- Bolečine v križu
- Drža & Sproščanje
- Mišice medeničnega dna
- Nekategorizirano
- Nosečnice
- Otroci
- Po porodu
- Prehrana
- Svetloba
- Tek, šport
- Trebušne mišice
- Uncategorized
Najbolj brano
Moja VBAC porodna zgodba ‘PER ASPERA AD ASTRA’
Ne prva ne druga moja nosečnost nista bili planirani. Če bi čakala na ‘pravi’ trenutek, ga verjetno ne bi nikoli dočakala. Na srečo je ‘vesolje’ samo poskrbelo za to za kar sem mu neskončno hvaležna. Mislim, da sta se tudi poteka obeh nosecnosti in način poroda zgodila z razlogom. Prvi porod mi je poleg sina rodil nov poklic, novo poslanstvo in novo življenje.
Prvemu porodu težko rečem ‘porod’ v pravem pomenu besede, saj so mi otroka izrezali ven iz trebuha (ne vem zakaj se temu reče carski rez, ko ni prav nič ‘carskega’, če ti otroka vzamejo za dva dni, če mu takoj prerežejo popkovino in če po porodu okrevaš vsaj trikrat dlje). Takrat sem bila sicer hvaležna zanj, misleč, da povečini rešuje življenja mater in otrok. Nisem pa pomislila, kako kaskada porodnišničnih intervencij lahko pripelje do njega. Še posebej v kombinaciji z ležanjem na hrbtu, epiduralno analgesijo in umetnimi popadki – vse prisotno pri mojem prvem porodu.
Ker se primarno ukvarjam z vadbo nosečnic in po porodu, sem kmalu s pomočjo še drugih porodnih zgodb začela analizirati, kaj se je dogajalo pri mojem prvem porodu in prepričana sem bila, da bi se vse skupaj lahko končalo brez noža, če bi se le bila pripravila na porod in ne dovolila vseh bolnišničnih intervencij. Ko sem poiskala kopijo porodnega zapisnika, se je pojavil še dodatni dvom, namreč lega otroka je bila ‘vztrajno vzdolžna’, kar pomeni, da je potreben carski rez. Vendar to ne pomeni, da se tega ne bi dalo preprečiti. Sumiti pa sem začela tudi, da imam androidni tip medenice, ki lahko omejuje ali otežuje vaginalni porod,čeprav ima medenica s svojimi sklepi in vezmi neverjetne sposobnosti prilagajanja.. Torej ostalo je veliko odprtega..
V drugo sem v svojem 38 letu starosti neplanirano zanosila 17.12. 2017, na Brinov tretji rojstni dan (!), par mesecev po tem, ko sem si dala odstranit mireno, lokalno intravaginalno hormonsko kontracepcijsko metodo (ugotovila sem, kako škodljiva je lahko). Pozitiven test me je zelo presenetil, prav tako tudi partnerja, ki pa si še enega otroka na žalost ni želel. Sama sem takoj začutila, da mi vesolje pošlja novo življenjsko prelomnico, ki jo želim sprejeti z odprtim srcem. Ko še nisem vedela, da sem noseča, sem si decembra kupila vsa online izobraževanja od Spinning babies in knjigo Understanding the Danger of Cesarean Birth. Hrepenela sem po novih znanjih za moje vadeče nosečnice! Medtem, ko sem sestavljala nove programe za nosečnice, sploh nisem vedela, da sem tudi sama noseča. Na nek način se mi je zdelo, da sem se tako vživela v nosečniški trebušek, da mi je kar ‘sam od sebe’ zrastel. Nič ni bilo lepšega in bolj praktičnega, da sem lahko vso raziskovano materijo občutila na svoji lastni koži. Sedaj, v drugo, sem jo gledala popolnoma drugače..
Takoj sem si rezervirala doulo, Nino Jenštrle, za katero sem od svojih strank izvedela, da jo je potrebno rezervirati takoj, ko zanosiš. Takoj sem tudi z velikim navdušenjem naredila osnutek za čisto nov holistični program za nosečnice Celostna nosečnost in začela snemati vadbene videe. Nabavila pa sem si še veliko dodatne literature, izbrskala porodne filme, se vpisala v Porodne sole.. Kot da bi pripravljala obširno doktorsko nalogo, le da je šlo za moj osebni in hkrati poklicni cilj. Moj osebni cilj je bil VBAC (vaginal birth after cesarean oziroma vaginalni porod po carskem rezu) in vse izkušnje povezane z njim prenesti tudi v program. Povezala sem se s portalom/priročnikom Babybook za katerega sem začela snemati tedenske vloge (video bloge) s koristnimi praktičnimi nasveti. Napisala pa sem tudi obsežnejši članek, kako se izogniti carskemu rezu.
Nosečnost je potekala normalno, le močno so se mi stopnjevale težave z dihanjem (kar je slišati na videih!), ki so nastale že pred nosečnostjo. Lastnemu sinu nisem mogla več brati pravljic, enostavno me je preveč dušilo. Tudi delo s strankami je postalo trikrat bolj naporno. Noben specialist ni našel vzroka, le moj manualni terapevt me je samo ‘potipal’ in diagnosticiral težave v obliki fibrozne vene kave pri srcu. Sicer mi težav ni mogel takoj odpraviti, mi jih je pa lajšal.
Nuhalna svetlina je bila izredno slaba, tako da sem se odločila za dodatna testiranja in komaj dočakala nifty izvide.
Na začetku osmega meseca me je presenetil komarjev pik, ki mi je prinesel boreliozo. Tudi tega mi niso verjeli kar trije splošni zdravniki(!) in me vsakič poslali domov, kar pa so na infekcijski kliniki takoj potrdili! Sledil je štirinajst dnevni jutranji ‘aranžma’ na infekcijski kliniki, kjer sem dobivala antibiotik ceftriakson intravenozno, upajoč da ne bo pustilo posledic na punčki in tudi na meni.
Vse to sem psihično kar dobro prestajala, v oporo mi je bil le moj oče, moj partner me v celi nosečnosti ni enkrat vprašal, kako se počutim ali če kaj potrebujem. V prvi nosečnosti bi me to ‘ubilo’, v tej pa sem imela občutek, kot da bi bila dobila neko nadnaravno moč!
SREDI SNEMANJA VIDEA MI JE ODTEKLA VODA..
Utrinek z nosečniškega fotografiranja
Drugega in tretjega avgusta sem imela še zadnje snemanje nosečniških videov za program CELOSTNA NOSEČNOST in pa nosečniško fotografiranje v Studiu Prispodobe. Potem naj bi imela do osmega septembra (PDP) se dovolj časa, da vse skupaj obdelam in se v miru dokončno pripravim na porod. Ta dva dneva sta bila kar intenzivna, saj sem želela s profesionalno frizuro opraviti vse v dveh dneh. Nisem imela časa niti posode pomit! Obleke in pripomočki za fotografiranje/snemanje so bili vsepovsod po hiši, nakar mi je sredi snemanja odtekla voda! “Neee”, sem si rekla, “to ne more biti zdaj!” Pet tednov prezgodaj, doma vse na glavo, torba za v porodnišnico še nepripravljena, jaz še nepripravljena (še dobro, da sem tisti dan snemala dihalne tehnike med porodom in upravljanje z bolečino), videi še nedokončani, posoda umazana..
“Mogoče je pa samo malo oteklo in bo nehalo”, sem si delala utvare. Ko sem šla gor po stopnicah spet.. Nov plusk! Nato sem šla po brisačo in.. Spet pljusk! “To je to.. Očitno moram v porodnišnico.” Poklicala sem mojo dulo, ki je na srečo ravno prišla z dopusta. Poklicala sem partnerja, ki se je že odpeljal na Obalo, da se je vrnil v vrtec po Brina. Nato sem poklicala še očeta, da me je peljal v porodnišnico. Vmes mi je srce na glas razbijalo! Oče mi je svetoval naj ležim na levem boku. To je sicer res koristno, če bi slučajno prišlo do zdrsa popkovnice.. Ampak kako naj se drugače človek sploh pripravi na odhod? Na sebi sem imela se vadbeno opremo za snemanje in nič pripravljenega..
Tu je sicer moj seznam, ki pa sem ga že bila spisala..
Še dobro, da sem si že kupila kokosovo vodo in nekaj malega prigrizkov. Hitro sem zagrabila tudi moje terapevtske masažne žogice, vso dokumentacijo, knjigo za branje, nekaj higienskih pripomočkov, telefon, tablico, polnilec in sva šla..
Terapevtske masažne žogice, ki so mi lajšale bolečine v porodnišnici, pa tudi celo nosečnost in po porodu.. (Klikni na sliko za video prikaz masaže!)
NAMESTO V JESENIŠKO PRIHOD V LJUBLJANSKO PORODNIŠNICO..
Spet me je porod presenetil! Prvič tri tedne pred rokom, zdaj pet! Vseeno nisem bila pripravljena. Zopet me je ‘strah’ zagrabil, češ zdaj gre pa zares! Mi bo uspelo roditi vaginalno? Mi bo uspel naravni porod? In kako boleče bo? Kako bom uspela uveljavljat svoje želje, ko grem rodit v Ljubljano, namesto na Jesenice? Kako bom dihala, če še govorit ne morem? Kaj če imam preozko medenico in se kljub vsem vajam in pripravam ne bo ustrezno odpirala? Niti do manualne terapije za poravnanost medenice še nisem prišla, kaj šele do akupunkture – kot sem si zamislila. Tudi zadnjega individualnega srečanja z mojo dulo še nisem imela. Pa pregleda/posveta v porodnišnici zaradi predhodnega carskega reza.. in še kup pregledov.
Takoj sem si začela sugerirat, da me tokrat res ne bo vodil strah. Strah je najslabši sopotnik pri porodu! Začela sem dihati na štetje, kot v videih, ki sem jih ironično ta dan snemala vdih 1, 2, 3, 4, izdih 1, 2, 3, 4.. Takoj sem se pomirila in sprijaznila s situacijo. Tolažila me je misel, da bo otrok manjši in ga bo verjetno lažje rodit. Ampak hkrati to predstavlja tudi večje tveganje za poškodbe možganov, ker so lobanjske kosti mehkejše.. Pomirjala me je tudi misel, da trebuh ne bo več rasel in bo že kmalu vse za mano, sicer bi me še celih naslednjih pet tednov ali več po malem ‘preganjala’ misel, kako bo šel porod..
Ob prihodu v porodnišnico sem bila odprta samo 1 cm, vendar so me vseeno zadržali, ker mi je odtekla voda in ker je odtekla prezgodaj in ker sem imela predhodno carski rez. Ura je bila okoli štiri popoldne. Popadkov takrat še ni bilo. Nekaj časa so me imeli priklopljeno na ctg, da so spremljali otrokovo počutje.
PORODNI NAČRT NAJVEČJA NEUMNOST?
Nato so predlagali britje in klistir. Obrita sem že bila, za klistir sem bila prepričana, da ga bom zavrnila. Po premisleku, sem se vseeno odločila zanj. Bistveno za naravni porod je bilo, da čim prej dobim svoje popadke in klistir lahko pomaga. Zato sem stisnila zobe in potrpela to zoprno cevko v anus. Medtem, ko sem pospešeno hodila na wc, je prispela tudi moja dula, ki pa je osebje ni najlepse sprejelo. Tudi moja opomba, da nisem imela niti časa natisnit svojega porodnega načrta je pri eni od babic, kateri sem to omenila, povzročila val ogorčenja. Da je to največja neumnost. “Meni zagotovo ne”, sem rekla. “Sicer pa ga imam v glavi in ga bom manifestirala sproti, tekom poroda.”
Spodaj si lahko preberete eno naključno mnenje mamice o porodnem načrtu, izraženo na socialnem omrežju Facebook:
Daša Zajc Kreščišin “Mislim, da mamice, ki pišete, da je to bedarija, definitivno niste imele travmatične izkušnje od prvič. To je lifetime trauma.
Jaz jo namreč imam.
Moj porodni načrt je predvsem spisek česa ne pustim. Kako bo porod potekal pač ne gre predvideti, vem pa od prvič kako sem trpela, ker se take grozote dogajajo po porodnišnicah, vse jim moramo pustit, bla sem vsa zadeta in nezmožna reči “dovolj,nehajte!”
Tako da, v mojem primeru je še kako prav, da imam črno na belem česar ne pustim.
In porodni načrt je daleč od “brezveze” in “modnih muh”. Je dejstvo, da neko slabo izkušnjo že imaš ali pa jo želiš preprecit, se informiraš, veliko prebereš, veliko pogovarjaš in predvsem veš kaj želiš in kaj ne. Če ne poveš, oni ne morejo vedeti. Porod pa je tvoj, ne njen, ona je v službi, ona bo tvoj porod pozabila v roku dveh ur ali pa še manj, ker se bo že začel nov…in TVOJ porod si boš TI doživljenjsko zapomnila. Imej besedo pri njem.
Babica iz Jesenic je povedala, da raje vidijo, da je porodni načrt spisan, da se prebere kaj mamica želi in če se le da ji ugodijo, vedno seveda ne gre. Zato je zelo pomembno in zaželjeno, da je porodni načrt spisan v smislu : Prosim, da ***** ne naredite, edino v primeru, da presodite, da je nujno…”
Medtem, ko sem hodila na wc in vmes klepetala z Nino, so se popadki počasi začeli stopnjevati. Takrat so bili res kot blažji menstrualni krči, nato vedno močnejši.. Takrat sem še uspela kaj pojesti in biti čisto sproščena, čeprav ne jaz ne Nina nisva mogli dojeti, da se to res dogaja. (S seboj sem imela riževe vaflje oblite s črno čokolado, posušene banane in kokosovo vodo. Škoda, da nisem imela tudi dateljnov ali ananas.)
PRVA FAZA PORODA V PORODNI SOBI IN POGAJANJA..
Po tuširanju smo šli v porodno sobo. Babica Nina je z vprašalnikom preverjala oziroma sugerirala potek poroda. Jasno sem povedala, da želim naravni porod, da ne želim epiziotomije, da zelim žogo, gibanje.. Ob zavrnitvi epiziotomije je kar visoko povzdignila glas in osorno povedala, da bo rezala, če se ji bo zdelo potrebno. Seveda se nisem strinjala. In ji to še enkrat povedala. Zavedala sem se, da imajo v ljubljanski porodnišnici zelo visoko stopnjo epiziotomije, sploh če primerjamo z Jeseniško porodnišnico. Poleg tega sem rojevala majhnega otroka. Res nobenega razloga za rezanje, sploh pa brez mojega dovoljenja. Njihov odnos mi je dal občutek, kot da oni razpolagajo z mojim telesom in otrokom. Tudi Nina mi je omenila, da česa takega ni vajena na Jesenicah in da je to kršenje človekovih pravic oziroma nasilje nad žensko. Če se ženska res dobro ne pripravi na porod in se ne pozanima o vseh možnih medicinskih intervencijah, sploh ne pride do besede, kaj se bo dogajalo z njenim telesom in otrokom. Nina mi je kasneje povedala, da si je potem druga babica Maruša, ki je bila v naslednji izmeni, pripravila škarje tik ob moj presredek in da bi jo fizično ustavila, če bi me hotela rezat, tako absurdno se ji je zdelo. No, očitno so vse te moje ‘zahteve’ in Ninina prisotnost vseeno obrodili nekaj sadov, saj se me škarje niso niti dotaknile! So se pa dotaknile čisto vseh mamic, ki sem jih potem spoznala tekom bivanja v porodnišnici! Očitno gre za način lažjega porajanja – lažjega in hitrejšega za osebje in ne z vidika koristi za žensko. To je dejstvo, glede na stopnjo epiziotomije v tej porodnišnici. Zakaj le je ta stopnja v porodnišnici Jesenice ali babiških centrih oziroma pri porodih na domu občutno nižja? Opazila sem tudi, da večjih epiziotomij (tretje ali četrte stopnje) sploh ne zapišejo v porodni zapisnik, saj baje niti niso dovoljene. Tudi ženskam samim ne povejo, koliko so bile dejansko razrezane, ampak samo, da so bile veliko. To je bil primer moje sosede v sobi, ki je na svoj pdp rodila dete popolnoma enakih dimenzij, kot moje nedonošeno, pa so jo tako razrezali, da so jo nato šivali skupaj uro in pol(!)., mamica pa je trpela neznosne bolečine v naslednjih dneh, ki so jo ovirale tudi pri negi otročka in dojenju. Da o dolgoročnih posledicah na funkcionalnost medeničnega dna in mehurja sploh ne govorim.. V porodnem zapisniku pa je pisalo samo epiziotomija, čeprav so ji rekl, da so jo toliko razrezali, da ji ne bodo povedali, koliko.. Se vam zdi to prav?
JE KONSTANTEN CTG POTREBEN?
Da se vrnem nazaj k porodu.. Ker naj bi bila zaradi predhodnega carskega reza bolj tvegana nosečnica, so me hoteli priklopiti na stalen nadzor s ctg-jem. V bistvu pa to ne bi bilo potrebno, če bi babica skrbela samo za eno nosečnice naenkrat in ne najmanj tri. Čeprav je bilo rečeno, da imajo prenosni ctg, tega niso imeli. Edina rešitev je bila ‘lulanje’. Za ‘odhod’ na wc, je bilo potrebno izklopiti napravo in iti do konca hodnika. Samo v eno smer sem se srečala vsaj s tremi popadki, tako da je vse skupaj trajalo vsaj pol ure, predno se je tudi babica vrnila me nazaj priklopit. Sprehajanje v času prvih popadkov, ki so sicer že potekali na dve minuti, je bilo zelo blagodejno. Z Nino sva merili popadke kar preko aplikacije, ki sem si jo naložila na telefon ‘Contraction timer’ in ga zelo priporočam za uporabo doma, za lažjo odločitev, kdaj se odpraviti v porodnišnico.
Contraction timer (števec za popadke) aplikacija za telefon. V levem stolpcu je dejanski čas (19:15), v drugem stolpcu je trajanje popadkov (42 sek) in v tretjem stolpcu je čas od začetka enega popadka do začetka drugega. (2:13)
KAKO SO MI ŽOGA IN ŽOGICE LAJŠALI POPADKE..
Kmalu so mi na mojo željo prinesli žogo. Najprej jajčasto, s katero si nisem znala pomagat in nato okroglo z dodatno rjuho. Iz svoje torbe pa sem potegnila še svoje terapevtske masažne žogice. Moč in dolžina popadkov so se hitro stopnjevali. Dvignili sva vzglavje postelje na katero sem se opirala stoje in med vsakim popadkom sem se z boki zibala levo desno, pod stopali pa stiskala žogice. Tako sem izenačevalna bolečino preko drugih delov telesa. Se vedno sem dihala 1 2 3 4 vdih in 1 2 3 4 izdih. Popadku sem dovolila, da se mehko prelije skozi medenico, Nina pa mi je verbalno pomagala ustvarjati konstruktivne misli, ki so odvračale pozornost od popadkov in jim pustilo prosto pot pri njihovem delu. Čeprav sem imela Nino zraven, so mi še vedno odzvanjale njene besede s porodnih delavnic: “Porodna bolečina je zdrava bolečina. Pomaga tvojemu otroku na svet. Če se je ustrašimo oziroma se zakrčimo, se bo stopnjevala, ker bo morala premagovati nove ovire (zakrčeno telo).”
MOJ NAJVEČJI STRAH – NEZMOŽNOST DIHANJA – SE JE ZAČEL URESNIČEVATI..
Nina me je popravila, naj pri izdihu ne šobim ustnic, da napetost v ustnem sfinktru ne bo zakrčila spodnjega, v porodnem kanalu. To mi je bilo relativno velik izziv, glede na to, da me je počasi že začelo dušiti. Enostavno ni bilo dovolj prostora pri vdihu, da bi uspešno predihala popadek. To me je skrbelo namreč že od prvega dne, ko sem zanosila. Bolj so se popadki stopnjevali, manj sem lahko dihala. Začelo se mi je spahovati, dvigovati, rigati.. Pomagala sem si tako, da sem si s prsti držala nosnici odprti. Nekaj časa je pomagalo. Čutila sem, da tako ne bom daleč prišla, zato sem predlagala kisik. Sprva me niso razumeli in mi hoteli dati smejalni plin, nato sem omenila, da je to predlagala pulmologija in potem sem ga takoj dobila. Svet je bil takoj lepši in lažji!
ZAVRNITEV VAGINALNIH PREGLEDOV!
Babica Maruša si je brez posebnega razloga zamislila vaginalne preglede na vsako uro in poleg tega tudi mehčanje materničnega vratu s spasmexom. Oboje sem zavrnila. Čisto nobene potrebe ni bilo, da bi me vsako uro mučili z bolečimi vaginalnimi pregledi leže na hrbtu, kjer me je vedno vmes presenetil popadek. Res boleče. Malo je debelo pogledala in rekla ok. Maternični vrat se je tudi sam kasneje zmehčal in tako ni bilo potrebe po dodatni ‘kemizaciji’ telesa.
Medtem, ko so popadki postajali daljši od minute in vedno močnejši, sem začela položaj sloneč na postelji z zibanjem bokov kombinirati s položajem kleče na postelji naslonjena na žogo. Položaj je bil res odličen, prav čutila sem, kako mi odpira porodno pot. Edina pomanjkljivost tega položaja je bila v tem, da so mi noge začele mrtvičit in da nisem imela prave faze počitka. To mi je počasi začelo jemati preveč moči. Vmes sem ves čas po malem pila kokosovo vodo razredčeno z vodo. Jesti pa mi ni čisto nič pasalo.
AKTIVNI POLOŽAJI SO ME UTRUDILI..
Kmalu teh aktivnih položajev nisem zmogla več in Nina je predlagala leže na boku. Sprva je še bolj bolelo. Potem sem se navadila na nov položaj. Nina me je med vsakim popadkom masirala po križu ali trtici in mi govorila umirjene pozitivne stavke oziroma sugestije. Sploh ne vem, kako bi brez svoje dule! Ko je morala vmes na wc, se mi je popadek zdel dvakrat hujši! Še vedno sem se koncentrirala na pravilno dihanje. Bilo je vedno težje. Ni mi več uspelo sproščeno spustiti popadka skozi telo. Poskusila sem z vokalizacijo. Ob vsakem izdihu sem spuščala nizke glasove in potiskala otročka navzdol. Tudi to je bilo zelo zahtevno, a nisem želela popustiti. Železna volja me je gnala dalje skozi bolečino, ki je želela nadvladati moje telo. Ob vaginalnem pregledu sem bila odprta komaj 3 cm. Porod pa je trajal že okoli 5 ur.. To me je kar malo demotiviralo. Toliko bolečine za tako majhen rezultat? Vedela sem, da mi bo Nina rekla, da se potem lahko v zelo kratkem času do konca odprem in ne premosorazmerno z dosedanjim časom.
Kljub kisiku, izmenjajočih položajih na levem in desnem boku, Ninini masaži, besednemu spodbujanju, so se popadki prelevili v cunamijsko silo, ki ni popustila niti med enim in drugim popadkom. Celo bruhala sem vmes. Razmišljala sem samo še, kdaj bo konec vsega. Moči so mi začele pojenjat, bolečina je bila neznosna. V medenici sem imela občutek, kot da si skoznjo utira pot vlak. Popadki so se mi zdeli neskončno dolgi in nenormalno gosti. Nina jim je sicer pela slavo, saj je to seveda dobro za porod in hotela sem se na vsak način izognit umetnim.
Začela sem razmišljat o lajšanju bolečine. Epiduralna nikakor ne bi prišla v poštev zaradi slabe prve izkušnje in invazivnosti. Zaprosila sem za ultivo. Zdržala sem kolikor je šlo in šla preko vseh meja. Vedela sem, da me danes čaka najmočnejša izkušnja bolečine v mojem življenju, nisem si pa predstavljala, kako obsežna bo. Še dobro, da je bil namen roditi povsem naravno, sicer ne bi zdržala tako dolgo brez nič.
ULTIMATIVNA ODLOČITEV
Ultiva je odrezala tiste najvišje bolečinske vrhove in mi omogočila počitek med popadki. Ker sem se uspela sprostit, sem se nato v zelo kratkem času popolnoma odprla. Bolečine so se se vedno stopnjevale, zato si sploh ne predstavljam, v katero smer bi se odvijal porod, če ne bi vzela ultive. Nisem si mislila, da se bom poslužila te metode in da bo ta del moje porodne zgodbe. Pri prvem porodu sem se že vnaprej ‘vdala’ in vzela epiduralno že na samem začetku. Ta je popolnoma utišala bolečino, prav tako pa vse občutke od maternice navzdol in mi vzela celotno porodno izkustvo. In še najhuje.. Popeljala me je do carskega reza. Tokrat pa sem bojevito vstopila v porod in se borila do zadnjega. Ultiva ni bila izhod v sili, ampak bojevanje z dodatnim bojevnikom. Izkustvo je bilo še vedno pristno z naravnim zaključkom. Hvaležna sem zanjo in sprašujem se, kako bi se vse skupaj odvijalo v Jeseniski porodnisnici, kjer ultive nimajo. Nato prej še pomislila nisem, saj sem bila prepričana, da ne bom vzela nobenih protibolečinskih sredstev. Torej vse je za nekaj dobro!
KAKO PROSIM? IZTIS NA HRBTU?!
Bi pa v Jeseniški porodnišnici lahko imela iztis v kakršnemkoli drugačnem položaju kot na hrbtu. Namreč babice v Ljubljanski porodnišnici porajajo le na hrbtu. To me je kar prizadelo. “Kako? Ne smem rodit na boku?” “Ne”, je odločno zavrnila prošnjo moja babica. Zakaj smo prisiljene rojevat v najbolj nenaravnem položaju, ki se ga niti živali ne poslužujejo? V položaju, kjer iztiskaš plod proti gravitaciji, v položaju v katerem je premer medeničnega izhoda manjši.. Položaj, v katerem se plod slabše počuti.. Nič ni pomagalo, napočil je trenutek, ko sem se morala obrniti na hrbet. Noge so mi vstavili v ‘ostroge’ in začel se je najtežji in še sreča najkrajši del poroda. Babica je takoj ustavila moje vokalizacijske metode dihanja in mi pokazala, kako vdihnem in pritisnem brez izdiha. To me je vedno zanimalo. Prej niti ni dovolila pritiskanja, kar je prav. V fazi iztisa niti Nini ni dovolila, da mi karkoli sugerira. Ugotovila sem, da se tehnika dihanja pri iztisu ujema s tehniko, ki sem jo učila Perfect pushing, le da si prej tega nisem mogla stoodstotno predstavljati v živo. Sprva sem vmes še vdihnila, pa me je babica takoj ‘kregala’,” neee tako” in pokazala ponovno. Tokrat sem ‘dojela’ aha dobesedno želi od mene valsalva manever ! Bolelo je neznosno in še sama sem morala stopnjevati bolečino s potiskanjem. Počakali smo na popadek. V medenici sem imela občutek, kot da imam nameščeno ‘napravo’, ki neusmiljeno širi medenico. Spet nov popadek in gremooooo potiskaaaam! Obe, babica in Nina sta me glasno vzpodbujali. Počutila sem se se kot na maratonski tekmi, kjer gre za zmago ali smrt. Vedela sem, da sem pri koncu. “Samo še malo moram zdržati, samo se malo..!” Kmalu Nina vzklikne, da je glavica že zunaj. Da jo lahko potipam. Niti nisem imela želje. Še en zmagovalni popadek in.. Deklica se je rodila! Odnesla sem jo z minimalno raztrganino, za katero so bili potrebni trije šivi. Baje na Jesenicah takih poškodb sploh ne šivajo. Ura 1:30. Dan 4. 8. 2018 Trajanje poroda 9 ur. Deklica na las podobna velikemu bratcu oziroma njenemu očetu!
Slikano takoj po porodu, popkovina še nedotaknjena..
TRETJA PORODNA FAZA NI ŠLA GLADKO..
Takoj sem jo dobila na prsni koš, Nina mi jo je podala. To je bil nepopisen občutek zmagoslavja! Tu sem, prisebna in prisotna, s svojo zdravo hčerkico! Živela Nika Luna! Takoj sem spomnila babico, da ne želim, da ji obriše vernix, (boljše uravnavanje temperature, boljša hidriranost kože in še več) da jo želim za nekaj časa na prsni koš koža na kožo in da ji pustijo do konca utripati popkovino. Tudi K vitamin sem prosila v oralni obliki. Popkovino bi ji prezgodaj preščipnili, če ne bi prosila, da jo pustijo malce dlje. Vsaj dokler se placenta ne porodi. Zavrnila sem syntocinon za porajanje placente (da ne bi vplival na naraven oksitocin, ki je ključen za dojenje in krčenje maternice) in počakala, da se je naravno odluščila. To je bilo timsko delo z mojo Niko Luno.. (otrok na koži matere naravno spodbuja izločanje hormonov za porajanje posteljice).
Tudi iztis posteljice ni bil ravno prijeten. Ko je bila zunaj, sem mislila, da sem vsega odrešena. Premišljevala sem, kakšna škoda, da mi ne dovolijo vzeti lastne placente za zdravilne homeopatske granule zame, Niko Luno in sorojenca. Za razliko od Jeseniške porodnišnice tega v Ljubljani ne dovolijo. Niti koščka. Ne vem, zakaj ne, saj je to del mojega telesa. Vem da se placente, ki se znajdejo v azijskem svetu, tam spreminjajo v dobičkonosno kozmetiko in zdravila, ne vem pa, kam bo dejansko romala moja. Mogoče je celo bolje, da tega ne vem. Sem pa naknadno izvedela, da se granule delajo tudi iz materinega mleka!
KAJ? USPAVALI ME BOSTE?
Ironija je bila, ko so ugotovili, da košček placente manjka! Kot da bi ga placenta sama odvojila za naju. Vendar to sploh ni bilo zabavno, ko so mi povedali, da me morajo uspavat in očistit maternico. Sploh nisem mogla verjeti svojim ušesom! “Kako prosim!? Toliko sem dala skozi in prestala za naravni porod, da me boste sedaj, ko je že vse za mano, uspavali?” In ni šlo drugače. Nina mi je kasneje komentirala, da je določeno osebje na malce čuden način poskušalo izvleči posteljico. Možno, da so jo takrat natrgali. Kakšna škoda! Kako bi to lahko predvidela? Še ena izkušnja več za predvidet za bodoče mamice!
Najprej so mi vstavili kateter za mehur – joj, kako me je to zabolelo! Potem je sledila pet minutna splošna anestezija. Ko sem se zbudila, sem bila še kak dan šibka, ampak skoraj nič v primerjavi po carskem rezu.
Slike porodnega zapisnika – zabeleženo vse, kar sem zavrnila!
NA ODDELKU..
Peljali so me na oddelek. Lačno kot trop volkov. Ura okoli treh zjutraj. Obljubili so mi hrano na oddelku. Vendar je tam dežurala precej antipatična sestra, ki mi ni dala nič za jesti in ki me ni hotela pospremit na wc, ker se mi je tako zelo vrtelo. Je rekla, da se bila kateterizirana in da me še ne more tiščati (?!) Še dobro, da me je lakota v porodnišnici izučila že prvič in sem imela s seboj nekaj prigrizkov. Tudi osornost sestre mi ni uničila občutkov zmagoslavja nad naravnim porodom!
Ostanite z mano se v zadnjem delu tega zapisa in spoznajte resnice o dojenju in življenju v porodnišnici po porodu!
Moja prva opazka na oddelku.. epiziotomija
Vse otročnice okoli mene so bile rezane. To ni tako nedolžno. Kot tudi vse prepogost pritisk na fundus (ročni pritisk babic na trebuh), ki privede do raztrganin ali poškodb trtice in s tem funkcionalnosti medenice.
Moja druga opazka na oddelku.. nenaklonjenost dojenju
Dojenju prijazna porodnišnica, kot ima status, to zagotovo ni. Sploh če rodiš nedonošenčka. “Prvi in drugi dan še nimate dovolj mleka in otrok ima nekaj zalog, zato se ne obremenjujte. Pristavljajte večkrat na dan, vendar dojenje še ne bo steklo”, so ves čas vsem ponavljali. Če si prvič v porodnišnici in nisi ravno prej raziskovala dojenja, se ti najverjetneje zgodi, da bo otrokova teža kar naenkrat preveč padla, prav tako njegova vrednost sladkorja v krvi in osebje ti bo takoj prineslo dodatek. Mame niso znale pristavljat ali pa se jim je lačen otrok jokal celo noč, pa niso vedele, da se ne podoji dovolj. Sama pa zaradi tega nisem uspela skoraj nič spati ponoči, čeprav moj otrok ni nič jokal. Posledično sem bila bolj utrujena in to se je vsakič takoj poznalo na količini mleka.
Ampak jaz se nisem dala kar tako. Še predno so mi prinesli dodatek, sem prosila za črpalko. Cel dan je trajalo, da mi jo je sestra pokazala, saj je vmes trikrat pozabila. Trdila je, da drugi dan ne bom dovolj načrpala in mi bo v vsakem primeru potem prinesla dodatek. Seveda sem takoj dovolj načrpala. Moja zlata punčka se še ni mogla polno dojiti, ker se je zaradi nedonošenosti prekmalu utrudila ali pa je vmes pozabila dihat in ko sem jo ‘oživljala’, je potem do nadaljnjega zaspala. Kmalu sem ugotovila, da je dojenje nedonošenčka poseben izziv. Sladkor ji je od meritve do meritve drastično padal. Če sem jo dojila, se ni uspela dovolj nahrant, če sem jo hranila po flaški, pa se je dušila in oksimeter, na katerega je bila priključena (ki je kazal količino kisika v krvi in pulz), je non stop alarmantno tulil. Vsakokratno hranjenje je postalo kot nočna mora. Pri vsakem hranjenju se je moja mala deklica vmes dušila, pri čemer ji je obrazek okoli oči, nosa in ust čisto pomodrel. Vsakič, ko se je to zgodilo, je otrpnilo srce tudi meni. Pediatrinja mi je celo svetovala naj ne dojim, saj takrat izgublja na času in energiji! Še dobro, da imam v ušesih filter za takšne ‘koristne’ nasvete!
Na sliki viden oksimeter – naprava za merjenje kisika v krvi in pulz, na katero je bil Nika Luna priklopljena. Zvočni alarm, ki se je neprestano vklapljal, je sprožal veliko stresa in strahu. Sprva mi je dajal občutek varnosti, a sem bila zagotovo bolj mirna, ko so ga odnesli, čeprav se med hranjenjem duši še danes, ko pišem ta blog (mesec po porodu). Kratki kabli so nama omogočali zelo omejeno gibanje okoli njene (tople) posteljice.
Probleme z dojenjem so imele tudi mamice s 4,5 kilskimi junaki in vsem so rekli, da ne bodo nič načrpale drugi dan. Pa so! Po moji vzpodbudi so načrpale celo dvakrat toliko kot je bilo potrebno. Tako sestre kot pediatrinja so se potem na veliko čudile.
Sama sem večkrat klicala sestro, da mi je pomagala pristavit. Sama od sebe pa se ni nikoli nobena ponudila. Enkrat ponoči sem celo klicala dežurno, da je pomagala pristavit drugi mamici, katere otrok je več ur neumorno jokal, pa ga je samo nosila po sobi. Po uspešni pristavi pa smo vsi končno malce zaspali..
Pri Niki Luni me je bilo strah sesalne zmede. Zamislila sem si, da bi najela svetovalko za dojenje in to kar v porodnišnico. Ker svojih obiskov nisem imela, partner je odpeljal sina k svoji mami, sem prosila pediatrinjo za dovoljenje. Njena reakcija me je spravila do solz. “Ne bom vam več dovolila takšnih obiskov. Zakaj pa vas vaš partner ne obiskuje? Te obiski so njim namenjeni.” “Ne vem zakaj noče hodit. A mi res morate sol na rano dajat? Že tako mi je dovolj težko zaradi vseh dogajanj okoli Nike Lune”, so mi vrele besede v glavi, ki pa jih zaradi solz nisem mogla ubesedit. Obisk svetovalke za dojenje sem si vseeno izborila in dobila s tem nov zagon za dojenje. Pokazala mi je tudi hranjenje po sondi in pitje s kozarčka. Zelo lepe alternativne metode, a se malo prezahtevne za naju v danem trenutku.
Tretja opazka – bolnišnična prehrana..
Kot specialistka za gibanje se veliko posvečam tudi hranilni prehrani nosečnic in (doječih) mamic po porodu. Poudarjam, kako pomembna sta vitamin A in D (v pravilnem razmerju), vitamin K2, naravno fermentirana hrana ipd.. Po porodu tudi v svojem online programu POPORODNI PREPOROD priporočam ‘bone broth’ ali domačo kurjo juhico. Ne samo zaradi pomoči telesu pri okrevanju, ampak tudi zaradi tvorbe kvalitetnega mleka, je ekstremnega pomena prehrana po porodu. Zato se v porodnišnici nikakor nisem mogla sprijaznit z njihovim izborom hrane, če temu sploh lahko recemo hrana. Je poli salama hrana? Kaj hranilnega nudi doječi mamici? Je bel konzerviran kruh potreben pri vsakem obroku? Je trajno pasterizirano in homogenizirano mleko sploh mleko? Zakaj na jedilniku ni nikoli kakršnekoli juhe? Svežega sadja ali zelenjave? Imela sem srečo, da mi je moj oče nosil domačo kurjo juho, domače sadje, kokosovo vodo in sezamove tablice. Namreč hrana ne samo, da je bila izredno siromašna, bilo jo je tudi absolutno premalo. Vsaj zame. Kosilo ob 12ih in vecerja ob 18ih. Vmes je manjkal cel obrok. Zakaj tega nihče ne vidi? Sem prepričana, da poslanci v parlamentu boljše jejo.
Večerja. Vsak dan prisotni na jedilniku: bel kruh in ali poli salama in ali pasterizirano in homogenizirano trajno mleko..
Četrta opazka – krčenje maternice
Res je, po drugem porodu se maternica veliko bolj boleče krči, kot po prvem. Med vsakim podojem je bilo to občutiti kot začetni porodni popadki. Takrat sem tudi občutila močno čiščo. Vse to je prav in ob misli na najhujše porodne bolečine, so bile te ‘mala malica’.
Peta opazka – neudobne postelje
S ‘sostanovalkami’ na oddelku smo se šalile, da verjetno naše bolnišnične postelje izvirajo še iz prejšnjega ali predprejšnjega stoletja. Na njih je težko spati, kaj šele dojiti. Zelo vam priporočam, da si seboj prinesete kakšno dodatno blazino ali kar blazino za dojenje. Pa tudi masažne žogice! Ne vem, kaj bi brez njih! Z njimi sem se masirala ob steno, da sem zdržala vse te podoje v čudnih položajih in črpanje mleka na trdih stolih.
Tudi z bolnišničnimi haljami so bili zelo ‘škrti’, pa čeprav so bile čisto prevroče za te nenormalno visoke avgustovske temperature. Če boste v porodnišnici poleti in malce dlje časa, priporočam, da si s seboj prinesete kaj svojega in lahkega.. Pa tudi vložke! Dobite le en paket, potem se morate pa znajti same. (Ko sem prvič rodila v isti porodnišnici, to ni bilo še tako).
Šesta opazka – bilirubin..
Moje detece je nekaj dni po porodu razvilo zlatenično barvo. Pediatrinja ji je predpisala lučko oziroma fototerapijo. Doktorici sem omenila, da bom otroka še več poskušala dojiti, imeti koža na kožo in na dnevni svetlobi, pa mi je zabrusila nazaj, da naj neham brat te svoje knjige! Uau! Vsa ljudska modrost, znanje babic, izkušnje mamic z enim hladnim stavkom poteptane in vržene skozi okno! Res vzpodbudne besede za žensko po porodu! Z vsako tako izjavo pediatrinje (kot da je naj ne dojim), sem se počutila v večji stiski in želja po odhodu domov je postajala vedno močnejša. Nato so mojemu otroku nadeli (pretesna) zaščitna očala in ga tako razgaljenega vstavili pod lučko za 13 ur. Nika Luna je reagirala takole:
Kot mama sem začutila, da to ne bo funkcioniralo. Če otrok tako joka, potem sigurno telo ne more izločati bilirubina, ker se spopada z izločanjem adrenalina. Gledala sem jo, kako se muči in jokala skupaj z njo. Osebje porodnišnice bi jo seveda tako pustilo. “Saj to otroka ne boli.” Kot mama vem, da otrok nikoli ne joka brez razloga. Očitno je to malo bitje, prezgodaj vzeto iz objema maternice, občutilo hudo stisko. Nikakor koristi lučke niso mogle biti večje od škode stiske, ki jo je pestila. Vzela sem jo ven. Takoj se je umirila.
Nisem je mogla položiti nazaj. Prosila sem sestro za dodaten posvet s pediatrinjo, kaj se da narediti oziroma, če se da počakati do naslednjega dne. Kljub obljubi, da pride, je ni bilo. Cel dan sem bila v dilemi, kaj storiti. Na internetu sem se pozanimala in ugotovila, da njene vrednosti niso kritične ali nad mejo ter dan so peti do sedmi dan po porodu vrednost bilirubina najvišje. Našla sem celo aplikacijo za telefon! Resno sem se lotila ‘najinega bojnega plana’ dojenje – koža na kožo in izpostavljanje dnevni svetlobi. To sem prišepetovala tudi hčerkici v uho. Rekla sem ji, da morava sodelovati, da bova šli čim prej domov in k bratcu! Poleg vsega me je hudo mučilo domotožje po Brinu, tri in pol letnem sinčku, ki ga je partner odpeljal k noni na Obalo. Biti brez obiskov v času obiskov, ko tri ure gledaš druge očete in otroke, pusti svoj pečat na duši ranljive mamice. Večkrat nisem mogla zadržati solz, vse preveč takšnih in drugačnih občutkov se je porajalo v meni.
Zvečer sem še enkrat poskusila dati Niko Luno pod lučko, ampak reakcija je bila popolnoma enaka kljub večjim očalom, ki sem si jih izborila zanjo. Tokrat sem jo pustila še malo dlje, če se bo dete vdalo v usodo, nato pa vzela ven in jo samo še dojila in crkljala. (Kasneje sem našla prispevek na internetu, primer dojenčku prijaznejše aplikacije fototerapije, kjer se zgornji del telesa dojenčka povije, da se počuti varneje, za zaščito oči pa so uporabili zgolj neko prevezico in ne takšne tesne maske, ki pusti punčici odtis na celi lobanjici že po nekaj minutah terapije).
Ponoči je bila deklica neverjetno pridna, polno se je hranila in sodelovala z najinim ‘bojnim planom’. To naju je še bolj povezalo. Nikogar nisem imela, da bi mu zaupala svojo stisko, razen mojemu očetu in duli, pa še to na razdaljo. Lepo bi bilo, da bi partner vsaj vprašal, kako je z njegovo hčerko, pa ni vprašal niti, kako je šel porod. Ker hčerka ni bila planirana in z njegove strani zaželena, se je obnašal, kot da ne obstaja, čeprav ima sina nepopisno rad. Vem, da za vsako odločitev obstaja nek razlog, vendar tega ravnanja z njegove strani ne bom nikoli znala razumeti ne odpustiti.
Kakorkoli.. Zjutraj sem nestrpno čakala pediatrično vizito. Zavedala sem se, da bom zaradi te ‘nesrečne’ lučke morala morda dlje časa ostati v porodnišnici. Zopet so ji vzeli kri iz pete, ki je bila že čisto prerešetana od vseh odvzemov krvi za sladkor in bilirubin. Pri odvzemu so ji praskali kri ven v tanko slamico, da se je zvijala od bolečine. Tokrat je prišla druga pediatrinja. Teža je šla tisti dan prvič navzgor, vrednost sladkorja se je stabilizirala, vrednost bilirubina pa ni bila ne slabša, niti boljša, popolnoma enaka. A vseeno in popolnoma nepričakovano dobiva pogojno odpustnico za domov in kontrolo teže in bilirubina čez dva dni! Juhuhu domov greva! Domov greva! Končno bova lahko spali v udobni domači postelji, v manj vroči sobi (v porodnisnici je bilo 29 stopinj), ponoči ne bo nihče dodatno jokal ali smrčal in zjutraj ob 7ih ne bo nihče nosil čaja in loputal z vrati. Prav tako mi ne bo nihče več prepovedoval obiskov, govoril naj ne dojim ali mi ponujal poli salame.
Prerešetana peta od vbodov igle
Tako hitro se je vse skupaj odvijalo, da sem morala mojega očeta nemudoma poslati kupit prsno črpalko, da otrok ne bo ostal brez hrane! Še dobro, da sem dan prej naredila mini raziskavo trga po telefonu med črpanjem mleka! Kar naenkrat sva imeli samo dve uri časa, da izprazniva sobo, medtem ko mi je še par dni nazaj specializantka pediatrije rekla, da bova najverjetneje hospitalizirani dva do tri tedne. Kako prosim!? Veste za koliko se je zmotila? Za en do dva tedna! Veste, kako vpliva to na psiho mamice?
LJUBO DOMA.. A VENDAR..
Doma je bilo seveda nepopisno lepše, hkrati pa spet boleče. Partner, njen oče, naju je še vedno ignoriral. Ko smo prišli domov je skuhal kosilo samo sinu. Meni pa ga je prinesel moj oče. Hkrati se je sin nalezel njegove distance in me prav tako začel odganjati stran od sebe. Ko naj bi šli skupaj na prvi sprehod, partner ni želel zraven in potem še sin ni hotel. Sprehajali smo se vsak na svoji strani ulice, ker me je sin odganjal stran, partner pa ga je tiho podpiral. To je skoraj bolj bolelo kot sam porod! Na eni strani so bili zmagoslavni občutki po vaginalnem porodu in zlata mala punčka zraven mene, na drugi pa grenak okus in solze, ki sta mi jih vzbujala partner in nehote še sin. Pomislila sem, koliko žensk po porodu ‘zadane’ poporodna depresija in šele sedaj sem se lahko vživela v njihovo bolečino. Čutila sem, da nisem med njimi in da tudi ne bom, saj sem vzela to kot novo življenjsko preizkušnjo, ki bo slej ko prej obrodila nekaj dobrega. Še nekaj dni nisem mogla zadržati solz, potem pa sem se sprijaznila s situacijo in nazaj povezala s sinom. Sicer to ni bilo lahko, saj je to zahtevalo biti sama z dvema otrokoma, a je bil trud poplačan! Brin pa se je tudi neverjetno lepo povezal s sestrico. Ljubezen obeh otrok je bila kot velik obliž na te posebne poporodne rane.
ZAKLJUČNE MISLI O PORODIH..
To zgodbo sem zapisala preko telefona med dolgotrajnimi podoji, ki jih je neprenehoma prekinjalo dušenje moje male Nike Lune. Danes je stara točno štiri tedne, pridobiva na teži (krepko čez 3 kg!) in se še vedno uči, kako hkrati jesti in dihati. Ni še polno dojena, vendar delava na tem tudi s pomočjo SNS sistema. Je prava mala neumorna bojevnica, ki kar žari od življenja. Z očetovo ljubeznijo ali brez ji bom pimagala ustvarit najlepšo življenjsko izkušnjo. Hkrati čutim, da je prišla z velikim poslanstvom v moje življenje. Pred njo si sploh nisem znala predstavljat imeti punčke. Vsekakor sem favorizirala fantke. Skozi njo začenjam ozaveščat sebe kot dojenčka in otroka oziroma žensko, ker sem očitno na nek način zanikala in potlačevala (zgodba z mojo mamo v ozadju). Ko je bila še v trebuščku, se nisem znala še tako povezat z njo, kar se je spremenilo takoj, ko je prišla iz maternice v moje naročje. Neizprosni dnevi v porodnišnici in doma so naju povezali v eno edino in večno ljubezen.
Pravijo, da če živalski samici po porodu vzameš mladička tudi le za kratek čas, ga ne prepozna več za svojega. To dejstvo me vedno spreleti kot srh po telesu, ko se spomnim, da so mi sina vzeli kar za dva dni po carskem rezu! Moja ljubezen je bila do njega tako močna, da sem se spraševala, kako bi sploh lahko tako imela rada še drugega otroka, vendar z njegove strani nikoli nisem čutila tako velike povezanosti. Zdi se mi, da mi je bila odvzeta s porodom. Za človeško samico res ni vseeno, kakšna je njena porodna izkušnja. Kot tudi ni vseeno za bitje, ki se rojeva. Takšni dogodki nas zaznamujejo za celo življenje. Povprečen prvi porod pri ljudeh traja okoli devet ur (kot moj), pri opicah pa okoli dve uri. Izmed vseh sesalcev, kamor spada tudi človek, je rojevanje najtežje za slednjega. Zaradi bipedalnega gibanja (hoje po dveh nogah), ki nas loči od ostalih sesalcev, smo morali evolucijsko spremeniti široko medenico v ožjo. Ožja medenica zagotavlja lažjo motoriko na dveh nogah. Zato imajo moški še bolj ozko od ženske. Praviloma. 30% žensk ima androidni (moški) tip medenice, še posebej visoke ženske, kamor uvrščam tudi sebe (1.82 cm in zelo ozki boki). Hkrati pa ima človeški mladič največje možgane od vseh sesalcev, ki jih dokončno razvije šele v prvih letih po porodu, saj se drugače ne bi mogel roditi. Torej gre pri človeku za zelo tesno razmerje med medenico in velikostjo porajajoče glavice otroka. Kljub temu, da se tako medenica, kot mehke lobanjske kosti otročka prilagajajo drug drugemu med porodom, pa se vseeno zgodi na tisoč rojstev vsaj en otrok s preveliko glavo oziroma mama s preozko medenico. V takih primerih je izjemnega pomena gibanje med porodom (in gibanje v nosečnosti), včasih pa carski rez celo upraviči svoje ime.
Glede na to, da je moja princeska pohitela na svet kar pet tednov prej, pri čemer sem še vedno občutila neznosne porodne bolečine, se sprašujem ali se je to zgodilo z razlogom? Je možno, da je žrtvovala zadnji mesec udobja in varnosti v maternici, da se je lažje soočila z mojo obliko medenice? Je možno, da je bežala pred borelijo? (Po porodu je bilo ugotovljeno, da je bilo moje zdravljenje neuspešno, ona pa se ni okužila.) Je možno, da sem jaz nagonsko tisti dan snemala vaje, ki so pomagale sprožiti porod? Je tudi tukaj vesolje poskrbelo, da se je vse ‘samo’ uredilo?
Moja zadnja misel, ki jo bom nanizala v to zgodbo je, da sem z uspešnim vaginalnim porodom uspela ne samo doživeti najlepšo izkušnjo, ki jo lahko doživi ženska v svojem življenju, ampak sem z njo popravila grenke vtise prvega poroda! Splačalo se je raziskovati! Splačalo se je pripravljati na porod! Splačalo se je posneti celotno mojo izkušnjo, ki bo lahko sedaj nešteto mamicam pomagala pripeljati do njihove najlepše porodne izkušnje!
Tukaj sledi še kratek povzetek, ‘recept’ za lažji naravni porod:
- Ohrani oziroma zagotovi si kvalitetno gibanje skozi celo nosečnost! (Vadba za nosečnice – kaj je bistvo?)
- Zmanjšaj čas sedenja in sedi več na žogi (ki je hkrati odličen vadbeni, porodni in poporodni pripomoček – klikni za video)
- Najemi si dulo (obporodno spremljevalko) oziroma udeleži se njihovih delavnic – priprav na porod
- Preberi knjigi Modrost rojevanja in Moj porodni načrt!
- Naredi svoj porodni načrt
- Razmisli o možnostih poroda v porodnišnicah, ki so bolj naklonjene babiskemu modelu ali doma z licencirano babico
- Vsak dan se sprehajaj! (Poglej si video o zavestni hoji!)
- Od dvajsetega tedna dalje delaj položaj ‘forward leaning inversion’.
- Začni izvajati globoke počepe (z aktivacijo mišic medeničnega dna).
- V zadnjem mesecu začni izvajati vaje za mehčanje presredka, porodne dihalne tehnike in vaje za uravnovešenost medenice.
- Če si po carskem rezu, preberi tudi Kako roditi vaginalno po carskem rezu!
In še to!
Kaj lahko že danes lahko storiš za lažji bodoči porod tvoje hčerke?
V skladu z dognanji dr. Weston A. Price-a oziroma Weston A Price foundation s Selly Fallon Morelli na čelu in tudi v skladu z raziskavo lahko trdimo, da imajo ženske s podolgovatim obrazom tudi podolgovato oziroma ožjo medenico! (spet jaz!)
Na ožji razvoj obraza (kar pomeni slabši razvoj lobanjskih kosti) vpliva
- Prehrana matere pred med in po nosečnosti
- Prehrana otroka
- Pravilan uporaba obraznih mišic, dihanje skozi nos, pravilno požiranje in žvečenje (dojenje, baby led weaning..)
Te smernice bom z lubeznijo upoštevala pri razvoju Nike Lune. Hvala, življenje, za to čudovito srčno popotovanje in tudi osebnostno preobrazbo – nagradnjo!
Pripis: S tem zapisom ne želim žaliti nobene porodnišnice, zdravnikov ali osebja, opisujem zgolj svoje lastno izkustvo. Veliko žensk ima v ljubljanski porodnišnici lepo izkušnjo ali pa jo tako doživljajo, ker ne poznajo drugega. Veliko je polemik okoli epiziotomije. Veliko osebja in tudi porodnic je mnenja, da rešuje veliko hujše poškodbe. Ne trdim, da to v izredno redkih primerih drži. Vendar se večina teh ljudi ne zaveda, da skupek vseh dogodkov, ki pripeljejo do usodnega reza ni naključen in se ga da preprečiti.
Drage mamice, delite z mano/z nami tudi vaše porodne zgodbe, zapišite jih v spodnji komentar! Ali samo napišite, česa pri naslednjem porodu ne bi želele ponoviti.
Alja Malis, specialistka za gibanje
Alja, pred dvema letoma sem tudi sama rodila po carskem rezu. Ko sem prebrala vašo zgodbo, sem opazila, da ste večkrat zapisali, da ste imelai naraven porod. Vendar, za mano sta dva fiziološka poroda. Prvi pred dvema letoma, po predhodnem carskem rezu. Bila sem osem dni čez rok in na Jesenicah rodila ob podpori dule. Vendar je bil porod sad dela skozi celo nosečnost. Ko sem zanosila, sem bila prestrašena, kako bom, še en cr? Imela sem veliko željo po vaginalnem porodu. Dula je bila z mano celo nosečnost, predelovali sva strahove, možnosti, šli skozi dejstva. Z možem sva gradila odnos, skupaj naju je dula pripravljala na porod. Kljub temu, da mož ni zmogel biti porodu, smo na odnosu veliko naredili. Izbrali ste klistir in ultivo, to je vaša pravica, vaša izbira. A s tem vaš porod ni več naraven. Govorim iz izkušnje, ko sem po carskem rezu in osem ur trajajočem porodu brez kakršnekoli protibolečinske pomoči rodila. Brez intenzivne priprave z zares dobro izobraženo dulo, ki ve kaj dela, mi ne bi uspelo. Tako pa mi je pokazala pot, kje naj črpam moč. Iz sebe. In sem zmagala, postala sem drugačna ženska, močnejša. Vesela sem, da ste doživeli vsaj v delni meri, kar ste si želeli. Najprej se nisem nameravala oglasiti, potem pa sem se za zapis sem se odločila zgolj zato, da sem med ženske ne bi sejalo nejasnosti o tem, kaj je naravni porod in kaj je vaginalni porod. Vaginalni porod še ni naravni (fiziološki) porod. Iskreno upam, da boste zapisano vzeli dobronamerno. Želim vam uspešno poporodno okrevanje, predvsem pa veliko lepih uric z novorojenčico in veliko družinske sreče.
Zelo lep in ganljiv zapis. Upam, da ste se do sedaj vsi štirje lepo povezali in uživate v družinski sreči!
Hvala, Petra! Da zelo uživamo v družinski sreči, čeprav samo trije, ampak je vseeno to popolna ljubezen.
Res hvala za delitev te izkusnje , ki samo potrjuje, da zenske zmoremo vse in smo prave borke. Kapo dol. In zelim res vse najlepse vsem trem. Sem pa tudi zelo navdusena nad vadbenim programom, ki je v Sloveniji edinstven in sploh, ce se socas s taksnimi bolecinami v mednicnem obrocu, nogi, kot jih imam sama se 10m po porodu. Stroka edino kar naredi je, da nas nauci o globoki trebusni misici in kegljevih ter stavkom sej bo minilo ali pa tudi ne,l… Osebno sem le zalostna, da nisem ze med nosecnostjo stopila v stik s tabo oz.koristno bi bilo ze prej, sem si z raznimi boot campi pred nosecnostjo delala vec skode, kot koristi, ampak bolje pozno kot nikoli. Lp
Tina, srčna hvala! <3 Z veseljem bom še naprej svoje znanje poglabljala in ga delila z vami.
Uau Alja, res, kapo dol, da si zdržala tak beden odnos osebja in porazen odnos partnerja. Res, solze so mi privrele, ko sem kliknila play na posnetku fototerapije. groza me je. Moj sin je bil rojen na Jesenicah in je bil res lep porod in zelo sočutno osebje. na oddelku je bila le ena sestra bolj tečna, ampak ostale pa res srčne. Ker nisem imela dovolj mleka je fantku padla teža in smo morali dodati AM in sestra mi je to povedala na res najbolj sočuten način možen. Imel je tudi višji bilirubin a ne toliko, da bi bilo za pod lučko. Ampak kar je morala prestati Nika Luna in ti, se mi je res paralo srce, ker se spomnim kako sem jokala, ko sem videla neodzivnega sina, zaradi padca teže in potem še doma, ko je jokal, ker ni bilo mleka, jaz pa polna hormonov. Če ne bi ob sebi imela ljubečega moža, ne bi zdržala in res poklon, da si zgurala poporodno obdobje!
Tinkara, hvala za lepe besede! <3 Res sem vesela, za moč, ki mi jo je dalo vesolje, da nisem zapadla v poporodno depresijo. In vsak dan se zahvalim za vse, kar imam, konec koncev sta me otroka rodila v mamo in to lepo novo življenje.
Hei Alja, glede na to, da sem bila že pri tebi, te bom drznila kar tikati
Predvidevam, da si zaradi zgodnjega poroda prejela tudi antibiotik, ki je uničil tudi vse dobre bakterije, ki naj bo se prenesle ob porodu? Mene to čaka zaradi streptokoka B. Kako si potem nadoknadila to? S probiotiki in dojenjem?
Hvala za odgovor in iskreno porodno zgodbo,
Mateja
Zdravo, Mateja! Ne, antibiotika mi niso dali zaradi zgodnjega poroda, saj je vse potekalo normalno. Še sreča. Je pa res, da zaradi zgodnjega poroda nisem uspela polno dojiti, ker se je mala ob podojih še nekaj časa zraven pogosto dušila. zato sem dodajala bio formulo kozjega mleka in probiotike od BioCare. Probiotike sem tudi dodajala zato, ker sem imela v nosečnosti antibiotike zaradi borelije. Drugače pa sem mnenja, da tudi, če boš dobila antibiotik, ne uniči ravno vseh dobrih bakterij. A streptokok B so potrdili? Bo sigurno ‘manj škode’, kot če bi imela carski rez. Kdaj pa dajo ta antibiotik, v katerem delu poroda? Kaj pa če bi shranila gazico prepojeno s tvojo ‘še neokrnjeno’ floro v steklen kozarček (in na hladno) ter potem to nanesla na otroka? Tako kot se dela pri ‘gentle cesarean section’? Samo ideja.. No, javi, kako je/bo šlo in držim pesti za najboljši izid! <3