem bila več tako mlada. 😉 In še ena zahvala gre mojemu bivšemu šefu, v moji prejšnji službi (prvemu šefu), od katerega sem se naučila, kako voditi podjetje. Te poslovne veščine so mi zagotovo prav prišle pri vodenju lastnega.

 

Kaj sledi v prihodnosti?

 

Ker sem po naravi dinamičen človek, vedno poln idej, moje delo ni nikoli linerano in se ne ponavlja dosti (ne maram rutine). Vedno iščem nove in še boljše poti za pomoč pri težavah kot so diastaza rektusov, urinska inkontinenca, prolaps medeničnih organov, bolečine v križu, med lopaticami, slaba drža, ploska stopala, hallux valgus, tekaške poškodbe in še in še.. Trenutno imam ‘na lagerju’ 12 tujih online izobraževanj (ki so se mi ‘nabrali’ med porodniško) – hja, moj ‘shopping’ že nekaj časa niso več modni dodatki ali torbice, ampak nova znanja – ki jih želim čim prej predelati. Glede na velik obseg dela, ki ga imam vsak dan in glede na to, da sem sama z malčkoma, imam plan jih predelati v letošnjem in naslednjem letu. Nato pa planiram začeti bolj razširjeno z različnimi delavnicami, kot najverjetneje tudi z Akademijo Vadbene klinike, kjer bi svoje znanje počasi začela predajati naprej.

 

Namen tega zapisa je predstaviti zgodbo čisto običajnega človeka, ženske, ki je sledila svojemu notranjemu klicu kljub dejstvu, da niso bile vse okoliščine (beri bližnji) najbolj nakljonjene. Tako močnega notranjega glasu in želje še nikoli prej v življenju nisem čutila. Naenkrat so vse druge želje ali tegobe postale nepomembne. To razumeš še posebej, če vzgajaš otroke in veš, da je za njih vedno vse najpomembnejše, medtem ko vse druge stvari v življenju padejo veliko nižje na prioritetni listi.  Vedno sem bila racionalen in preračunljiv človek, le včasih so me izdala čustva (do nasprotnega spola) – tu sem bila prej vedno šibka. Ko sem začela graditi Vadbeno kliniko (beri se učiti), sem bila neustavljiva. Nič me ni ustavilo. Z lahkoto sem se odrekla kavicam, televiziji, druženju s prijatelji in čisto vsak prost trenutek namenila pridobivanju novega znanja. Dejstvo je, da sem se morala vsega naučiti ‘z nule’. Med vozičkanjem sem ponavljala anatomijo in tudi med daljšimi podoji brala knjige.

Ne trdim, da bi lahko vsak ponovil mojo zgodbo. Zdi se, da je poleg velike mere na novo pridobljenega znanja znanja in kreativnosti na srečen in uspešen izzid  vplival tudi ugoden splet okoliščin kot so zanositev, menjava lastnikov v predhodni službi, porodniška.. ipd. Kakorkoli.. če v vas tlijo neuresničene sanje, je morda zdaj čas, da jih na novo ovrednotite! 

 

Praznujte z nami!

 

Ob tem posebnem jubileju, vas želimo vse vas, brez katerih prav tako Vadbene klinike ne bi bilo, obdarit s kar 30% POPUSTOM NA  VSE ONLINE PROGRAME Vadbene klinike! Slavje bo trajalo do 31.12.2019! Kodo za popust dobite s klikom na spodnji gumb! (Popust ne velja za že znižane cene programov, prav tako se posamezni kuponi/popusti ne seštevajo, lahko pa kupite več programov in tudi za darilo.)

Ob nakupu pa prejmete še posebno darilo – sklop čisto novih videov!

  • Video 3D dihanje
  • Video Kako se vrnemo k teku ob težavah z inkontinenco ali diastazo rektusov?
  • Video 3 preproste vaje za držo na delovnem mestu (na stolu)
Posted on Leave a comment

Kako se pripravimo na operacijo diastaze rektusov (ali histerektomijo)?

Ta blog je vsebinsko tretji del zgodbe o diastazi rektusov:

  1. Moja popkovna in dimeljska kila, diastaza rektusov in posvet pri abdominalnem kirurgu
  2. Diastaza rektusov – kako preprečiti operacijo?

 

Včasih je operacija neizogibna oziroma je manjše zlo. Če se nanjo dobro pripravimo, lahko marsikateri negativni učinek omilimo. V tem zapisu ne bomo govorili o medicinskih pripravah na operacijo in okrevanju, ampak bomo izpostavili druge pomembne vidike, ki ponavadi ostanejo nenaslovljeni.

 

Kateri so ključni ‘nemedicinski’ elementi priprave na abdominalne posege in po njih?

  1. Fizična priprava telesa pred posegom 
  2. Dovajanje ključnih hranil za hitrejše in boljše celjenje
  3. Motorični trening mišic/fascij po posegu
  4. Uravnavanje intra-abdominalnega pritiska
  5. Dihalne in antistresne vaje
  6. Obravnava adhezij oziroma notranjih brazgotin
  7. Prebava, toaleta, postoperativni plini

 

V bistvu je ta protokol priporočljiv za vse abdominalne in tudi vaginalne kirurške posege. Teh navodil pri izvajalcu posega ne boste dobili. Protokol je odličen tudi po carskem rezu ali celo po vaginalnem porodu, ki mu velikokrat sledijo raztrganine, epiziotomija ali notranje (mikro) poškodbe tkiv. (Kako preprečiti carski rez si lahko preberete tu.)

 

Kaj je najpogostejša napaka žensk, ki se dogovorijo za korekcijo popkovne kile in diastaze rektusov?

 

Misleč, da bo operativni poseg popravil diastazo rektusov v celoti, torej tudi motorični vzorec oziroma funkcijo delovanja mišic, ženske ne izvajajo korekcijskih vaj za diastazo rektusov PRED posegom. In v veliki meri tudi po posegu ne.

 

Zakaj je potrebno izvajati (ustrezne) vaje pred in po posegu?

 

Mišice in fascije delujejo po navodilih, ki prihajajo preko živčnih poti iz centralnega živčnega sistema (možgani). Ker operacija poteka na mišicah in fascijah, torej na zadnjem členu te verige in ne na prvem, torej v možganih, moramo ‘ navodila’ za delovanje trebušne stene ponovno ‘naložiti’ sami. 

 

To je en razlog. Drug razlog je ta, da moramo omenjena tkiva (trebušne mišice s pripadajočimi fascijami) pred posegom okrepiti. Navadno so tako mišice kot fascije pred posegom zelo stanjšane. Po posegu jih še nekaj časa ne moremo uporabljati, ker poteka celjenje in mišice še dodatno izgubljajo svoja vlakna (atrofirajo), tako da je okrevanje potem še težje. Težko pa je tudi opravljanje minimalnih vsakodnevnih aktivnosti, če telo nima skorajda nobene podpore. Zanašati se mora na podporni pas in če se nanj zanaša predolgo, mišice še dodatno atrofirajo in ‘pozabijo’, kaj je njihova naloga.

 

Tretji razlog pa je ta, da se veliko lažje naučimo ustreznih vaj (motorično učenje) pred posegom, ko še nismo ‘ranjeni’, kot po posegu, ko nas vse boli in telo okreva. Vsekakor bi po posegu verjetno še dolgo čakali na ustrezno obravnavo, medtem ko bi trebušna stena delovala po napačnem motoričnem vzorcu in ga utrjevala že od prvega dne po posegu dalje.

 

Torej, korekcijskih vaj za diastazo rektusov se je pametno lotiti takoj, ko izvemo, da imamo diastazo rektusov, pa če bomo morali na operacijo ali ne. Tako ali tako se na operativni poseg čaka dolgo časa, v tem času morda rešimo situacijo že z vajami in ustreznim načinom dihanja in gibanja.

 

Ne veste kako se lotiti korekcijskih vaj?

 

V zgodnjem poporodnem obdobju (0 – 6 tednov), se lahko poslužite naših brezplačnih videov. 

 

Medtem ko po tem obdobju lahko pridete na individualno obravnavo ali z online programom POPORODNI PREPOROD.

 

Po posegu vsekakor priporočamo individualno obravnavo. Ustrezne vaje potem dobite za domov tudi na posnetkih, vendar te posnetki niso del online programa Poporodni preporod, ker so specifični za po-operacijsko obdobje.

 


Vaje po abdominalnih posegih so zasnovane tako, da hkrati izboljšujejo propriocepcijo, prekrvavitev, limfno drenažo in vzpostavljajo pravilen motorični vzorec za delovanje telesnega jedra (stabilizacija telesa).

 

Kaj je bistvo vadbenega protokola po posegu?

 

  1. Vzpostavljanje pravilnega motoričnega vzorca delovanja trebušne stene
  2. Percepcija trebušne stene
  3. Manualna obravnava notranjih brazgotin
  4. Integracija v vsakodnevne funkcije

 

S posegom izgubimo občutek nad operiranim predelom telesa. Ta zmanjšani občutek oziroma zmanjšana propriocepcija je kot meglena slika oziroma telesni zemljevid tega predela telesa, ki ga možgani slabše zaznavajo. Z ustreznimi (masažno – vadbenimi) postopki pomagamo telesu obuditi poškodovani predel in mu vrniti nekaj ‘pikslov’, da gibanje postane spet bolj natančno in pravilno. Že samo dotik bodisi drugega človeka ali lastni, lahko bistveno ‘popravi to v meglo zavito sliko’.

 

Zakaj je obravnava zarastlin tako pomembna?

 


Po vsakem invazivnem posegu v telo nastanejo poleg zunanje, vidne brazgotine, tudi notranje brazgotine oziroma zarastline oziroma adhezije. Zunanja brazgotina je ponavadi le vrh ledene gore in ‘estetski problem’. Medtem ko notranje brazgotine lepijo in fiksirajo naše organe oziroma tkiva in preprečujejo optimalno delovanje telesa. Zato je smiselno in pomembno, da jih obravnavamo.

 

Pri vsakem odprtem (invazivnem) posegu v telo se zgodi sledeče:

  • posuši se del seroznih tekočin, ki so med sloji tkiv in omogočajo gladko drsenje (‘slide and glide’)
  • tkiva se zlepijo med seboj (ali na mrežico, če je vstavljena)
  • nastanejo notranje zarastline

 

Optimalno delovanje telesa, drenaža organov in tkiv poteka preko nenehnega drsenja tkiv med seboj, ki ga poganja dihanje (s prepono). Pri (večjih) posegih v telo je to drsenje ogroženo oziroma onemogočeno. 

 

Takšne fiksacije lahko povzročijo različne posledice:

  • spremenjeno delovanje črevesja
  • slabša stabilizacija trupa
  • bolečine v križu (ali kjerkoli)
  • fiksacija drugih trebušnih ali medeničnih organov in njihovo slabše delovanje
  • endometrioza?

 

Kako to preprečimo?

 

Stoodstotno tega ne moremo preprečiti, lahko pa zmanjšamo razsežnosti zarastlin in jih omehčamo’. Kako? 

 

  1. Z dihalnimi vajami s trebušno prepono (ki masira telo od znotraj)
  2. Z ročno masažo
  3. Z vajamo s trebuhom na mali ali veliki žogi
  4. Z visceralno manualno terapijo

 


Pripomočki kot so žoga (biofeedback s pritiskom) ali celo žoga z ‘reliefom’ pomagajo izboljšati telesni zemljevid v predelu posega. Možgani dobijo natančnejše informacije, kaj se tam dogaja in posledično dajejo mišicam in fascijam (pa tudi drugim tkivom) bolj natančna navodila. Bolj natančna navodila omogočajo boljše in hitrejše motorično učenje in vsesplošno rehabilitacija po posegu. Vaje so primerne, ko je rana popolnoma zaceljena.

 

Zakaj so dihalne in antistresne vaje tako pomembne?

 

Te vaje so vaše najmočnejše in najpreprostejše ‘orožje’. Delujejo na treh nivojih:

  • Vzpostavljanje pravilnega motoričnega vzorca za stabilizacijo telesa
  • Masaža brazgotine in zlepljenih notranjih slojev zaradi posega
  • Aktiviranje vagusnega živca in vzpostavljanje antistresnega okolja v telesu
  • Limfna drenaža

 

Poleg vsega naštetega pa tudi boljša oksigenacija telesa in rane.

 


Ta enkratni dinamični prikaz nam ponazarja, kako je dihanje (s prepono) pomembno tako pri ponovni vzpostavitvi motoričnih funkcij telesnega jedra kot pri masaži notranjih tkiv, brazgotine, adhezij in limfni drenaži.

 

Raziskava je potrdila, da pooperativni stres vpliva na počasnejše celjenje rane.

 

Katera so ključna makro in mikro hranila za telo, ki pomagajo vezivnemu tkivu, da postane kompaktnejše in ranam, da se hitreje in učinkoviteje celijo?

 

Razdelimo celjenje rane na 4 faze:

  1. Homeostaza (takoj po operaciji)
  2. Vnetni procesi (4-6 dni po operaciji)
  3. Proliferacija (se začne 3-5 dni po operaciji in traja 2-3 tedne)
  4. Remodeliranje (se začne 2-3 tedne po operaciji in traja do 2 leti)

 

Faza vnetnega procesa se dogaja, ko so tkiva rdeča, nabrekla in topla. Telesni imunski sistem se takrat bori proti morebitnim vsiljivcem, ki bi se lahko čez svežo rano prebili v telo in ga ogrozili. Zato sta v tem obdobju kritična VITAMINA A + C

 

Okoli tri dni po posegu začne naraščati nivo kolagena. Začne se tvoriti brazgotina. Nivo kolagena narašča še tri tedne. Količina in vrsta kolagena narekujeta trdnost brazgotine. Vitamin C je ključen pri sintezi kolagena. Vitamin A je pomemben za diferenciacijo epitelijskih celic. Zelo pomemben pa je tudi cink, ki skrbi za sintezo DNK, razmnoževanje celic in sintezo proteinov.

 

POZOR! Prevelika količina Vitamina E in omega 3 maščobnih kislin pred posegom lahko negativno vpliva na postopek celjenja in regeneracije po posegu. So pa te maščobne kisline zelo pomembne za vnos v telo PO posegu! (Delujejo protivnetno, pomagajo pri tvorbi celičnih membran in so pomembne za kognitivne funkcije ter pomagajo pri depresiji.) 

 

Zadnja faza, ‘remodeliranje’ – telo do četrtega tedna po posegu doseže 40% – 70% moči tkiva, ki ga je tkivo imelo pred operacijo. Pomanjkanje proteinov v tej fazi znantno vpliva na reorganizacijo novih kolagenskih vlaken, ki se tako slabše tvorijo.

 

Dobro je začeti z vnašanjem omenjenih vitaminov in proteinov (kolagena) že pred posegom. Vitamina C telo ni sposobno skladiščiti, zato ga moramo začeti uživati čim prej po posegu.

 

Kako si najlažje pripravimo napitek, ki vsebuje vse omenjene elemente, za (pred) in po posegu?

 


Sestavine ‘zdravilnega napitka’ si pripravimo že v naprej in jih po potrebi zamrznemo. Pijemo ga vsak dan, enkrat dnevno.

 

  • 2 žlički naravnega hidroliziranega kolagena (beljakovine)
  • 2 pesti jagodičevja (nabrano in zamrznjeno ali kot suho sadje)
  • 1 pest špinače (najbolje domače, lahko odmrznjene, če so mladi listi lahko brez kuhanja v sopari)
  • 1 žlička sončničnih semen
  • ½ polovica banane ali 3 – 4 dateljni za sladilo (po želji)
  • 1 žlička FCLO ali CLO (olje jeter polenovke, dodajamo po posegu)
  • ½ avokada
  • poljubna količina vode ali naravnega kokosovega mleka

 

Zmiksamo v blenderju in postrežemo 1x dnevno.

 

Katere beljakovine oziroma aminokisline so še ključne za dobro celjenje ran?

  • arginin
  • glutamin
  • prolin
  • lysin (telo ne proizvaja samo)

 

Ko je telo slabotno, težje proizvaja aminokisline. Zato je ključnega pomena, da mu po tako velikih travmah, kot je operativni poseg (diastaze rektusov, maternice ali katerikoli drugi) to pomagamo zagotoviti z ustrezno dieto (in počitkom). (Dnevno priporočilo je vnos 46g za ženske in 56g za moške). Če uživate živalsko hrano, si zagotovite dnevno dozo aminokislin. Priporočamo pripravo domačih piščančjih jetrc na svinjski masti in čebuli. (jetrca vsebujejo še obilico vitaminov z vitaminom A in D na čelu). Če ne uživate mesa, vam priporočamo dnevni vnos ne-gensko spremenjene soje in kvinoje, sicer pa res pester nabor različnih stročnic. Pri tem pa velja zgolj opozorilo, da stročnice dobro prehodno namočite, saj si ne želite nepotrebnega napenjanja.

 

Pomembnost spanca po posegu

 

Najpomembnejši hormon, ki se sprošča med spanjem, je rasni hormon, ki sintetizira nova tkiva s pomočjo sinteze beljakovin. Z leti količina rasnega hormona upada, zato je dober spanec po posegu pri starejših od 30 še toliko bolj pomemben.

 

Kaj vam lahko še preprečuje dobro okrevanje?

 

  1. Kajenje
  2. Vnos alkohola
  3. Preveč sladkorja
  4. Slaba domača oskrba in podpora
  5. Nepredpisana zdravila
  6. Psihološki stres
  7. Premalo ustreznega gibanja
  8. Neprimeren način odvajanja blata (priporoča se uporaba pručke pod nogami in nagnjeno telo naprej)
  9. Napenjanje, post-operativni plini, zaprtost (preponsko dihanje, nežna masaža trebuha, zadostna količina vode, ustrezna prehrana, zmanjšan stres..)

 

Dodatna pojasnila

 

Članek se primarno nanaša na klasičen poseg diastaze rektusov, kjer se trebuh prereže od kolka do kolka. napotki veljajo tudi za ostale abdominalne posege in histerektomijo, odstranitev maternice. V slednjem primeru je še toliko bolj pomembno, kako se lotimo vadbe po posegu, saj v trebušni oziroma medenični votlini manjka organ s čimer avtomatično ostali organi izgubijo del podpore in se lahko povesijo. zato je ključno dobro poznavaje upravljanja z intra-abdominalnim pritiskom (znotraj-trebušni pritisk) v povezavi z ustrezno držo in dihanjem. Lahko trdimo, da je histerektomija najbolj invaziven poseg od vseh omenjenih v tem zapisu in zato tudi zahteva največ previdnosti, priprav in pozornosti po posegu. Histerektomijo je seveda bolje preprečiti. Lahko si preberete nekaj nasvetov KAKO.

 

Zaključne misli..

 

Pozanimajte se, koliko časa po posegu boste še hospitalizirani in si omislite vse potrebno že v bolnici. Zagotovite si prevoz domov in domačo oskrbo oziroma pomoč pri gospodinjskih opravilih in negi otrok. Naj vam ne bo žal ‘investirati’ v gospodinjsko pomočnico ali varuško, saj se vaše rane ‘modelirajo’ samo enkrat in potem je ta potek praktično iriverzibilen. Dejstvo je, da način in kvaliteta vašega rehabilitacijska obdobja vpliva na kvaliteto preostanka vašega življenja. Prav tako naj vam ne bo žal ‘investirati’ v pravilen proces reintegracije vašega post-operativnega telesa v vsakdanje funkcije. Kot sem že omenila, je najbolje s tem procesom začeti že pred operacijo. Če berete to objavo po operaciji, vedite tudi, da nikoli ni popolnoma prepozno. VEDNO se lahko naučimo novih motoričnih vzorcev (stabilizacije jedra in delovanja telesa), prav tako lahko VEDNO (delno) vplivamo na brazgotino, še posebej pa prvi dve leti po posegu. In prav tako lahko VEDNO izboljšamo propriocepcijo telesa, torej natančnost naših telesnih zemljevidov, ki narekujejo kvaliteto našega gibanja in s tem tudi življenja.

Posted on 2 komentarja

Katere vaje lahko izvajamo 0 – 6 tednov po porodu, če sploh?

Ali se vam zdi logično, da prvih šest tednov po porodu ni priporočljivo izvajati nobenih vaj (razen izoliranih stiskov ‘popka’ in keglovih vaj), po šestih tednih oziroma po ginekološkem pregledu, ko dobimo ‘zeleno’ luč, pa lahko ‘magično’ počnemo spet vse (po starem)?

 

To ni logično in tudi ni naravno. Oboje navodil je v bistvu  zgrešenih oziroma obstajajo boljša navodila. Govorimo za obdobje prvih šestih tednov in obdobje po tem.

 

Zakaj so splošna navodila neustrezna?

 

Porod ni ‘mačji kašelj’. Tudi če je ženska imela sanjski porod, je to še vedno travma za medenično dno, medenične organe, medenični obroč, trebušne misšice, fascije in ligamente. ka šele v primeru porodov, ki niso ravno sanjski. Mišice, fascije in ligamenti se natrgajo ali pretrgajo. Prav tako v trebušni steni. Maternica in mehur sta podvržena enormnim premikom in spremembam.

 

V koliko ni ženska že v nosečnosti posvetila pozornost (zavedanja) svojemu telesu, aktivnosti mišic medeničnega dna in trebušne prepone.. ali je bila celo prisiljena k ležanju, potem je situacija po porodu najverjetneje še bolj kritična. 

 

Nošenje in rojevanje dvojčkov ali več nosečnosti (druga za drugo) prav tako potencirajo porodno travmo.

 

Medenica in medenično dno predstavljata temelj stabilnosti in podpore našega telesa. Po porodu NIKOLI nista več enaka stanju PRED porodom in tudi nikoli popolnoma ne bosta.

 

Res je, da ženska iz časa lova in nabiralništva ni izvajala ‘keglovih vaj’, prav tako pa tudi ni toliko presedela (stolov tako ali tako ni bilo) oziroma delala v prisilnih položajih drže, veliko več se je gibala in ustvarjala naravne pogoje za dobro delovanje medeničnega dna in telesa (in lažji naravni porod).

 

Kaj se dogaja 0 – 6 tednov po porodu (včasih do 8)?

 

Dandanes je praksa, da se po porodu  bodisi svetuje zgolj počitek ali pa izvajanje vaj v obliki izoliranih stiskov popka in mišic medeničnega dna. Počitek je že na mestu, vendar mora ženska vseeno dihati, sedeti, stati, dojiti, nositi in dvigovati dojenčka. Zato ni odveč, da to počne na način, da pripomore k zgodnjemu okrevanju. Tudi aktivacija omenjenih mišic sama po sebi ni napačna, vendar pa žal naši možgani ne delujejo izolirano in zatorej izolirane krepitve mišic ne pripomorejo k vzpostavljanju ponovne strategije za stabilizacijo telesa.

 

Kaj je sploh stabilizacija telesa?

 

Sposodila si bom kar razlago iz mojega prejšnjega bloga Urinska inkontinenca (in prolaps) – So mišice medeničnega dna lahko preveč aktivne?Predstavljajmo si jambor na jadrnici. Brez zajl ne bi mogel stati pokonci, še manj pa proti sili vetra. Tudi naše telo ne bi moglo stati pokonci, premikati udov in se gibati v prostoru, če ne bi bilo stabilizirano (iz centra telesa navzven). Jambor mora zadržati sile. Tako kot mora naše telo obdržati telo pokonci in omogočiti premikanje udov. To naredi s točno določeno aktivacijo mišic telesnega jedra (koordinirano, ob pravem času – tik pred določenim gibom – in ravno prav močno – glede na breme).”

 

Stabilizacija našega telesa je rezultat skupnega in usklajenega dela:

  • mišic medeničnega dna
  • trebušne prepone
  • globoke trebušne mišice
  • multifidusov
  • notranjih stranskih trebušnih mišic
  • fascij..
  • ‘force closure’ sakroiliakalnih sklepov medenice

 

Glavni generator gibanja tega sistema je.. DIHANJE! Ampak ne kakršnokoli, gre za dihanje s prepono, pri čemer uporabljamo tudi aktivnost prsnega koša (da se ob vdihu ‘odpre kot dežnik’) in pri tem ne privzdigujemo ramen ali ključnic. (Glej dinamični prikaz zgoraj). Vsekakor je pri tem bistveno ‘potovanje’ mišic medeničnega dna, ki s tem ne le negujejo svojo vitalnost in elastičnost (kar potrebujemo!), ampak s tem pomagajo maternici in mehurju (se masirati) in potovati nazaj na svoje mesto, pomagajo zmehčati notranje brazgotine (ki preprečujejo gladko drsenje vseh omenjenih ‘sestavnih delov’ našega sistema stabilizacije) in pomagajo stabilizirati medenico (verjetno ste opazile, kako je vaša medenica po porodu ‘mlahava’ oziroma nestabilna?). Vse to v bistvu ustvarja gibanje trebušne prepone, ki s tem skrbi tudi za masažo ostalih organov, ‘potovanje’ trebušnih mišic ven in noter (kar pomeni krepitev!), limfno drenažo (ki je po porodu nujno potrebna), masažo GIT (gastro intestinalnega trakta), sproščanje vagusnega živca in še in še..

 

Zakaj bi se vsemu temu odrekli zaradi izoliranih stiskov trebušnih mišic (ali mišic medeničnega dna), še posebej:

  • če jih po ‘uporabi’ ne znamo nazaj sprostiti
  • če jih ‘uporabljamo’ vedno enako močno
  • in če jih ne koordiniramo pravilno (mišice medeničnega dna pred trebušnimi oziroma z dihanjem)?

 

Kakšne so lahko posledice izoliranih stiskov?

 

Posledica oziroma napaka št. 1

 

Najslabša možna posledica je stanje kroničnega stiskanja trebuha (ali mišic medeničnega dna), česar se najverjetneje sploh ne zavedamo, ker postane avtomatsko. S tem smo ‘povozili’ zmožnost telesa oziroma telesnega jedra, da refleksno reagira vsakič, ko to potrebujemo (na primer, ko dvignemo otroka, ko se usedemo, vstanemo, poberemo igračo..). Če mišice kronično stiskamo, ostanejo v takšnem (skrajšanem) položaju. Mišice pa potrebujejo optimalno dolžino oziroma elastičnost, da so optimalno kontraktilne (da se lahko krčijo in s tem opravljajo svojo nalogo). 

 

Zatorej je naša naloga, da telo oziroma možgane  ‘nazaj priučimo’ refleksno stabilizirati ob vsakem delu/gibu/naporu oziroma tik pred njim (dvig, spust ipd..) IN hkrati aktivirati mišice le toliko, kolikor je v danem momentu potrebno.

 

Če imamo sistem non stop vklopljen ‘na polno’, potem izgubi zmožnost ‘reagiranja’ in delovanja. Mišice postanejo tako preobremenjene, organi stisnjeni, sloji ne drsijo med seboj, kot nekakšno ‘vojno stanje’ v centru telesa.

 

Zakaj so keglove vaje tako vprašljive? Prvič, ker morda izolirano stiskanje mišic medeničnega dna ni to, kar naše mišice potrebujejo. Glej prejšnji blog Urinska inkontinenca (in prolaps) – So mišice medeničnega dna lahko preveč aktivne? ali So keglove vaje res najboljše vaje za medenično dno..? in ker jih večino žensk dela narobe, saj namesto njih stiska mišice zadnjice, trebušne mišice, notranje stegenske mišice. Kaj delamo namesto keglovih vaj oziroma, kako nadgradimo keglove vaje, boste našli v nadaljevanju..

 

Upam si trditi, da je vzrok za vse našteto slaba propriocepcija mišic medeničnega dna ali telesa na splošno. Gre za ‘vidljivost’ naših telesnih zemljevidov možganom, kateri upravljajo z našimi mišicami in gibanjem. Če so telesni zemljevidi ‘megleni’, kot se pogosto dogaja za področje medeničnega dna, ki je poleg vsega še očem skrito, potem to področje slabše zaznavamo in ga slabše ‘upravljamo’. Obstaja veliko načinov, kako izboljšati vidljivost in natančnost telesnih zemljevidov. O tem si lahko preberete članek Propriocepcija ali kako dobri so naši telesni zemljevidi?  Sicer pa zemljevid medeničnega dna lahko bistveno izboljšamo z medeničnim dihanjem (glej vaje v nadaljevanju) in s proprioceptivno masažo s terapevtskimi masažnimi žogicami (ali celo oboje hkrati!). (Slednje prikazano v programu Poporodni preporod.)

 

Katere napake še ženske počnejo (s svojim telesom) po porodu?

 

Napaka št. 2

 

Ženske najverjetneje zaradi prvega razloga (ravnokar opisanega: podzavestni nekontrolirani izolirani stiski in slaba propriocepcija)) nehote s kroničnim in neprilagojenim stiskanjem pritiskajo organe navzdol (kar lahko povzroči ali ohranja inkontinenco, prolaps) ali pa pritiskajo trebušno steno ven (kar ustvarja diastazo rektusov – razmik trebušnih mišic ali obstoječo diastazo zavira pri okrevanju). 

 

Ker je telo še mehko in pod vplivom hormonov (relaksin), se negativne posledice lahko manifestirajo veliko hitreje, kot sicer.

 

Napaka št. 3 

 

Ženske prav tako nehote in nezavedno ob naporu zadržujejo dih. Gre za ‘naravno’ kompenzacijo telesa ob prisotnosti šibkega jedra. Z zadržanjem diha se močneje poveča IAP (intraabdominalni pritisk oziroma znotraj trebušni pritisk), kar je dobro, če bi dvigovali hladilnik (res težko breme) in slabo za naše medenične organe in medenično dno (in ali diastazo rektusov), saj jih tako povečan pritisk obremenjuje (sili ven iz telesa). Kakšen pristop je pravilen – sem vam prikazala spodaj – v brezplačnem vodiču vaj za 0 – 6 tednov po porodu!)

 

Napaka št. 4

 

Ženske in.. drža! Še posebej poporodna drža, ki je ‘podaljšek’ nosečniške drže. Slaba drža je mehanični razlog, da se telesno jedro ne more vklopiti ob naporu (oziroma kadarkoli). Če si sposodim analogijo iz prejšnjega bloga.. o zobatem kolesju, potem si lahko predstavljamo, da telo ne more ustrezno funkcionirati oziroma reagirati, če zobata kolesca niso ‘poravnana’ med seboj (zobata kolesca predstavljajo dele našega telesa, kot so medenica in prsni koš, pa tudi gležnje, kolena, ramena in glavo).

 

 

Napaka št. 5

 

Ženske po porodu ne počivajo dovolj, hodijo po stopnicah, čistijo dom, kuhajo.. ali nekatere celo že razmišljajo o teku? Veliko jih ima otroke v majhnem razmaku in tako ob prihodu novega dojenčka hkrati še skrbijo, dvigujejo in včasih celo dojijo predhodnega. Temu sicer težko rečemo ‘napaka’. Je pa ‘napaka’ to, da ostali člani družine (mož) ali širše družine (dedki, babice, tete..) ne priskočijo na pomoč oziroma da mama tega ‘ne pusti’. 

 

V blogu Kaj je normalno in kaj ne 8 ali več tednov po porodu smo že pisali, da bi nekje do osmega tedna po porodu morale izzveneti vse morebitne težave, kot so diastaza rektsuov, občutek pritiska medeničnih organov navzdol v nožnico, inkontinenca, bolečine v medenici oziroma kakršnekoli bolečine sicer je potrebno ukrepati.

 

Pa vendar. Zakaj bi s koristnimi ukrepi čakali ‘na maj’? Kaj je tisto, kar lahko storimo za svoje telo že od prvega dne dalje? Kaj je tisto, kar nam lahko pomaga, da bomo 6 – 8 tednov po porodu res brez vseh naštetih simptomov oziroma težav? Kaj lahko storimo za svoje telo, da mu v tem času ne povzročamo še večje škode? 

 

Ker sem prepričana, da večino žensk ni poučenih o vseh zgoraj naštetih dejstvih, ki se jim lahko zgodijo po porodu in ker se večina mamic tudi v nosečnosti ne pripravlja na tak način (Celostna nosečnost), sem pripravila BREZPLAČNI VODIČ za ‘vaje’ za prvih 6 tednov po porodu! (Glej spodaj). To je moje darilo, moj prispevek družbi, ki bo upam, da preprečil kakšen zdrs maternice, kakšno nekontrolirano kapljico urina ali razmik trebušnih mišic..

 

Kaj pa potem.., 6 tednov po porodu?

 

Kaj pomeni dobiti ‘zeleno luč’ pri ginekologu?

 

Ginekolog nam na prvem pregledu po porodu ‘zagotovi’, da se je maternica spustila na svoje mesto in kako so se zacelile morebitne (zunanje) rane. Pregleda nas ‘ginekološko’.

 

Ginekolog nas ne pregleda ‘biomehanično’, kako se držimo, ali je medenica že stabilna, kako dvigujemo, kako nam deluje trebušna stena (večina jih niti diastaze rektusov ne prepozna ali celo zelo zmotno svetuje, naj ženska dela trebušnjake, česar učinek je ravno nasproten, večanje diastaze rektusov), kako uravnavamo IAP, kako dihamo in tudi, kaj se dogaja z našim medeničnim dnom oziroma medeničnimi organi recimo med poskoki. 

 

Ginekolog nam torej da  ‘zeleno luč’ za gibanje oziroma vadbo vendar brez ‘biomehanične’ evalvacije. 

 

Brez ustreznega biomehaničnega delovanja telesa pa z vadbo 6 tednov (ali tudi več) po porodu samo utrjujemo slabe vzorce. Večini žensk je cilj izgubiti nosečniške kilograme in ‘nosečniški’ trebušček, le malo pa se jih zaveda, da je to v tem zgodnjem času po porodu še najmanjšega pomena.

 

Vedno je na prvem mestu funkcija in delovanje telesa in šele nato biti ‘fit’ in imeti raven trebuh.

 

Ženske po porodu najpogosteje privablja vrsta vadbe, ki obljublja omenjene rezultate, raven trebuh, izguba odvečne maščobe. Takšne vadbe so ponavadi usmerjene v kardio treninge oziroma trening s poskoki in trebušnjaki, čeprav jih morda poimenujejo drugače. Spet druge ženske privablja njihov najljubši tip rekreacije ‘od prej’ bodisi tek, zumba ali plezanje. Večina teh žensk v prvih šestih tednih po porodu ni poskrbela za svoje telo, kot prikazano v BREZPLAČNEM PRIROČNIKU (glej spodaj) niti v nosečnosti. Kakšne so posledice?

 

S pridobljenim ‘dovoljenjem’ medicinskega strokovnjaka specialista, se ženske veselo lotijo vadbe. Morda jo najdejo kar na Youtubu. Počutijo se dobro in tudi ‘napredek’ v obliki stopljenih kilogramov se začne kazati..

 

Pa vendar.. česar te ženske ne vejo, je to, da v notranjosti telesa ‘tiktaka bomba’. Telesno jedro (še) ni resetirano. Telo vrši kup kompenzacij, da uspe izvršiti želene naloge v obliki omenjene vadbe. Od telesa do telesa je različno, kako kompenzira in koliko časa, predno se ‘bomba aktivira’. To se lahko zgodi prilično hitro, lahko pa šele nekaj mesecev ali let po porodu. 

 

Kaj se zgodi lahko nekaj mesecev ali let po porodu? 

 

Da ženska začuti pritisk v nožnici ali v njej zatipa maternico. Da ji začne nekontrolirano uhajati urin. Da jo začne boleti križ ali drugi sklepi. Da se ji pojavi diastaza rektusov ali razmik trebušnih mišic. Da se nekaj od naštetega ali vse pojavi takoj v naslednji nosečnosti..

 

Ženska se takrat počuti ogoljufano. Kaj je naredila sploh narobe? Nihče ji tega ni prej povedal. Takrat dobi ‘za rešitev’ ponovno keglove vaje ali operacijo. Ampak to je že druga zgodba. 

 

Torej, kako se lotimo vadbe, ko dobimo ‘zeleno luč’ pri ginekologu’ in kaj je res pomembno?

 

  1. Resetiramo delovanje (strategijo) stabilizacije najglobjega telesnega jedra
  2. Resetiramo delovanje (strategijo) širše stabilizacije telesa (..)
  3. Pred in ob tem ‘resetiramo’ telesno držo in način dvigovanja
  4. Vse vaje začnemo primarno izvajati leže, nato sede oziroma na boku in nato stoje
  5. Najkasneje se lotimo pliometrike (poskokov) in vse do sedaj pridobljeno znanje praktično implementiramo v dinamiko kakršnegakoli gibanja.

 

Šele nato se lahko vrnemo k naši priljubljeni vadbi!

 

Kako izpolnimo teh pet naštetih točk? Zakaj to ne gre ‘samo od sebe’ po naravni poti? Kot sem že omenila, če ne živimo življenje lovcev in nabiralcev, potem se naše telo ‘ne resetira’ samo od sebe (najverjetneje). In tako kot avta ne znamo popraviti sami, tudi svojega telesa ne bomo znali, RAZEN če se o tem ne poučimo. V ta namen je bil sestavljen 12 tedenski program Vadbene klinike POPORODNI PREPOROD, ki žensko korak za korakom vodi do tega cilja (skozi strukturiran in celostni vadbeni proces).

 

Upam si tudi trditi, da bi znanje iz tega programa obogatilo vsak ginekološki poporodni pregled. (S tem se strinja tudi moja ginekologinja, kar predstavlja že en manjši korak k premiku naše družbe v pravo smer). 

 

Torej podarjam vam BREZPLAČNI PRIROČNIK za prvih 0 – 6 tednov po porodu! 

 

Če imate dodatna vprašanja, mi pišite oziroma komentirajte spodaj. Če se želite z mano srečati individualno (za takorekoč ‘biomehanični’ poporodni pregled), se lahko naročite TU in če se želite pridružiti našim mini poporodnim skupinam v vadbenem studiu, najdete več informacij tu.

Želim prejeti brezplačni tečaj za vadbo 0 – 6 tednov po porodu!

Posted on Leave a comment

Diastaza rektusov – Kako preprečiti operacijo?

Ženske z ‘večjo’ diastazo rektusov (glej spodaj v nadaljevanju opisane simptome) po porodu velikokrat dobijo ‘strokovno mnenje’ ginekologa, osebnega zdravnika oziroma na UZ pregledu, da je njihova situacija nepopravljiva, ampak ‘normalna’, pač davek na materinstvo oziroma popravljiva samo kirurško.

 


Operacija diastaze rektusov (klasična) je zelo velik zalogaj za telo. Poskušajmo narediti vse, da se ji izognemo.

 

Kako naj se mamice v takšni situaciji znajdejo same? Naj kar obupajo? 

 

V svoji praksi sem imela že veliko primerov s takšno ‘zapečateno’ usodo, ki smo jo potem spremenili v ‘funkcionalno’ in ‘ožigosali’ še z mnenjem kirurga, da operacija ni potrebna!

 

Kako se izognemo operaciji?

 

Najprej je potrebno res vedeti v detajle, KAKO DELUJE TREBUŠNA STENA oziroma diastaza rektusov. Potem je potrebno testirati, kako deluje konkretna trebušna stena (konkretne osebe) oziroma kako se odziva na različne pritiske (IAP – intra-abdominalni pritisk).

 

Tudi meni se je že zgodilo, da je imela diastaza rektusov na prvi individualni obravnavi takšne razsežnosti, da nisem bila prepričana, če jo bo moč rešiti (brez posega). Kakorkoli.. ker vemo, da so vaje potrebne z ali brez operacije, se jih lotimo v vsakem primeru. Po štirinajstih dneh izvajanja vidimo ali je napredek ali ga ni. (V mojih primerih je do sedaj še vedno bil). V kolikor napredka ni, ugotavljamo ali ga ni zato, ker trebušna stena pač ni zmožna napredka ali ker stranka ni znala izvajati vaj pravilno ali ker je imela v vmesnem času recimo obdobje kašljanja ali neizvajanja vaj.. 

 

Pri prvi obravnavi se lotimo:

  • Testiranja / preverbe, kako ‘velika’ je diastaza rektusov
  • Kako deluje telesno jedro v celoti (stabilizacija medenice, funkcije medeničnega dna, dihanje, mobilnost sakroiliakalnih oziroma medeničnih sklepov)
  • ‘Teorije’ – kaj ‘napaja’ diastazo rektusov, kako moramo pravilno dvigovati, vstajati, se spuščati na tla, kako pravilno dihati, kako deluje telesno jedro oziroma trebušna stena v kombinaciji z dihanjem, kako nam izdih pomaga pri optimizaciji intra-abdominalnega pritiska..
  • Nato teoretično znanje apliciramo v prakso in poskusimo ‘z njim’ dvignit glavo leže na hrbtu, ne da bi se pri tem naredil grebenček oziroma tako, da se linea alba (vmesno vezivno tkivo) napne in zadrži pritisk.
  • Omenimo še druge strategije, ki bi jih dodali takoj ali naknadno: uživanje kolagena, vibracijski trening, trening fascij..

 

Stranka potem dobi tedenski program video vaj za domov – do naslednjega obiska.

 

To velja za ženske, ki so po porodu ali pa tudi 10 let po tem. V vsakem primeru je situacija najverjetneje rešljiva. V zgodnjem poporodnem obdobju je plus časovna komponenta, kar pomeni, da še ni minilo veliko časa, ko telo funkcionira s to hibo, kompenzira in ustvarja nove ‘napake’. V kasnejšem obdobju je prednost ta, da mati ne doji več (tudi med dojenjem se še sproščajo hormoni, kot relaksin), ki mehčajo vezivno tkivo, prav tako zavzema manj za diastazo neugodnih položajev, kot so dvigovanje in nošenje dojenčka, dojenje.. itd. Tako da imamo v vsakem obdobju svoje pluse in minuse.

 

Večina zdravnikov in tudi ‘pacientk’ z diastazo rektusov je prepričanih, da je širina razmika (koliko prstov vstavimo) tisti pokazatelj, ki je merodajen ali je potrebna operacija ali ne.

 

To je največji (lažni) mit o diastazi rektusov, ki ga je treba (argumentirano) razbiti.

 

Širina razmika je le pokazatelj, kako močni so trenutno rektusi (površinske trebušne mišice ‘ala six pack’), kar je najmanjšega pomena. Resnično je pomembno, kakšna je globina razmika oziroma, kako delujejo ostale oziroma globoke trebušne mišice in koliko je raztegnjena in stanjšana linea alba (belo vmesno vezivno tkivo). VIR

 

Razmik med mišicami se lahko med uspešno sanacijo diastaze rektusov tudi poveča, ampak se globina zmanjša in linea alba postane ‘gostejša’ in bolj elastična.

 

Zakaj je sploh tako pomembno, da se izognemo operaciji?

 

  1. Operacija diastaze rektusov v večini primerov predstavlja rez od kolka do kolka, rez odvečne kože (prestavitev popka) in vstavitev mrežice čez trebuh ali zašitje mišic skupaj (glej sliko spodaj). To je OGROOOMEN poseg v telo, ki pusti svojevrstne posledice in rabi kar nekaj časa za okrevanje (medtem, ko ne smete dvigovati svojih otrok).
  2. Pri vsakem invazivnem posegu lahko pride do komplikacij.
  3. Narkoza
  4. Stanje se lahko ponovi.
  5. Povrnitev funkcionalnosti trebušne stene NI samoumevna. Operacija ne spremeni funkcionalnosti mišic, operacija samo napne fascijo. (Prav tako je potrebno narediti korekcijski program vaj)
  6. Če imate bolečine v križu, ni nujno, da jih bo operacija odpravila. Raziskave kažejo, da so bolečine v križu bolj povezane z nepravilnim delovanjem medeničnega dna, kot pa trebušne stene. Vendar lahko zarastline, ki nastanejo pooperativno povzročijo bolečine v križu.

 


Stranka po ‘klisčnem’ posegu diastaze rektusov z odstranitvijo odvečne kože.

 

Torej, predno odidete v operativno sobo se prepričajte, če ste izkoristili ‘vse karte’, ki so vam na voljo za konzervativno (brez posega) sanacijo diastaze rektusov. Mislite, da ste poskusili že vse? Kaj pa sledeče?

 

1.Ali lahko nosite isto številko nedrčka kot pred nosečnostjo? V nosečnosti se mora prsni koš razširiti (in spredaj dvigniti), da se s tem ustvari prostor za gibanje trebušne prepone, ki postane omejena zaradi rastočega ploda in vseh dodatnih tekočin v telesu. Prsni koš, ki ostane razširjen tudi po porodu (torej, ko ležite na hrbtu, vidite izbočena rebra) pomeni nesorazmerno porazdeljeno moč med delovanjem zunanjih in notranjih stranskih trebušnih mišic (ki se pripenjajo na rebra), natančneje, pomeni šibkost zunanjih stranskih trebušnih mišic. To je potrebno implementirati v vaš korekcijski vadbeni program. (Opomba: Edina dobra stvar šibkejših zunanjih stranskih trebušnih mišic je, da ste s tem morda preprečili nastanek prolapsa medeničnih organov. Več si preberite TU. Zato prevelik in prehiter fokus na te mišice ni zaželen.)

 

2. Kako se je spremenil vaš vzorec dihanja? V primeru, da je prsni koš ostal razširjen, trebušna prepona, glavna dihalna in stabilizacijska mišica našega telesa, ki živi v njem, nima prave ‘piste’ za svoje delovanje. Zato dihanje postane bodisi plitvo bodisi pretirano trebušno. V obeh primerih je problem, ker se rebra premalo razširijo (pri vdihu, seveda). Ko vdihnemo, se morajo rebra razširit, kot dežnik, ki se odpre, trebušček pa zrasti za približno ⅔ svoje maksimalne zmožnosti. Če se rebra ne širijo (ker so ujeta v razširjenem položaju ali/in slabi drži), potem telo kompenzira in začnemo (prva od možnosti) dihati plitvo. Plitvo dihanje, je dihanje z rameni (oziroma pomožnimi dihalnimi mišicami), ki ne aktivira telesnega jedra (kjer poteka stabilizacija) in ki nam sčasoma še poslabša držo (ker preveč utrudi zgornje, pomožne dihalne mišice). Lahko pa zaradi ‘neaktivnega’ prsnega koša dihamo samo trebušno. Pri tem nastaneta dva problema. Prvi je, da se z vsakim vdihom trebuh preveč razteguje (in še bolj obremeni lineo albo, vmesno vezivno tkivo, kjer se nahaja diastaza rektusov) in drugi problem je, da za izdih potem potrebujemo dodatno mišično aktivacijo trebušnih mišic (izdih je sicer pasivna dejavnost, mišice se samo sprostijo), kar se sicer sliši ‘dobro’ pa ni, ker na dan naredimo okoli 24.000 izdihov (in vdihov) in preobremenimo šibke trebušne mišice, ki zato postanejo zakrčene in slabše delujoče. Torej, ste naslovili vaš dihalni vzorec s takšnimi vajami, predno ste obupali in se naročili na kirurški poseg?

 

3. Kakšna je vaša telesna drža…v kakšni formi so mišice zadnjice? Drža je lahko zelo pomemben faktor, ki vam onemogoča saniranje diastaze rektusov, kljub sicer odličnemu vadbenemu programu. Telesna drža ni pomembna samo v statičnem smislu, da stojimo ‘pokončno’ in imamo poravnane telesne segmente enega nad drugim, ampak tudi v dinamičnem smislu, ko na primer dvigujemo otroka. Lahko imamo dobro ‘pokončno držo’, bremena pa dvigujemo z ukrivljeno držo in spodvihano medenico (‘rep med noge’), kar povzroči povečanje pritiska na trebušno steno oziroma diastazo rektusov, kar potem na dnevni ravni izničuje uspeh vašega truda s korekcijskimi vajami. Slaba telesna drža lahko ves čas potiska trebuh navzven, sploh v spodnjem delu. Zaradi diastaze je potem drža seveda še slabša, ker ni ustrezne podpore. In tako se ‘zaciklamo’ v začarani krog. Reševanje diastaze rektusov in telesne drže gre z roko v roki. Eno pomaga drugemu in obratno. V primeru, da tega problema z vajami ne naslovimo, pa en pojav slabša drugega in obratno. Pri drži je ključnega pomena, da naslovimo nagib medenice in nagib prsnega koša. Ta dva se morata ujemati med seboj, kot tla in strop v hiši. Eden izmed znakov so tudi ohlapne oziroma ‘ploske’ mišice zadnjice. Mišice zadnjice so zelo pomemben faktor pri optimalnem nagibu medenice in velikokrat problem po porodu. Funkcionalne mišice zadnjice niso tiste, ko ženske na instagram profilih tako usločijo ledveni del hrbtenice, da zadnjica ‘skoči ven’, ampak da je lepo zaobljena tudi brez tega. (Več o delovanju in krepitvi mišic zadnjice TU).

 

4. Imate zakrčene mišice medeničnega dna? so prav tako lahko eden ključnih dejavnikov, da diastaza rektsuov vztraja’na svojem mestu’. Zakaj? Če je dno medenice zakrčeno, potem prvič ne moremo pravilno dihati s trebušno prepono (ker se medenično dno ne vda ob vdihu) in drugič ker se mora posledično toliko več ‘vdati’ trebušna stena (oziroma diastaza rektusov), ki zato utrpi več pritiska. Mišice medeničnega tesno sodelujejo s spodnjim delom globoke trebušne mišice (m. transversus abdominis). In če so preveč napete ene, so preveč napete druge (in obratno). Če je globoka trebušna mišica preveč napeta oziroma zakrčena (‘over-recruted’) vleče lineo albo (vmesno belo vezivno tkivo) preveč narazen. Kako to preverimo? Naredimo globok (trebušni) vdih. Ali občutimo, da se pri tem mišice medeničnega dna ‘ne vdajo’ oziroma ne spustijo v smeri navzdol? Ne? Kaj pa, če si zraven še dodatno predstavljamo, kot da nežno potisnemo navidezni tampon navzven ali kot da bi želeli spustiti vetrove? Ali sedaj čutimo njihov spust? Ne? Me ne preseneča! Večina mojih strank tega ne čuti, kar moramo potem obvezno nasloviti (še posebej če so bile prisotne tudi raztrganine ali epiziotomija in so nastala notranje brazgotine, ki mehansko preprečujejo elastični odboj mišic medeničnega dna.

 

5. Ste deležni pravilne progresije korekcijskega programa za diastazo? V primerih velike diastaze (globoke, glej simptome spodaj) je ekstremnega pomena individualna obravnava in specifično napredovanje vaj. Bistvo vsega je ustvarjati ravno pravšnji izziv za trebušno steno, torej ravno prav intra-abdominalnega pritiska (na diastazo), da se telo (možgani) ‘odloči’, da mora ukrepati (sintetizirati kolagenska vlakna). Ne preveč, da se ne dela škoda in ne premalo, da situacija ne stagnira oziroma nazaduje. Iz tega razloga večino vaj sprva poteka leže na tleh in izhaja iz dihanja, nato na boku ali sede in šele nato stoje. Ker naše telo sicer ne loči med ‘vajami’ in gibanjem, je potrebno poskrbeti, da v začetni fazi korekcijskega programa, vse gibanje skozi dan, ki poteka sede, stoje ali vmes čim bolj prilagodimo. Kako? Tako da te (neizogibne gibe kot je nega dojenčka in sebe) izvajamo prvič mehansko čim bolj optimalno (z nevtralno hrbtenico, lahno anteriornim nagibom hrbtenice (‘repek ven’) breme približamo k telesu in ne telo k bremenu itd..) in drugič, da to gibanje uskladimo z dihanjem – kar pomeni, da si z izdihom pomagamo stabilizirati telo in preprečevati, da se takrat diastaza poslabšuje (da nam pritisk uhaja ven skozi diastazo).

 

6. Imate morda preveč visceralne maščobe? Maščoba okoli notranjih organov (večje količine) lahko potiskajo trebuh (in diastazo) od znotraj navzven. V tem primeru je potrebno tudi nasloviti ta problem. To je lahko kar izziv, saj je naše gibanje z diastazo omejeno (npr tek, je pa tek tako ali tako neprimeren za ljudi z res prekomerno težo in še po porodu). Tudi (drastične) diete so lahko v času dojenja neprimerne oziroma je lahko ravno takrat čas za bolj zdravo in uravnoteženo prehrano. Za kurjenje teh odvečnih maščob potrebujemo veliko hoje in tudi cardio trening, ampak ne kakršenkoli. Mora biti brez poskokov oziroma tak, da dodatno ne obremenjuje trebušne stene. Lahko pa je vzrok kopičenja notranje maščobe v slabo delujočem limfnem sistemu. Kako – se sprašujete? Če vaš glavni telesni ‘filter sistem’ ne deluje optimalno, lahko telo kopiči strupe in odpadne snovi v maščobah. Zato je včasih dovolj, da poskrbimo za boljši pretok limfe in s tem odstranimo razlog za obstoj teh maščobnih celic. (glej naslednjo točko).

 

7. Vam mogoče zastaja limfa? V svoji ‘klinični praksi’ opažam, da imajo mamice po porodu kar dosti težav z malce slabšim delovanjem limfnega sistema, kar je še posebej opazno po carskem rezu, ko gibanje trebušnih in medeničnih organov omejijo zarastline (brazgotine v globini telesa). Za boljšo pretočnost limfe ne potrebujemo hoditi na limfno drenažo, zadostuje ‘že’ preponsko dihanje, veliko hoje in ‘Abdominalna masaža’ (posebna vaja iz našega programa Poporodni preporod, ki vsebuje kombinacijo dihanja s prepon-ama – trebušno in medenično – in masažo trebuha). 

 

8. So vam ostale večje zarastline po carskem rezu? Po vsakem kiruršekm posegu nastane več ali manj notranjih zarastlin/adhezij/brazgotin. Te so obrambni mehanizem telesa s katerim se zavaruje proti ponovnemu odprtju rane, čeprav je rana zašita in zaceljena. Zarastline so fibrozno tkivo, ki izgubi elastičnost in viskoznost, kar je ključni element za pravilno delovanje fascij in drsenje med njimi. Po domače povedano je to tako, kot če bi se vam bluza zataknila v zadrgo od hlač in bi vas potem vleklo navzgor po telesu in navzdol po nogah. Zarastline blokirajo optimalno preponsko dihanje in s tem delovanje telesnega jedra, zatorej jih je treba vsaj delno ‘zmehčati’. Glede na svojo prakso predvidevam, da tega najverjetneje niste storili, saj vas nihče ni opozoril na to niti vam pokazal kako. Več TU.

 

9. Imate zakrčen mezenterij? Ste sploh že kdaj slišali za ta organ v trebušni votlini? Znanstveniki so v začetku leta 2017 klasificirali nov organ v trebušni votlini, ki vam (med drugim) lahko preprečuje zapiranje razmika trebušnih mišic, povzroča bolečine v križu, prebavne težave in debelost. Nahaja se globoko v trebušni votlini. Zaradi nosečnosti, nepravilnega nošenja, veliko sedenja in posegov v trebušni votlini lahko postane poln tenzij. Več o tem si lahko preberete TU. Torej, ste že poskusili sprostiti napetosti v mezenteriju predno ste se odločili za invazivni poseg?

 

10. Imate ustrezno prehrano za vezivno tkivo? (Kolagen + C vitamin + voda.) Glede na to, da je primarni problem diastaze rektusov v vezivnem tkivu (v fasciji oziroma linei albi), verjetno ni vseeno, če telesu primanjkuje gradnikov za to tkivo. To tkivo je primarno sestavljeno iz kolagena in vode. Ali uživate obojega dovolj? VIDEO

 

11. Ste kronično zaprti oziroma vas kronično napihuje? Kronična zaprtost ali napihnjenost pomeni konstantni pritisk na diastazo rektusov oziroma stanjšano vezivno tkivo in mišice. Kronična zaprtost ali napihovanje je lahko zelo resen problem v procesu reševanja diastaze. Ugotoviti moramo dejanske vzroke. Te ne izvirajo vedno iz načina prehranjevanja, ampak so lahko tudi posledica zakrčenega medeničnega dna, premalo probiotične hrane (ne nujno probiotikov), dereguliranega delovanja vagusnega živca (glej spodaj), slabega limfnega sistema in še kaj.. Kroničen kašelj je enak problem.

 

12. Ste se poslužili tudi kineziotapinga diastaze rektusov? Ste v postopku sanacije diastaze rektusov pomagali trebušni steni, da dela ‘manj napak’? Kaj mislim s tem? Vsak gib, ki ga naredimo, ‘gre čez’ trebuh oziroma trebušno steno oziroma diastazo, tudi, če samo pomahamo z roko. Včasih je fizično nemogoče vse gibe izvajati pravilno, če ima diastaza velike razsežnosti (globino, glej spodaj). Tudi, če se naučimo pravilno dihati, dvigovati, spuščati se, stabilizacija zaradi tako velike ‘poškodbe’ trebušne stene peša, kar pomeni da se dogaja cel kup kompenzacij. To si lažje predstavljamo tako, kot če bi živeli v hiši, katero prenavljamo. Enostavno, ne moremo ven iz svojega telesa (ali mirovati), da bi lahko (lažje in hitreje) popravili diastazo. Vsak gib, ki ga naredimo šteje bodisi ‘v plus’ bodisi ‘v minus’. Pri večjih diastaz na žalost večkrat ‘v minus’. Zato nam pridejo v veliko pomoč kinezio trakovi ali v zgodnjem poporodnem obdobju trebušni pas (sicer ne, ker dajejo lažno oporo). Torej, ste preizkusili tudi to metodo skupaj z izvajanjem vaj, pravilne drže, dihanja, dvigovanja, prehrane..preden ste se odločili za kirurški poseg?

 

13. Ste poskusili tudi z vibracijskim treningom? Ko programu za diastazo rektsuov dodamo še vibracijski trening (z vibracijsko palico ali še bolje z vibracijsko ploščo VIDEO) izzovemo dodatno še vse tiste mišice in fascije, ki jih z ‘navadno’ vadbo ‘ne uspemo prebuditi’. Vibracijski trening med drugim tudi bolje prekrvavi lineo albo (to belo vmesno vezivno tkivo, ki je raztegnjeno in slabše prekrvavljeno), pospeši limfo in pomaga odpraviti zaradi diastaze naguban izgled trebuha. VIR  

 

14. Ste dodali tudi regulacijo vagusnega živca? Vemo, da so mišice le ‘sužnje’ živcem oziroma živčnim ukazom (impulzom). Vagus je možganski živec, glavni živec avtonomnega živčnega sistema (avtomatskega) in regulira zelo veliko funkcij v telesu. Če je dereguliran (kako je vagusni živec lahko dereguliran, si prosim preberite TU), potem je včasih zastonj ves trud, ki ga vložimo v delovanje mišic. zato je potrebno najprej nasloviti delovanje avtonomnega živčnega sistema (da ni ‘zaciklano’ v delovanju ‘fight’, ‘flight’ ali ‘freeze’ – torej v kroničnem begu pred določenim strahom ali nevarnostjo) in šele potem lahko naslovimo (motorično) delovanje trebušne stene. kako vemo, če imamo dereguliran vagus, si lahko preberete TU).

 

15. Ste pomislili še na ‘karkoli drugega’..? Kaj mislim pod ‘karkoli drugega’? To, da je v telesu vse med seboj povezano. Zgoraj smo našteli kar štirinajst točk, ki jih je dobro dosledno upoštevati, če smo kandidati za operacijo in bi se ji radi izognili. Sicer pa lahko na individualni obravnavi najdemo še marsikaj drugega, kar vpliva na zapiranje diastaze. Kaj? Na primer spuščen stopalni lok na enem ali obeh stopalih. Ko smo že vse preizkusili ali pa ko je sanacija diastaze dosegla neko točko, potem se pa ustavi in ne napreduje več, takrat naslovimo še takšne ali podobne ‘simptome’. Spuščen stopalni lok je v bistvu kolabirana globoka podporna telesna linija od spodnjega dela telesa navzgor. Porušen stopalni lok – porušeno pravilno delovanje kolena – porušeno pravilno delovanje kolka (kolk mora kompenzirat, mišice se zakrčijo) – lahko dobimo zakrčene mišice medeničnega dna – in potem nadaljevanje zgodbe že poznate..

 

Ali se splača?

 

Da! Zagotovo! Kakorkoli se sliši zakomplicirano, pa v bistvu ni. Ko enkrat osvojite pravilen način dihanja (stabilizacije telesa) in mehanično pravilen način gibanja, ste osvojili 80% vsega. Vse ostalo je potem samo nizanje različnih primerov in situacij na isti vzorec. Z nekaj vsakodnevnega truda na začetku izvajanja korekcijskega programa, lahko ta 80% del osvojite že v 2-3 tednih. S tem pa sami sebi naredite uslugo za celo življenje in celo telo! Diastaza rektusov, kot sedaj vidite, ni le lokalni problem, ampak je problem delovanja celega telesa! S tem, ko se naučite sanirati diastazo v bistvu na novo postavite temelje delovanja vašega telesa in dobesedno spremenite način življenja (gibanja in dihanja). S tem si nehote v bodoče prihranite marsikatero težavo, ki izvira iz porušenega telesnega jedra, kot na primer poškodbe (bolečine) hrbtenice, medenice, kolkov, kolen.. itd, da ne govorimo o večji moči telesa in navsezadnje tudi o lepšem izgledu! In za povrh, da se izognete še operaciji, to je največja zmaga!! Tako, da ja, splača se! 

 

Kako preverim, če imam diastazo rektusov in ali je tako velika, da pridejo upoštev zgornji nasveti iz tega zapisa?

 

VIDEO za preverbo diastaze rektusov 1 (zelo kratek)

VIDEO za preverbo diastaze rektusov 2 (daljši)

 

Kateri so znaki, da imam res ‘veliko’ diastazo rektusov?

 

  1. Izgled trebuha kot ‘pajkova mreža’ in zelo povešena koža
  2. Velikokrat po dvojčkih ali po več (zaporednih) nosečnostih
  3. Ob nepremičnem ležanju na hrbtu na tleh vidno premikanje črevesja
  4. Trebuh vidno izbočen, kot žoga, še posebej v popoldanskem in večernem času ali po obrokih
  5. Ob testu za diastazo (glej videa zgoraj), se naredi širok greben (3-5 prstov), včasih tudi jamica.
  6. Če pri tem potopimo prste v globino, ni čutiti nobenega upora vezivnega tkiva
  7. Ko ležimo na tleh na hrbtu in z glasom ‘KHM’, kot da bi hoteli lahno zakašljati oziroma si ‘popraviti’ nekaj, kar se nam je malenkost zataknilo v grlu (navadno predno spregovorimo) in se ob tem trebuh vidno izboči.

 

 

Kaj pa če se vseeno ne morete izogniti posegu?

 

Včasih je operacija neizogibna. Ko dejansko nič od naštetega ne pomaga in ko vidimo tudi na dinamičnem* ultrazvoku trebušne stene, da linea alba, kljub različnim ‘priklicom’ oziroma navodilom (izdihni, stisno to, stisni ono..) ne da ‘nobenega življenja’ od sebe – torej ostaja razdalja med rektusoma (površinske trebušne mišice) enaka (intra.recti distance) hkrati pa imamo prisoten enak distorcijski index (distortion index of linea alba) – torej ne glede na to ali samo ležimo ali dvigujemo glavo oziroma ne glede na to, da pri tem zavestno aktiviramo mišice po danih navodilih in če je prisotna tudi abdominalna kila (največrat popkovna), takrat je najverjetneje manjše zlo iti pod nož, kot ‘živeti v takšnem porušenem telesu’.

 

Vseeno pa ni vseeno, za kakšen poseg se odločimo (splošen poseg, laparoskopski), kdo nas operira (abdominalni kirurg, plastični ali oba), kako ‘nas popravi’ ( mrežico ali brez), kakšen rez naredi (horizontalen, vertikalen).. Več o tem sem že pisala v blogu Moja popkovna kila in diastaza rektusov, ki je vsebinsko gledano prvi del tega zapisa.

 

V prihodnje pa bo sledil še tretji del, ki bo govoril, kako se pripraviti na poseg in kako postopati po posegu. (Zato. če še niste naročeni na prejemanje naših novic in ne želite spregledati tega zapisa, se lahko vpišete TU.)

 

Kaj pa v primeru, da nimam tako kritične diastaze rektusov, kako se lotim sanacije?

 

V tem primeru morda ne potrebujete niti individualne obravnave, ali morda samo eno in se lahko lotite programa POPORODNI PREPOROD, kjer vas 12 tednov vodimo skozi gibalno preobrazbo, kjer naslovimo prav tako skoraj vse zgoraj naštete ključne točke, le da so vaje v tem primeru za vse enake. Na (dnevnem) meniju dobite vsega po malo, ampak postopoma dozirano. Nekako tako, kot če bi bili slabo prehranjeni, pa bi vam predpisali ‘splošno’ boljšo dieto, kjer bi na vaš menu uvrstili več vitaminov, sveže zelenjave in sadja, kvalitetno ribje olje in druga pomembna mikro in makro hranila. Te vaje sistematično opravljate doma. 

 

V kolikor pa ste lokacijsko ‘privilegirani’ in živite v naši bližini, pa se lahko zraven udeležujete še poporodne vadbe za mamice (z dojenčki) v naših mini skupinah.

 

Kaj točno je diastaza rektusov?

 

Ker smo o sami definiciji in mehanizmu delovanja že veliko govorili in pisali, vas vabim, da si pogledate morda naslednje tri ključne zapise/videe:

 

  1. Brezplačni Priročnik o diastazi rektusov
  2. 10 najpogostejših vprašanj o diastazi rektusov
  3. FB skupina Diastaza rektusov

 

Ali pa se naročite na našo BREZPLAČNO MINI AKADEMIJO Vadbene klinike o diastazi rektusov, ki traja 6 tednov (vsakih 6 tednov štarta nova skupina), kjer dobite VSE na enem mestu.

Posted on Leave a comment

Kako med porodom ohraniti presredek, zmanjšati možnosti nastanka prolapsa medeničnih organov, inkontinence, diastaze rektusov in simfiziolize?

Vsak porod je drugačen. In vsaka ženska ga drugače občuti in doživi. Način poroda ni v naprej zapečatena usoda, na katero nimamo vpliva. In tudi ni tako preprost proces, čeprav je naraven. Nanj se moramo pripraviti. V nadaljevanju bom razložila zakaj.

Ko sem bila prvič noseča, se nisem kaj dosti pripravljala na porod, ker se mi je zdelo, da je to nekaj naravnega in da pač vsaka ženska že nekako rodi. No, takšno nepoznavanje dejstev in nepripravljenost me je pripeljalo do.. urgentnega carskega reza. Več o tem sem že pisala..v moji Porodni zgodbi in v blogu VBAC oziroma kako roditi vaginalno po carskem rezu in zakaj je to manj rizično.

V svoji praksi vidim, koliko raztrganin oziroma epiziotomije je prisotnih pri mojih strankah, koliko pritiskov na fundus (pritisk porodnega osebja na trebuh), ko bi lahko veliko tega preprečili. V tem zapisu se ne bom toliko osredotočila na delo babic v porodni, ker na to nimam vpliva, ampak na to, kaj lahko ženske naredimo še preden vstopimo v porodno sobo. Kaj lahko ženske spremenijo v času nosečnosti z gibanjem, dihanjem (tudi dihanje je gibanje) in ozaveščanjem lastnega telesa 

Do česa torej (pre)pogosto prihaja med porodom, kar pusti ženskam trajne posledice, pa bi lahko preprečili?

Inkontinenca ali prolaps (zdrs medeničnih organov) se lahko pojavijo tudi več let po porodu ali jih sproži drugi porod.


Na sliki primer raztrganine III. stopnje. Te segajo vse do anusa. Včasih šivanje zahteva anestezijo in operativno, ne porodno sobo. Posledice takšnih raztrganin so lahko tudi težave z zadrževanjem blata in vetrov. Na sledeči povezavi, ki je tudi vir slike, si lahko pogledate opise in slike vseh stopenj raztrganin. Takšne porodne poškodbe se da v veliki meri preprečiti s takšnimi položaji, načinom dihanja in pritiskanja, ki ne zahtevajo tolikšnega pritiska na ta tkiva. Presredek pa je dobro že v nosečnosti začeti pripravljati na porod in treba je vedeti, na kakšen način izvajati keglove vaje, da se mišice medeničnega dna preveč ne zakrčijo oziroma, da jih znamo tudi sprostiti. To je med porodom še toliko bolj pomembno, saj ko ob iztisu aktiviramo trebušne mišice, se mišice medeničnega dna avtomatično tudi aktivirajo, če jih zavestno ne znamo sprostiti. Če potiskamo plod v toge mišice, ki jih hkrati držimo v kontrakciji, se bodo vdale tako, da se raztrgajo, kot da se sprostijo. Pri tem šteje tudi položaj mame (več o tem v nadaljevanju). Če se osebje odloči za pritisk na fundus ali vakuum so raztrganine  oziroma epiziotomija praktično neizogibni. Porodni proces je potrebno gledati kot celoto, zato šteje vse, kar se dogaja s porodnico že ko vstopi v porodnišnico. Vsaka odločitev (intervencija) šteje. V VIDEU si poglejte primer. Porodnišnično osebje vam bo zagotavljalo, da epiziotomija (rez vaše nožnice) lahko prepreči hujše raztrganine, kar že dolgo vemo, da ni res. PREBERITE VEČ. Vnaprejšnji rez naj bi preprečil večje raztrganine in skrajšal porod. Tu je sporno oboje. Rez ravno nasprotno lahko povzroči, da sem tam tkivo raztrga dalje (zato, po mojem mnenju, porodni zapisniki po večini ne vsebujejo podrobnejših informacij o rezih, šivih in stopnji poškodbe!). Porod se res pospeši, kar je dobro za osebje in največkrat slabše za porodnico, saj se morajo tako tkiva (okoli reza) hitreje raztegniti (nenaravno) in to lahko povzroči škodo na teh predelih. Pri porodu brez epiziotomije se sicer lahko pojavijo manjše raztrganine, a te se največkrat zacelijo kar brez šivov oziroma z minimalnim številom šivov in ne predstavljajo grožnje za delovanje medeničnega dna. Pri mojem drugem porodu, ko sem rojevala samo 2700g težkega otroka, so mi hoteli rutinsko prerezati presredek, pa tega nisem dovolila. To sem morala vsaj trikrat jasno povedati, pa še vseeno so škarje ves čas bile pripravljene v bližini mojega presredka.

Kaj pripomore k tem nezaželenim posledicam? Glavnih top 5 razlogov:

  • Osebje, okolje, porodnišnica (Pozanimajte se, katera porodnišnica ima najmanjšo stopnjo epiziotomij in carskih rezov. Osebje je lahko prijazno ali neprijazno, lahko je z vami, ko ga potrebujete ali pa z drugo porodnico, lahko se ravno zamenja (izmena), ko se navadite nanj in mu zaupate. Prisotnost partnerja in ali dule je zato zelo zaželena. Pomembno je tudi okolje v sami porodnišnici vse od osvetljenosti prostora, do študentov medicine..)
  • Pritisk na fundus maternice (To je manever babic in porodničarjev, pri čemer izvedejo pritisk na zgornji del maternice, da bi se otrok lažje rodil. Gre za tvegan poseg, kjer lahko pride do poškodb dojenčka (poškodbe možganov, zlomi), kot do poškodbe matere (glej sliko spodaj in komentar)
  • Nepravilno potiskanje in dihanje (Potiskanje z zadrževanjem diha, tako imenovano ‘purple pushing’ je strogo rezervirano samo za zadnjo fazo iztisa na ‘povelje’ babice. Sicer tvegamo raztrganine, povešene medenične organe, inkontinenco.. ipd. Dobro je spoznati tehnike dihanja (za različne porodne faze) s tehnikami iztisa že v nosečnosti. Spodaj si lahko naročite brezplačne videe, kako dihati med vsemi tremi fazami poroda, iz programa CELOSTNA NOSEČNOST oziroma delavnice Naravna nosečnost & naravni porod!
  • Položaj telesa (Ležanje na hrbtu v večini primerov ni ‘naraven’ položaj za rojevanje. Pri takšnem položaju se medenični obroč manj odpre, gravitacija nam ne pomaga, prav tako ‘zaklene’ mišico psoas, ki pomaga iztisniti dojenčka na svet. Več o položajih telesa med porodom TU.
  • Prehiter ali prepočasen porod. (Tako en skrajnost kot druga lahko povzročita prekomerni stres na medenično dno, medenični obroč, medenične organe in tudi trebušno steno. zato je potrebno res dobro vedeti, kdaj porod pospeševati, kako in kdaj ne.)

Prikaz pritiska na fundus maternice. Ko pri meni iščejo pomoč ženske s povešenimi medeničnimi organi, inkontinenco ali zlomljeno oziroma bolečo trtico, jih najprej vprašam, če so pri porodu utrpele pritisk na fundus. V večini primerov to potrdijo. V pogovoru z babicami, ki imajo zasebne prakse, so mi pojasnile, da je to dejansko zločin nad ženskami in da ga same nikoli ne izvajajo, ker od samega začetka porod vodijo tako, da to ni potrebno. Morda ne bi bilo slabo, da bi porodnica v porodnišnici v naprej ‘opozorila’ osebje, da ne izvaja tega manevra, če res ni nujno. Več o tem si lahko preberete na sledeči povezavi 1 in 2
povezavi 2.

Kaj nosečnica lahko stori, da to prepreči?

  1. Boljše zavedanje svojih mišic medeničnega dna (Pri svojem delu opažam, da veliko število žensk ne občuti svojih mišic medeničnega dna in kako delujejo. Nekatere jih držijo kronično zakrčene, pa se tega sploh ne zavedajo. Vsaka ženska bi morala (znati) ozavestiti ta svoj telesni predel. Ne govorim o keglovih vajah, ampak zgolj ob občutenju, kaj v dani situaciji omenjene mišice delajo. Delati ali ne delati keglove vaje v nosečnosti, pa si lahko preberete tu.
  2. Dihanje s prepono, medenično dihanje (Gre v bistvu na nek način za veliko ‘nadgradnjo’ keglovih vaj, kjer medenično dno aktiviramo (tako na koncentričen, kot ekscentričen način) skladno z delovanjem trebušne prepone in trebušnih mišic).
  3. Obvladovanje stresa, strahu (.., epiduralna) Že ob sami misli na porod ženske lahko popade strah. Tak strah lahko tako zakrči telo, kot če bi se dejansko znašlo v nevarni situaciji (recimo pred levom) in bi telo začelo zavirati porod. Sama sem iz tega razloga (strahu) pri prvem porodu vzela epiduralno (analgezijo), ki mi je sicer vzela bolečino, zraven pa tudi vse občutke od pasu navzdol – kar je na koncu pripeljalo do carskega reza. Ne trdim, da ni primerov, ko je epiduralna dobrodošla, vseeno pa se da veliko narediti na obvladovanju strahov in predstavah o porodu v glavi. Sama sem dokaz pri svojem drugem porodu. Bolečino sem sprejela. Sprejela kot ‘pomočnico’ pri porodu. Čeprav je zelo bolelo, sem rodila vaginalno (vbac). To seveda ne bi bilo tako preprosto, če se pred tem ne bi bila pripravljala.
  4. Masaža presredka (To je ena zelo pomembnih priprav na porod. -na vadbeni kliniki jo izvajamo kar s pomočjo terapevtskih masažnih žogic. VIDEO Hkrati se pri tej masažni tehniki lahko učimo tudi tehnike za iztis ‘Perfect pushing’.)
  5. Vaje za lažje odpiranje (To so vaje, kjer se promovira mobilnost medenice in vsebujejo vse od počepov, do medeničnega dihanja. Redno jih izvajamo v naših mini skupinah za vadbo za nosečnice, posnetki pa so tudi v online programu).
  6. Vaje za stabilizacijo medenice (So izrednega pomena, saj se medenica skozi celo nosečnost po malem pripravlja na porod, sklepi se mehčajo in kaj hitro pride do težav – bolečine v simfizi oziroma sramni zrasti, bolečine v zadnjem delu medenice (v sakroiliakalnih sklepih), nosečniški išias, bolečine v križu, bolečine v dimljah.. takšne vaje prav tako redno izvajamo na naših vadbah za nosečnice.)
  7. Vaje za diastazo rektusov (Več o diastazi rektusov v nosečnosti si lahko preberete v blogu Diastaza rektusov v nosečnosti. Z vajami omilimo diastazo, oziroma preprečujemo, da bi se toliko povečala, da bi ovirala porod, potem pa jo dokončno saniramo po porodu. VIDEO Tudi vaje za diastazo rektusov so na rednem menuju naših vadb za nosečnice, saj jo odkrijemo vsaj pri ⅔ naših vadečih nosečnic).
  8. Vaje z vokalizacijo, sproščanjem obraznih mišic.. (Obe metodi znatno pripomoreta k lažjemu porodu, kar lahko potrdim s svojo drugo porodno zgodbo
  9. Priprave na porod (So zelo zelo pomembne! Kako se pripravimo na porod? Tukaj se pišejo knjige.. Ampak na kratko: z ustreznimi vajami za nosečnice, s pripravami na porod v obliki delavnic (pri različnih dulah, na Vadbeni kliniki..), z branjem knjig kot so Moj porodni načrt in Modrost rojevanja, z dihalnimi tehnikami, z uporabo terapevtskih masažnih žogic VIDEO itd..)
  10. Najem dule, porodni načrt.. (Pri drugem porodu sem najela dulo in naredila porodni načrt, kar se mi je zelo obrestovalo. Osebje je bilo prilično neprijazno in zelo malo ob meni, prav tako partner ni želel biti prisoten, tako da sem moji duli Nini Jenštrle neizmerno hvaležna za njeno podporo. Porodni načrt sem si nekaj časa prej sestavljala. osebje mi je takoj povedalo, da ‘ga ne potrebujem’, češ, da oni delajo ‘po svoje’, pa sem si mislila ‘nič zato, saj ga imam v glavi’. In tako je tudi bilo. V moji porodni zgodbi najdete moj porodni načrt in porodni zapisnik, česa vsega nisem odobrila. Prepričana sem, da sem s tem preprečila vsaj epiziotomijo, če ne vse od naštetega v naslovu tega članka!)
  11. Skrajšati ure sedenja in jih nadomestiti s hojo (Dolgotrajno sedenje in slaba drža med sedenjem zapirajo porodni kanal, zakrčijo ligamente maternice in utesnjuje še nerojenega otročka. O tem sem več pisala v blogu Kaj je bistvo vadbe za nosečnice.)
  12. Sproščanje psoasa (Psoas je pomembna porodna mišica. Če je porodnica v strahu, se zakrči. Prav tako lahko (kronična) zakrčenost izvira od veliko sedenja, slabe drža, nestabilne medenice.. Psoas pomaga ali ovira porod. Več sem že pisala v preteklih člankih kot na primer v Nosečnice, ali poznate vašo glavno porodno mišico?
  13. Prehrana, kolagen.. (Z uživanjem ustrezne hrane lahko poskrbimo za boljšo elastičnost porodnih tkiv. Ena od takih ‘sestavin’ je kolagen. Ta pomaga tudi po porodu pri hitrejšem okrevanju. Najbolj učinkovit je v kombinaciji s C vitaminov. Če ne jeste kože mesa, hrustanca in kosti (‘bone broth’), si lahko omislite hidroliziran kolagen. V obeh primerih mora biti od pašnih živali, saj si v svoje telo ne želimo vnašati antibiotikov, hormonov, pesticidov.. Verjetno je še najboljši TA.
  14. Kraniosakralna terapija, hipnobrthing, vizualizacija, akupunktura.. (Vse to so dodatne, ‘alternativne’, ampak zelo zelo koristne metode, ki pomagajo lepšem in lažjem odpiranju ter naravnem porodu.
  15. In nenazadnje tudi terapevtske masažne žogice.. Z njimi si že v nosečnosti milimo bolečine v križu, medenici, zapestjih, med lopaticami in masiramo mišice medeničnega dna ter kolčne mišice in mišice zadnjice. Med popadki jih stiskamo z rokami ali stopali, tako preusmerjamo bolečino. Tudi partner nam lahko z njimi masira hrbet. Sama sem ji uporabila nato še v porodni sobi, ko me je vse bolelo od neudobnega ležišča, dojenja in neprespanih stresnih noči. 

Kar se tiče diastaze rektusov bi izpostavila sledeče nasvete med porodom:

  • Pas ali šal  (Med porodom lahko nosi podporni pas ali pa ‘rebozo’ šal, ki ji ga med iztisom držita dve ali ena oseba.)
  • Stiskanje z rokami (Porodnica si lahko tudi samo drži trebuh skupaj z rokami tako, da položi desno dlan na levo polovico trebuha in levo dlan na desno polovico in ju drži v približanem položaju – v smeri proti sredinski (vertikalni) liniji telesa.)
  • Kineziotaping v nosečnosti (V nosečnosti, še posebej v zadnjem tromesečju priporočam poleg ustreznih vaj in načina gibanja še aplikacijo kinezio trakov – VIDEO.)
  • Po porodu pa.. se ločimo dokončne sanacije diastaze rektusov s programom Poporodni preporod ali individualno.

Kar se tiče simfiziolize, bi izpostavila sledeče nasvete med porodom (simfizioliza pomeni abnormalni razmik sprednjih sramnih kosti in s tem povezane bolečine):

  • Porodni položaj mora biti tak, da ne poveča razmika kosti. V fazi iztisa je medenica najbolj pod vplivom hormona relaksina in takrat se nanjo izvajajo največje sile, zato takrat obstaja največji riziko, da se stanje poslabša. Če ležimo na hrbtu z nogami v zrak in nam vsako nogo podpira druga oseba, se nam bo razmik najverjetneje še povečal. Najbolj idealen položaj bi bil bodisi v počepu bodisi kleče na kolenih z rokami v opori na tleh.
  • Sedenje v nosečnosti znatno poslabša težave z nestabilno medenico, prekrižane noge med sedenjem pa toplo odsvetujemo. Kako sedimo, če že moramo sedeti sem pisala v blogu Kaj je bistvo vadbe za nosečnice v praksi pa smo to uprizorili na delavnici Naravna nosečnost & naravni porod.

Zaključna misel..

Porod v današnjem svetu je vsekakor postal medikaliziran in ‘institucioniziran’. Redke ženske se zavedajo prednosti porajanja doma z izbrano babico. Glede na dano okolje in možnosti vsake posameznice je verjetno še največ kar lahko naredimo (zase in za otroka), da ozavestimo svoje telo in porod. To nam lahko prinese veliko boljši izzid v porodnišnici tudi brez spreminjanja sistema.

Posted on 6 komentarjev

Diastaza rektusov – Kako deluje – Brezplačna mini Akademija

Diastaza rektusov se NE meri po razmiku med mišicami (med premimam trebušnima mišicama oziroma rektusoma).

Sanacija diastaze rektusov NE pomeni zaprtje razmika.

Vaje za distazo rektusov NE morejo biti samo usmerjene v krepitev trebušnih mišic.

Vaje za diastazo rektusov se dolgoročno gledano NE morejo izvajati samo leže na tleh.

Razmik med mišicama (rektusoma) NE pomeni nujno diastaze rektusov.

Diastaza rektusov NI problem zgolj (površinskih) trebušnih mišic.

Diastaza rektusov NI samo estetski problem.

Diastaze rektusov se NE rešuje s trebušnjaki.

Diastaza rektusov NI posledica (samo) nosečnosti.

 

Ker kroži naokoli toliko neresničnih mitov (veliko jih žal izrečejo osebni zdravniki ali celo ginekologi), smo vam na Vadbeni kliniki pripravili brezplačno MINI AKADEMIJO o diastazi rektusov.

 

Mini Akademija Diastaze rektusov je sestavljena iz:

  1. Uvodnega 30 minutnega webinarja
  2. Treh posnetkov resničnih strank z diastazo rektusov (nekatere od teh imajo tudi kilo).
  3. Povzetka vseh prispevkov Vadbene klinike o diastazi rektusov
  4. rehabilitacijskega videa po posegu.
  5. TESTA o diastazi rektusov

 

 

Kako poteka Akademija?

 

Na mini Akademijo se prijavite s spodnjim gumbom. Vsak ponedeljek, 6 ponedeljkov zaporedoma, boste prejeli na mail (mora biti google mail) dostop do brezplačnih vsebin. Dostop do določenih vsebin, kot so posnetki individualnih obravnav strank, vam bodo na voljo največ sedem dni, potem se bo dostop izbrisal. Na koncu boste lahko opravili TEST in preverili svoje novo znanje. Vsak 100% pravilno opravljen test bo nagrajen! 🙂

 

ZBIRAMO ŽE PRIJAVE ZA SEDMO online AKADEMIJO, KI SE ZAČNE 17.08.2020 ROK ZA PRIJAVO 16.08. 2020 do 12:00!

 

Ko se prijavite, dopišite v opombe razlog vaše prijave oziroma ali imate tudi sami diastazo rektusov ali ste osebni trener, fizioterapevt, oziroma nekdo, ki pomaga drugim pri sanaciji diastaze.

 

Hvala, ker se boste udeležili mini Akademije in želim vam prijetno učenje!

 

PS: Ko izpolnite spodnjo prijavo, boste dodani na mailing listo te Akademije, vendar ne boste dobili povratnega sporočila o uspešnosti prijave. Zato ni potrebno, da se večkrat prijavite.

 

Vaša Alja

Posted on 11 komentarjev

Moja popkovna in dimeljska kila ter diastaza rektusov – Posvet pri abdominalnem kirurgu

Že kar nekaj let opazujem popke oziroma trebušne stene svojih strank. Stranke, ki me obiščejo, imajo velikokrat popek v obliki kapuce (‘hoodie belly’), kjer se iz zgornjega dela popka razvije oblika ‘kapuce’ ali pa se celo cel popek oblikuje v obliko okroglega, kot v blago oblečenega gumbka. Po teh ‘znakih’ sem se naučila oceniti oziroma prepoznati deformacije popka, ki so bile v največji meri povezane tudi s pojavom diastaze rektusov (razmik trebušnih mišic).

 


Alja Malis po drugi nosečnosti – vidi se po zgornjem delu popka, ki je izbočen in v obliki ‘kapuce’.

 

Že pred kakimi 20 leti se mi je pojavila dimeljska (ingvinalna) kila (hernija oziroma pruh), ne spomnim se niti, kdaj sem jo prvič opazila in zakaj se je pojavila. Spomnim pa se, da si jo je tudi imel in operiral moj oče in on se spomni, da si jo je imel in operiral njegov oče. Ko sem bila prvič noseča, se mi je izbočil še popek (in tudi moj sin se je rodil s popkovno kilo). Popku nisem posvečala veliko pozornosti, dokler v drugi nosečnosti ni še bolj vidno ‘pokukal na plano’.

 


Alja Malis v drugi nosečnosti in popkovna kila

 

Ker sem si sama uspešno sanirala diastazo rektusov, nastalo v drugi nosečnosti (Preberi več v blogu Diastaza rektusov v nosečnosti in ker sem pri strankah ugotovila že veliko popkovnih kil, ki so bile vsaj trikrat bolj izrazite od moje, pri sebi, ironično, sprva sploh nisem pomislila na kilo!

 

Šele, ko sem snemala program Popolni plank, sem v nekaterih položajih, sama pri sebi, na video posnetku videla, kako mi štrli popek ven. Kljub dobrem telesnem zavedanju, ga nisem mogla potegniti v notranjost trebuha. Poglejte na videu!

 

Video prikazuje ‘samo-diagnozo’ popkovne kile v položaju ‘plank’ oziroma deska, ki je eden od vadbenih položajev, ki znatno poveča IAP (intra-abdominalni pristisk).

 

Pred dvema letoma sem bila prvič na posvetu ( na napotnico) pri abdominalnem kirurgu na ljubljanskem UKC (Njegoševa 4) zaradi dimeljske kile. (Skoraj bolj iz radovednosti, pod kakšnimi pogoji operirajo diastazo rektusov, ki jo žal, pri nas v Sloveniji, še vedno smatrajo samo za estetski problem, kot zaradi same kile.) Posledično sem bila naročena na poseg (leto in pol je čakalne dobe!) – ravno ko sem v drugo zanosila, tako da je bil potreben preklic oziroma odložitev posega.

 

Ko sem več mesecev po drugem porodu odkrila pri sebi še popkovno kilo,  sem se naročila na pregled k osebni zdravnici, ki mi je takoj napisala napotnico za posvet z abdominalnim kirurgom – za razliko od več mojih strank stranke z veliko bolj izrazito popkovno kilo in ogromno diastazo rektusov, ki jih osebni zdravnik pri tem ne jemlje resno (!?).

 

Na videu oziroma že na naslovnici tega videa vidite tak primer večje diastaze rektusov, kjer je prisotna popkovna kila in zelo stanjšano vezivno tkivo (linea alba) med levo in desno polovico trebušnih mišic, kjer se v mirovanju (leže na hrbtu) vidi premike črevesja ob dihanju. (Opomba: to ni ena od strank, ki ni bila napotena na pregled, kot omenjam zgoraj).

 

No, pa se vrnemo k mojemu obisku abdominalnega kirurga..

 

Kako je izgledal moj posvet pri abdominalnem kirurgu?

 

V torek, dne 9.7.2019 sem imela ponovni posvet pri kirurgu v ljubljanskem UKC (lahko pa bi se tudi naročila v Kirurški sanatorij, v Rožni dolini). Tokrat je bil prisoten drug kirurg. (Na koga naletite v ambulanti ne morete vplivati, lahko je tudi specializant na kroženju, baje pa naj bi si lahko izbrali kirurga za operacijo, vendar morate to sami izpostaviti). V zvezku sem si pripravila okoli 16 vprašanj (bolj zato, da sem si sistematično uredila misli, kot da bi dejansko z zvezkom in svinčnikom v roki ‘zasliševala’ doktorja) vendar, ko jih je doktor opazil, je naredil vidno bariero pred mano: “Kaj ste prišla na izobraževanje ali na pregled?” Pač takšna sem, vedno se pripravim na sestanke, razgovore, posvete, sploh če mi veliko pomenijo.. Tudi pred tem posvetom sem ‘pregooglala’ veliko o kilah (da bi še našla kakšne informacije, ki jih morda še ne vem), na youtube sem si pogledala vsaj pet različnih video operacij.

 

Jaz pravim, če ‘nič ne veš’, tudi vprašati ne znaš – in se postaviti za svoje zdravje. Sama se poleg tega čutim dolžno skrbeti še za širšo množico žensk v ozadju, ki ne znajo ali nimajo časa same ‘doktorirati’ iz abdominalnih kil in diastaze rektusov, da bi bile obravnavane na optimalen način.

 

V čakalnici sem srečala, tudi svojo bivšo stranko, bila je naročena pred mano. Povedala mi je, da bo morala posvet ponoviti, ker so ji svetovali, da se posvetuje še z dr. Mušičem, ki naj bi operiral več pacientov s popkovno kilo + diastazo rektusov. Kasneje sem izvedela, da deluje tudi v okviru Kirurškega sanatorija Rožna dolina.

 

Kaj vse moramo preveriti preden se odločimo za kirurški poseg, najdete v drugem delu bloga, ki bo kmalu objavljen (naročite se na e-novice)!

 

Katera vprašanja sem si pripravila? Vprašanja sem postavila širše, saj to ne počnem samo v svojem imenu, ampak še v okviru mojega poklicnega poslanstva (in veliko jih je ostalo neodgovorjenih – vseeno jih bom zapisala, da bodo vam v pomoč):

  1. Ali se popkovna kila sploh lahko še kdaj popravi (sama)?
  2. Kako popraviti obe kili hkrati?
  3. Imam po vašem mnenju tudi diastazo rektusov?
  4. Zašijete skupaj ali vstavite mrežico?
  5. Kakšna je razlika, ko tak poseg opravi abdominalni ali plastični kirurg?
  1. Kateri so minusi operacije in kateri minusi ohranitve popkovne kile?
  2. Kako črevesno napihovanje vpliva na kilo oziroma na ponovitev kile?
  3. Kako diagnosticirate kilo ali diastazo rektusov – na otip ali uporabljate tudi UZ?
  4. Kakšno anestezijo uporabljate pri (laparoskopskem) posegu?
  5. Katere vrste mrežic uporabljate (da se ne lepijo na omentum)? Kako velike?
  6. Kako točno poteka laparoskopski postopek? Se tudi dela z mrežico? Kateri so minusi?
  7. Koliko časa traja poseg?
  8. Koliko časa traja hospitalizacija?
  9. Koliko časa in kako poteka okrevanje? Kako kihaš in kašljaš po posegu?
  10. Ali so hernije (oziroma slabo vezivno tkivo) lahko dedni?
  11. Ali bi lahko ocenil (iz video posnetka na telefonu), če ima moj sin (4,5 letnik) še popkovno kilo

 

Katere odgovore sem dobila?

Uspela sem morda vprašati samo tretjino vprašanj, saj je bil doktor vidno nezainteresiran za pogovor. (Če si ena izmed mamic, ki si bila na psvetu ali boš šla in dobila še odgovore, ki niso tukaj zapisani, mi jih prosim javi ali najbolje kar komentiraj ta blog).

  1. Da, nobene kile se ne da popraviti konzervativno (S tem se tudi sama 100% strinjam. Luknja v tkivu, je pač luknja. In tu ne gre za katerokoli tkivo, ampak lineo albo (belo linijo v prevodu), vezivno tkivo, ki je bele barve zato, ker ni prekrvavljeno. V odsotnosti krvi oziroma kisika, pa se tudi rane ne celijo.
  2. Dimeljsko kilo bi sanirali brez problema, ker se samo uviha nazaj v trebušno steno in fiksira z mrežico, popkovno pa malce težje (zaradi razmaknjenih mišic sem razumela).
  3. Obe kili bi lahko popravili hkrati in laparoskopsko (Če ne vprašaš za laparoskopsko opcijo, najverjetneje dobiš ponujeno odprto operacijo).
  4. Da se kolagen, glavni gradnik linee albe z leti manjša (kot odgovor na vprašanje v zvezi z dednostjo).
  5. Popkovna kila je velika za prst, nadaljuje pa se z ‘diastazo rektusov’, ki jo oceni na 2,5 cm. Ustavil bi večjo mrežico, ki bi pokrila tudi diastazo, vendar omenja več možnih težav, ki bi se po posegu lahko pojavile – od špikanja do težjega prepogibanja in okrevanja 6 – 8 mesecev (?). Doktor pri pojasnjevanju postopka operacije popkovne kile v kombinaciji z operacijo diastaze rektusov sploh ne omeni ali je diastaza funkcionalna ali ne. Razmik 2,5 cm čisto nič ne pomeni, če linea alba generira napetost in se pri povečanem IAP ne izboči ali vdolbe (‘doming vs sagging’ s tujko). Ko ga vprašam ali je moja ‘diastaza’ funkcionalna, reče, seveda, da je! Aha, zakaj bi jo potem operirali? In ugotovim, da debatirava o estetskih razlogih. (Pomislim, joj, koliko mojih strank ima dejansko funkcionalni in estetski problem, pa ne dobijo niti napotnice!) Takoj opustim idejo o mrežici čez cel osrednji del zgornjega trebuha in nadaljujeva pogovor v smeri sanacije ‘le’ popkovne kile. Opozori me, da imajo popkovne kile izredno veliko stopnjo ponovljivosti. (Vem, si mislim, saj vsak dan poučujem svoje stranke o pravilnem načinu gibanja, da do tega sploh ne pride oziroma, da se kila ne ponovi). In ne samo to, če se ponovi, pravi, je stanje slabše, kot če kile sploh nikoli ne bi operirali! Uf, to pa je nov in pomemben podatek. Kot dejavnik tveganja omenja morebitnih dodatnih 50 kilogramov telesne teže po posegu (kot da je visceralna maščoba edini faktor, ki povečuje IAP) in kot da se to zgodi večino ljudem, ki se jim kila ponovi?? Sama pripomnim, da je potrebno ustrezno uravnavati IAP in s tem se je strinjal.
  6. Ampak, ko sem ga vprašala, kako v primeru, da popkovne kile sploh ne bi operirala – koliko bi bila okrnjena funkcija trebušne stene? “Kakšna funkcija?” me vpraša. Debelo pogledam. Stabilizacija telesa, na primer. “Kakšna stabilizacija telesa?”, odvrne in me nazaj še bolj debelo in vzvišeno pogleda in reče: “Ma, prenehajte prosim s to ezoteriko!”. V tistem trenutku se mi pred očmi zvrsti morje študij o stabilizaciji telesa, mehanizmu IAP, dihanju, celo glasilke mi padejo na pamet, ki so gledano od zgoraj navzdol prva točka regulacije IAP v tem sistemu. Zvrstjo se mi tudi vsa leta preučevanja in sestavljanja vadb, ki ustvarjajo ravno pravšnji IAP za optimalno delovanje telesa.. Dejansko on tega ne ve?? Je to sploh možno. Je to hec? Ali abdominalna kirurgija pozna le posamezne dele telesa oziroma abdomna, ki jih, kot zna kot mesar, disektirati po delih (in sestaviti nazaj), ne pozna pa biomehaničnih procesov in fizikalnih zakonov, kako so vsi ti deli povezani v celoto, ki se dejansko giba in upira gravitaciji v pokončni drži? Je to sploh možno?? Ne samo, da nisem dobila odgovora na vprašanje, moje prizadevanje na tem področju je bilo v dveh stavkih ‘izničeno’, kot da gre za neke ‘nebuloze’. V takem primeru človek obmolkne. Še zadnji ‘poskus’ ponazoritve mojih ‘strahov v zvezi z ne-opreacijo popkovne kile je bil ‘plank’. Omenim, da se mi pri položaju planka (deske) močno izboči popek (in plank je včasih sestavni del mojega dela). In me spet vpraša ‘kaj je plank’? Ok, povem po slovensko – deska in pokažem položaj na tleh, kjer je telo v opori na podlahteh in nožnih prstih vzporedno s tlemi. Nato reče: “Aja, sklece!”  “ Ne, niso sklece, ampak dajmo rečt nekaj podobnega.” Doktor ne komentira več, sestra pa me vpraša, kaj sem po poklicu. 🙂 In se odločim sama pri sebi, da še premislim glede operacije popka.
  7. Ko sem mu pokazala video od sina (njegove trebušne stene v gibanju), je komentiral: “Veste, pediatrom ne smete vsega verjet.” To je dobro povedal. Jaz pa mislim, da nobenemu zdravniku ne moremo 100% predati svoje telo in reči: “Izvolite moje telo, popravite ga kakor veste in znate – mene se to ne tiče, saj nisem študiral medicine – jaz pa ga bom po tem še naprej (zlo)uporabljal kot do sedaj.

Tukaj si lahko pogledate minimalno popkovno kilo, ki je ostala pri mojem 4,5 letnem sinu VIDEO. 

Ko je bil ta članek že objavljen, se mi je javila ena izmed mojih bivših strank in me vprašala, če je ta zdravnik XY, ker je tudi njo obravnaval na enak način in mi poslala tale LINK.

…………

 

Že skoraj pet let preučujem zakone delovanja intra-abdominalnega pritiska (pritisk znotraj trebušne votline, s kratico IAP), stabilizacijskih sistemov telesa, povezanost in odvisnost posameznih delov telesa (trup, stopala, udi..) in telesnih sistemov (mišično-skeletni, fascialni, kardio-vaskularni, živčni, limfni, visceralni..).

Vse moje delo temelji na dognanjih iz omenjenih področij, ki so seveda podprta s številnimi raziskavami. Zato sem bila res šokirana, da sicer doktor starejše generacije, ne ve, o čem govorim. Ali ne hodi v koraku s časom?

 

Kaj je stabilizacija telesa – in kako kila ali diastaza rektusov vpliva nanjo?

 

Stabilizacija telesa je mehanizem uravnavanja intra-abdominalnega pritiska (ne preveč, ne premalo), ki omogoča stabilizacijo hrbtenice in medenice, preko katerih poteka transfer sil, ko stojimo, hodimo, sedimo, tečemo, premikamo ude. Če naše telo ne bi stabiliziralo osrednjega dela (trupa), potem udi (mišice na njih) ne bi imeli od česa vlečt. Ko bi premaknili roko ali nogo ali sam trup, bi se prekucnili. Gre za 24 urno ‘upiranje’ gravitaciji telesa bodisi v vertikalnem ali horizontalnem položaju (ali kjerkoli vmes). Intra-abdominalni pritisk ustvarjajo oziroma generirajo mišice trebušna prepona (glavna dihalna mišica), globoka trebušna mišica, mišice medeničnega dna, multifidusi, pa tudi interne stranske trebušne mišice, psoas, quadratus lumborim in globoki kolčni rotatorji. Ta proces poteka preko dihanja! 

 

 


GIF prikazuje, kako mišice trebušna prepona (diafragma), mišice medeničnega dna (Pelvic floor muscles), globoka trebušna mišica (prikazano z vzporednimi črtami) in multifidusi (ob hrbtenici, niso označeni) ustvarjajo naš notranji ‘balon’ in s svojo respiratorno dinamično aktivnostjo uravnavajo pritisk.

 

Stabilizacija telesa je v bistvu skupek fizikalnih zakonov, ki so genialno povezani med seboj, da naše telo ni le kup kosti, mišic in organov, ampak da lahko hodi, stoji, sedi, teče ipd. Verjamem, da je marsikomu to samoumevno, vendar če v življenju kdaj občutiš, da ta sistem ne deluje pravilno, potem ti ni več samoumeven. Za primer: nikoli prej v življenju si nisem mislila, da medenica služi prenosu sil po telesu preko njenih sklepov (da, medenica ima tudi sklepe!) in če ta transfer ne deluje pravilno, imaš lahko tako močne bolečine v teh sklepih (v simfizi, sramni zrasti ali sakroiliakalnih sklepih zadaj), da ne moreš hodit (beri ne moreš prenašat teže iz ene noge na drugo, kar pomeni hoja). To sem občutila konec prve nosečnosti in po porodu (še eno leto po njem!). To je bila krasna šola zame!

 

Konec koncev, brez uspešno naučene stabilizacije telesa, bi od rojstva dalje lako samo nemočno ležali na tleh. ‘Človeški mladič’ potrebuje kar eno leto, da se nauči hodit in še nekaj časa, da suvereno hodi in teče, skače po eni nogi ipd. Večina živali se že kmalu po rojstvu nači gibat in iskat hrano. Zakaj ljudje potrebujemo toliko časa, sem že pisala v blogu Zakaj potrebuje človeški mladič eno leto, da shodi?

 

Telesno jedro ali ‘core’ si lahko predstavljamo kot balon znotraj našega telesa. Če se pritisk v določenem delu ‘balona’ prekomerno poveča (in to traja predolgo časa ali pa se prevečkrat ponovi), tam stena ‘balona’ lahko popusti in se stanjša ali pa nastane luknja (kila). Predstavljajmo si popkovno kilo, dimeljsko kilo, katerokoli ventralno kilo, diastazo rektusov, prolaps medeničnih organov, herniacije diskov..

 


Primerjava delovanja telesnega sistema stabilizacije skozi primerjavo z balonom. Če se poveča pritisk na katerokoli steno našega ‘notranjega balona’, lahko privede do defekta vezivnega tkiva v obliki hernij oziroma protruzij, tam kjer ni mišičnega tkiva. Prekomerni pritisk na trebušno steno tako lahko privede do ventralnih kil, prekomerni pritisk na medenično dno lahko privede do zdrsa medeničnih organov v nožnično steno , prekomerni pritisk na hrbtenico lahko privede do zdrsa medvretenčnih diskov, prekomerni pritisk navzgor, na trebušno prepono (recimo če konstantno stiskamo popek ali nosimo steznike), pa lahko pripelje do hiatalne kile (kjer se del želodca ujame skozi odprtino hiatus v prsno votlino).

 

Kogar zanima več o temu sistemu, toplo priporočam v branje članek ‘The core’: Understanding it, and retraining its dysfunction; Clinical and research review, Journal of Bodywork & Movement Therapies (2013) xx, 1-19; Josephine Key, MAPA, MMPAA, APAM

 

Kaj sploh je popkovna (umbilikalna) kila (hernija) – in kaj je popek?

 

Popkovna kila je dejansko luknja, oziroma raztrganina na vezivnem tkivu, linei albi (belem vezivnem tkivu, ki poteka vertikalno, po sredini trebuha med levo in desno polovico trebušnih mišic in je njihova  funkcionalna vez (generira napetost pri aktivaciji trebušne stene za stabilizacijo telesa) in skozi katero sili ven maščoba, omentum ali celo črevesje, če je kila večja..

Popek je tudi stičišče vseh anatomskih tračnic po konceptu fascij Anatomy trains (Thomas Mayer) – ‘Superficial line’ in Deep front line’. V popku se združije vse fascije oziroma vsa vezivna tkiva trebušne stene: koža, podkožje, ovojnice rektusov (površinskih trebušnih mišic), zunanjih in notranjih oblikusov (stranskih trebušnih mišic), transversus abdominisa (globoke trebušne mišice) in peritoneja (okoli 7 plasti). na popek so vezani tudi nekateri ligamenti trebušnih organov, kot so jetra. Vsak popek ima že sam po sebi majhno hernijo – luknjico! Problem nastane, ko se ta luknjica prekomerno poveča.


Popek je stičišče vseh fascij, ki potekajo v osprednjem delu telesa. Še nerojeni otrok skozi popek in popkovino izmenjava kisik, hrano in odpadne produkte preko matere. Popek je zato v bistvu brazgotina in je najšiblejši člen abdominalne stene.

 


Popek je kot neke vrste sidrišče oziroma stičišče vseh ovojnic trebušnih mišic. Če ga zagrabimo s pestjo okoli popka in potegnemo navzgor, občutimo premike vse do ledvic in hrbta. 

 

Tu je še en poučen in zabaven VIDEO o popku in kaj se skriva za njim!

Če pogledamo popek še iz drugih perspektiv, na primer z vidika Tradicionalne kitajske medicine (TKM) je popek “Shin-gwol,” – kar pomeni ‘kjer Bog prebiva’ in je pomembna akupresurna in akupunkturna točka.

Obstaja zdravilski protokol, imenovan ‘Belly button healing‘ (Zdravljenje preko popka), ki s pomočjo masaža oziroma stimulacije predela popka odpravlja težave s prebavo, slabim počutjem, bolečimi sklepi ipd.

Tudi po po izročilu vzhodni kultur, predvsem v hinduizmu in duhovnih sistemih joge je popek predel tretje čakre, ki posodablja osebnostno moč. Porušeno ravnovesje te čakre se izraža v težavah s prebavo, sindromom razdražljivega črevesja, zaprtostjo, težavah z jetri, trebušno slinavko, prehranskimi motnjami ipd. (Vir)

 

Na tem mestu se sprašujem, bo kirurška korekcija popkovne kile vzpostavila ali porušila to ravnovesje?

 

“Popkovna kila se pojavi, ko del črevesja izstopi skozi odprtino v trebušnih mišicah, skozi katero je popkovnica prehajala pred rojstvom. Kile pri dojenčkih so pogoste in običajno neškodljive. Najpogostejše so pri dojenčkih, lahko pa prizadenejo tudi odrasle. Pri dojenčku je možno, da je popkovna kila še posebej očitna, ko dojenček joka, zaradi česar je trebuh izbočen. To je klasičen znak popkovne kile. V prvih dveh letih življenja se otrokom ponavadi zaprejo popkovne kile, nekatere pa ostanejo odprte v petem letu ali dlje. Popkovne kile, ki se pojavijo v odrasli dobi, bodo bolj verjetno potrebovale kirurško popravilo”. (Vir) Več.. 

Spodaj vidimo primere različnih popkovnih kil od manj do bolj izrazitih. Na zadnji sliki je popkovna kila dojenčka.

 

 

Katere vrste kil obstajajo?

 

Obstajajo dimeljske, ki so najbolj pogoste in najbolj  moteče ali potencialno nevarne, popkovne, femoralne oziroma stegenske in po-operativne  Manj pogosti tipi hernij so ‘spigelian’, hiatalna (del želodca se ujame skozi hiatus nad trebušno prepono), epigastrična in tudi ledvena, kamor lahko štejemo herniacija medvretenčnih diskov hrbtenice. (Vir) Kile se lahko naredijo tudi v notranjosti abdomna. Pri moških so pogostojše in kar v razmerju 12:1. (Vir)

 

 

Ali se da kilo popraviti konzervativno (z vajami oziroma brez invazivnega operativnega posega)?

 

Ne, kile se ne da popraviti konzervativno. Edino kile pri dojenčkih se v večini primerov same popravijo in izginejo do približno tretjega ali petega leta starosti najkasneje. Ker je kila dobesedno luknja v vezivnem tkivu (ki je belo in neprekrvavljeno), in ker je to ravno v središču stabiliziacijskih sil telesa, je praktično nemogoče, da bi se zarasla nazaj, četudi bi bilo to teoretično možno. To je tako, kot če bi želeli renovirati hišo, v kateri hkrati živi petčlanska družina.

 

Ali lahko živimo s kilo oziroma abdominalnimi kilami oziroma z diastazo rektusov?

 

Da, lahko. Vendar je to tako, kot da vozimo kolo ali avto s premalo napolnjenimi gumami. IAP, ki smo ga zgoraj omenjali (intra-abdominalni pritisk) uhaja delno skozi luknjo (kilo). Telo mora zato kompenzirati na določen način, da zagotovi optimalno stabilizacijo. Z leti se nam lahko nabere več takšnih situacij za katere mora telo kompenzirati in žrtvovati nek drug del telesa, da opravi nalogo ‘poškodovanega’. Zato se pogosto tam pojavi nova težava in ‘snežna kepa’ oziroma začarani krog se povečuje.

Ob hkratni priostnosti diastaze rektusov imajo notranji organi manj podpore in se (lahko) začnejo povešati. S slabšo stabilizacijo trupa lahko prej utrpimo bolečine v križu, imamo slabše športne rezultate, več (športnih) poškodb, spremeni se telesna drža, vzorec dihanja (in s tem spet stabilizacije telesa), limfni pretok se lahko upočasni, prav tako prebava ali pa pride do zaprtosti in napenjanja, kar zopet poveča IAP in sklene se začaran krog.

Lahko, niso pa z raziskavami podprto, da je diastaza rektusov povezana tudi s težavami z inkontinenco.

Psihično je to tudi veliko PSIHIČNO breme za žensko, saj pogostokrat dobiva vprašanja, če ponovno pričakuje in je nezadovoljna na prvem mestu s svojim izgledom (saj se funkcionalnega dela morda ne zaveda). Slabši odnos do lastnega telesa, pa zagotovo ne vpliva dobro na njegovo delovanje.

 

Kdaj postane življenjsko nevarna?

Nevarna postane takrat, če toliko utesni ujeto tkivo (npr črevo), da ta ne dobiva kisika in hrane in začne odmirati. Tudi kile, ki so boleče, niso nevarne, so pa ‘življenjsko moteče’ in nas navadno tudi omejujejo pri gibanju. Naj omenim, da sem bila obakrat noseča s svojo dimeljsko kilo, kar sem se malce bala v naprej, pa presenetljivo ni bilo nič bolj moteče.

 


Primer nevarne kile, kjer se del črevesja ujame skozi luknjo vezivnega tkiva izven telesa in lahko izgubi prekrvavitev. Tak pojav ni pogost.

 

Zakaj kila sploh nastane in kako preprečimo ponovitev?

 

Kot sem prebrala v tem viru (Vir), so razlogi sledeči:

  • Povečan IAP (Kdaj se poveča pritisk? Na primer z neustrezno vadbo kot so trebušnjaki, dvigovanjem težkih bremen, neustreznim načinom dvigovanja ipd)
  • Daljša obdobja kašljanja, kihanja, bruhanja, zaprtosti (Gre prav tako za povečan IAP).
  • Debelost (povečan IAP)
  • Kronično obstruktivne pljučne bolezni (povečujejo IAP)
  • Napake v gradnji vezivnega tkiva (‘Connective tissue disorder’) – premalo kolagena tipa I in preveč tipa II in III.
  • Več nosečnosti, večplodne nosečnosti
  • Dednost (!) (“Sometimes, the defective collagen metabolisms, run in families, result in inguinal hernia and found to be the main reason for hernia recurrence”)
  • Pretekli operativni posegi (postoperativne kile – Navedem lahko primer stranke, ki so ji kamero zaradi težav z maternico pred leti vstavili skozi popek, se ji je v nosečnosti tam naredila popkovna kila)

 

Kratek poučen video o herniah VIDEO.

 

Postoperativne ponovitve hernij so zelo pogoste. Zakaj? Najverjetneje zato, ker vzroki nastanka ostanejo, še posebej povečan IAP. Ženskam odsvetujejo poseg, če niso zaključile z nosečnostmi. Vendar sem imela že primere strank, ki so bile bodisi noseče in že operirane na popkovni kili, pa se kila ni ponovila bodisi noseče z večjo popkovno kilo in diastazo, pa se ni poslabšala (vsaj ne bistveno). Ženske, ki se naučijo upravljati svoj IAP (preko pravilnega načina gibanja, dihanja, aktiviranja trebušnih mišic in mišic medeničnega dna – kar je poslanstvo Vadbene klinike in naših metod), znajo ohranit stanje ne da bi se poslabšalo.

 

Kako se kile sanirajo?

 

Kot sem že omenila, se same od sebe ne zaprejo (razen pri dojenčkih). Z uspešnim upravljanjem z IAP in z boljšo telesno držo in stabilizacijo lahko poskrbimo, da se ne slabšajo. Sicer se opravi kirurški poseg, kjer je najbolj priporočljiva vstavitev mrežice. Mrežice se delijo na sintetične in biološke. Sintetične, ki so v najbolj pogosti uporabi, se delijo na veliko vrst in različno vplivajo na vnetne procese v našem telesu in brazgotinjenje. Sintetične mrežice naše telo obravnava kot tujek, kar tudi je, a ga nikoli ne more razgraditi. Zato ga obda z zarastlinami, kar lahko omejuje drsenje tkiv, nas zateguje, celo pika. Zato šteje tudi izbor mrežice! Več o mrežicah si lahko preberete v tem viru. (Vir).

 

Laparoskopski posegi so veliko manj invazivni za telo, kot odprta operacija. Kirurg abdominalno votlino napolni z ogljikovim dioksidom, da ima boljšo preglednost s kamero, ki jo vstavi. Okrevanje je hitrejše in telo utrpi manj posledic, na primer notranjih adhezij (zarastlin), ki lahko vplivajo na kvaliteto življenja.

 

 

Kako se sanirajo kile, kjer je prisotna tudi diastaza rektusov?

 

Če še vedno niste prepričani ali imate diastazo rektusov, vam bo lahko v pomoč ta hiter test! VIDEO

Dobro vprašanje! V bistvu bi bilo boljše obrnjeno – kako se rešuje diastaza rektusov, ko je zraven prisotna še popkovna kila?  Sama sem primer, sem rešila diastazo rektusov ob prisotni popkovni kili (glej VIDEO spodaj). Sicer je sanacija diastaze rektusov težja, kot če kile ne bi bilo. To je tako, kot da imamo strgane najlonke (hlačne nogavice), kjer je nastala luknja in iz nje potegnjena zanka, tako da je ‘defekta’ še par centimetrov od luknje. Če zašijemo, kjer se je potegnila nitka, luknje pa ne, se rada naredi nova (ko najlonke oblečemo). Analogno če ne zašijemo ‘luknje’ v popku, se diastaza rada ponavlja ali težje ‘zapre’. V svoji praksi največkrat vidim ženske, ki imajo ob prisotni popkovni kili tudi zelo stanjšano vezivno tkivo ‘diastaze’. To se zelo nazorno vidi, ko ležijo na tleh z razgaljenim trebuhom in samo dihajo. V predelu takšne diastaze (največkrat direktno nad popkom), se vidi, kako se črevo premika ob dihanju. To je še toliko bolj izrazito, ko je pod tem delom kože prisotne manj maščobnega tkiva. (V tem primeru je maščoba celo dobrodošla, saj ščiti notranjost abdomna.) 

 

Kaj svetujem v takšnem primeru? Ko takšne ženske vprašajo za nasvet svojega zdravnika, ponavadi dobijo odgovor, da se da to rešiti samo z operacijo. V veliko takšnih primerih je to res (čeprav ženske dobijo takšne nasvete tudi ko nimajo pol toliko kritičnega stanja), vendar je absolutno smiselno pred odločitvijo za tako radikalen poseg v teloj opraviti nekaj ‘preizkusov’, ki pokažejo ali nakažejo, če se da defekt sanirati konzervativno. To sem že pojasnila v blogu Diastaza rektusov 10 najpogostejših vprašanj in odgovorov (v šestem vprašanju) in na spletni strani, pod zavihkom ‘Individualna obravnava po porodu’, kjer si lahko ogledate posnetek, na kakšen način je potrebno opraviti ultrazvok ipd. (Več o tem pa bom pisala v naslednjem prispevku!)

 

Torej, če imate takšno diastazo rektusov (kjer se vidi premikajoče se črevo oziroma notranjost abdomna) in zraven še popkovno kilo, vam bo abdominalni kirurg rekel, da imate ‘srečo v nesreči’, ker vam na račun kile lahko operira oboje. Sicer se v Sloveniji ne operira diastaze rektusov, čeprav je (po meritvah ultrazvoka) popolnoma nefunkcionalna – ne generira nobene napetosti (visok ‘distortion index’), pri čemer diastanca med rektusoma niti ne igra pomembne vloge (‘intrarecti distance’) (Vir) Takšnega načina diagnostike za diastazo v Sloveniji uradna medicina ne prakticira. V skladu z dognjanji raziskav Lee & Hodges iz omenjenega vira, sem sama (pred leti) osebno kontaktirala ultrazvočni medicinski center Medicus in v sodelovanju z dr. Ireno Vidic vzpostavila to prakso v njihovem diagnostičnem centru, kamor se lahko naročite (žal samo) samoplačniško (pregled stane 50 eur). Kljub temu njihovo mnenje ne vpliva na odločitev kirurgov. Če ni prisotne kile, operacija ni izvedljiva, kljub tako stanjšani linei albi, da se vidi skozi premikajoče se črevesje. V tako skrajnih primerih ultrazvok praktični ni potreben, saj se ‘stopnja’ defekta vidi s prostim očesom. Lahko pa se odločite za samoplačniški poseg (abdominalnega kirurga) v tujini.

 

Če nimate tako ‘zahtevne’ diastaze, jo lahko, tako kot jaz in številne moje stranke rešite z vajami iz POPORODNEGA PREPORODA, ki pa dobro služijo tudi tistim mamicam, ki se pripravljajo na operacijo in po operaciji (čeprav v tem primeru najraje delajo individualno, kar tudi sama priporočam). Z vajami oziroma protokolom pa je dobro začeti že v nosečnosti – takrat se jo da bistveno zajeziti. (celoten protokol najdete v programu CELOSTNA NOSEČNOST).

 

Ob tem pa vas MORAM opozoriti na neresnične trditve, ki jih najdete na spletnih straneh plastičnih kirurgov! Na primer, po naključju sem na tej spletni strani našla to trditev, ki je seveda LAŽNA oziroma ne-točna in ne drži v večini primerov:

 

Ali se diastaza rektusov lahko zmanjša ob redni telesni vadbi?

“V centralnem delu trebušne stene se med rekusovima mišicama nahaja vezivna plošča, ki jo strokovno imenujemo linea alba. Diastaza rektusov nastane zaradi razmaknjene linee albe. Glede na to, da s telesno vadbo ne moremo vplivati na vezivno tkivo, se tudi diastaza rektusov z vadbo ne zmanjša. Vadba lahko poudari preme trebušne mišice, ki postanejo močnejše, razmik med njima, t.j. diastaza, pa ostane enaka.”

Mnenje plastične kirurgije

 

Sama osebno sem uspešno sanirala že na stotine diastaz rektusov (nekaj resničnih izjav mamic in slik prej – potem najdete na tem spletnem mestu), prav tako pa tudi nekateri fizioterapevti, ki se s tem ukvarjajo. Sanirala sem tudi svojo diastazo rektusov iz druge nosečnosti. Celo raziskave kažejo temu v prid!

 

Video prikazuje Aljino diastazo (in popkovno kilo) v drugi nosečnosti ter po porodu (po korekciji diastaze).

 

Operacija diastaze in popkovne kile ni potrebno, da je klasična (odprtega tipa), kjer vam odprejo (razrežejo) cel trebuh (glej sliko spodaj), ampak je lahko laparoskopska, samo morate to izrecno povedati, sicer vam najverjetneje tega ne bodo predlagali sami od sebe. Res pa je, da vam pri laparoskopski operaciji ne bodo mogli odstraniti odvečne kože in maščobe, kot to lahko naredijo pri klasični, če je ob koncu posega prisoten tudi plastični kirurg – kar je za veliko mamic primaren razlog za operacijo (estetski pred funkcionalnim).

Na tej VIDEO povezavi, si lahko ogledate laparoskopsko operacijo diastaze rektusov in popkovne kile.

Kako pa operirajo diastazo rektusov plastični kirurgi? Vsekakor drugače kot abdominalni kirurgi. Plastični kirurgi so izurjeni za delo na ‘površini’ oziroma tik pod njo, torej na koži in podkožju (maščevju), ne pa na povezovanju trebušnih mišic (kjer imamo več slojev in vmesna vezivna tkiva), kjer  je za funkcijo trebušnih mišic zelo pomembno, kako jih povežemo nazaj. (Vir) Poleg tega, da je poseg plastičnega kirurga samoplačniški, vam med mišice NE vstavijo mrežice oziroma NE naredijo duplikature linee albe, ampak mišice kar ‘enostavno’ skupaj zašijejo, kar se po besedah sogovornice abdominalne kirurginje A. K. J. ne obnese vedno, “saj tak šiv lahko mišico ali opno poškoduje in se spusti – če ni zategnjena, se diastaza vrne”. Plastični kirurg je dobrodošel ob koncu dela abdominalnega kirurga, da estetsko odstrani odvečno kožo in maščobo (seveda, če govorimo o odprti operaciji, ne laparoskopski) in če ni tisti dan, ko ste naročeni na poseg, ravno odsoten.

 

Primer stranke, ki je prišla k meni tri tedne po abdominoplastiki (oziroma abderoplastiki), kjer so ji (kot vidite) na sliki prerezali cel spodnji del trebuha, dvignili kožo, zašili skupaj trebušne mišice, odrezali odvečno kožo, odstranili ‘odvečno’ maščobo, prestavili popek (popek v bistvu odrežejo in naredijo umetnega!!) in zašijejo nazaj. Gospa je imela štiri nosečnosti in porode, zadnji je bil carski rez. Brazgotina carskega reza je bila združena z novo. Tak poseg je samoplačniški in stane okoli 3.000 eur. Okrevanje je veliko bolj zahtevno kot po carskem rezu. Pacientke so po takšnih posegih prepuščene same sebi kar se  tiče okrevanja in vzpostavitve motorične funkcije trebušnih mišic v kombinaciji z ostalim telesnim stabilizacijskim sistemom ne glede na to ali se operirajo samoplačniško ali na napotnico. Mamici se zahvaljujem, ker je dovolila objavo fotke svojega ‘novega’ trebuha.

 

………..

 

Torej, če povzamem.. kmalu dobim datum operacije (že jeseni!) – sicer moram še vse dobro premislit, ampak vam bom vse poročala. Drugi del tega bloga bo namenjen pridobivanju informacij, kdaj se odločiti za operacijo in kdaj ne. Tretji del pa bo, predvidoma, pokrival priprave na poseg, sam poseg in okrevanje.

 

Posvet z visceralnim manualnim terapevtom/osteopatom..

Uspela sem se posvetovati tudi s priznanim manualnim osteopatom oziroma visceralnim terapevtom Janom Pravstom (katerega sem že obiskovala v nosečnosti in napisala blog Danes so mi pomanjšali moj nosečniški trebuh!), ki mi operacijo kile ABSOLUTNO PRIPOROČA. Zanimivo, da njegov glavni pomislek ni problematika uravnavanja IAP oziroma stabilizacija telesa, ampak vpliv slabo reguliranega IAP na venski sistem. napisal mi je tako:

“Ja, jaz bi popravljal popkovno kilo.. Predvsem zaradi prihodnosti Ker je intraabdominalni tlak močno afektiran. Eventuelno zaradi tega lahko trpi vse. Zato mora sistem to nadomeščat z volumnom tekočine v peritoneju. In volumen tekočine v peritoneju pomen, da je potem tudi v pljučih tlak povišan.” (Kar je bilo vezano tudi na moje težave z dihanjem).

Edino, kar ga ‘zmoti’ so vrste mrežic, ki jih uporabljajo in priporoča ‘fibroelastično’. Povdaril je tudi, da najverjetneje ni vseeno, kateri kirurg operira, vendar imen ni omenjal.

Prosim pišite o vaših izkušnjah in komentirajte spodaj! Zelo bom vesela vaših zgodb in izkušenj, ki bodo koristile drugim mamicam pri tako pomembnih odločitvah! Hvala. ne spreglejte torej drugega in tretjega dela ter se naročite na obveščanje!

Posted on Leave a comment

Vsaka stvar je za nekaj dobra – tudi diastaza rektusov po porodu?

Da, lahko! 

 

Ne boste verjeli, ampak raziskave so pokazale, da lahko manjša diastaza rektusov po porodu prepreči prolaps medeničnih organov ali inkontinenco.

 

Neverjetno, kajne? Poglejmo si zakaj. 

 

Obstaja korelacija med preveč aktivnimi (dominantnimi) internimi oblikusi (notranje stranske trebušne mišice) in diastazo rektusov ter med dominantnimi eksternimi oblikusi (zunanj stranske trebušne mišice) in prolapsom medeničnih organov. 

 


Na sliki vidimo prikaz trebušnih mišic (v različnih slojih).

 

Če je medenično dno po porodu šibko – še posebej, če je bil med porodom izveden pritisk na fundus maternice, epiziotomija ali raztrganine, morda vaginalni porod v medenični vstavi, dvojčki ipd.. potem se je večja verjetnost, da se vda pritisku ob na primer dvigovanju dojenčka, vstajanju, sedenju.. Diastaza rektusov v tem primeru služi kot nek ventil, ki sprošča ta odvečni pritisk na medenično dno. 

 

Načeloma to traja ‘le’ okoli 8 tednov po porodu, potem večina diastaz izgine.

 

Raziskave so pokazale, da ima 100% nosečnic diastazo rektusov! Ampak! kaj sploh pomeni diastaza rektusov oziroma, kdaj ta pojav postane omejevalni faktor pri funkciji telesnega sistema stabilizacije in prenosa sil? Kot vidimo v omenjeni raziskavi, so diastazo (razmik mišic) merili z ultra zvokom – torej niso iskali ‘patološke’ diastaze, kjer se nosečnicam ob dvigu trupa naredi tako imenovani ‘grebenček’. (Če bi merili to disfunkcionalnost, rezultat ne bi bil več 100% nosečnic, saj ženske nismo narejene s ‘prirojeno napako’ za rojevanje.) Kakorkoli.. 100% razmik mišic je nekaj drugega in povsem normalnega in kot vidimo v tem članku celo koristnega! 

 

Že v sami nosečnosti je to način prilagoditve trebušne stene za plod (pri enih seveda več, pri drugih manj). Torej, če bi posplošili, če je diastaza ravno prav velika (oziroma majhna), potem je to najverjetneje dobro tako v nosečnosti, kot po porodu.

 

To ne pomeni, da si moramo diastaze želeti, ampak samo, da ne bomo preveč obremenjene z njo. Raziskave kažejo, da ima diastazo še 60% žensk 6 tednov po porodu in še 32% 12 mesecev po porodu. Je to veliko ali malo?

 

Iz istega razloga prav tako ni dobro prehitro pozdraviti diastaze. Raziskave kažejo, da ženske, ki so hitro rehabilitirale diastazo (v dveh do treh tednih), so lahko poslabšale stanje medeničnega dna (!) Kaj to pomeni? Prehitro okrevanje diastaze ne ponudi dovolj časa za okrevanje mišicam medeničnega dna. Okrevanje diastaze velikokrat pomeni okrepitev eksternih oblikusov (zunanjih stranskih trebušnih mišic) ali celo njihovo dominanco. To pa poveča pritisk na medenično dno.

 


Na sliki s prečnim presekom telesa nad popkom vidimo, kako ovojnica od internih oblikusov obdaja površinske rektuse. Dominanca teh mišic vleče rektuse narazen in otežuje diastazi proces rehabilitacije.

 

Ženske po porodu res ne bi smele prehitevati z vajami in forsirati hitrega okrevanja. Vse ob svojem času in korak za korakom. 

 

Vaje, ki so preveč usmerjene samo v krepitev trebušnih mišic, lahko ustvarijo drugačne oziroma neustrezne motorične vzorce, kjer se ustvari okolje za dominanco določenih (sinergističnih) mišic.

 

Primer, se vam ob dvigu trupa zoža kot reber (kot med levim in desnim spodnjim rebrom)? Ali se telo pri tem nagiba na eno ali drugo stran? Kadar vse trebušne mišice delujejo sinhrono, takrat se ne more zgoditi, da rebra potegnejo skupaj ali da se trup nagiba. 

 


Na sliki vidimo prikaz kota med rebri. Ta kot se med dvigom trupa ne sme zmanjšati. To bi nakazovalo na dominanco notranjih oblikusov in na drugi strani šibkih eksternih oblikusov (stranskih trebušnih mišic). Se vam je po porodu povečal obseg prsnega koša (večji modrček) in tak ostal? To je znak šibkih zunanjih stranskih trebušnih mišic, kar je velikokrat povezano s pojavom diastaze rektusov.

 

Zato ni dovolj, da se pri korekciji diastaze zanašamo le na trening transversus abdominisa (globoke trebušne mišice) ali rektusov (površinskih trebušnih mišic ‘ala’ six packov) – ključnega pomena je krepitev oziroma motorično učenje koordiniranih (gibalnih) vzorcev notranjih in zunanjih oblikusov in v povezavi z medenično in trebušno prepono oziroma s celotnim stabilizacijskim sistemom. Celotni sistem pa je vedno vpet v našo dinamično telesno držo, ki med drugim diktira pogoje intra-abdominalnega pritiska. 

 

Če želite izvedeti več, kako si pomagati pri diastazi rektusov (ali drugih omenjenih težavah), se lahko bodisi naročite na individualno obravnavo ali pa poskusite z našim 12 tedenskim onlinem programom POPORODNI PREPOROD, kjer so vaje (in pravilen način gibanja) široko zastavljeni in pokrivajo vsa omenjena področja. 

 

Viri:

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/27037746

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/27324871

https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S1356689X14001817