Treba se je premakniti iz cone udobja.
Zakaj iz cone udobja? Saj nam ni ravno lahko v življenju, ko moramo vsak dan trdo delati, da preživimo, zraven pa še skrbeti in vzgajati svoje otroke. Je to cona udobja?
Naš sodoben način življenja, preveč dela, preveč skrbi, strahov, tudi toksinov iz okolja, premalo kvalitetne hrane, spanja ipd.. nam povzroča stres, natančneje dolgoročni oziroma kronični stres. Kronični stres pa ustvarja v telesu pogoje za razvoj in zagon (katerihkoli) bolezni, psihično in fizično izgorelost ter bolečine.
To ni način življenja, ki so ga poznali naši predniki, ki so živeli v sožitju z naravo – lovci in nabiralci. Oni so poznali večinoma le kratkoročni stres (saj drugače ne bi preživeli kot vrsta). To pa je bistvena razlika.
Zakaj je kratkoročni stres drugačen od dolgotrajnega?
Kratkoročni stres že po svoji definiciji pomeni, da traja kratek čas. Na primer kratkotrajna izpostavitev ekstremnemu mrazu, kratkotrajna izpostavitev vročini, kratkotrajna izpostavitev lakoti.. ipd. Ko pride stresor, naše telo sicer ne ve ali bo trajal dolgoročno ali kratkoročno. Vedno se obnaša tako, kot da bo trajal.
Naše telo oziroma naš živčni sistem (‘prevodno električno vezje v telesu’) vedno deluje tako, da nas ohranja žive (preživetje). Zato v stresni situaciji naredi vse, da nas naredi močnejše, da bi lahko preživeli, kljub mrazu ali vročini ali lakoti. Zato spremeni biokemijo v telesu, sprosti določene hormone (adrenalin, kortizol) in resetira imunski sistem. V takšni situaciji lahko telo celo poje svoje lastne slabe celice (izloči šibke vojake), čemur rečemo avtofagija in aktivira lastne matične celice.
Ko stres mine in če ni trajal predolgo, smo dobili boljšo verzijo, nadgradnjo lastnega telesa!
Če pa stres traja predolgo, to pomeni, da je telo (in vsaka njegova celica) ves čas v stanju preživetja (‘boj ali beg’), kar pomeni, da istočasno ne more biti v stanju ‘počitek, čiščenje in razvoj’. Če telo ne zmore izločati strupov in slabih celic (okoli 5 milijard dnevno!), tudi ne more ustvarjati novih in zdravih.
Sčasoma imamo vedno več slabih celic in toksinov, ki jih telo poskuša ‘počistiti’ z vnetnim procesom. Tukaj pa nastaja oksidativni stres in prosti radikali, ki se vežejo tudi na popolnoma zdrava tkiva!
Tako se kar naenkrat znajdemo v začaranem krogu izgorelosti, slabega počutja ali ponavljajočih se bolezni!
Točno to se je zgodilo tudi meni!
Kljub zdravi prehrani, spanju (no, o spanju bi lahko debatirali – in to z mojima otrokoma 🙂 ), gibanju, se mi je začelo dogajati, da sem zbolevala kot po tekočem traku.. To ni ravno ‘praktično’, če si mati samohranilka dveh otrok in samozaposlena!
O tem sem že pisala v blogu’ Nikoli več ne bom zbolela!
V tem zapisu pa vam želim sporočiti, kako sem dejansko uspela nadgraditi moje ukrepe (dihalne vaje in mrzel tuš) ter narediti korak iz cone udobja in se opogumiti za moj prvi potop v ledeno mrzlo vodo (3 stopinje celzija)!
V spodnjem videu vabljeni k ogledu mojega prvega potopa in ekskluzivnega intervjuja z legendarnim Emilom Ledenkom! V videu najdete tudi pojasnila, kaj točno se dogaja med ledenim potopom v našem telesu in zakaj je to dobro, koliko časa potrebujemo, da opazimo spremembe na sebi in telesu, kako se sploh lotimo potopov, kako sami reguliramo svoj imunski sistem, pomen dihanja in še in še..! <3
Zakaj mrzla voda??
Že nekaj časa spremljam Wima Hofa. Za tiste, ki ne poznate Wima Hofa (več sicer v videu zgoraj), gre za človeka, ki se je spopadel s svojo največjo bolečine (smrt oziroma samomor žene, matere njunih štririH majhnih otrok) z mrzlo vodo, dihalnimi tehnikami in posebno naravnanostjo uma (kar so tri stebri njegove metode WHM) za katero obstaja znanstvena podlaga, da zmanjšuje vnetje v telesu, uravnava avtonomni živčni sistem, vagusni živec, resetira umski sistem in celo odpravlja depresijo.
Sprva me je odbila njegova tehnika dihanja (‘agresivna’ hiperventilacije skozi usta).. in sem knjigo odložila za kako leto.. da je želja oziroma potreba dozorela.. moje telo pa vmes žal izgorevalo.
Potem sem se vseeno lotila WHM dihalne tehnike, ampak na malce manj ‘agresiven’ način, upoštevajoč doprinos Buteyko oziroma Oxygen Advantage metode (umirjeno dihanje skozi nos) in se končno spravila pod mrzel tuš.
Že to se je takoj poznalo na počutju in zdravju!
Vmes sem tudi ustvarila čudovit program STRES & VAGUS, ki združuje metodo in še mnoge druge.
Ampak, nekaj mi ni dalo miru, na Youtubu sem še naprej gledala ledene potope Wima Hofa in njegovih privržencev. Celo na FB so se mi začele pojavljati objave slovenskih praktikantov te metode, ki so premagali strah in se potapljali v ledeni vodi. No, poznam tudi nekatere, ki jih sploh ni bilo strah ledeno mrzle vode, niti prvič!
Nato mi je stranka oziroma prijatelj predlagal, da se povežem z Emilom Ledenkom, ki se profesionalno ukvarja s potopi v ledeno mrzli vodi, kjer je tudi sam opravil delavnico in se začel potapljati, čeprav je tako zmrzljiv, da ima še v pancerjih nameščeno gretje!
Takrat sem si rekla, če zmore on..!!
Še isti dan sem pogooglala Ledenka, prebrala njegovo navdihujočo življenjsko zgodbo in začutila, da se tukaj nadaljuje moja pot. Ledenku sem takoj pisala in mu zaupala svojo zgodbo ter željo potopa. Kar določila sva termin za intervju in še enega za ledeni potop.
Zdaj gre pa zares!
Bolj se je približeval dan potopa, bolj me je bilo strah! Kako bom to zmogla? Kako se bom na mrazu slekla, če imam še v segreti hiši vedno mrzle roke in me kar naprej zebe? In kako za vraga bom šla potem še v ledeno mrzlo vodo, če imam še poleti na morju problem, če je voda malce hladnejša??
Dva dni do potopa..
Zvečer ne morem zaspati! Mislim mi non stop uhajajo k mrazu! Kako bom zmogla? Kaj če se bom začela v vodi nekontrolirano trest? Kaj če se mi kaj zgodi (to so me strašili ljudje okoli mene, ki ne poznajo dejstev)? Kaj če.. Kaj če.. Pišem sms Ledenku, če mi lahko karkoli pove, da me pomiri.. “Vse je v glavi – ne v vodi” je rekel. Hmm.. Res je.. Že sama sem ugotovila, kakšno moč imajo naše misli. Celo merila sem njihov negativni vpliv na avtonomni živčni sistem z variabilo srčnega utripa, ko sem raziskovala to področje za svoj novi program!
Vseeno tisto noč nisem kaj prida spala. Zato se je strah samo še potenciral! Kot da bi me zajela velika kotaleča snežna kepa..
Tako pa ne bo šlo, sem si rekla. Če še eno noč ne bom spala, bom prišla na potop kot razvalina in vprašanje, če bo telo zmoglo prenesti še ekstremni mraz.
En dan pred potopom..
Vrag je vzel šalo in morala sem najti način, da odmislim negativne misli in vse strahove ter se umirim. Vedela sem, da je to že del moje preizkušnje. Soočenje s strahom. Soočenje na način, da mu odvzamem moč.
Spomnila sem se, kako me je včasih tako strah v življenju, pa si ne znam pomagat. Na primer kadar je mala hčerkica ponoči zakuhala z vročino tudi nad 40 in se ni pustila hladit ali vzeti sredstva za zniževanje temperature, jaz pa sem bila sama z dvema majhnima otrokoma in me je bilo v takšni situaciji tako strah.. da me je že sam strah skoraj ohromil in mi ni pustil spati.
Vedela sem, da potrebujem ‘zdravilo’ za tak strah.
Naučiti se, kako izničiti pomen strahu ali negativnih misli v glavi. Ker nihče drug tega ne bo mogel storiti namesto nas.
Zato sem si tisti dan zapisala na papir sledeče misli:
- Vse je v glavi – ne v vodi.
- Če mislimo, da zmoremo, imamo prav in če mislimo, da ne zmoremo, imamo tudi prav.(Zapisal Wim Hof v knjigi)
- Nič se mi ne bo zgodilo, saj bom pod nadzorom izkušenega praktikanta metode.
- To moram storiti za svoje zdravje in za svoje otroke, da jima bom še naprej lahko kos in dobra mama
- Ne mislim več na mraz. Če pomislim, ne analiziram, te misli samo pometem v en koš.
- Z mrazom se bom soočala samo na licu mesta. nič prej.
- Če drugi zmorejo, zakaj jaz ne bi?
- Če tega ne naredim zdaj, ne bom nikoli.
- Trik je v dihanju!
- Če sem rodila, bom zmogla tudi to!
- Jaz imam v lasti svoje misli – ne one mene.
- To moram storiti tudi za druge ljudi. Čim več ljudi mora izvedeti za to metodo. Moram pripraviti prispevek o tem!
Ko sem se zvečer ulegla v posteljo, sem kot je navada, naredila najprej dihalne vaje za umirjanje, a vseeno nisem mogla takoj zaspati. V mislih sem ponovila zgoraj naštete točke, potem pa vse odmislila, kar ni bilo lahko. Ampak sem uspela! In točno to se v bistvu dogaja v ledeni vodi. Ne moreš razmišljati o ničemer, razen o dihanju!
Nato sem uspela zaspati in spati do jutra! Že to je bil zame velik dosežek!
Bila sem ponosna sama nase, da sem prvič v življenju se uspela soočiti s takim strahom in mu odvzeti moč! “Strah je znotraj votel, zunaj pa ga nič ni” – mi je govorila že mama v otroštvu.
In napočil je trenutek..
Odpeljala sem se do izvira Kamniške Bistrice, kjer smo se srečali Emil Ledenko in njegova skupina ‘veteranov’ mrzlih potopov. (Opomba: Praviloma mora vsak novinec najprej opraviti štiri urno delavnico, ampak jaz sem že obvladala dihalne vaje in vso teorijo).
Kljub mrazu, me je takoj pogrel objem vseh udeleženih. Neverjetno, kako pristno je lahko vzdušje, kjer se srečajo enako misleči, ki so povezani z naravo in samim seboj! Počutila sem se kot del plemena, družine, ki jo povezujejo enaka načela.
Topla dobrodošlica vseh vsem.
Potop je v bistvu ritual. Vse se je odvijalo umirjeno in tiho. Meditacija z gongom, dihalne vaje.. in potem miren odhod v vodo, kot da ni nič.
Ritual meditacije z gongom in posebne dihalne tehnike pred potopom.
Mimogrede, ali veste, da je lažje iti v mrzlo vodo pozimi, kot poleti, ko je večna temperaturna razlika med vodo in zrakom (velja za Izvir KB)?
Ko smo začeli korakati proti vodi, sem si mislila, zdaj gre pa zares. Trudila sem se ohranjati mirno kri, čeprav mi je srce razbijalo. Pomirjala me je umirjenost vseh ostalih in stik z naravo. Še vedno sem v mislih odganjala misli o mrazu. Bolj smo se bližali ledeni vodi, bolj sem si v glavi ponavljala “Vse je v glavi – ne v vodi’. Zmoreš, če hočeš. Ne daj mrazu definicije. Samo opazuj ga.
In sem neustrašno zakorakala v mrzlo vodo, takoj za Ledenkom. Tako ali tako sem pričakovala ‘najhujše’. Začutila sem hlad, ampak se nisem ustavljala. ‘Zmorem’. Uspeva mi!’ ‘Sploh ni tako grozno’. Mirno sem dihala, le bolj globoko. Ena, dva tri in že sem bila do vratu pod vodo. Zrla sem Ledenku v oči in posnemala njegovo dihanje. Odobravajoče mi je brez besed prikimaval z očmi, češ bravo, tako je v redu, kar tako naprej.
Miren odhod v 3 stopinje mrzlo reko.
Sto odstotno sem se koncentrirala na dihanje in čakala tistih prvih trideset sekund, ko telo protrebuje, da se prilagodi – pošlje toplo kri v trup in ga zaščiti s’ toplim oklepom’.
Dobesedno mrazu nisem dovolila, da mi ‘pride do kosti’. Čutila sem ga v obliki ‘velikega vodnega oklepa, z majhnimi konicami’, ki mi je ovil telo. Ni me zeblo in nisem se tresla. Prav tako sem izgubila občutek za čas. Vem da pod mrzlim tušem komaj zdržim 2- 4 minute. Tukaj pa je minilo kar 6 minut in pol, jaz pa sem mislila, da je komaj minila minuta ali dve.
Kontrolirano, umirjeno dihanje je ključ za uspešen potop. V ledeno mrzli vodi ne moremo razmišljat ničesar drugega. (Ledenko in jaz)
Ko sem se začela premikati proti ‘kopnem’, sem začela čutiti drevenenje udov, malce mravljinčenja. Ko sem izstopila iz vode me ni popolnoma nič zeblo.
Občutek je bil zmagovalen! Uspelo mi je! In počutje je bilo odlično!
Zmagovalni občutek po prvem ledenem potopu!
Podobno sem se počutila le po porodih!
Če sem do takrat trdila, da sem se ponovno rodila z mojim prvim otrokom, ko sem na isti dan opravila triurni mednarodni izpit za osebnega trenerja in čez nekaj uric rodila.. lahko sedaj trdim, da sem se drugič ponovno rodila – in sicer v boljšo verzijo same sebe, verzijo ki zna biti kos strahovom in stresu!
Končno razumem, zakaj je mraz naš učitelj. Končno razumem, kaj pomeni, premakniti se iz cone udobja. Končno razumem, kako močno potrebujemo kratkoročni pozitiven stres, da lahko prekinemo kroničnega. Končno razumem, kako z dihanjem uravnavamo svoj živčni sistem (in tudi imunski). Končno res razumem in verjamem, kakšno moč imajo naše misli!
Ko sem lani pozimi opazovala določene ljudi, ki so se slikali v ledeno mrzli vodi, sem jih globoko občudovala, a hkrati verjela, da pač ni vsak za vse in da jaz tega ne bi nikoli zmogla. Nekako sem jim zavidala ta pogum in si zraven govorila, saj ne rabim tega.
Šele, ko sem prebrala knjigo Wima Hofa in pogledala skoraj vse, kar sem našla o njem na Youtubu, sem se začela spraševat.. Kaj pa če zmorem tudi jaz? Kaj pa če je mraz tisti manjkajoči člen mojega življenja, zaradi katerega moje telo ne zmore ohranjati homeostaze? Zakaj bi se prikrajšala česa tako zdravilnega, tako naravnega in tako brezplačnega? Zakaj se pri svojem zdravju ne bi zanesla na svoje telo? Očitno je, da mi nihče drug ne zna pomagat. Mogoče pa dejansko sama (nehote) oviram svoje telo, da ohranja zdravje?
Če sem še do pretkratkim mislila, da je nemogoče najti vsak dan čas (in voljo) za dihalne vaje in mrzel tuš, sem se nekega dne (ko sem že četrtič zbolela zaporedoma) odločila, danes začnem s svojo novo življenjsko rutino. Zdaj gre dejansko za preživetje! Ni več izgovorov. Kdor nima časa za zdravje, ga bo imel pa za bolezen. In to veliko več časa n še denarja!
In sem začela. In to z velikim veseljem. Že prvi dan sem se bolje počutila! Brez problema sem spremenila svojo rutino tako, da sem dodala dihalne vaje (in protokol, ki ga učim v programu STRES & VAGUS). Konec koncev, ne morem drugih učiti nekaj, kar ne prakticiram tudi sama!
Še danes redno izvajam vse vaje. In tako mislim tudi nadaljevati. To je privilegij. Imeti vse to znanje in ga uporabljati v praksi. Tega znanja, čeprav ima znanstveno podlago, žal ne učijo v šolah. (Če bi ga, morda danes ne bi bili v svetovni situaciji, kot smo).
Ne, ni mi škoda časa. Zdaj končno razumem, kaj potrebuje moje telo. In ni pogojev, da bi ga prikrajšala tako preprostih, a učinkovitih tehnik.
Ne gre ‘samo’ za mraz. Izkušnja z ekstremnim mrazom je prispodoba za vse težke izkušnje, s katerimi se srečujemo v življenju – z ali brez posledic na zdravju. Če smo sposobni premagati mraz, smo sposobni premagati tudi marsikaj drugega. To je trening avtonomnega živčevja (z vagusnim živcem na čelu), To je trening uma. To je trening imunskega sistema. Ni boljšega (in lažjega) načina. Mraz je naš najboljši trener.
Dandanes se vse preveč zatekamo po pomoč k raznim farmacevtskim sredstvom (ki nikoli ne odpravijo dejanskega vzroka težav, ampak delujejo, če sploh, le na simptome ter povzročajo nove), zdravnikom, zdravilcem, raznim pripomočkom, dodatkom.. le malokdo pa se obrača na lastne vire za samopomoč, ki nam jih je mati narava vgradila ‘serijsko’.
Ta izkušnja mi ni dala zgolj nov pogled na življenje, ampak tudi nov pogled na ljudi, ki me (ali me več ne) obkrožajo.
In kako zdaj dalje?
Iti enkrat v mrzlo vodo ni dovolj, ni dovolj za spremembe oziroma trajne spremembe. Ledenko pravi vsaj ena oblika mrzle vode na dan – to je lahko mrzel tuš, kad napolnjena z mrzlo vodo in ledom, škaf mrzle vode na vrtu, mrzle reke ali jezera in celo sprehod v mrazu v kratkih hlačah ali ‘snežni angelček’..
In medtem, ko se svet ukvarja z majhnim nevidnim virusom, se jaz ukvarjam sama s sabo in svojim zdravjem. To je moj doprinos družbi. Moč naravnega imunskega sistema je bila, je in bo vedno najvišji ultimativni standard zdravja.
Ob tem bi se rada zahvalila Emilu Ledenku, prijateljici Marjani Žnidaršič, ki me je spodbujala in tudi mojima otrokoma, ki sta največji navdih za vse, kar počnem in jima želim biti dober zgled! (Že sedaj me želita posnemati in kar naprej govorita o ‘ledeno mrzli vodi’ 😉 ).
