Veliko staršev otrok z dihanjem na usta mi pove podoben stavek:
“Že kot dojenček je spal z odprtimi usti.”
“Vedno je bil malo zabasan.”
“Že od malega je smrčal.”
Ko otrok kasneje razvije povečano žrelnico, pogosta vnetja, nepravilno požiranje, težave s spanjem ali ortodontske spremembe, se pogosto zdi, kot da se je zgodba začela tam. V resnici pa je pri mnogih otrocih vzorec oralnega dihanja prisoten že mnogo prej.
In ravno to je zanimivo, saj na videz ni jasnih vzrokov za to.
Dojenček je ustvarjen za dihanje skozi nos
Majhen dojenček je fiziološko skoraj popolnoma prilagojen nosnemu dihanju. Med hranjenjem (dojenjem), spanjem in regulacijo živčnega sistema telo pričakuje, da bo zrak vstopal skozi nos.
Zato zgodnje odpiranje ustk ni vedno samo “prikupna navada”, ampak lahko pomeni, da sistem že zelo zgodaj išče kompenzacijo.
Včasih otrok skozi nos preprosto ne dobi dovolj zraka. Drugič težava ni samo mehanska, ampak funkcionalna – telo ne uspe dobro organizirati usklajenega vzorca dihanja, požiranja in položaja jezika.
Ali je res vedno kriva žrelnica?
Povečana žrelnica je pogosto prva stvar, ki jo starši slišijo na pregledu. In res – pri nekaterih otrocih igra pomembno vlogo.
Vendar pa pri zelo majhnih otrocih pogosto še ni primarni začetek zgodbe.
Žrelnica je limfatično tkivo. Njena naloga je odzivanje na draženje, vnetja in okoljske obremenitve. Če otrok dlje časa diha na usta, ima kronično razdraženo sluznico, pogoste prehlade ali slabši pretok zraka skozi nos, se lahko žrelnica sčasoma poveča kot del obrambnega odziva. (Telo ima razlog za to.)
To pomeni, da je pri mnogih otrocih oralno dihanje prisotno že prej, povečana žrelnica pa kasneje postane dodatna mehanska ovira.
Kronično zamašen nos se lahko začne zelo zgodaj
Nekateri dojenčki so skoraj ves čas “malo zabasani”. Starši pogosto opisujejo:
- glasno dihanje,
- smrkanje brez pravega prehlada,
- nemiren spanec,
- pogosto prebujanje,
- težave med hranjenjem,
- refluks (‘polivanje’)
- odprta usta med spanjem.
Razlogov je lahko več. Pri nekaterih gre za občutljivo sluznico, pri drugih za pogosto vnetost, alergijsko nagnjenost, refluks, suh zrak ali ponavljajoče okužbe.
Ko otrok začne dihati na usta, se sluznica dodatno izsušuje, nos izgublja svojo zaščitno funkcijo in pogosto nastane začaran krog:
slabša prehodnost nosu → več oralnega dihanja → več draženja → še slabši nos.
Pomemben del zgodbe so pogosto tudi usta, jezik in hranjenje
Veliko staršev za nazaj pove, da je bilo hranjenje že v prvih mesecih nekoliko naporno:
- otrok se je hitro utrudil,
- med dojenjem je “klikal”,
- ni dobro držal vakuuma,
- imel je refluks,
- veliko se je slinil,
- imel občutljiv gag refleks,
- zavračal dudo
- se hranil pogostokrat po malo
- pozneje težje sprejel gosto hrano ali žvečenje.
To lahko kaže na slabšo koordinacijo med dihanjem, sesanjem in požiranjem ali na slabšo funkcionalno organizacijo področja ust in jezika.
Jezik ima pri razvoju obraza in dihalne poti veliko večjo vlogo, kot si večina predstavlja. Njegov položaj vpliva na oblikovanje neba, širino zgornje čeljusti in stabilnost ustnega zapiranja. Poleg tega je jezik povezan preko globoke linije fascij v telesu tudi z aktivacijo globokih trebušni mišic in stopalnih!
Če jezik ne opravlja svoje funkcije optimalno, otrok pogosto začne kompenzirati z odprtimi usti.
Včasih je v ozadju tudi širša zgodba živčnega sistema
Pri nekaterih otrocih oralno dihanje ni samo vprašanje nosu ali ustnic.
Starši pogosto opisujejo tudi:
- večjo občutljivost,
- nemiren spanec,
- hitro prestrašenost,
- napetost v telesu,
- asimetrije,
- preferenco ene strani,
- hiperlaksnost,
- težave z regulacijo,
- močne senzorične odzive.
Tak otrok pogosto težje preklopi v mirno, počasno, parasimpatično nosno dihanje. Oralno dihanje lahko postane del širšega vzorca budnosti in “pripravljenosti”.
Zato nekateri pristopi danes ne gledajo več samo na dihalno pot, ampak tudi na regulacijo živčnega sistema, senzorično integracijo, kakovost spanja, držo, gibanje oči, razvoj refleksov in koordinacijo telesa.
Telo vedno išče rešitev
Pomembno je razumeti, da otrok običajno ne diha na usta “namenoma”. Telo skuša poiskati najbolj dostopen način za preživetje in dovod zraka.
Zato oralno dihanje pogosto ni vzrok, ampak prilagoditev.
Če gledamo samo ustnice ali samo žrelnico, lahko hitro spregledamo širšo sliko.
Kaj se lahko zgodi, če oralno dihanje postane dolgotrajen vzorec?
Občasno dihanje skozi usta ob prehladu je normalno. Težava nastane takrat, ko telo začne oralno dihanje uporabljati kot glavni način dihanja – podnevi, ponoči ali med spanjem.
Ker otrok raste in se razvija zelo hitro, lahko dolgotrajen vzorec vpliva na več različnih področij hkrati.
Pri nekaterih otrocih se sčasoma začnejo pojavljati:
- nemiren spanec,
- smrčanje,
- pogosto prebujanje,
- jutranja utrujenost,
- težave s koncentracijo,
- večja razdražljivost,
- občutljivost živčnega sistema,
- slabša telesna drža,
- odprta usta v mirovanju,
- težave s požiranjem in žvečenjem,
- ožje nebo in manj prostora za zobe.
- škrtanje z zobmi
- Več zobnega kariesa
- povečani mandlji in žrelnica
- manj fizične kondicije
Pri delu z otroki pa pogosto opazimo tudi postopne spremembe v razvoju obraza in čeljusti.
Kadar otrok večino časa diha skozi usta, jezik pogosto ne počiva več na nebu, ampak se spusti nižje v ustno votlino. Ravno jezik pa je eden ključnih “naravnih oblikovalcev” zgornje čeljusti in neba med rastjo.
Če ta pritisk jezika na nebo manjka, se lahko začne zgornja čeljust razvijati bolj ozko, nebo postane višje, v ustih pa začne zmanjkovati prostora za zobe. Pri nekaterih otrocih se postopno razvije tudi bolj podolgovat obraz, manj stabilna drža spodnje čeljusti ali bolj nazaj pomaknjena brada.
To ne pomeni, da je oralno dihanje edini razlog za spremembe obraza, lahko pa pomembno vpliva na smer razvoja, posebej v kombinaciji z drugimi dejavniki, kot so kronično zamašen nos, slab spanec, položaj jezika in funkcionalni vzorci požiranja.
Nos namreč ni pomemben samo zato, da “spravi zrak v telo”. Nos pomaga zrak filtrirati, vlažiti, ogrevati in sodeluje pri regulaciji dihalnega ritma ter živčnega sistema.
Zato danes vedno več strokovnjakov na oralno dihanje ne gleda več samo kot na “slabo navado”, ampak kot na pomemben razvojni signal telesa.
Dobra novica je, da nikoli ni prepozno
Veliko staršev misli, da je po določenem obdobju “že zamujeno”. V resnici pa ima otroško telo izjemno sposobnost prilagajanja in razvoja.
Tudi če otrok ni več dojenček, se pogosto lahko naredi veliko, kadar se naslovi več različnih aspektov hkrati:
- kakovost nosnega dihanja,
- položaj jezika,
- požiranje,
- žvečenje,
- regulacija živčnega sistema,
- spanec,
- drža,
- senzorična organizacija,
- gibanje in razvoj obraznega skeleta.
Pri mnogih otrocih največjo razliko naredi prav to, da jih ne gledamo samo skozi eno strukturo ali eno diagnozo, ampak kot celoten razvijajoč se sistem.
Starši pa lahko pogosto začnejo že z zelo preprostimi koraki doma – z vajami, podporo nosnemu dihanju, regulaciji živčnega sistema, ustreznimi rutinami spanja ter pri nekaterih otrocih tudi z ustnimi obliži Myotape in drugimi podpornimi protokoli.
Preberi še blog: Povezava med povečano žrelnico, mandlji in dihanjem na usta..
