Warning: count(): Parameter must be an array or an object that implements Countable in /home/vadben78/public_html/wp-content/plugins/autodescription/inc/classes/generate-ldjson.class.php on line 572

Warning: count(): Parameter must be an array or an object that implements Countable in /home/vadben78/public_html/wp-content/plugins/autodescription/inc/classes/generate-ldjson.class.php on line 572

Da, lahko! 

 

Ne boste verjeli, ampak raziskave so pokazale, da lahko manjša diastaza rektusov po porodu prepreči prolaps medeničnih organov ali inkontinenco.

 

Neverjetno, kajne? Poglejmo si zakaj. 

 

Obstaja korelacija med preveč aktivnimi (dominantnimi) internimi oblikusi (notranje stranske trebušne mišice) in diastazo rektusov ter med dominantnimi eksternimi oblikusi (zunanj stranske trebušne mišice) in prolapsom medeničnih organov. 

 


Na sliki vidimo prikaz trebušnih mišic (v različnih slojih).

 

Če je medenično dno po porodu šibko – še posebej, če je bil med porodom izveden pritisk na fundus maternice, epiziotomija ali raztrganine, morda vaginalni porod v medenični vstavi, dvojčki ipd.. potem se je večja verjetnost, da se vda pritisku ob na primer dvigovanju dojenčka, vstajanju, sedenju.. Diastaza rektusov v tem primeru služi kot nek ventil, ki sprošča ta odvečni pritisk na medenično dno. 

 

Načeloma to traja ‘le’ okoli 8 tednov po porodu, potem večina diastaz izgine.

 

Raziskave so pokazale, da ima 100% nosečnic diastazo rektusov! Ampak! kaj sploh pomeni diastaza rektusov oziroma, kdaj ta pojav postane omejevalni faktor pri funkciji telesnega sistema stabilizacije in prenosa sil? Kot vidimo v omenjeni raziskavi, so diastazo (razmik mišic) merili z ultra zvokom – torej niso iskali ‘patološke’ diastaze, kjer se nosečnicam ob dvigu trupa naredi tako imenovani ‘grebenček’. (Če bi merili to disfunkcionalnost, rezultat ne bi bil več 100% nosečnic, saj ženske nismo narejene s ‘prirojeno napako’ za rojevanje.) Kakorkoli.. 100% razmik mišic je nekaj drugega in povsem normalnega in kot vidimo v tem članku celo koristnega! 

 

Že v sami nosečnosti je to način prilagoditve trebušne stene za plod (pri enih seveda več, pri drugih manj). Torej, če bi posplošili, če je diastaza ravno prav velika (oziroma majhna), potem je to najverjetneje dobro tako v nosečnosti, kot po porodu.

 

To ne pomeni, da si moramo diastaze želeti, ampak samo, da ne bomo preveč obremenjene z njo. Raziskave kažejo, da ima diastazo še 60% žensk 6 tednov po porodu in še 32% 12 mesecev po porodu. Je to veliko ali malo?

 

Iz istega razloga prav tako ni dobro prehitro pozdraviti diastaze. Raziskave kažejo, da ženske, ki so hitro rehabilitirale diastazo (v dveh do treh tednih), so lahko poslabšale stanje medeničnega dna (!) Kaj to pomeni? Prehitro okrevanje diastaze ne ponudi dovolj časa za okrevanje mišicam medeničnega dna. Okrevanje diastaze velikokrat pomeni okrepitev eksternih oblikusov (zunanjih stranskih trebušnih mišic) ali celo njihovo dominanco. To pa poveča pritisk na medenično dno.

 


Na sliki s prečnim presekom telesa nad popkom vidimo, kako ovojnica od internih oblikusov obdaja površinske rektuse. Dominanca teh mišic vleče rektuse narazen in otežuje diastazi proces rehabilitacije.

 

Ženske po porodu res ne bi smele prehitevati z vajami in forsirati hitrega okrevanja. Vse ob svojem času in korak za korakom. 

 

Vaje, ki so preveč usmerjene samo v krepitev trebušnih mišic, lahko ustvarijo drugačne oziroma neustrezne motorične vzorce, kjer se ustvari okolje za dominanco določenih (sinergističnih) mišic.

 

Primer, se vam ob dvigu trupa zoža kot reber (kot med levim in desnim spodnjim rebrom)? Ali se telo pri tem nagiba na eno ali drugo stran? Kadar vse trebušne mišice delujejo sinhrono, takrat se ne more zgoditi, da rebra potegnejo skupaj ali da se trup nagiba. 

 


Na sliki vidimo prikaz kota med rebri. Ta kot se med dvigom trupa ne sme zmanjšati. To bi nakazovalo na dominanco notranjih oblikusov in na drugi strani šibkih eksternih oblikusov (stranskih trebušnih mišic). Se vam je po porodu povečal obseg prsnega koša (večji modrček) in tak ostal? To je znak šibkih zunanjih stranskih trebušnih mišic, kar je velikokrat povezano s pojavom diastaze rektusov.

 

Zato ni dovolj, da se pri korekciji diastaze zanašamo le na trening transversus abdominisa (globoke trebušne mišice) ali rektusov (površinskih trebušnih mišic ‘ala’ six packov) – ključnega pomena je krepitev oziroma motorično učenje koordiniranih (gibalnih) vzorcev notranjih in zunanjih oblikusov in v povezavi z medenično in trebušno prepono oziroma s celotnim stabilizacijskim sistemom. Celotni sistem pa je vedno vpet v našo dinamično telesno držo, ki med drugim diktira pogoje intra-abdominalnega pritiska. 

 

Če želite izvedeti več, kako si pomagati pri diastazi rektusov (ali drugih omenjenih težavah), se lahko bodisi naročite na individualno obravnavo ali pa poskusite z našim 12 tedenskim onlinem programom POPORODNI PREPOROD, kjer so vaje (in pravilen način gibanja) široko zastavljeni in pokrivajo vsa omenjena področja. 

 

Viri:

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/27037746

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/27324871

https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S1356689X14001817

Alja Malis

Alja Malis, specialistka za gibanje

Raziščite še več vsebin na temo:

Komentirajte