Posted on Leave a comment

Mraz, moj rešitelj – Ali kako sem premagala strah in se soočila z ledeno mrzlo vodo?

 

Treba se je premakniti iz cone udobja.

 

Zakaj iz cone udobja? Saj nam ni ravno lahko v življenju, ko moramo vsak dan trdo delati, da preživimo, zraven pa še skrbeti in vzgajati svoje otroke. Je to cona udobja?

 

Naš sodoben način življenja, preveč dela, preveč skrbi, strahov, tudi toksinov iz okolja, premalo kvalitetne hrane, spanja ipd.. nam povzroča stres, natančneje dolgoročni oziroma kronični stres. Kronični stres pa ustvarja v telesu pogoje za razvoj in zagon (katerihkoli) bolezni, psihično in fizično izgorelost ter bolečine.

 

To ni način življenja, ki so ga poznali naši predniki, ki so živeli v sožitju z naravo – lovci in nabiralci. Oni so poznali večinoma le kratkoročni stres (saj drugače ne bi preživeli kot vrsta). To pa je bistvena razlika.

 

Zakaj je kratkoročni stres drugačen od dolgotrajnega?

 

Kratkoročni stres že po svoji definiciji pomeni, da traja kratek čas. Na primer kratkotrajna izpostavitev ekstremnemu mrazu, kratkotrajna izpostavitev vročini, kratkotrajna izpostavitev lakoti.. ipd. Ko pride stresor, naše telo sicer ne ve ali bo trajal dolgoročno ali kratkoročno. Vedno se obnaša tako, kot da bo trajal. 

 

Naše telo oziroma naš živčni sistem (‘prevodno električno vezje v telesu’) vedno deluje tako, da nas ohranja žive (preživetje). Zato v stresni situaciji naredi vse, da nas naredi močnejše, da bi lahko preživeli, kljub mrazu ali vročini ali lakoti. Zato spremeni biokemijo v telesu, sprosti določene hormone (adrenalin, kortizol) in resetira imunski sistem. V takšni situaciji lahko telo celo poje svoje lastne slabe celice (izloči šibke vojake), čemur rečemo avtofagija in aktivira lastne matične celice. 

 

Ko stres mine in če ni trajal predolgo, smo dobili boljšo verzijo, nadgradnjo lastnega telesa! 

 

Če pa stres traja predolgo, to pomeni, da je  telo (in vsaka njegova celica) ves čas v stanju preživetja (‘boj ali beg’), kar pomeni, da istočasno ne more biti v stanju ‘počitek, čiščenje in razvoj’. Če telo ne zmore izločati strupov in slabih celic (okoli 5 milijard dnevno!), tudi ne more ustvarjati novih in zdravih. 

 

Sčasoma imamo vedno več slabih celic in toksinov, ki jih telo poskuša ‘počistiti’ z vnetnim procesom. Tukaj pa nastaja oksidativni stres in prosti radikali, ki se vežejo tudi na popolnoma zdrava tkiva!

 

Tako se kar naenkrat znajdemo v začaranem krogu izgorelosti, slabega počutja ali ponavljajočih se bolezni!

 

Točno to se je zgodilo tudi meni!

 

Kljub zdravi prehrani, spanju (no, o spanju bi lahko debatirali – in to z mojima otrokoma 🙂 ), gibanju, se mi je začelo dogajati, da sem zbolevala kot po tekočem traku.. To ni ravno ‘praktično’, če si mati samohranilka dveh otrok in samozaposlena!

 

O tem sem že pisala v blogu’ Nikoli več ne bom zbolela!

 

V tem zapisu pa vam želim sporočiti, kako sem dejansko uspela nadgraditi moje ukrepe (dihalne vaje in mrzel tuš) ter narediti korak iz cone udobja in se opogumiti za moj prvi potop v ledeno mrzlo vodo (3 stopinje celzija)!

 

V spodnjem videu vabljeni k ogledu mojega prvega potopa in ekskluzivnega intervjuja z legendarnim Emilom Ledenkom! V videu najdete tudi pojasnila, kaj točno se dogaja med ledenim potopom v našem telesu in zakaj je to dobro, koliko časa potrebujemo, da opazimo spremembe na sebi in telesu, kako se sploh lotimo potopov, kako sami reguliramo svoj imunski sistem, pomen dihanja in še in še..! <3

 

 

 

Zakaj mrzla voda??

 

Že nekaj časa spremljam Wima Hofa.  Za tiste, ki ne poznate Wima Hofa (več sicer v videu zgoraj), gre za človeka, ki se je spopadel s svojo največjo bolečine (smrt oziroma samomor žene, matere njunih štririH majhnih otrok) z mrzlo vodo, dihalnimi tehnikami in posebno naravnanostjo uma (kar so tri stebri njegove metode WHM) za katero obstaja znanstvena podlaga, da zmanjšuje vnetje v telesu, uravnava avtonomni živčni sistem, vagusni živec, resetira umski sistem in celo odpravlja depresijo.

 

Sprva me je odbila njegova tehnika dihanja (‘agresivna’ hiperventilacije skozi usta).. in sem knjigo odložila za kako leto.. da je želja oziroma potreba dozorela.. moje telo pa vmes žal izgorevalo.

 

Potem sem se vseeno lotila WHM dihalne tehnike, ampak na malce manj ‘agresiven’ način, upoštevajoč doprinos Buteyko oziroma Oxygen Advantage metode (umirjeno dihanje skozi nos)  in se končno spravila pod mrzel tuš. 

 

Že to se je takoj poznalo na počutju in zdravju!

 

Vmes sem tudi ustvarila čudovit program STRES & VAGUS, ki združuje metodo in še mnoge druge.

 

Ampak, nekaj mi ni dalo miru, na Youtubu sem še naprej  gledala ledene potope Wima Hofa in njegovih privržencev. Celo na FB so se mi začele pojavljati objave slovenskih praktikantov te metode, ki so premagali strah in se potapljali v ledeni vodi. No, poznam tudi nekatere, ki jih sploh ni bilo strah ledeno mrzle vode, niti prvič!

 

Nato mi je stranka oziroma prijatelj predlagal, da se povežem z Emilom Ledenkom, ki se profesionalno ukvarja s potopi v ledeno mrzli vodi, kjer je tudi sam opravil delavnico in se začel potapljati, čeprav je tako zmrzljiv, da ima še v pancerjih nameščeno gretje!

 

Takrat sem si rekla, če zmore on..!!

 

Še isti dan sem pogooglala Ledenka, prebrala njegovo navdihujočo življenjsko zgodbo in začutila, da se tukaj nadaljuje moja pot. Ledenku sem takoj pisala in mu zaupala svojo zgodbo ter željo potopa. Kar določila sva termin za intervju in še enega za ledeni potop.

 

 Zdaj gre pa zares!

 

Bolj se je približeval dan potopa, bolj me je bilo strah! Kako bom to zmogla? Kako se bom na mrazu slekla, če imam še v segreti hiši vedno mrzle roke in me kar naprej zebe? In kako za vraga bom šla potem še v ledeno mrzlo vodo, če imam še poleti na morju problem, če je voda malce hladnejša??

 

Dva dni do potopa..

 

Zvečer ne morem zaspati! Mislim mi non stop uhajajo k mrazu! Kako bom zmogla? Kaj če se bom začela v vodi nekontrolirano trest? Kaj če se mi kaj zgodi (to so me strašili ljudje okoli mene, ki ne poznajo dejstev)? Kaj če.. Kaj če.. Pišem sms Ledenku, če mi lahko karkoli pove, da me pomiri.. “Vse je v glavi – ne v vodi” je rekel. Hmm.. Res je.. Že sama sem ugotovila, kakšno moč imajo naše misli. Celo merila sem njihov negativni vpliv na avtonomni živčni sistem  z variabilo srčnega utripa, ko sem raziskovala to področje za svoj novi program!

 

Vseeno tisto noč nisem kaj prida spala. Zato se je strah samo še potenciral! Kot da bi me zajela velika kotaleča snežna kepa..

 

Tako pa ne bo šlo, sem si rekla. Če še eno noč ne bom spala, bom prišla na potop kot razvalina in vprašanje, če bo telo zmoglo prenesti še ekstremni mraz.

 

En dan pred potopom..

 

Vrag je vzel šalo in morala sem najti način, da odmislim negativne misli in vse strahove ter se umirim. Vedela sem, da je to že del moje preizkušnje. Soočenje s strahom. Soočenje na način, da mu odvzamem moč. 

 

Spomnila sem se, kako me je včasih tako strah v življenju, pa si ne znam pomagat. Na primer kadar je mala hčerkica ponoči zakuhala z vročino tudi nad 40 in se ni pustila hladit ali vzeti sredstva za zniževanje temperature,  jaz pa sem bila sama z dvema majhnima otrokoma in me je bilo v takšni situaciji tako strah.. da me je že sam strah skoraj ohromil in mi ni pustil spati.

 

Vedela sem, da potrebujem ‘zdravilo’ za tak strah.

 

Naučiti se, kako izničiti pomen strahu ali negativnih misli v glavi. Ker nihče drug tega ne bo mogel storiti namesto nas. 

 

Zato sem si tisti dan zapisala na papir sledeče misli:

  1. Vse je v glavi – ne v vodi.
  2. Če mislimo, da zmoremo, imamo prav in če mislimo, da ne zmoremo, imamo tudi prav.(Zapisal Wim Hof v knjigi)
  3. Nič se mi ne bo zgodilo, saj bom pod nadzorom izkušenega praktikanta metode.
  4. To moram storiti za svoje zdravje in za svoje otroke, da jima bom še naprej lahko kos in dobra mama
  5. Ne mislim več na mraz. Če pomislim, ne analiziram, te misli samo pometem v en koš.
  6. Z mrazom se bom soočala samo na licu mesta. nič prej.
  7. Če drugi zmorejo, zakaj jaz ne bi?
  8. Če tega ne naredim zdaj, ne bom nikoli.
  9. Trik je v dihanju!
  10. Če sem rodila, bom zmogla tudi to!
  11. Jaz imam v lasti svoje misli – ne one mene.
  12. To moram storiti tudi za druge ljudi. Čim več ljudi mora izvedeti za to metodo. Moram pripraviti prispevek o tem!

 

Ko sem se zvečer ulegla v posteljo, sem kot je navada, naredila najprej dihalne vaje za umirjanje, a vseeno nisem mogla takoj zaspati. V mislih sem ponovila zgoraj naštete točke, potem pa vse odmislila, kar ni bilo lahko. Ampak sem uspela! In točno to se v bistvu dogaja v ledeni vodi. Ne moreš razmišljati o ničemer, razen o dihanju! 

 

Nato sem uspela zaspati in spati do jutra! Že to je bil zame velik dosežek!

 

Bila sem ponosna sama nase, da sem prvič v življenju se uspela soočiti s takim strahom in mu odvzeti moč! “Strah je znotraj votel, zunaj pa ga nič ni” – mi je govorila že mama v otroštvu.

 

In napočil je trenutek..

 

Odpeljala sem se do izvira Kamniške Bistrice, kjer smo se srečali Emil Ledenko in njegova skupina ‘veteranov’ mrzlih potopov. (Opomba: Praviloma mora vsak novinec najprej opraviti štiri urno delavnico, ampak jaz sem že obvladala dihalne vaje in vso teorijo).

 

Kljub mrazu, me je takoj pogrel objem vseh udeleženih. Neverjetno, kako pristno je lahko vzdušje, kjer se srečajo enako misleči, ki so povezani z naravo in samim seboj! Počutila sem se kot del plemena, družine, ki jo povezujejo enaka načela.

 

Pristni in topli objemi udeležencev
Topla dobrodošlica vseh vsem.

 

 

Potop je v bistvu ritual. Vse se je odvijalo umirjeno in tiho. Meditacija z gongom, dihalne vaje.. in potem miren odhod v vodo, kot da ni nič.

 

 


Ritual meditacije z gongom in posebne dihalne tehnike pred potopom.

 

Mimogrede, ali veste, da je lažje iti v mrzlo vodo pozimi, kot poleti, ko je večna temperaturna razlika med vodo in zrakom (velja za Izvir KB)?

 

Ko smo začeli korakati proti vodi, sem si mislila, zdaj gre pa zares. Trudila sem se ohranjati mirno kri, čeprav mi je srce razbijalo. Pomirjala me je umirjenost vseh ostalih in stik z naravo. Še vedno sem v mislih odganjala misli o mrazu. Bolj smo se bližali ledeni vodi, bolj sem si v glavi ponavljala “Vse je v glavi – ne v vodi’. Zmoreš, če hočeš. Ne daj mrazu definicije. Samo opazuj ga. 

 

In sem neustrašno zakorakala v mrzlo vodo, takoj za Ledenkom. Tako ali tako sem pričakovala ‘najhujše’. Začutila sem hlad, ampak se nisem ustavljala. ‘Zmorem’. Uspeva mi!’ ‘Sploh ni tako grozno’. Mirno sem dihala, le bolj globoko. Ena, dva tri in že sem bila do vratu pod vodo. Zrla sem Ledenku v oči in posnemala njegovo dihanje. Odobravajoče mi je brez besed prikimaval z očmi, češ bravo, tako je v redu, kar tako naprej. 

 


Miren odhod v 3 stopinje mrzlo reko.

 

Sto odstotno sem se koncentrirala na dihanje in čakala tistih prvih trideset sekund, ko telo protrebuje, da se prilagodi – pošlje toplo kri v trup in ga zaščiti s’ toplim oklepom’.

 

Dobesedno mrazu nisem dovolila, da mi ‘pride do kosti’. Čutila sem ga v obliki ‘velikega vodnega oklepa, z majhnimi konicami’, ki mi je ovil telo. Ni me zeblo in nisem se tresla. Prav tako sem izgubila občutek za čas. Vem da pod mrzlim tušem komaj zdržim 2- 4 minute. Tukaj pa je minilo kar 6 minut in pol, jaz pa sem mislila, da je komaj minila minuta ali dve. 

 


Kontrolirano, umirjeno dihanje je ključ za uspešen potop. V ledeno mrzli vodi ne moremo razmišljat ničesar drugega. (Ledenko in jaz)

 

Ko sem se začela premikati proti ‘kopnem’, sem začela čutiti drevenenje udov, malce mravljinčenja. Ko sem izstopila iz vode me ni popolnoma nič zeblo. 

 

Občutek je bil zmagovalen! Uspelo mi je! In počutje je bilo odlično!

 


Zmagovalni občutek po prvem ledenem potopu!

 

Podobno sem se počutila le po porodih! 

 

Če sem do takrat trdila, da sem se ponovno rodila z mojim prvim otrokom, ko sem na isti dan opravila triurni mednarodni izpit za osebnega trenerja  in čez nekaj uric rodila.. lahko sedaj trdim, da sem se drugič ponovno rodila – in sicer v boljšo verzijo same sebe, verzijo ki zna biti kos strahovom in stresu!

 

Končno razumem, zakaj je mraz naš učitelj. Končno razumem, kaj pomeni, premakniti se iz cone udobja. Končno razumem, kako močno potrebujemo kratkoročni pozitiven stres, da lahko prekinemo kroničnega. Končno razumem, kako z dihanjem uravnavamo svoj živčni sistem (in tudi imunski). Končno res razumem in verjamem, kakšno moč imajo naše misli!

 

Ko sem lani pozimi opazovala določene ljudi, ki so se slikali v ledeno mrzli vodi, sem jih globoko občudovala, a hkrati verjela, da pač ni vsak za vse in da jaz tega ne bi nikoli zmogla. Nekako sem jim zavidala ta pogum in si zraven govorila, saj ne rabim tega.

 

Šele, ko sem prebrala knjigo Wima Hofa in pogledala skoraj vse, kar sem našla o njem na Youtubu, sem se začela spraševat.. Kaj pa če zmorem tudi jaz? Kaj pa če je mraz tisti manjkajoči člen mojega življenja, zaradi katerega moje telo ne zmore ohranjati homeostaze? Zakaj bi se prikrajšala česa tako zdravilnega, tako naravnega in tako brezplačnega? Zakaj se pri svojem zdravju ne bi zanesla na svoje telo? Očitno je, da mi nihče drug ne zna pomagat. Mogoče pa dejansko sama (nehote) oviram svoje telo, da ohranja zdravje?

 

Če sem še do pretkratkim mislila, da je nemogoče najti vsak dan čas (in voljo) za dihalne vaje in mrzel tuš, sem se nekega dne (ko sem že četrtič zbolela zaporedoma) odločila, danes začnem s svojo novo življenjsko rutino. Zdaj gre dejansko za preživetje! Ni več izgovorov. Kdor nima časa za zdravje, ga bo imel pa za bolezen. In to veliko več časa n še denarja! 

 

In sem začela. In to z velikim veseljem. Že prvi dan sem se bolje počutila! Brez problema sem spremenila svojo rutino tako, da sem dodala dihalne vaje (in protokol, ki ga učim v programu STRES & VAGUS). Konec koncev, ne morem drugih učiti nekaj, kar ne prakticiram tudi sama!

 

Še danes redno izvajam vse vaje. In tako mislim tudi nadaljevati. To je privilegij. Imeti vse to znanje in ga uporabljati v praksi. Tega znanja, čeprav ima znanstveno podlago, žal ne učijo v šolah. (Če bi ga, morda danes ne bi bili v svetovni situaciji, kot smo).

 

Ne, ni mi škoda časa. Zdaj končno razumem, kaj potrebuje moje telo. In ni pogojev, da bi ga prikrajšala tako preprostih, a učinkovitih tehnik.

 

Ne gre ‘samo’ za mraz. Izkušnja z ekstremnim mrazom je prispodoba za vse težke izkušnje, s katerimi se srečujemo v življenju – z ali brez posledic na zdravju. Če smo sposobni premagati mraz, smo sposobni premagati tudi marsikaj drugega. To je trening avtonomnega živčevja (z vagusnim živcem na čelu), To je trening uma. To je trening imunskega sistema. Ni boljšega (in lažjega) načina. Mraz je naš najboljši trener.

 

Dandanes se vse preveč zatekamo po pomoč k raznim farmacevtskim sredstvom (ki nikoli ne odpravijo dejanskega vzroka težav, ampak delujejo, če sploh, le na simptome ter povzročajo nove), zdravnikom, zdravilcem, raznim pripomočkom, dodatkom.. le malokdo pa se obrača na lastne vire za samopomoč, ki nam jih je mati narava vgradila ‘serijsko’.

 

Ta izkušnja mi ni dala zgolj nov pogled na življenje, ampak tudi nov pogled na ljudi, ki me (ali me več ne) obkrožajo. 

 

In kako zdaj dalje? 

 

Iti enkrat v mrzlo vodo ni dovolj, ni dovolj za spremembe oziroma trajne spremembe. Ledenko pravi vsaj ena oblika mrzle vode na dan – to je lahko mrzel tuš, kad napolnjena z mrzlo vodo in ledom, škaf mrzle vode na vrtu, mrzle reke ali jezera in celo sprehod v mrazu v kratkih hlačah ali ‘snežni angelček’.. 

 

In medtem, ko se svet ukvarja z majhnim nevidnim virusom, se jaz ukvarjam sama s sabo in svojim zdravjem. To je moj doprinos družbi. Moč naravnega imunskega sistema je bila, je in  bo vedno najvišji ultimativni standard zdravja. 

 

Ob tem bi se rada zahvalila Emilu Ledenku, prijateljici Marjani Žnidaršič, ki me je spodbujala in tudi mojima otrokoma, ki sta največji navdih za vse, kar počnem in jima želim biti dober zgled! (Že sedaj me želita posnemati in kar naprej govorita o ‘ledeno mrzli vodi’ 😉 ).

 

Posted on 4 komentarji

Ali lahko preko vagusnega živca vplivamo na svojo odpornost (in na stres)?

Ko sem po prebolelem covidu v roku desetih mesecev še trikrat zbolela in dvakrat krotila herpes na ustnicah, sem si rekla dovolj! Kot mati samohranilka dveh otrok in kot ustanoviteljica in ‘sama za vse’ na Vadbeni kliniki si tega ne morem privoščit ali dovoliti. Čeprav ljubim svoje delo in otroka, pa vseeno nekaj ni štimalo. Ali ste vedeli, da obstaja tudi pozitivni stres (tako imenovani eustres)? In ta dela telesu enako škodo kot negativni (distres), če traja predolgo!

Poglejmo si, kakšne fenomenalne stvari se dogajajo v našem telesu v našem hitrem življenjskem slogu..!

Kaj je stres?

Stres je porušeno stanje telesne homeostaze (ravnovesja biokemije v telesu) zaradi stresorjev, ki ‘napadejo’ naše telo v obliki negativnih misli, skrbi, strahov, jeze, žalosti, perevlikega navdušenja, fizične poškodbe, toksinov iz okolja, težkih kovin, mraza, vročine, lakote, utrujenosti, pre-treniranosti..ipd.

Stres bodisi v psihični bodisi v fizični obliki se prej ali slej manifestira tudi na fiziološki način. Zakaj?

Ker se, ko smo pod stresom, spremeni naš vzorec dihanja in vpliva na delovanje avtonomnega živčnega sistema (tega, ki uravnava telesno temperaturo, bitje srca, prebavo, dihanje..). Sčasoma poruši telesno homeostazo in ustvari okolje oziroma podlago za razvoj bolezni in/ali bolečin. Bolj smo podvrženi boleznim (porušena homeostaza), manj smo odporni na stres. In obratno.

Naše telo oziroma trilijarde njegovih celic deluje na sledeč način: Celice našega telesa so bodisi v načinu obnavljanja ali v načinu obrambe. Ne morejo biti v obeh načinih hkrati. Zato se telo ne more zdraviti, dokler je v načinu obrambe (vnetna stanja).

Ko smo pod stresom, naše telo izloča hormone, kot so adrenalin in kortizol, ki vklopijo ‘preživetveni način’ delovanja telesa (povišan krvni tlak, zmanjšano sproščanje inzulina, povišan sladkor v krvi..), ki omogočajo hitro sprejemanje odločitev, vendar hkrati izklopijo življenjsko manj pomembne funkcije, kot je delovanje imunskega sistema, prebava in sinteza proteinov. 

Pogosteje in dlje časa smo pod stresom, bolj zaviramo lastno delovanje imunskega sistema, ustvarjamo inzulinsko rezistenco, povišan tlak, holesterol, težje izgubimo trdovratno maščobo okoli trebuha, ustvarjamo kronično vnetje v telesu, prepustno črevesno steno, zato smo bolj dovzetni za okužbe, izgorelost, depresijo, anksioznost, alergije, srčno-žilne in avtoimune bolezni.

Tu pride na vrsto vagusni živec. 

Vagusni živec je najpomembnejši živec v našem telesu. Uravnava vnetni odziv telesa. Spodbujanje delovanja vagusnega živca torej zmanjšuje kronična vnetja.

Kaj je vagus?

The brain, in right profile with the glossopharyngeal and vagus nerves and, to the right, a view of the base of the brain. Photolithograph, 1940, after a woodcut, 1543. Created 1940. Human anatomy. Cerebellum. Pons Varolii. Neuroanatomy. Cranial. Nerves. Glossopharyngeal nerve. Vagus nerve. Nervous system. Contributors: Andreas Vesalius (1514-1564). Work ID: njv3mjbp.


Vagus je v bistvu ‘kabel’ oziroma ‘dvosmerna avtocesta’ med notranjimi organi (srce, pljuča, prebavila) in možgani. Možganem prenaša njihova sporočila (senzorična), nazaj pa pripelje navodila, ‘ukrepe’ možganov v zvezi s tem (motorična – kar pomeni gibanje, npr bitje srca).

Gre za deseti možganski živec, najdaljši v telesu, glavni živec našega parasimpatičnega dela avtonomnega živčevja. To je naš zaviralni sistem, sistem, ki telo umirja, da se lahko obnavlja in ‘cveti’ – v nasprotju z drugo divizijo avtonomnega živčeja, simpatikusom, ki skrbi za preživetje – ‘boj ali beg’. Večina ljudi je kronično ‘zaklenjenih’ v ‘preživitvenem načinu’ – v tem načinu se telo ne more obnavljati, saj mora poskrbeti zgolj za trenutno preživetje, ki se navezuje na bolj ali beg. V tem načinu so mišice kronično zakrčene, dihanje plitvo in stresno, po telesu pa dirjajo stresni hormoni.

Dejstvo je, da se stresa (bolje rečeno stresorjev) ne moremo nikoli (popolnoma) znebili. Lahko pa vplivamo na to, kako se naše telo sooča z njimi! Svoje telo lahko naredimo odporno na stres! Gre za popolnoma fiziološke procese v telesu na katere lahko vplivamo s pomočjo treninga dihanja in še na veliko drugih načinov kot je na primer hormeza (uvajanje kratkoročnih stresorjev v obliki mraza, vročine, lakote ipd, ki telo vzpodbudijo da se ‘nadgradi’ na boljšo verzijo samega sebe, da bi bilo kos tem stresorjem, če bi trajali dlje časa).

Odpornost telesa na stres lahko primerjamo z vedrom vode, kjer količina vode predstavlja stres, vedro pa naše telo. Dokler je voda, ki teče v vedro v vedru, je telo sposobno ‘rokovati’ s tem. Ko se voda razlije čez vedro, se vse skupaj poruši. Stresa se ne moremo nikoli znebiti. In to tudi ni naš namen, ker stres (v pravi) meri krepi telo. Bistveno je, da znamo vedro narediti večje in močnejše! Tako lahko prestrežemo več vode (beri stresa) brez posledic na telo. Oziroma brez negativnih posledic, kajti posledice definitivno so v odzivu na stresorje. Bistveno je, da se zgodijo prilagoditve na bolje, ne na slabše.


Vedro z vodo kot simbol prekomernega stresa.
Polno vedro je naša zgornja meja ‘odpornosti’ oziroma tolerance na stres. Če dodamo še eno kapljico vode, se bo voda razlila čez rob. Vsi radi krivimo to zadnjo kapljo za probleme, ki nastanejo posledično.  V bistvu pa so se problemi nalagali že dolgo prej. Če se ukvarjamo samo s problematiko ‘kaplje čez rob’, ne bomo nikoli rešili problema, saj bo vedno prišla nova ‘kapljica’, ki bo polila vodo čez. Če nimamo dovolj manevrskega prostora, nam že najmanjša količina stresa povzroči težave ali bolezen. Že najmanjša količina stresa iritira že tako razdražen živčni sistem. Potrebno je povečati vedro – oziroma umiriti živčni sistem in narediti telo bolj odporno na stres.

Aktivacija simpatikusa (stresnega odziva telesa) tako sama po sebi ni slaba, saj nam omogoča preživetje (predstavljajte si, da se pred vami kar naenkrat pojavi medved), vendar kronični odziv telesa s simpatikusom vodi v izčrpanost. Na enak način nam lahko v težjih situacijah (kjer beg ali boj ne zadostujeta) pomaga preživeti odziv telesa, kjer se pretvarjamo, da smo mrtvi (‘shut down) – za kar poskrbijo posebna vlakna vagusnega živca  (dorzalni del vagusa v skladu s polivagalno teorijo*). Vendar pa kronično odzivanje telesa tudi na tak način privede do številnih zdravstvenih težav.

Simpatikus in parasimpatikus (dve veji avtonomnega živčevja) morata delovati kot gas in zavora oziroma kot stikalo, ki se mora znat v pravem času prižgat in v pravem času ugasnit. Morata biti uravnovešena. Problem nastane ko en nadvlada drugega, kot da bi se stikalo zaskočilo.

Ali ste vedeli, da z vsakim vdihom povečamo srčni utrip in z izdihom ga upočasnimo? Malce v razmislek, kako lahko z dihanjem vplivamo na svoj avtonomni živčni sistem..

Z dihanjem (in tudi drugimi ‘triki’, ki se jih naučimo v programu Stres & Vagus), v bistvu vplivamo na delovanje srca, natančneje na intervale med srčnimi utripi (variabila srčnega utripa), ki so tesno povezani z dihanjem (srce in pljuča funkcionalno gledano so kot en organ). Če to izvajamo dovolj redno in sistematsko (‘trening’), vplivamo na večjo občutljivost baroreceptorjev (receptorjev za pritisk) v karotidnih arterijah, ki nam zagotavlja boljšo odzivnost na stres oziroma hitrejšo regulacijo iz simpatikusa (beži ali se bori) v parasimpatikus (počivaj, prebavljaj in se razvijaj) oziroma v homeostazo. Gre za izboljševanje tonusa vagusnega živca!

To je trening avtonomnega živčnega sistema.  To je trening vagusnega živca!

Tako preprosto je, a vseeno, skoraj ne poznam človeka, ki bi poznal te ‘ukrepe’ in si pomagal do zdravja sam, brez antidepresivov ali kopice drugih dodatkov in strokovnjakov (ne rečem, da niso nikoli potrebni). V prejšnjem blogu smo tako pojasnili, kako preprečimo okužbo s covid-19 (in drugimi patogeni) oziroma kako hitreje okrevamo in z manj posledicami.

Ali ste vedeli, da je variabila srčnega utripa (ki meri tonus vagusnega živca – višja je, bolje je) najboljši prediktor dolgoživosti, zdravja oziroma bolezni, celo boljši kot vrednosti holesterola, sladkorja in krvnega tlaka?

Ko ti zdravniki ne znajo pomagati, ko si sam za vse in ko ne veš več, kaj bi lahko storil, da bi si povrnil zdravje, pomisli:

Kako so živeli ljudje kot lovci in nabiralci, da so preživeli kot vrsta? Imeli so nekaj, kar nam manjka. Oziroma nečesa niso imeli.

Niso imeli udobja!

Udobje je nam največji sovražnik zdravja. Občasen mrazen, občasna vročina, občasna lakota, občasen večji fizični napor, hoja brez čevljev v stiku z elektromagnetnim poljem zemlje, brez sončnih očal, ki bi zavirali absorpcijo D vitamina.. to so bili kratkoročni stresorji v obliki ‘fitnesa’ ali ‘osebnega trenerja’, ki so krepili in ohranjali zdravje (homeostazo) naših prednikov. In da boste vedeli, ko te zebe, ampak resnično zebe, ne moreš razmišljati ‘neumnosti’. Gre za preživetje. Gre za fokus uma. Takrat telo naredi vse, kar je potrebno da ga pripravi na daljši mraz. Če ta stresor ne traja predolgo, nas okrepi. Dandanes tega ni. Vedno se pokrivamo z oblačili, pozimi grejemo domove, poleti hladimo, veliko sedimo, imamo ogromno toksinov v prehrani in okolju in celo v medsebojnih odnosih. To naše telo poleni (srce, žile, limfo, živčni sistem..), hkrati pa je izpostavljeno kroničnemu stresu. Smo sodobni ujetniki lastnega udobja! Kakšen izid lahko pričakujemo? Seveda, bolezni. Še ‘dobro’, da obstaja farmacija, a ne?

Torej, za konec še epilog moji zgodbi. Odkar izvajam te vaje (najdete v programu) redno, vsak dan (sploh ni težko, prav uživam v njih), Od takrat naprej sem (končno) zdrava. Pa sicer nisem delala nobenih drugih sprememb. Zdrava prehrana (vsaj kolikor se da) in gibanje očitno nista dovolj, stres povozi vse dobre namene. Dokler smo pod vplivom kakršnih-koli kroničnih stresorjev in /ali premalo/slabo spimo, nam zdrava prehrana in gibanje sama po sebi ne bosta omogočila pogojev za zdravje in zagotavljanje homeostaze telesa. Vsaj ne na dolgi rok. Preverjeno.

Dopisano slab mesec kasneje: Moj prvi potop v ledeno mrzli vodi & Intervju z Emil Ledenkom! (klikni za VIDEO osebno izpoved in blog)

Se mi pridružite še vi na moji misiji ‘Nikoli več ne bom zbolela?’ Pridružite se mi na delavnici POSTANI SQAM SVOJ TERAPEVT!

In še to. Žal resnično: Kdor nima časa za zdravje, ga bo imel pa za bolezen.

S klikom na spodnjo povezavo, si boste zagotovili brezplačni video. Poslali vam ga bomo v najkrajšem možnem času. Hvala za razumevanje. Preverite tudi mapo za promocije in spam.

Zelo bi bila vesela, če bi svoje mnenje ali izkušnje delili z mano v spodnjem komentarju oziroma če bi delili članek še med druge.

Želiš prejeti brezplačni video iz programa (za imunski sistem) Stres & vagus?

Posted on 2 komentarja

Ali lahko preprečimo okužbo s covid-19 na popolnoma naraven način? Zamolčana znanstvena dognanja

Zadnje mesece podrobno preučujem odzivanje človeškega telesa na stres, delovanje vagusnega živca in ‘samo-reguliranje’ avtonomnega živčnega sistema. Po več letih pomaganja ljudem z vadbo, gibanjem in prehrano človek ugotovi, da je vse zastonj, če nam posledice kroničnega stresa in slabo delujočega vagusnega živca rušijo dobre rezultate.

Hočeš ali nočeš se človek pri tem nauči, kako poskrbeti na naraven način (na takšnega kot si je zamislila narava), da opolnomoči svoj imunski sistem, ki nas mora obvarovati pred napadi virusov in bakterij oziroma drugih patogenih organizmov.

V tem članku vam bom predstavila vsaj dve metodi, ki jih verjetno še ne poznate in s katerima lahko že takoj danes okrepite svoj imunski sistem – popolnoma brezplačno, naravno in na znanstveno potrjen način!

Dokler živimo v ujeti v lastni komoditeti, se to seveda ne more zgoditi (resetiranje imunskega sistema). Malo ljudi ohrani oziroma ustvari močan imunski sistem v okolju, kjer ga ne trenira, ampak poleni. Kaj mislim z ‘ujetostjo v lastni komoditeti’? Zelo smo se oddaljili od narave in načina življenja drugih sorodnikov sesalcev. Le ti ne prekrivajo svojega telesa z oblačili, si ne grejejo doma, vode za umivanje, prav tako doma ne hladijo poleti, ne sedijo cele dneve za zasloni, kjer ni problem zgolj v statični drži telesa (slabi drži in pripadajočimi posledicami na telo), ampak tudi in predvsem na izgubi moči in ostrine uma.

Vse to udobje, nas dela vedno bolj šibke (in odvisne od drugih). Samo pomislimo, da imamo v telesu toliko žilnih poti, da bi lahko z njimi dvakrat in pol ovili cel svet, če bi jih postavili v eno linijo! Ves ta žilni sistem je prikrajšan vsakodnevne telovadbe in fitnesa, ker telo skrbno ovijamo v obleke in ne pustimo nikoli, da nas zares zebe ali nam je vroče. Zaradi (kronično) stresnega načina življenja, skrbi in hitenja pa vedno slabše (hitro in plitvo) dihamo, kar prav tako negativno vpliva na naše zdravje, saj se v telesu ob plitvem in hitrem dihanju sproži stresni odziv telesa. Stres sam po sebi je koristen, a le če smo ga deležni v majhnih količinah, kar telo spodbudijo k adaptacijam (na bolje) – za razliko od kroničnega stresa, ki v telesu poruši homeostazo in ustvari nezaželeno podlago za zagon (avto-imunih) bolezni in okužb. 

Smo celo edini sesalci na tem planetu, ki pogosto dihamo skozi usta, čeprav usta nimajo nobene fiziološke funkcije pri dihanju (razen mehanske – kot izhod v sili), medtem ko jih ima nos kar 30 (ena od njih je tudi zaščita pred virusi) – dejstvo, ki prav tako prinese svoj delež pri slabem počutju in padcu imunskega sistema.

Zakaj vse to pišem..? Želim vas opolnomočiti s preprostim znanjem, ki bi se ga morali, po mojem mnenju, učiti že v osnovni šoli.

V nadaljevanju bom zato povzela znanstveno potrjena dejstva iz del dveh zelo velikih in kompetentnih mož, strokovnjakov na področju dihanja, zdravja in imunskega sistema:

  1. Wim Hof in njegovo knjigo  The Wim Hof Method oziroma Wim Hof Metoda

  2. Patrick McKeown in njegovo novo knjigo ‘The breathing cure’

Dela teh dveh velikih mož sta mi bistveno spremenila življenje in mi pomagala iz moje kronične izgorelosti s pogostimi okužbami, herpesi.. ob prisotni zdravljeni’ limski boreliozi. 

Mimogrede, Metoda Wima Hofa se je izkazala za koristno tudi pri odpravljanju simptomov oziroma bolezni kot so limska borelioza, revmatoidni artritis, parkinsonova nolezen, vaskulitis, fibromialgija, sarkoidoza. VIR

Znanje, ki sem ga pridobila s pomočjo njunega življenjskega dela, predstavlja glavni steber novega programa Vadbene klinike, STRES & VAGUS – programa, čigar uporabno vrednost človeštvo nujno potrebuje, če želi preživeti. V nadaljevanju vam bo postalo jasno, zakaj..

1/1 Kaj sem se naučila od Wim Hofa? (Oziroma prva metoda)

Wim Hof – ‘The Iceman’ – Človek, ki je postavil mnogo svetovnih rekordov, med drugim v plavanju pod ledeno površino (57,5 metra), pretekel bos pol maraton po ledu in snegu (v dveh urah, 16 minutah in 34 sekundah) in preživel eno uro in 42 minut v posodi z ledom. Svojo metodo imenuje Wim Hof metoda (WHM) in temelji na posebni tehniki dihanja, izpostavljanja mrazu in moči uma. Wim Hof si je dal kot del klinične študije vbrizgat smrtonosno bakterijo in jo premagal asimptomatsko z zavestno regulacijo lastnega avtonomnega živčnega sistema preko njegove tehnike dihanja in moči uma. Vir

Ne, Wim ni izjema, ki potrjuje pravilo, Wim je dokazal, da lahko kdorkoli doseže, kar je dosegel on – če sledi njegovi metodi! Trdi, da lahko vsak, kot on, asimptomatsko premaga vbrizgano e-coli bakterijo, kar je tudi dokazal s skupino 12 ljudi. 

O Wimu smo že pisali v članku o krioterapiji oziroma hladni termogenezi in rjavi (grelni) maščobi v telesu, če vas zanima več. Lahko pa si pogledate tudi YT dokumentarec, ki prikazuje njega, njegovo metodo, znanstveno potrjene raziskave o učinkih metode in skupino njegovih privržencev v enem od ‘ledenih’ podvigov (Mimogrede, video ima več kot 15 MIO ogledov!) PS: Ne potrebujete kopanja v ledeni vodi, da dosežete učinke metode, zadostuje že redno izvajanje dihalne metode, mrzli tuši in miselni fokus.

Wim Hof spreminja medicinske učbenike, saj smo z njegovo pomočjo odkrili, da je človek sposoben zavestne regulacije svojega avtonomnega živčnega sistema, ki je do danes veljal za ‘avtonomnega’ – torej izven dosega naše volje (bitje srca, dihanje, prebava, imunski sistem, endokrini sistem..)

Za vas sem našla ključne kratke izseke iz njegovih YT video intervjujev in jih opremila s slovensko razlago.

VIDEO 1  V sebi imamo zdravilo proti korona virusu, ki ga ne uporabljamo (6 min) Vir

V tem videu Wim poziva kateregakoli zdravnika ali znanstvenika, da dokaže nasprotno – torej da lahko vsak človek zavestno kontrolira svoj avtonomni živčni sistem (in imunski sistem) na način, da ne pride do okužbe s korona virusom (ali drugimi patogeni) oziroma, da ga preboli praktično asimptomatsko brez simptomov kot so visoka vročina, bolečine, slabo počutje, slabost ipd – ker za tem stojijo znanstvene študije. Vse to je možno doseči z njegovo WHM metodo, ki se jo lahko nauči vsak. (Tudi sama jo izvajam). Vemo, da je do sedaj veljalo prepričanje, da človek ne more zavestno nadzorovati svojega avtonomnega živčnega in imunskega sistema, zato se tudi imenuje ‘avtonomno’, vendar imamo sedaj znanstveno potrjene dokaze, da ima vsak človek ta potencial v sebi!

VIDEO 2  Kaj lahko takoj storimo, če smo že zboleli? (6 min) Vir

Wim v tem videu pojasni, da lahko začnemo z dihalnimi vajami tudi, če smo v tem trenutki že okuženi in se počutimo slabo. Dihalne vaje bodo zmanjšale vnetje in telesu bomo pomagali k hitrejšemu okrevanju. Z vajami počasi dobimo nazaj kontrolo nad lastnim telesom in potem lahko nadaljujemo to ‘naravno terapijo’ še z hladnimi tuši. Wim pojasni, KAKO dihalne vaje vplivajo na biokemijo telesa in mu pomagajo okrevati. (PS: Preverjeno na lastni koži, med boleznijo – deluje takoj!)

VIDEO 3  Kako družbeno distanciranje vpliva na zdravje? (1 min) Vir

Wim: “Povezovanje ljudi – psihično in fizično je nujno za dobro delovanje našega živčnega sistema in zagotavljanja homeostaze. Poskusi na ločenih miših so pokazale, da jih je kar 80% (ločenih) razvilo maligna (rakava) tkiva.

VIDEO 4  Znanost pozna naravne metode za človekovo zaščito pred okužbami z virusi in bakterijami, pa je ne želi razkriti – vzrok je dobiček (2,5 min) Vir

Wim pojsnjuje o neverjetno koristnih dognanjih znanstvenih študijah, ki so jih izvajali z njegovo pomočjo in na njegovih ‘vajencih’, kjer so dokazali, da njegova metoda znižuje vnetne markerje, zmanjšuje ali celo odpravlja kronična vnetja, avto-imune bolezni, preprečuje okužbe.. vendar sedaj ne služijo svojemu namenu, ostajajo le črka na papirju, čeprav bi z njimi lahko pomagali ohranjati zdravje ljudem po celem svetu. Denar sveta vladar..

VIDEO 5  Kako so na smrt bolne kovidne bolnike ozdravili s kontrolirano hipotermijo (2 min) Vir

Wim razlaga o posebni raziskavi izvedeni v New Yorku, kjer so skupini na smrt bolnim kovidnim bolnikom pomagali do zdravja tako, da so jim načrtno znižali telesno temperaturo za dva dni – na ta način  so v telesu vzpostavili kratkoročni ‘dober’ stres, ki je pomagal imunskemu sistemu se postaviti ‘nazaj na noge’. Bolniki tako niso ‘le’ preživeli, ampak so popolnoma okrevali!

Za vse skeptike navajam vir znanstvenih študij, o katerih govori Wim v zgornjih videih.

Če se želite tudi vi naučiti Wim Hof Metode, potem lahko začnete na njegovi spletni strani, kjer vas čaka brezplačni mini tečaj. Sicer pa je njegova metoda tudi podrobno razložena in prikazana v našem novem programu STRES & VAGUS (več v nadaljevanju – naročite se na brezplačni prikaz vaj), in je ‘le’ ena od treh ključnih metod za vzpostavljanje in ohranjanje homeostaze v telesu- druga metoda temelji na Buteyko metodi (oziroma metodi Patricka McKeowna – Oxygen Advantage) in tretja na metodi dihanja s frekvenčno resonanco za izboljšanja variabile srčnega utripa (najboljši prediktor bolezni in dolgoživost) in tonusa vagusnega živca (glavnega živca v našem telesu, šefa avtonomnega živčnega sistema).

Torej.. imamo vse vire, da se branimo virusov in bakterij, pa jih ne uporabljamo? Zakaj? Ne čakajmo, da nam rešitve ponudijo (ali celo vsilijo) drugi, začnimo jih iskati tudi sami! Vsak je sam odgovoren za svoje telo in ima lahko popolno kontrolo nad njim, če hoče.

Moja osebna izpoved: “Mraz moj rešitelj – Ali kako sem se soočila s svojim prvim ledenim potopom & Intervju z Emil Ledenko”!

 

2/2 Kaj sem se naučila od Patricka McKeowna? (oziroma druga metoda)

Kdo je Patrick McKeown? Avtor knjig Oxygen Advantage (prevedena tudi v slovenščino ‘Zdrav dih‘) , avtor čisto nove 500 strani debele knjige The breathing cure, ‘izumitelj’ Mayotape ustnih obližev za vzpostavitev nosnega dihanja pri otrocih in odraslih ter človek, ki je sebi in na tisoče drugim ljudem pomagal odpraviti simptome astme s pravilnim načinom dihanja, Patrick McKeowen (s katerim smo opravili tudi VIDEO INTERVJU).

Patrick je pred kratkim opravil tudi izčrpno zoom predavanje na temo dolgotrajnih simptomov po prebolelem covidu in kako si pri tem pomagati. 

V sami knjigi The Breathing cure Patrick izčrpno pojasnjuje, kako je nosno dihanje ključnega pomena za ustvarjanje NO (dušikovega oksida) v telesu (z dihanjem skozi usta se ga ne ustvari dovolj), ki deluje antiseptično, protimikrobno (pobija patogene, ki želijo skozi nos priti v naše telo) ter poleg tega pomaga pri vstopu kisika v celice.

Dušikov oksid je tako zelo pomemben plin, da so znanstveniki razvili celo nosni sprej z dušikovim oksidom kot zaščito pred okužbo s COVID-19!

Leto 2020 je prineslo številne klinične poskuse, kjer so raziskovali vpliv NO (dušikovega oksida) in njegove protivirusne lastnosti oziroma inhaliranje NO za zdravljenje okužbe s COVID-19.

Ustrezen nivo NO lahko ne samo prepreči okužbo, ampak jo tudi omili, če pride do nje in omogoči hitrejše in lažje okrevanje.

Junija 2020 so v Kanadi začeli drugo fazo kliničnih raziskav o NO nosnem spreju v boju s covidom. VIR1 Ta sprej so sicer začeli razvijati za kronične sinuzitise, ampak se je izkazal za odličnega pri preprečevanju razmnoževanja covid-19. VIR 2  Vir3.

Na tem mestu se sprašujem, zakaj takšne novice oziroma preproste (naravne) rešitve ne pridejo do širše populacije?

Ali ste vedeli, da Slabe dihalne navade vodijo v kronične težave kot so astma, visok pritisk, motnje v delovanju imunskega sistema in anksioznost?

Nosna školjka nas s svojimi sinusi, turbinami in sluznico ščiti, kot ščiti morska školjka svoje bistvo, s tem da filtrira ven patogene in nezaželene delce.

Veliko ljudi, ki nosi zaščitno masko, posledično diha skozi usta (v želji dobiti  več zraka), a žal ravno zaradi tega vdihne več patogenov, ki z lahkoto vstopijo v nezaščiteno telo!

Če imate težave z dihanjem skozi nos, vam v našem novem programu STRES & VAGUS nudimo naravne rešitve. Takoj zdaj pa morate preveriti, če dihate čez noč tudi ponoči? Če je vaš odgovor da, najdete rešitev na sledeči povezavi.

Zdravo (funkcionalno) dihanje je dihanje skozi nos, neslišno, počasno, s trebuhom (ne rameni) – kjer izdihu sledi kratka pavza (sekundo ali dve) pred naslednjim vdihom.

Patrick ugotavlja, da se veliko kovidnim bolnikom med in tudi po bolezni spremeni vzorec dihanja na slabše tako, da postanejo bolj zadihani, da dihajo bolj plitvo in da težko povedo cel stavek brez napora.

Če jim izmerimo BOLT oceno (Body Oxygen Level Test) – koliko časa zdržijo brez zraka na izdih predno začutijo prvo malo večjo potrebo po vdihu – je njihova ocena samo 3 sekunde, medtem ko je BOLT zdravega človeka ( s funkcionalnim dihalnim vzorcem) med 30 in 60 sekund! 

V svoji knjigi in ZOOM predavanju (omenjenemu zgoraj) natančno opredeljuje korake za izboljšanje BOLT ocene oziroma za ponovno vzpostavitev funkcionalnega dihanja, ki je osnova za pravilno delujoč vagusni živec, avtonomni živčni sistem in variabilo srčnega utripa (HRV Heart Rate Variability).

Če vam ti pojmi povzročajo preglavice, vas vabimo, da si ogledate naš novi program STRES & VAGUS & DIH – Trening avtonomnega živčnega sistema, kjer so pojasnjeni na preprost način in aplicirani v prakso s še bolj preprostimi, pretežno dihalnimi vajami. (Prijavi se spodaj za brezplačni ogled videa).

ZAKLJUČNA MISEL

Predstavljajmo si, da še vedno živimo v naravi kot lovci in nabiralci (dejansko smo uspeli na milijone let živeti tako). Narava nam je ustvarila imunski (obrambni sistem), ki smo ga s pridom uporabili pred napadi patogenih organizmov in tako uspeli preživeti kot vrsta vse do danes. V naravi nismo imeli zdravnikov, nismo imeli zdravil, še manj pa cepiv. Gibanje je bilo pogoj za preživetje, vročina in mraz in občasna lakota pa naš osebni trener. 

Danes živimo kot ujetniki lastnega udobja. Sedenje, stres, hitenje, strahovi, ekrani, procesirana hrana, hrana na voljo vsak trenutek, vedno enaka temperatura našega prostora polenijo naše telo in naš um. Predvsem pa polenijo imunski sistem, ki se vedno težje brani pred oportunističnimi napadi virusov in bakterij in na koncu začne napadati še samega sebe.

Kaj lahko storimo? Ker ne moremo zavrteti časa nazaj, ko smo še živeli brez pohlepa v sožitju z naravo, lahko pa naredimo sledeče:

  1. Začnemo dnevno izvajati metodo Wima Hofa, ki sestoji iz treh delov: 1. Dihalna vaja, 2. Mrzli tuši, 3. Umiriti um
  2. Začnemo dihati skozi nos (podnevi in ponoči), dihati s prepono, počasi in neslišno

Preberite še mojo zgodbo in misijo: “Nikoli več ne bom zbolela?”

V mesecu oktobru 2021 je izšel čisto novi program Vadbene klinike z naslovom STRES & VAGUS & DIH – Trening avtonomnega živčnega sistema, kjer boste lahko bolje spoznali svoje telo in se naučili sami vzpostaviti in zagotavljati homeostazo – to je zdravje, dobro počutje, rast in razvoj.

S klikom na spodnji gumb dobite brezplačni 45 minutni video iz programa.
Na vašo željo izvedemo tudi delavnico.

Posted on Leave a comment

Zaščitne maske, otroci in vagusni živec

Verjetno starši pogostokrat podvomimo v koristnost nošenja zaščitnih mask pred očmi otrok ali celo na njih. Ali dejansko opravičijo svoj namen, kot ga zagovarjajo vodilni, se sprašujemo. Veliko se je že govorilo vplivu mask na dihalni vzorec, na stresni odziv telesa, na spremenjeno biokemijo v telesu in na razvoj nezaželenih patogenov v njej.. nisem pa še zasledila, da bi se kdo poglobil na (negativen) vpliv nošenja maske na razvoj otrok oziroma na razvoj avtonomnega živčnega sistema, s poudarkom na vagusni živec, predvsem na tisto vejo, ki oživčuje obrazno mimiko, govor in sluh.

Za kaj gre? Kaj je vagusni živec?

Vagus je deseti možganski živec, ki izvira iz možganskega debla in potuje skozi obraz, vrat, pljuča, srce, trebušno prepono in trebuh, vključno z želodcem, vranico, črevesjem, jetri in ledvicami.(2) Vagus v latinščini pomeni “potepuh oziroma vandrovček”.  Vagusni živec je neločljivo povezan z razpoloženjem, imunskim odzivom, prebavo in srčnim utripom (3)


Vagusni živec oziroma živec ‘vandrovec’ in potek njegovih vej po telesu. Vir internet

V skladu s Polivagusno teorijo (Polyvagal theory, Stephen Porges, 1994)(1) ločimo dve veji vagusnega živca (‘poli’ pomeni ‘dvojen’). Prva se nahaja nad trebušno prepono* (glavna dihalna mišica, ki se nahaja pod pljuči in nad trebušnimi organi) in se imenuje ‘ventralni vagus’ (oziroma moderni ali socialni vagus, ki izvira iz ventralnega dela možganskega debla, natančneje iz nucleus ambiguus-a) , druga se nahaja pod njo in se imenuje ‘dorzalni vagus’ (oziroma primitivni vagus, ki izvira iz dorzalnega dela možganskega debla).

Bistvena razlika med obema je, da se je, evolucijsko gledano, najprej razvil dorzalni vagus (plazilski), nato pa, s pojavom sesalcev, kamor spada tudi človek, se je razvil ventralni vagus, ki je mieliziran (ima maščobno ovojnico, po kateri se signali prenašajo hitreje). Ventralni vagus je svojevrsten nevro-regulator (8, 4) možganskih živcev V, VIII, IX, XI, ki oživčujejo progaste mišica obraza in glave (vsi omenjeni izvirajo iz možganskega debla). Te mišice nam omogočajo obrazno mimiko, vid, sluh, požiranje (koordinacija z dihanjem) in vokalizacijo (različne intonacije glasu) ter hkrati prepoznavanje mimike obraza, glave in intonacijo glasu pri drugih ljudeh oziroma sesalcih. Zato se ta sistem imenuje sistem ‘socialne interakcije’, ki ga imamo samo sesalci, z namenom, da nam omogoča prepoznavati svet okoli nas (ljudi in situacije) v obliki sporočil ‘varno’ ali ‘nevarno’. Tovrstno ‘detektiranje’ našega avtonomnega živčevja se odvija v nas neprestano in poteka preko vagusa. Ventralni vagus je tisti ‘dvosmerni kabel’ tega sistema, ki takšna sporočila sprejema in na podlagi njih ‘ukrepa’ (na primer regulira bitje srca in dihanje). (Prav tako dorzalni vagus sprejema in oddaja sporočila ter tako omogoča komunikacijo med notranjimi organi in možgani ter obrtano.)


Delitev avtonomnega živčnega sistema na tri funkcionalne enote (za razliko od klasične delitve na simpatikus in parasimpatikus).  V skladu s Polivagusno teorijo se naš parasimpatični živčni sistem, katerega glavni živec je vagus, deli na ventralnega (nad prepono) in dorzalnega (pod prepono). Spodnji je evolucijsko starejši, zgornji pa se je razvil ob pojavu sesalcev in nam omogoča socialne interakcije (ki so ključne za preživetje.) VIR internet

Plazilci te sposobnosti (socialne interakcije) nimajo, zato je njihov najpogostejši odziv na zaznano nevarnost – da se delajo mrtve (‘shut down’) in s tem postanejo nezanimivi za predatorje, kar jim lahko omogoči preživetje.


Želva (plazilec), ki se skrije v svoj oklep  – aktivacija dorzalnega vagusa – ‘shut down’ preživetveni sistem

Moramo se zavedati, da je glavna naloga našega živčnega sistema PREŽIVETJE. Druga najpomembnejša naloga pa je rast in razvoj (‘to thrive’). Naš živčni sistem zato non stop zbira podatke iz okolice bodisi ‘VARNO’ ali ‘NEVARNO’.

Natančneje se naše avtonomno (nezavedno) živčevje deli na simpatičnega in parasimpatična. Prvega si lahko predstavljamo kot pedalo za gas in drugega kot pedalo zavore. Ko oba delujeta usklajeno, je naše telo v homeostazi, imunski sistem lahko deluje optimalno in telo lahko raste in se razvija (otroci) ali pa ‘se obnavlja’ (odrasli).

Če otrokov avtonomni živčni sistem (v razvoju) ne zaznava dovolj ‘znakov za varnost’ ali še hujše, če ob tem zaznava preveč ‘znakov za nevarnost’, ker bodisi videva na pol zakrite obraze bodisi ker zaznava strah staršev (o tem v nadaljevanju), potem se lahko razvijeta sledeča odziva:

  1. Boj ali beg (‘fight or flight’ – vodi ju simpatični del živčevja, ki omogoči hitro mobilizacijo telesa) – otrok postane razdražljiv, hiperaktiven, agresiven, napadalen..
  2. ‘Zamrznitev’ oziroma ‘ugasnjenost sistema’ (‘shut down – voden s strani dorzalnega ‘plazilskega’ vagusa, ki omogoči imobilizacijo telesa in s tem dvoje: 1. da kot plen nismo več zanimivi za plenilca, 2. da ne občutimo bolečine, če bi vseeno postali plen) – otrok postane pasiven.

Lestvica delovanja avtonomnega živčevja: Čisto na vrhu (delovanje ventralnega vagusa) omogoča dobro počutje, rast, razvoj in občutek varnosti. Ko se pojavi grožnja, se najprej odzove simpatični del avtonomnega živčevja, ki se želi boriti ali bežati. Če ta ne uspe odpraviti grožnje, pride na pomoč dorzalni vagus, ‘plazilski’ del našega parasimpatikusa, ki nam pomaga preživeti tako, da se pretvarjamo mrtve. Ventralni vagus je regulator oziroma inhibitor delovanja simpatikusa in dorzalnega vagusa.  (Tega plazilci nimajo). VIR internet

Mimogrede, novorojenčki, še posebej nedonošenčki stari manj kot 31 oziroma 32 tednov, še nimajo dokončno razvitega ventralnega vagusa, tega evolucijsko naprednejšega (mieleniziranega oziroma ovitega v ovojnico), ki ga potem razvijejo s pomočjo matere oziroma staršev skozi prijazno obrazno mimiko, poseben ‘materinski’ ton glasu, nežen dotik bližino, sesanje in požiranje. (Avtonomni živčni sistem se začne razvijati že v maternici, tam se razvije simpatikus, dorzalni vagus, ventralni pa le delno in se nato razvija še celih prvih 12 mesecev po rosjtvu.) To se kaže v njihovih težavah kot so  bradikardije (prenizek srčni utrip), apneah (kratki časovni intervali brez dihanja), težavah z hkratnim dihanjem in sesanjem / požiranjem ter v njihovi pasivnosti (veliko spijo in imajo slabši mišični tonus) – to je delovanje ‘plazilskega’ vagusa, ki predstavlja potencialno grožnjo za preživetje, saj ni prisotnega delovanja ventralnega vagusa, ki bi inhibiral brahikardije in apneje.

Dober tonus vagusnega živca, ki je zelo pomemben za dobro delovanje vseh telesnih organov, se razvije še s pomočjo ‘sinhronizacije’ mame in dojenčka skozi dihanje in bitje srca (ko-regulacija). Vemo, da dojenček ne more preživeti brez bližine in topline drugega človeka (ali teoretično sesalca).  Še bolj neverjetno pa je dejstvo, da se tudi materin živčni sistem (z vagusom na čelu) odziva nazaj, ko je dojenček zadovoljen, ljubek, se nasmeji.. in ustvarja boljši tonus njenega vagusnega živca. In še to.. boljši je tonus vagusnega živca pri dojenčkih, hitreje se umirijo, ko začnejo jokat. (4)

Te informacije so zelo pomembne tudi za vse nosečnice, ki nosijo otroke v tem pandemičnem času in s svojim uravnovešenim ali neuravnovešenim avtonomnim živčevjem oziroma vagusnim živcem vplivajo na razvoj otrokovega avtonomnega živčnega sistema v maternici.

Ta razvoj se ne ustavi po zaključenem porodniškem dopustu. Otroci še naprej konstantno iščejo ‘znake varnosti’ še posebej, ko mame ni v bližini, v obliki ‘ninic’, bližnjih sorodnikov, vzgojiteljic, psa.. ipd. To je ključno za dober razvoj ventralnega vagusnega sistema, ki vodi v uravnovešen psihični in fizični razvoj posameznika. 

Obstaja poskus z dojenčkom (‘Still face experiment’), ko ga mama dve minuti samo nepremično gleda in mu ne daje nazaj nobenih znakov varnosti. Poglejte v videu, kaj se zgodi:

Podobno je, če si odrasli nadenemo maske in na tak način komuniciramo z otroki. Vrtčevski in šolski otroci morda ne bodo zapadli ravno v tak odziv kot dojenček (prestrašen jok), bodo pa reagirali najverjetneje na način, da bodo vse pogosteje in pogosteje se začeli odzivati preko dorzalnega vagusa (lahko tudi preko simpatikusa ‘boj ali beg’) in se zapirati vase (‘shut down’ efekt). Otroci so šibkejši od nas odraslih, zato se najlažje ‘podredijo’ situaciji z ‘utišanjem svojega lastnega sistema’, tako kot se plazilci pretvarjajo, da so mrtvi, ker jim to omogoča način preživetja. Skrajšano: otrok oziroma njegov nezavedni živčni sistem bo ob znakih nevarnosti (ali premalo znakov varnosti) najverjetneje raje izbral ‘utišanje lastnega sistema’ kot boj ali beg. Razlika je v tem ali to strategijo uporabljajo/mo le v ključnih življenjskih situacija ali kronično, vsak dan..?

Značilnost ljudi, ki so ‘zaklenjeni v dorzalnem vagusnem stanju je, da so brezizrazni, govorijo z monotonim glasom ali celo prenehajo komunicirati, so bledi, nemotivirani, brezupni, nedružabni, niso se pripravljeni boriti zase, mišični tonus pade, drža se slabša (‘ukrivi’), spremeni se vzorec dihanja, lahko se pojavijo nepojasnjene bolečine kjerkoli po telesu, nagnjenost k odvisnostim, sindrom razdražljivega črevesja, napenjanje, refluks, diareja ali zaprtost.. 

Dobro se je zavedati, da obstaja ‘varnostni mehanizem’, da do tega ne bi prišlo in sicer (v skladu s Polivagusno teorijo) tako imenovani ‘social engagement system’ oziroma ‘družbena povezanost’, ki ga omogoča kompleks ventralnega vagusa. Ventralni vagus nam omogoča prepoznavanje obrazov in glasov, ki ustvarjajo občutek varnosti. S tem se odpovemo pretirani pozornosti na potencialne znake nevarnosti (‘hypervigilance’), kar bi nas v bistvu lahko ogrozilo. Večkrat ko je otrok deležen občutkov varnosti, bolj lahko razvije ta varnostni mehanizem. (Ventralni vagus regulira oziroma inhibira delovanje simpatikusa in dorzalnega vagusa. Vendar ko deluje sinhrono z njima, na primer ko deluje skupaj s simpatikusom, ustvarja stanje ‘igrive mobilizacije’ kot je razgibana otroška igra, športno tekmovanje ipd oziroma ko deluje v harmoniji z dorzalnim vagusom ustvarja okolje ‘imobilizacije brez strahu’ – ko na primer z otrokom ali ljubljeno osebo ležimo na postelji in se crkljamo.)

Vendar če otrok pogosto zapade v stanje imobilizacije (ugasnjenosti), potem vedno težje prepozna občutke oziroma znake varnosti, čeprav so le ti prisotni. (Enako velja tudi za odrasle). Če se z mislimi vrnemo na zgornjo lestev (slika), se moramo zavedati dejstva, da ko enkrat pademo na dno lestve, se veliko težje povzpnemo nazaj na vrh. če se to zgodi našemu otroku, je dobro vedeti, kako mu lahko pomagamo. (V nadaljevanju)

Kar pomislimo sami na kakšen tak dogodek v otroštvu, ki nas je privedel do ‘ugasnjenosti’. Sama lahko povem izkušnjo, ko sem v tretjem razredu osnovne šole, pri branju berila vprašala, kaj pomeni beseda ‘kolešček’ v nekem določenem kontekstu. Cel razred se mi je začel smejati. To sem občutila kot občutek grožnje (ne varnosti) in sem se zaprla vase (nisem se kregala s sošolci ali zbežala iz razreda). Posledično sem imela celo življenje strah kaj javno vprašati, da ne bi doživela enakega ali podobnega odziva, raje ‘sem se utišala’..

Tudi na odrasle imajo lahko maske na drugih ljudeh ali sebi enak efekt. Le da imamo odrasli že razvit živčni sistem, kar pa žal ne pomeni, da smo ‘imuni’ na spremembe na slabše. Pri odraslih ni problem le v nošenju mask, ampak v celotni situaciji pandemije, ki nam ustvarja tri ključne dejavnike za pojav kroničnega STRESA, (stres pa vemo, da vodi v različna bolezenska stanja in deregulacijo živčnega sistema.) Torej te tri dejavniki so: 

  1. Pomanjkanje informacij
  2. Nepredvidljivost
  3. Pomanjkanje nadzora nad situacijo

Dr. Steven Porges navaja socialno interakcijo (‘social engagement’) in ko-regulacijo (‘co-regulation) naših živčnih sistemov (med ljudmi) kot temelj dobrega razvoja ventralnega vagusa, ki je pogoj za naše zdravje tako kognitivno kot telesno. 

Torej ključni pogoj za preživetje in razvoj otroka je povezovanje z osebami, ki imajo reguliran (uravnovešen) vagusni živec oziroma avtonomni živčni sistem. Sesalci se za razliko od plazilcev med seboj povezujemo in s pomočjo ko-regulacije uravnavamo/razvijamo naš živčni sistem, ki je pogoj za preživetje.

Zato se je na tem mestu tudi potrebno vprašati, kam pelje socialna izolacija?

Kako bomo starši zaščitili svoje otroke? Kakšna generacija bo zrasla iz njih, če ne bomo ničesar storili?

Kakšen svet jim bomo s tem pustili za sabo?

Tudi ne-ukrepanje je vrsta ukrepanja. Odločitev in moč je na naši strani.

Več o vagusnem živcu in polivagusni teoriji si lahko preberete v enem izmed naših predhodnih blogov z naslovom Je za vse kriv vagusni živec? Trenirajmo svoj avtonomni živčni sistem, ne samo mišic, kjer najdete tudi brezplačno vajo za resetiranje vagusnega živca.

Kako si lahko pomagamo v teh časih (starši otrokom)?

  1. Ko je le možno, se čim več družimo in pogovarjajmo s svojimi otroki.(zraven sodi tudi poljubljanje, objemanje, nežna intonacija glasu, nasmeh na obrazu..)
  2. Skupaj pojmo pesmi, kajti petje pomaga ustvarjati boljši tonus (ventralnega) vagusnega živca
  3. Če je možno, naj ima otrok (družina) psa oziroma drugega sesalca.
  4. Pustimo vrtčevskim otrokom in prvošolčkom (če je potrebno) njihove ninice s seboj.
  5. Skušajmo zmanjšati druge stresorje v njihovem življenju.
  6. Narišimo nasmeh na masko (če jo že moramo nositi).
  7. Ustvarjajmo video klice s sorodniki/prijatelji, s katerimi se ne moremo srečati.
  8. Ne pozabimo na skupna kosila/večerje z zdravo prehrano in sprehode v naravi, na svežem zraku in soncu.
  9. Vzgojitelji in učitelji naj ne nosijo mask (niti pod brado).
  10. Če že moramo nositi masko v dani situaciji (npr družina), se igrajmo igrico, da otrok ugane, katera oseba se pod masko smeji (to naj razbere iz oči).
  11. Če nosimo masko, ne nosimo hkrati še sončnih očal in bolj poudarjeno komunicirajmo z očmi ali intonacijo glasu, lahko tudi s telesno držo. (slaba sključena drža je tipična za dorzalni vagus). Sočloveka oziroma otroka večkrat vprašajmo, kako je, kako se počuti.
  12. Ples (VIDEO)
  13. Spanje v istem prostoru lahko pomaga uravnovesiti (‘ko-regulirati’) vagusni živec.
  14. Najstniki lahko izvajajo tudi vaje za odrasle (beri v nadaljevanju).
  15. Vabljeni, da napišete tudi vaše predloge spodaj v polju za komentiranje!

Kako starši lahko pomagamo sami sebi?

Če trpimo stres, napade tesnobe, panike, ankisoznost, depresijo, težave z dihanjem, motnje v razpoloženju, brezup, zakrčeno telo, palpitacije, bolečine po telesu, pogosto zbolevate, pomeni da naše telo (živčni sistem) reagira (kronično) bodisi s prevlado simpatikusa ali dorzalnega vagusa.

Dobro je, da starši znamo poskrbeti zase, da smo čim bolj zdravi in uravnovešeni, kar se posledično odraža (ko-regulacija) tudi na otrocih.

Za vas imam dobro novico, saj sem ravno sredi priprav čisto novega programa vaj za uravnovešanje vagusnega živca oziroma program vaj za naše telo (avtonomno živčevje), da postane (bolj) odporno na stres! (Izide do 31.10.2021 – do takrat si ga lahko zagotovite v predprodaji po polovični ceni!)

Ko bo program na voljo (september 2021), bo na voljo nekaj dni brezplačno. Če se želite naročiti na brezplačen ogled tega edinstvenega programa, ki je rezultat večletnih raziskav dihanja, variabile srčnega utripa in vagusnega živca, potem se prijavite s klikom na spodnji gumb.

Še bolj bom vesela, če napišete spodaj v komentar, kaj si najbolj želite v tem programu oziroma, kakšni so vaši predlogi za pomoč otrokom in njihovim staršem (učiteljem, vzgojiteljem) v teh turbulentnih časih!

Povzetek

Novodobni turbulentni časi prinašajo velike spremembe oziroma posledice na psihično in fizično stanje ne samo nas odraslih, ampak tudi naših otrok. Le ti so veliko bolj ranljivi od nas, saj se še razvijajo in nimajo veliko besede pri tem, kaj se z njimi (in v njih) dogaja. Dobro je, da se starši zavedamo morebitnih škodljivih vplivov aktualnih ukrepov in da znamo pri tem (glede na dane razmere) otroku (in sebi) čim bolj pomagati. Znanje osvobaja.

Ključne besede tega zapisa so: #varnost #občutekvarnosti #socialnapovezanost #družbenapovezanost #koregulacija #avtonomniživčnisistem #vagusniživec #ventralnivagus #dorzalnivagus #polivagusnateorija

Torej po principu Polivagusne teorije, potrebuje otrok za dober razvoj svojega avtonomnega živčnega sistema (ki mora znati navigirati med aktivacijo simpatikusa in dorzalnega – primitivnega (‘shut down’) vagusa) čim več ‘sporočil varnosti’ iz okolice. Ker se naš telesni živčni sistem regulira preko živčnih sistemov bližnjih (‘ko-regulacija’), potrebuje otrok brati ta sporočila iz obrazne mimike in skozi ton glasu ljudi, ki so prisotni v njegovem življenju. Če si zakrivamo obraz, hote ali nehote, ta sporočila preoblikujemo v sporočila ‘ne-varnosti’ s tem pa pri otroku spodbujamo prevlado primitivnega – dorzalnega vagusa (‘shut down’), kar ima lahko neželene posledice na njegov kognitivni in fiziološki razvoj ter življenje.

Rešitev vidim v tem, da starši (oziroma vzgojitelji, učitelji) skušamo kompenzirazi z ‘načrtnim’ dodajanjem ‘varnostnih sporočil (‘cues of safety’) v otrokovo vsakdanje življenje in da ob tem poskrbimo za lastno uravnovešenost živčnega sistema (dihalne vaje, gibanje in še mnogo več).


Simbolično drevo avtonomnega živčnega sistema in lestvica od dorzalnega do ventralnega vagusa (od spodaj navzgor).

VIRI:

  1. Stanley Rosenberg, Accessing the Healing Power of the Vagus Nerve, (California: North Atlantic Books, 2017), 37.
  2. Vince, Gaia. “Hacking the Nervous System to Heal the Body.” Discover Magazine, May 2015
  3. Breit, Sigrid, et al. ‘Vagus Nerve as Modulator of the Brain-Gut Axis in Psychiatric and Inflammatory Disorders’, Frontiers in Psychiatry, 13 March 2018.
  4. Dr. Stephen Porges – Human nature and early experience
  5. Stanley Rosenberg, Accessing the Healing Power of the Vagus Nerve, (California: North Atlantic Books, 2017)
  6. Dana, Deb, “The Polyvagal Theory in Therapy,” (New York: W.W. Norton & Company, Inc., 2018)
  7. Porges, Stephen, “The Pocket Guide to the Polyvagal Theory,” (New York: W. W. Norton & Company
  8. Polyvagal theory Background & Criticism

Posted on 48 komentarjev

Vagusni živec, hiatusna hernija in refluks

Spahovanje? Refluks? Kolcanje? Utrujenost? Nezmožnost globokega dihanja? Tiščanje pod prsnico? Napihnjenost? Občutki tesnobe? Razbijanje srca?

Vse naštete težave (in še marsikatera druga) imajo lahko enak vzrok – del želodca ujet nad trebušno prepono. Temu strokovno rečemo hiatalna kila ali hiatusna hernija. Ko je del želodca ujet, kjer ne bi smel bit, nastaneta v grobem dve težavi:

  1. Hrana se ne more pravilno prebavljat
  2. Želodec pritiska na vagusni živec

V nadaljevanju si poglejmo, kaj vagusni živec sploh je in seveda hiatalna kila ter nato, kako ta pojav vpliva na naše telo in zdravje.

Kaj je vagusni živec?

Vagusni živec oziroma živec klatež je najdaljši živec parasimpatičnega živčnega sistema (deseti možganski živec), ki oživčuje skoraj vse naše notranje organe, povezuje glavo, vrat in trup (glasilke, požiralnik, srce, pljuča, prebavila, zunanje spolovilo). Vagusni živec je kot dvosmerna avtocesta, prenaša senzorične in motorične informacije iz možganov k organom in obratno. 

Potencialni simptomi poškodbe vagusnega živca:

težave z govorom ali izguba glasu

glas, ki je hripav ali piskajoč

težave s pitjem tekočin

izguba gag refleksa

bolečine v ušesu

nenavaden srčni utrip

nenormalni krvni tlak

zmanjšana proizvodnja želodčne kisline

slabost ali bruhanje

napihnjenost trebuha ali bolečina

Kaj je hiatusna (hiatalna hernija / kila)?

Hiatus je odprtina v trebušni preponi, glavni dihalni mišici, skozi katero prehaja požiralnik v želodec. Hernija ali kila je izraz za oslabljeno (nategnjeno ali natrgano) mišico. Želodec se nahaja tik pod trebušno prepono (levo spodaj pod rebri) in del želodca lahko zaradi oslabljenosti te mišice prehaja skozi (nad njo). To povzroča številne zdravstvene težave.


Prikaz ‘želodčne kile’, kjer se del želodca ujame skozi hiatus (odprtino) trebušne prepone, ki je namenjena za prehod požiralnika v želodec.

“Prebava je ključ. Če prebavni sistem ne deluje brezhibno, so ogroženi vsi drugi sistemi v telesu in slej ko prej se bodo porušili. Motnje vagusnega živca so glavni vzrok.”

(Citat iz knjige Sindrom hiatusne hernije SHH – Mati vseh bolezni)

Vagusni živec potuje skozi požiralnik. Hiatusna kila (del želodca ujet nad prepono) mehanično pritiska nanj in mu onemogoča pravilno delovanje. Ni nujno, da je želodec 24 ur na dan ujet nad prepono. Tja lahko lahko ‘zahaja’ občasno. Tudi želodec je mišica. Ko smo pod stresom ali hitimo, se ena ali druga mišica (ali obe) lahko zakrčita in povzročita, da se želodec ujame nad prepono. 

Ni nujno, da želodec dejansko prestopi mejo prepone, lahko ‘le’ pritiska nanjo in povzroča enake težave, zato je SHH res težko diagnosticirati. (Namen tega članka je iskati rešitve oziroma odpraviti dejanske vzroke). Predvsem s tem povzroča težje gibanje trebušne prepone  in s tem težje dihanje, posledično pa tudi slabšo drenažo limfe (pod prepono se nahaja cisterna chili).

Zato ni nujno, da vam jo zdravnik lahko vedno diagnosticira.Tudi, če jo diagnosticira, uradna medicina ne ponuja odpravljanje vzroka, ampak samo kirurški poseg, (ki pa ni nujno, da odpravi težave).. ali zdravila antacide, ki naj bi pomagala pri povečani kislini (le ta pa lahko le zamaskirajo problem).

Ker se te težave pojavljajo zelo pogosto, jih imenujemo sindrom – sindrom hiatalne (hiatusne) hernije oziroma SHH.

Tudi če nimamo ‘uradne diagnoze’, lahko poskusimo z ukrepi, ki nam v nobenem primeru ne bodo škodili. Vsekakor pa prepona potrebuje nekaj časa, da se zaceli (popravi odprtino hiatus). Z ukrepi želimo preprečiti prevelike tenzije v želodcu ali preponi, kar posledično prepreči dvigovanje želodca in telesu omogoči, da popravi hiatus.

Citat št 2 iz knjige Sindrom hiatusne hernije/Mati vseh bolezni

“Zdravi ste le toliko, kot je sposobnost vašega želodca, da..

  • Ostane na svojem mestu
  • Pravilno prebavlja hrano
  • Pravilno presnavlja hrano
  • Omogoča pravilno razporejanje hranilnih snovi iz hrane
  • Omogoča pravilno odstranjevanje odpadnih snovi iz črevesja”

Katere težave lahko povzroča hiatusna hernija?

  1. PREBAVNE TEŽAVE ( spahovanje, napihnjenost, občutljivost v predelu trebuha, črevesni plini, refluks, kolcanje, izguba ali pomanjkanje teka, slabost, bruhanje, driska, zaprtje, krči pri dojenčkih, helicobacter pylori..)
  2. TEŽAVE Z DIHANJEM IN CIRKULACIJO (omejenost globokega dihanja s prepono, kronična utrujenost, požiranje zraka, alergije, suh dražeč kašelj, občutek polnosti na dnu grla, bolečina ali pekoč občutek v prsnem košu, bolečina v levem predelu prsnega koša, zgaga, pritisk pod prsnico, bolečina v pljučih. pospešen srčni utrip, hitro naraščanje krvnega tlaka)
  3. TEŽAVE OKOSTJA (bolečine v levi rami, v levi roki, na levi strani vratu, tudi bolečine v desni rami, bolečina med lopaticami, sklepne bolečine v okončinah, bolečine v čeljustnem sklepu, bruksizem (škrtanje z zobmi med spanjem), bolečine v hrbtenici, glavoboli
  4. STRES (omotica, tresenje, zmedenost, napadi tesnobe, nespečnost, hiperaktivnost pri otrocih)
  5. DRUGE BOLEZNI (zasvojenost s sladkorjem ali alkoholom, kandidoza, menstrualne težave ali težave s prostato, hripavost, debelost

Če povzamemo, glavnina naštetih težav nastane zaradi pritiska želodca na vagusni živec, ki je s tem prizadet in posledično pride do motenj v delovanju vagusa, kar pa se lahko pojavi praktično v obliki katere-koli težave.

Vagusni živec je tisti, ki po večini nadzoruje tvorjenje želodčne kisline. Če je živec stisnjen, se količina želodčne kisline zmanjša, kar povzroči gnitje hrane.. in refluks! Jetra in žolčnik pri tem čezmerno izločata encime, kar še bolj draži prebavni sistem. Trebušna slinavka prekomerno proizvaja inzulin, kar lahko posledično vodi v stanje nizkega krvnega sladkorja – hipoglikemijo. Debelo črevo pa se odzove z drisko ali zaprtjem.

Občutljiv želodec se lahko skrči že ob najmanjšem psihičnem ali fizičnem stresu, negativnih mislih, jezi, žalosti, ljubosumju, slabi drži.. ipd.

Dejstvo je, da se hrana, ki pride v delno ujet želodec nad prepono ne more dobro prebavljati. Zato telo hranilne snovi začne črpati iz kosti, ki se s tem demineralizirano in lahko privede do osteopenije in osteoporoze. Upočasni se tudi delovanje endokrinih žlez, kar negativno vpliva na delovanje ščitnice.

Če želite izvedeti več, lahko s klikom na spodnji gumb pridobite celotno predavanje o SHH, kjer natančneje pojasnjujemo, kaj se dogaja v telesu pri posamezni težavi/simptomu, kako si SHH sami diagnosticiramo in kako si pri tem pomagati (na naraven način).

Video predavanje in video z vajami za samopomoč vam bosta na voljo tri dni, potem pa jih najdete v programu ODKLENI VRATNO GRBO.

Dodatno vas vabimo tudi k branju prvega članka o vagusnem živcu z naslovom JE ZA VSE KRIV VAGUSNI ŽIVEC? TRENIRAJMO SVOJ AVTONOMNI ŽIVČNI SISTEM IN NE SAMO MIŠIC. 

VIR

Primaren vir informacij je knjiga Sindrom hiatusne hernije: Mati vseh bolezni? avtorja Theodore A. Baroodly, N.D., D.C., Ph.D.

Želim prejeti brezplačno predavanje o hiatalni/hiatusni herniji!

Posted on 13 komentarjev

Vratna grba – kateri so vzroki, posledice in kako jo odpravimo?


Primer različnih stopenj zamika glave naprej (Forward head posture) oziroma vratne grbe

Vratne grbe in naprej zamaknjene glave (forward head posture)  ne moremo več pripisovati le starosti, ker jo imajo žal že najstniki oziroma mladostniki. Še več! Pri mladih se je začel pojavljati celo tako imenovani rog na zadnjem delu glave (bone spur)! Glava, težka okoli pet kilogramov pri takšni telesni drži vleče z veliko večjo silo telo naprej, kot če bi bila poravnana direktno nad rameni- mišice na nasprotni strani morajo zato vleči z večjo močjo nazaj – kontra silo (da se ne prekucnemo naprej). S tem lahko preoblikuje lobanjo (Funkcija narekuje obliko). Take deformacije lobanje lahko povzročajo glavobole in slabšo oskrbo možganskega debla in možganskih živcev s kisikom in hranili, ter mišična nesorazmerja po celem telesu, kar bo podrobneje opisano v nadaljevanju. Vir


Izrastek na zadnjem delu lobanje, ‘kostni trn’ (bone spure) – posledica tipkanja na telefone

Kaj je sploh vratna grba in kako nastane?

Glava mora praviloma balansirati direktno nad rameni, tako da je uho poravnano z ramo. Če se zamakne pred telo, spremeni center težnosti telesa in s tem poruši vsa mišična sorazmerja. Vratna grba ni samo bolj ukrivljena in posedena hrbtenica na meji med njenim  hrbtnim in vratnim delom, ampak gre za ‘novo nastalo telesno konstrukcijo’ sestoječo se iz vretenc, fibroznega mišičnega tkiva, maščobe in vode, ki ‘arhitekturno’ gledano lažje botruje novo nastalim silam, ki se nahajajo pred (bivšim) telesnim centrom – zaradi glave, ki se je zamaknila naprej – torej ni več poravnana z ušesom nad ramo.

Kot že omenjeno, glava tehta okoli 5 kilogramov in vsak centimeter zamika glave naprej pomeni okoli kilogram in pol dodatnega bremena za hrbtenico!

Zakaj pride do zamika glave naprej?

    1. Človekova pokončna drža (štirinožniki nimajo teh težav) – glej razlago v nadaljevanju
    2. Gledanje telefonov in računalnikov s povešeno glavo (glej sliko spodaj)
    3. Kot kompenzacija šibkim trebušnim mišicam (Trebuh se izboči in ‘sesede’, prsni koš ‘pade’ nanj, glava pa zdrsne naprej.)
    4. Disfunkcija enajstega možganskega živca (CN XI) in vagusa (CN X). Za lažje razumevanje si preberite predhodni članek o Vagusnemu živcu.
    5. Negativne misli – Že ena negativna misel lahko zamakne prvi dve vratni vretenci (atlas C1 in axis C2 iz poravnave) in s tem poruši ravnovesje celega telesa in med drugim pripelje tudi do zamika glave naprej ali tilta na stran.
    6. Dihanje s pomožnimi dihalnimi mišicami (Mišice kot so sternocleidomastoid, scaleni, pectoralis.. so glavne akterke plitvega, prsnega dihanja, ki niso narejene za  24 urno delo na dan (cca 24.000 vdihov), zato postanejo toge in zakrčene in vlečejo glavo naprej).
    7. Dihanje skozi usta (Dihanje skozi usta namesto skozi nos prav tako vodi v slabo držo z naprej zamaknjeno glavo. Več o tem najdete v prejšnjih člankih kot na primer Ali vaš otrok diha skozi usta?)
    8. Pooperativne adhezije in zlepljenja tkiv, ki so prej drsela med seboj po posegih v prsnem košu ali trebušni votlini (tudi carski rez!) – kar je potrebno nasloviti z ustrezno samomasažo ali manualno terapijo. (V sledečem blogu najdete en tak video)
    9. Laksativnost sklepov, hipermobilnost, osteoporoza, sarcopenia, MS oziroma stanja, kjer imamo šibke bodisi vezi bodisi mišice bodisi kosti bodisi živčne povezave do njih.


Dandanes tipičen prizor mladih (in tudi ne tako mladih), ki vodi v vratno grbo in v vrsto težav z vratno hrbtenico in zdravjem.

Zakaj so težave z vratom in rameni tako trdovratne in tako problematične? 

Pretežno so težave povezane z dvema ključnima mišicama: trapezno mišico in sternocleidomastoidno mišico

Ko dojenček leži na trebuhu in začne dvigovati glavo, to počne primarno s trapezno mišico. Ko zagleda predmet zanimanja, jo obrača z levo ali desno s SCM (sternocleidomastoidno) mišico. Ko se postavi na vse štiri, njegov ledveni del hrbtenice podpirajo spodnja vlakna trapezne mišice, lopatice držijo skupaj osrednja vlakna in glavo dvigujejo zgornja vlakna (ter tudi mišica semispinalis capitis). Vsi trije predeli trapezne mišice so enakomerno aktivirani. Ko začne dojenček kobacati in asimetrično premikati ude, začne tudi asimetrično uporabljati trapezno mišico. Ko je na vseh štirih, je teža enakomerno porazdeljena. Teža dojenčka pritiska navzdol, sila tal pritiska nazaj na vse štiri ude in jih pritiska v štiri kroglične sklepe (dva kolčna in dva ramenska). To stimulira tamkajšnje proprioceptorje, ki informacije pošiljajo možganom, ti pa narekujejo mišično aktivacijo in stabilizacijo. Tako je tudi pri vseh živalih, ki se gibajo na štirih udih. Ko se človek postavi samo na zadnja dva uda, mora balansirati celotno težo telesa samo na dveh krogličnih sklepih in samo iz dveh dobiva informacije o telesnih pozicijah v odnosu s stalnico gravitacijo. Vrat in ramena postanejo avtomatično šibkejši člen. Mišična sorazmerja se morajo na novo vzpostaviti in zlahka se pojavijo nesorazmerja. Trapezne mišica izgubi svojo enotnost oziroma integriteto, razdeli se na tri različne funkcionalne dele, saj glave ne podpira več na enak način kot na vseh štirih. Zgornja vlakna, ki podpirajo glavo, postanejo preobremenjena. To je uvod v težave z glavo zamaknjeno naprej in vratno grbo in mnogo težav, ki jih štirinožne živali nimajo.


Pri pokončni hoji se vlakna mišice trapezius razdelijo na tri različne funkcionalne enote. Zgornja vlakna, ki podpirajo glavo, postanejo z našim načinom življenja preobremenjena.

Ker šibkost ene same mišice ne obstaja (mišice se povezujejo v kinetične verige), se pojavijo tipična nesorazmerja, kot jih prikazuje zgornja slika. Bolj je neka mišica šibka, bolj je mišica na ‘drugem bregu’ (antagonist) preobremenjena. To je kot efekt snežene kepe, ki se vali po hribu navzdol.

Posebnost teh mišic (Trapezius in sternocleidomastoid) je, da sta oživčeni z možganskim živcem (CN XI) in ne s spinalnimi, tako kot vseh ostalih 650 skeletnih mišic od glave navzdol in zato zahtevajo drugačen pristop!

In to še ni vse. Disfunkcija možganskega živca CNXI, pomeni istočasno disfunkcijo CNX (vagusni živec) in ostalih treh (CNV,VII, IX) možganskih živcev odgovornih za soacialno udeležbo ( ‘soacial engagement’)  – s tem pa za delovanje skoraj celega telesa! (Več o socialni udeležbi in delovanju možganskih živcev v prejšnjem zapisu Je za vse kriv vagusni živec..?)

Poglejmo si, kako nepravilno delovanje teh petih živcev deluje na naše telo!

Slaba telesna drža v obliki grbe in naprej zamaknjene glave ni problematična le zaradi neprivlačnega oziroma postaranega izgleda v tem predelu, ampak tudi ker lahko povzroča:

  • Migrene in glavobole
  • Bolečine v vratu, ramenih, lopaticah
  • Osteoartritis
  • Oteženo dihanje
  • Herniacije vratnih diskusov in degenerativne spremembe vretenc
  • Subluksacija atlasa in axisa (prvi dve vratni vretenci). Avtomatsko je s tem zmanjšan dotok krvi možganskemu deblu in možganskim živcem, kar potem lahko vpliva na praktično vse funkcije v telesu.

  • Disfunkcija TMJ (temperomandibular joint disorder) Težave s čeljustnim sklepom
  • Oteženo požiranje
  • Thoracic outlet syndrome (Gre za utesnjenost živcev in žil, ki izhajajo iz prostora med ključnico in prvim rebrom in povzroča bolečine v rami, roki, omrtvičenost, otekanje..)
  • Visok pritisk
  • Zmanjšana  propriocepcija (zaznavanje lastnega telesa v prostoru)
  • Utesnjuje srce ter njegove dovodne in odvodne žile
  • Utesnjuje vertebralne arterije v vratu, ki preskrbujejo možgane in možganske živce (še posebej CN V, VII, IX, X XI za socialno udeležbo) ter obraz (takrat izgledamo bledi, z zmanjšano obrazno mimiko in sposobnostjo za socialne interakcije, to pa vodi v kronično stanje dorzalnega vagusa – glej prejšnji zapis.)
  • Vpliva na delovanje vagusnega živca in s tem na delovanje celotnega telesa
  • Kronično delovanje simpatikusa
  • Zapira prsni koš in onemogoča optimalno dihanje s prepono, s tem pa poruši delovanje trebušnih mišic, mišic medeničnega dna, gibanje fasetnih sklepov prsnih vretenc..
  • Popači mehaniko delovanja ramenskega obroča in lopatic (Joint centration)
  • Utesni notranje organe, oslabi limfno drenažo,zmanjša  masažo notranjih organov, ki poteka preko preponskega dihanja, ki je ob takšni drži oteženo.
  • Omeji gibanje celotne hrbtenice (Stiffness). Raziskave kažejo, da je kar 90% stimulusov in hranil, ki potujejo v možgane, odvisnih od gibanja hrbtenice!
  • Neustrezen nagib medenice (posteriorni ali anteriorni), ki vpliva na transfer sil po telesu, disfunkcijo sakroiliakalnih sklepov (medeničnih sklepov), bolečine v kolkih, težave z ledvenim delom hrbtenice, išiasom, težave z medeničnim dnom (inkontinenca, prolaps..) – (slika zgoraj)
  • Kar lahko vpliva tudi naprej navzdol na težave s koleni in stopali
  • Krajša življenjska doba (škoda, ki nastaja s pojavom zamaknjene glave je primerljiva s tisto, ki nastane pri kadilcih, ki pokadijo več kot eno škatlo cigaret na dan). Morda se lahko povezuje tudi z nastankom bolezni kot so alzheimer, senilnost Parkinsons, demenca..?
  • Zmanjša sposobnost statičnega in dinamičnega ravnotežja! Vir
  • V predelu zatilja imamo v globjem sloju mišic drobne, a zelo pomembne subokcipitalne mišice (slika zgoraj), ki skrbijo za fino motoriko glave (v nasprotju s trapeziusom in SCM, ki omogočata velike gibe glave). Pri drži, kot je naprej zamaknjena glava, postanejo te mišice zelo obremenjene in zategnjene, kar ne samo, da lahko povzroča glavobole v zadnjem delu glave, ampak omeji dotok kisika in hranil možganskemu deblu ter petim ključnim možganskim živcem (CN V, VII, IX, X, X!), ki nam omogočajo socialne interakcije in s tem aktivirajo ventralni del vagusa.

Težave se lahko pojavijo že pri dojenčkih, ki jim glavico bolj vleče  v eno ali drugo smer (torticollis) oziroma imajo nepravilno oblikovane lobanjske kosti (zakrčen enostranski SCM). Do teh težav pride že v maternici, na primer zaradi neugodne lege zarodka ali pri porodu. Velik del lahko prispevajo navade mamice v nosečnosti in pretekla zgodovina (na primer padci na trtico, zamaknjena medenica, ‘zaklenjeni’ sakroiliakalni sklepi, kar je lahko posledica pogostega in dolgotrajnega sedenja, slaba drža mame, kot opisana v tem članku ipd. Več o tem (o možnih ukrepih) si lahko preberete v tem članku.)


Tortikolis v dobesednem prevodu pomeni upognjen oziroma ukrivljen vrat. Gre za relativno pogost pojav pri dojenčkih, ko mišice na eni strani (SCM) bolj vleče kot na drugi. Pri takšnih težavah se odlično izkaže dobra kraniosakralna terapija.

Omenjene težave pa ni nujno, da izvirajo le iz težav z možganskimi živci (trapezius, sternocleidomastoid), ampak tudi iz področij, ki jih oživčujejo spinalni živci, recimo levator scapulae..  Velja splošno pravilo, če obrnemo glavo v desno in nas boli na levi strani, so problem možganski živci, v kolikor nas boli na isti strani, pa levator scapulae. (Za oboje smo poskrbeli z vajami v programu Odkleni vratno grbo).


Levator scapulae je ena izmed mišic, ki je oživčena s spinalnim živcem in je lahko udeležena v nastanku zamika glave naprej (Forward head posture).

Kako sami ocenimo vratno grbo oziroma ‘forward head posture’?

Postavimo se ob steno tako da se dotikamo stene z zadnjico in hrbtom, stopala so lahko rahlo pred steno, nato ocenimo razdaljo glave od stene. Večja je razdalja, večji izziv za reševanje imamo!

Lahko se tudi uležemo na ravno podlago s stegnjenimi nogami. Če nam pri tem glava visi nazaj, jo podložimo z blazino, da pridobimo vratno hrbtenico v isti nivo kot prsno. Višjo blazino potrebujemo, večji je izziv, ki ga imamo za rešit s telesno držo.

Skrbijo me predvsem naši otroci in mladostniki..


Problem prezgodnje in prepogoste uporabe tablic in telefonov ni le njihovem vplivu na možgane, oči, obnašanje ipd, ampak tudi na telesno držo. To je zelo pomemben faktor! Zakaj? V takšni drži otroci (oziroma kdorkoli) izgubi stik s svojim telesom (propriocepija, zavedanje lastnega telesa v prostoru), kar vodi v ‘napake’ v gibanju in s tem na poškodbe telesa. Sključenost in slaba drža znatno vplivata na delovanje notranjih organov, na krvni obtok, na limfni obtok, na celotni živčni sistem vključujoč možganske živce, spinalne, enterične možgane, možgansko deblo, male in velike možgane.

Dandanes je slaba drža skorajda modni trend.  Se strinjate z mano? Kakšen zgled dajejo ‘zvezdniki’ naši mladini? 

 

Ko greste naslednjič mimo avtobusne postaje ali šole, poglejte, kako sključeno ‘visijo’ mladi na svojih sklepih, v rokah pa imajo nepogrešljiv telefon, Telo je še mlado, vitalno, a žal v drži 80 letnika. Takšna drža ima negativen vpliv na telo primerljiv z negativnimi učinki psihične ali fizične travme. Žal se mladi ne zavedajo, kako to vpliva na njihovo prihodnost in tudi trenutno sposobnost učenja. 


Gwyneth Paltrow (igralka) je ‘šolski’ primer slabe drže z zamaknjeno glavo naprej, kifozo in posteriornim nagibom medenice. (Upala bi se ugibati, kakšne težave jo morebiti mučijo).

Justin Biber (mlad pevec) z izrazitim zamikom glave naprej. (Mogoče želi izgledati starejši).

Še ena igralka z vratno grbo, ki jo delno uspešno prekriva s konjskim repom.

Otroci in nošenje šolskih torb.. če primerjamo levo in desno sliko, lahko vidimo, kakšna je razlika v nošenju torbe, ko otrok ozavesti pravilno držo in naredi nekaj korekcijskih vaj.

Najmlajši ne potrebujejo našega poduka. Lahko so naši učitelji dobre drže. Škoda, da kmalu povzamejo navade svojih staršev.

Kaj se dogaja, ko treniramo ali tečemo s takšno držo?

Tek poglablja mišična nesorazmerja. Vir

Predno se teka lotimo bolj resno, bi morali nasloviti držo. Nič ne pomaga odličen ‘foot strike’ (način kako pristanemo na stopalo), če  to storimo s slabo držo. Slaba drža med tekom oziroma sklepi, ki niso centrirani, prinesejo več minusov, kot plusov. Sile udarca, ki med tekom nastajajo so enake večkratniku teže našega telesa. To ne velja samo za tek, ampak vse športne in fizične dejavnosti, Enako velja, ko dvigujemo uteži ali svoje otroke. V primeru drže z zamaknjeno glavo naprej, se le ta pri teku ali dvigovanju navadno poglablja, saj si pri tem pomagamo z gibi glave naprej (podobno gibanju golobov v smeri naprej, ko so na tleh). To gibanje moramo ozavestiti in ga korigirati. 

 

 

 

Kako lahko odpravimo vratno grbo in naprej zamaknjeno glavo?

 

“Ali se to sploh da?”,Me pogosto sprašujete. Na srečo (ali včasih nesrečo) se naše telo vedno prilagaja temu, kar počnemo z njim. Tako kot se je prilagodilo našim slabim navadam, tako se (še hitreje) prilagodi našim dobrim (pravim) navadam. Spomnim se, kako se je moji 80 let stari babici upognila hrbtenica na stran, ko je začela uporabljati berglo, na žalost enostransko, ker ni vedela. Če sa ni vedela? Da funkcija vedno narekuje strukturo. Veliko ljudem lahko že samo na podlagi videza ugotovimo, s čim se ukvarjajo (nor plesalci, plavalci, in tudi najstniki z na začetku omenjenim rogom na glavi). Tako kot se telo spreminja ‘na slabše’, se lahko tudi na boljše. Telo vedno išče homeostazo, ravnovesje, le ovirati ga ne smemo pri tem in mu dati odprto pot. Le degenerativne spremembe na vretencih (oziroma kosteh in sklepih) so iriverzibilne tako da ni dobro, da predolgo čakamo z ukrepi!

 

Če smo le občasno v takšni drži, to ne predstavlja problema. Ko pa se to dogaja (pre)pogosto, nas centralni živčno sistem to zna in ukrepa tako, da kronično zategne mišice, ki podpirajo glavo, saj nam jih tako ni treba nenehno vklapljati in izklapljati in mu s tem mu prihrani delo in energijo. Naše telo želi biti kar se da učinkovito. Učinkovitost je že od nekdaj strategija preživetja. Temu lahko rečemo tudi ‘mišični spomin’. Vendar nam ta ‘ukrep’ , ki trenutno reši problem glave, prinese druge težave, ki se pokažejo na daljši rok. 

 

Rešitev žal ni le raztegovanje preveč aktivnih mišic in krepitev šibkih. Zakaj ne? Mišice so le sužnje našemu živčnemu sistemu. S prisilnim raztezanjem ne vplivamo na CŽS, da bi le ta ‘dovolil’ mišico sprostiti, kvečjemu obratno.. Vplivati moramo na vzroke pri njegovih koreninah in ne pri simptomih.

 

Ukrepi za vratno grbo in naprej zamaknjeno glavo so zatorej sledeči:

 

  1. Boljše gibalne navade skozi dan (glej slike spodaj)
  2. Boljše zavedanje lastnega telesa (propriocepcija)
  3. Pravilna drža v pisarni, v avtu oziroma ko sedimo  
  4. Vaje za možganske živce, ki oživčujejo ključne ‘akterje’ vratne grbe (Primer na koncu opisa programa)
  5. Vaje za globoke vratne stabilizatorje
  6. Pendikularne vaje 
  7. Vaje za druge mišice, oživčene s spinalnimi živci, ki so udeležene v problematiki (mišica levator scapulae,supraspinatus..)
  8. Vaje za lopatice
  9. Vaje za preponsko dihanje
  10. Vaje za sproščanje adhezij
  11. Vaje za odpiranje prsnega koša in mobilizacijo prsne hrbtenice
  12. Vaje s terapevtskimi masažnimi žogicami
  13. Limfni koneziotaping v predelu grbe
  14. Vaje za krepitev telesnega jedra

 


Vaje so ‘le’ podpora naši preobrazbi, Ključne so spremembe našega načina gibanja. V programu ‘Odklenimo vratno grbo‘ se zato nahaja cel sklop videov, ki prikazuje naše napake gibanja skozi dan in kako jih odpravimo. Gre za vzpostavitev boljšega občutenja (propriocepcije) lastnega telesa, kot neke vrste avto – detektor, ki takoj zazna nepravilni položaj, katerega zavestno popravimo, dokler nam to ne pride v navado in nov ‘avtopilot’ prevzame ‘to breme’.

 

Vse zgoraj omenjene vaje so sistematično zbrane in razdeljene po dnevih v našem najnovejšem online programu ODKLENIMO VRATNO GRBO.

Najdete pa jih tudi v online programu TRANSFORMACIJA, kjer je združen jagodni izbor najboljših vaj za celo telo iz vseh drugih programov.

 

Zaključna misel..

Vratna grba je naša izbira. Slaba drža je naša izbira. Postaran izgled zaradi slabe drže je naša izbira. Slabše funkcioniranje telesa zaradi slabe drže je naša izbira. Slab zgled našim otrokom je naša izbira.. To ni normalmalen proces staranja.  Sploh ne v oblikah, ki se pojavlja dandanes in to že pri otrocih in mladostnikih. Naša generacija (vsaj moja, letnik 79) ne v otroštvu ne v mladosti ni imela telefonov in računalnikov. Ti so se pojavili nekje v naših dvajsetih letih in šele sčasoma postali ‘ogrožujoč’ faktor naše drže. Zato si ne morem predstavljati, kam vodi drža današnjih mladih, ki imajo te naprave praktično položene že v zibelko in pri devetnajstih ali prej takšno držo, kot se je nam začela delati pri tridesetih. Kam to pelje?

Moramo se začeti ozaveščati, da to ni stanje, na katerega ne bi mogli vplivati. In moramo začeti ozaveščati svoje telo, da se v danem momentu sploh zavemo, da je v slabi drži. To toplo priporočam tudi vsem mamicam, katerim se med nosčnostjo in po porodu lahko takole poslabša drža. takšno držo se da preprečiti, da pa se jo tudi popraviti! Kar pogumno! (Če ste ravno v poporodnem obdobju, vam priporočamo program POPORODNI PREPOROD ali CELOSTNA NOSEČNOST, če ste v pričakovanju.)

Če rajše vadite v vadbenem studiu, se lahko prijavite na brezplačen preizkus naših vadb v mini skupinah, kot je na primer WOMAN POWER. ali se odločite za individualno obravnavo.

 


Primer slabe drže mamice, katero bi jo lahko brez problema preprečila ali odpravila, če bi se le zavedala svojega stanja.
Posted on 88 komentarjev

Je za vse kriv vagusni živec? Trenirajmo svoj avtonomni živčni sistem in ne (samo) mišic!

Za res zdrav duh v zdravem telesu potrebujemo trenirati tisti nadrejeni telesni sistem, ki nas ohranja v ravnovesju ali pa, če ne deluje optimalno, drži v začaranem krogu bolečin, odvečne telesne teže, ponavljajočih se bolezni, težav s prebavo, alergijami, utrujenostjo, težav s spanjem, anksioznostjo, depresijo, neuspešnim hujšanjem.. in podobnim.

Kateri telesni sistem je to?

Tako kot elektronsko napravo upravljamo preko njenega elektronskega vezja, tako se tudi naše telo upravlja preko podobnega vezja, ki se imenuje živčevje. Na to delovanje lahko vplivamo zavestno (somatsko živčevje, na primer, da premaknemo roko) ali nezavedno (avtonomno živčevje, na primer bitje srca). 

Do nedavnega smo poznali ‘samo’ dva nasprotujoča si sistema avtonomnega živčevja,( torej tistega, ki brez naše volje, nadzoruje delovanje telesnih organov) in sicer simpatičnega in parasimpatičnega. Simpatični sistem (še vedno) predstavlja ‘fight or flight’ (bori se ali zbeži) način delovanja  oziroma ukrepanja telesa, ko smo v nevarnosti, medtem ko je za parasimpatični živčni sistem bilo značilno ‘rest and digest’ (počivaj in prebavljaj) stanje telesa, kjer se telo regenerira, raste in dobro počuti. Torej, posplošeno gledano, prvi je veljal za ‘slabega’ in drugi za ‘dobrega’ (kot črno – bela slika). 

Glavni predstavnik parasimpatičnega avtonomnega živčevja je vagus živec. To je deseti možganski živec (možganski pomeni, da ne izhaja iz hrbtenjače, ampak direktno iz možganov. Poznamo 12 možganskih živcev. Večina oživčuje predel obraza, vratu, ušes, grla, oči (tako senzorično kot motorično), vagus (kot njegovo ime nakazuje ‘vandrovček’) pa potuje po telesu navzdol in oživčuje dihalni sistem, srce in prebavila. 

The brain, in right profile with the glossopharyngeal and vagus nerves and, to the right, a view of the base of the brain. Photolithograph, 1940, after a woodcut, 1543. Created 1940. Human anatomy. Cerebellum. Pons Varolii. Neuroanatomy. Cranial. Nerves. Glossopharyngeal nerve. Vagus nerve. Nervous system. Contributors: Andreas Vesalius (1514-1564). Work ID: njv3mjbp.

Prikaz vagusnega živca (Deseti možganski živec, glavni predstavnik avtonomnega živčnega sistema)

Prikaz dvanajstih možganskih živcev (ki izvirajo direktno iz možganov in ne iz hrbtenjače, kot spinalni živci). Pet možganskih živcev je ključnega pomena za človekovo družabeno udejstvovanje z nevrološkega vidika (kar nas ločuje od živali) in sicer CN (Cranial Nerve) 5,7,9,10 in 11.

Do sedaj je veljal vagusni živec za tisti del parasimpatičnega živčevja, ki uravnava stanje homeostaze, regeneracije, prebave, rasti in odsotnost bolezni – v nasprotju z parasimpatičnim živčevjem, ki nas pripravi na boj ali beg (zakrči mišice, pospeši utrip in dihanje, zaustavi prebavo..). Ker je sodobni človek zaradi konstantnega stresa, hitenja, različnih travmatskih izkušenj ‘kronično ujet’ v stanju simpatičnega živčnega sistema, kot da bi bil vedno na begu ali v nevarnosti pred levom, smo ta del živčnega sistema (katerega predstavljajo spinalni živci) ‘ožigosali’ kot tistega ‘glavnega krivca’ za izvor mnogih bolezni, težav in bolečin (pod drugim imenom ‘stres’). Vagusni živec oziroma parasimpatični živčni sistem pa je veljal za ‘črno-belo’ nasprotje. Sistem smo dojemali le v dveh barvah, rdeča za nevarnost (simpatični) in zelena za ‘normalno’ stanje. Nismo pa vedeli, da obstaja še tretja barva! In z njo tudi drugačen pogled na delovanje našega telesa in način reševanja naših težav!


Dr. Stephen Porges, avtor Polyvagusne teorije in HRV. BIO 

Nedavno se je začelo vedno več govoriti o ‘Polyvagal theory’ (Avtor Steven Porges), ki je ugotovil, da obstaja še tretji del tega našega avtonomnega živčnega sistema. Gre za stanje ‘freeze’ oziroma imobilizacije telesa s strahom, ko telo dobesedno ugasne za nekaj časa, dokler nevarnost ne mine. To stanje je neke vrste odziv telesa kot smo ga do sedaj poznali oziroma razumeli pod imenom simpatično živčevje. Vendar pa za stanje imobilizacije poskrbi vagus! Da, vagus! Paradoksalno, kajne? Nekatera vlakna vagusa (3%) so mielizirana (imajo ovojnico, za razliko od živali) in uravnavajo zgoraj opisano stanje regeneracije in ‘socialne udeležbe’ (social engagement). Medtem ko drugi del vagusa skrbi za posebne vrste umik, ko smo v nevarnosti. Prav tako kot je sodobni človek lahko ujetnik pretežno delujočega simpatičnega živčevja (‘fight or flight’), tako je lahko ‘ujetnik’ tudi prevladujočega, prej neznanega dela vagusa  – dorzalnega vagusa (več v nadaljevanju). Poglejmo si to delovanje skozi naslednji primer:

Primer zebre: Preselimo se z mislimi v Afriko in si predstavjajmo zebro, ki ji preti nevarnost – lev. Vse dokler se nevarnost ne pojavi, zebrino telo mirno regulira ventralni del vagusa (avtonomni živčni sistem), ki promovira rast, prebavo ipd. Ko zebra zazna nevarnost, odreagira z begom (borba pri njej ne pride v poštev) – to je rumeni semafor. Nemudoma se aktivira simpatični živčni sistem (fight or flight), ki telo mobilizira pod vplivom strahu. (Pospeši dihanje, ki zato postane bolj plitvo, pošlje kri v ude in skrči mišice, sprošča stresne hormone kot so adrenalin, kortizol) in to zebri lahko omogoči preživetje. Vendar zebri ne uspe zbežati dovolj hitro. Zato se vključi dorzalni vagus in zebro imobilizira – rdeča luč! Zebra obleži na tleh, mišice so mehke, nekaj časa ne diha ali diha minimalno, srčni utrip se spusti na minimum. Lev zazna ohlapnost telesa, kar mu daje vtis, da je mrtva in ga zato najverjetneje ne zanima več, saj je plenilec in mrtvo meso lahko prinaša potencialno smrtne okužbe. 


Reakcija dorzalnega vagusa – avtonomni živčni sistem utiša zebrino delovanje telesa na minimum (to se dogaja brez njene volje), da zgleda mrtva in s tem levu manj zanimiva. To je edini način za preživetje, če ji beg ali boj nista uspela.

Diagram ponazorjuje ‘semafor’ oziroma hierarhijo delovanja našega avtonomnega živčnega sistema. Zelena luč ponazarja blagostanje, ko se počutimo varno. Rumena luč pomeni nevarnost, vklopi se simpatični živčni sistem, tako imenovani ‘fight or flight’ (boj ali beg) – če ta strategija preživetja ne zadostuje, se vklopi ‘rdeči alarm’ – dorzalni del vagusa (parasimpatični živčni sistem), ki nas imobilizira (utiša telesne funkcije).

Zebra preživi (lahko bi se zgodilo, da bi v tem stanju umrla – ali pa postala plen). V tem primeru ne bi občutila bolečine, saj bi jo zavaroval omenjeni živčni sistem). Lev odide, zebra se začne tresti. Tresenje je naravni mehanizem resetiranja živčnega sistema, sproščanja stresnih hormonov iz telesa in zakrčenih mišic. Zebra po končanem tresenju zopet muli travo in se obnaša kot da se sploh ni nič zgodilo. S tresenjem se popolnoma resetira in prepreči, da se ji stres nalaga.

Živali in otroci se tresejo po naravni poti, za ‘civilizirane’ odrasle pa velja, da to ni primerno. Samo pomislimo, kako bolj zdravo in sproščeno bi bilo naše življenje, če bi se po vsakem stresnem dogodku lahko stresli? Da se nam ne bi stres kopičil in vplival na način dihanja, spremembo telesne drže, (slabše) delovanje organov ipd. Verjetno ne bi potrebovali nobenih zdravil, kot jih tudi zebre ne. 

Dejansko obstaja ‘vadbeni protokol’ ki inducira želeno tresenje. Izumil ga ja David Bercelli in se imenuje TRE (Trauma Release Exercises). Protokol uporabljamo tudi na Vadbeni kliniki. Primer si lahko ogledate v tem VIDEU. (Vendar to ni bistvo tega bloga, je pa pomemben del!)

Paradoksalno se tretji del avtonomnega živčevja skriva znotraj vagusa! Vagus tako delimo na ventralni  in dorzalni. 

Ventralni vagus je odgovoren za (izvira iz možganskega debla, je evolucijsko gledano novejši in mieliziran, tipičen za sesalce):

  • dilatacija bronhijev (dorzalni vagus jih lahko zapre in oteži dihanje – ko je v stanju imobilizacije telesa. COPD, astma, kronični bronhitis) Sicer se bronhiji konstantno odpirajo in zapirajo (vdih – izdih)
  • večino mišic v grlu, vključno z glasilkami (larhings, farings, juvilar muscules)

Dorzalni vagus oživčuje (star vagus, nemieliziran, plazilski) :

  • želodec
  • jetra
  • vranica
  • ledvica
  • žolčnik
  • mehur
  • tanko črevo
  • trebušna slinavka
  • debelo črevo
  • nekatera vlakna tudi srce in pljuča (srce in pljuča oživčujejo vsi trije sistemi)

Kateri so simptomi, ko ventralni vagus ni v ravnovesju oziroma se izmenjuje s preveč aktivnim simpatičnim živčevjem ‘fight or flight’?

  • ohlapne mišice
  • ali preveč zakrčene mišice
  • občutek težkega telesa
  • počasno bitje srca ali prehitro
  • nizek krvni pritisk ali previsok
  • mrzle roke in noge
  • bolečine po telesu (in ki se selijo) 
  • fibromialgija
  • hiatalna hernija
  • bledoličnost
  • Sindrom razdražljivega črevesja z zaprtostjo ali drisko
  • omotice, omedlevanje
  • migrene
  • bolečine v vratu, križu, sklepih
  • bruksizem (škrtanje z zobmi)
  • premočno potenje
  • artritis
  • nervoza, jeza, pomanjkanje energije, počutje ‘na tleh’, brezupnost, tendenca k jokanju, anksioznost, depresija, prestrašenost, nočne more, kronična utrujenost, težave s spanjem, preveč skrbi, težave s koncentracijo, težave s spanjem, frustracije, pretirano sanjarjenje
  • bolečine v prsih
  • astma
  • hiperventiliranost, kratka sapa, težave z dihanjem
  • kislina, refluks, težave z želodcem, izguba apetita ali preobjedanje
  • pogoste gripe, vnetja, alergije
  • pretirano kajenje, pitje, pretirana uporaba zdravil,
  • avtizem, motnje pozornosti, aspergerjev sindrom
  • nerazumno pomanjkanje zaupanja v osebnih odnosih, težave pri doseganju dogovorov
  • izguba zanimanja za seks
  • preveč skrbi, težave s spominom, težave pri sprejemanju odločitev
  • neizrazit pogled
  • upočasnjeni gibi (letargija)
  • POTS (Postural Orthostatic Tachycardia Syndrome)
  • slabost
  • inkontinenca
  • občutek kot da telo opazujemo od zunaj
  • neuspešno hujšanje
  • močna menstrualna bolečina, težave s kožo
  • slaba drža (+Forward head posture’)

Občasen pojav omenjenih težav ni problematičen, če se dogajajo pogosto, pa jih je smiselno nasloviti. Vendar rešitev ni v obravnavanju vsake težave ločeno in jemanju zdravil za vsako posebej. Bolje jim je poiskati skupen vzrok in ga poskušati odpraviti. S pomočjo vaj za reaktivacijo ventralnega vagusa in ostalimi postopki (glej spodaj) lahko naslovimo tako težave, ki izvirajo iz neuravnovešenega delovanja dorzalnega vagusa (parasimpatičnega sistema) kot iz neuravnovešenega in dominantnega simpatičnega sistema (‘fight or flight’).

Kako se sami diagnosticiramo?

V kolikor se ne uspemo samo-oceniti z zgoraj navedenimi simptomi, se lahko ‘testiramo’ še na sledeče štiri načine:

  1. Preko srčnega utripa (Pri vdihu se srčni utrip pospeši, pri izdihu pa upočasni. Lahko tipamo zapestni pulz.)
  2. Nepravilen vzorec dihanja (Tako imenovano ‘obratno dihanje’ – ob vdihu oseba dvigne ramena in potegne trebuh notri)
  3. Preko grla na nebu ust (Če oseba odpre usta in reče presekano A-A-A-A, potem se mora jeziček na nebu vsakokrat dvigniti)
  4. Preko merjenja HRV (HRV = Heart Rate variability in meri variabilnost presledkov med srčnimi utripi. Za primer: Če imamo v mirovanju 60 utripov, to še ne pomeni, da je med vsakim ena sekunda premora. Bolj je ta vmesni časovni interval raznolik, bolje je za nas. Se pravi bolje je imeti višjo variabilnost. Včasih bi nas merjenje HRV stalo lahko več tisoč evrov, dandanes pa lahko uporabljamo v te namene že malo boljše ure, prstane, Unyte ipd.)

Za lažje razumevanje..

Prepogosto aktivirani ‘fight or flight’ odgovor telesa bi lahko primerjali s kopanjem v prevroči, skoraj vreli vodi – medtem ko bi stanje ‘freeze’ (zamrznitev telesa) lahko primerjali s kopanjem v ledeno mrzli vodi. Obe situaciji sta skrajni in nista primerni za daljša časovna obdobja. Telo se najbolje počuti, regenerira in razvija v ‘mlačni kopeli’ oziroma določenem vmesnem temperaturnem pasu. Enako analogno ni primerno preveč kislo okolje (‘fight or flight) ali preveč alkalno (‘freeze’).

Delovanje avtonomnega simpatičnega živčnega sistema bi lahko ponazorili tudi z metaforo semaforja oziroma že zgoraj omenjenih treh luči, zelene, rumene in rdeče – kjer zelena barva predstavlja blagostanje (ventralni vagus), rumena nevarnost (boj ali beg) in rdeča luč (utišanje telesa) najvišjo stopnjo nevarnosti.


(Vir PDF)

Tridelni sistem si lahko predstavljamo tudi ob poslušanje pravljice Zlatolaska in trije medvedi. Ko Zlatolaska vstopi v hišo treh medvedov, najde na mizi tri krožnike. Poskusi prvega in je jed prevroča, poskusi drugega in je jed premrzla. Poskusi tretjega in je jed ravno pravšnja. Nato se želi vleči in poskusi prvo posteljo, ki je pretrda, drugo, ki je premehka in končno najde tretjo, ki je ravno prav. Prevroča in pretrda hrana in postelja predstavljata simpatični živčni sistem – ‘fight or flight’ mehanizem, prehladna in premehka predstavljata parasimpatični živčni sistem, dorzalni vegus, stanje imobilizacije in ‘ravno prav’ predstavlja parasimpatični živčni sistem, ventralni vagus, značilen za blagostanje, socialno udeleženost, ljubezen in mir.

Za lažje razumevanje priporočamo še dodatno branje sledečih gradiv Vadbene klinike, ki so nastali po tem zapisu (opomba 2022)

  1. Razvoj in delovanje vagusnega živca pri otrocih
  2. Webinar razvoj možganov in pomen integracije primarnih refleksov za razvoj vagusnega živca
  3. Vpliv jezika na telo in vagus

Kje je dejanski izvor večine teh težav? (Študija lastnega primera)

Tudi sama sem imela določene težave, ki sem jih leta in leta neuspešno odpravljala: anksioznost, težko dihanje med govorjenjem, zakrčene mišice, napihovanje v črevesju in sedaj še huda oblika rinitisa po drugem porodu (Preberi mojo travmatično porodno zgodbo). V sklopu zdravljenja z uradno medicino za vsako težavo stoji drug specialist in drugo zdravilo ali pa je težava pripisana  ‘neznanemu’ oziroma psihološkemu vzroku za katero dobiš napotnico za psihiatra. Vsa zdravila imajo ponavadi stranske učinke in na koncu potrebuješ še dodatno zdravilo, ki odpravlja posledice prejšnjih. Ko zdravila prenehaš jemati, se težave vrnejo, oziroma nikoli niso izginile. In če ‘čakaš’ dovolj dolgo, je lahko naslednji ukrep le še kirurška odstranitev določenega dela telesa, organa ali ‘popravilo’. Noben zdravnik specialist (v moji ‘zdravstveni’ zgodovini) ni povezal različnih težav med seboj in se je ukvarjal samo s svojim telesnim predelom. Zdaj šele vidim celo sliko in začenjam razumeti, kako je pri meni vse skupaj povezano. 

Prebavne težave? Gastroskopija, kolonoskopija – nič ne pokažejo, probiotiki in ‘zdrava’ prehrana – ne pomagajo, izraz sindrom razdražljivega črevesja zdravnikom nič ne pomeni.. Ko pa začneš povezovati točke sam in se ti naenkrat izriše cela slika, je to življenjska zmaga na celi črti! Osebna zdravnica me je samo debelo gledala, ko sem ji omenila avtonomni živčni sistem in vagus.. Je rekla, da sem preveč osredotočena na iskanje vzrokov in premalo na reševanje peoblema! Ha ha, a res? Kaj pa je ‘pravilno’ reševanje problema? Zdravila za maskiranje simptomov? Sprehajanje od enega do drugega specialista? Izločanje sladkorja in glutena in mleka in oreščkov in paradižnika in kaj še ..? Ne, to ni to. Vsaj pri meni nič od tega ne deluje. . 

In kako sem povezala pikice? 

Ugotovila sem, da vse moje težave izvirajo iz področij, ki jih ‘upravlja’ vagus: od glasilk, bronhijev, do regulacije delovanja črevesja. Najpomembnejši faktor za optimalni razvoj zdravega ventralnega vagusa, kakor uči dr. Stephen Porges, je od otroštva (in že poroda) dalje OBČUTEK VARNOSTI. Varnost pod okriljem socializacije je glavni ‘nutrient’ mielinizacije ventralnega vagusa, ki nas loči od ostalih živali oziroma oziroma ki nas povezuje s sesalci. To je pogoj, da telo deluje primarno pod okriljem ventralnega vagusa. Če primanjkuje občutka varnosti, se mora prepogosto vklopiti parasimpatični živčni sistem ali dorzalni del vagusa, kar avtomatsko izključi ventralni vagus. 

Zelo veliko spominov iz mojega otroštva pa se žal navezuje na strah (strah pred udarci staršev, strah pred kaznimi), na samopomilovanje, na strah pred obrekovanjem sošolcev v osnovni šoli (klicali so me Gargamel). Že takrat se spomnim težkega dihanja in pa glavobolov. To vse je zelo vplivalo na mojo samopodobo in kasnejšo izbiro partnerjev. Borila sem se tudi z bulimijo, česar nisem se nikoli javno ali sploh nikomur povedala, tako sram me je bilo. Vendar ali veste, da imajo travmatske izkušnje dejansko BIOLOŠKE posledice. To sem se naučila iz knjige Peter Levine, Waking the tiger. Ob raziskovanju Polivagusne teorije (Polyvagal theory). sem končno dojela, da se je meni ta travma manifestirala v disfunkciji ventralnega vagusa.. Zaman vse diete, zdravila, psihiatri, če v osnovi nisem odpravila ‘napake’ ki je zaradi tega nastala v delovanju živčevja. Dokler živčevje ne deluje spet pravilno, lahko samo blažimo in vsakodnevno odpravljamo simptome, ki pa se znova in znova vračajo. ( Odpravljamo bodisi s kemičnimi medikamenti (zdravili) bodisi z različnimi drugimi terapijami, dietami, vadbenimi protokoli.) Vsi naši ukrepi bodo najverjetneje veliko bolj učinkoviti in jih ne bo treba ponavljati v nedogled, če jih bomo podkovali z ustrezno ‘obravnavo’ avtonomnega živčevja. Če ste si včeraj zlomili nogo, jo to sicer ne bo zacelilo, bo pa pomagalo telesu, da se neha konstantno borit z navideznim ‘levom’ in se bo lažje posvetilo okrevanju noge. 

Kaj sem vse prebrala in pregledala, da sem našla rešitve? 


Knjiga, ki mi je spremenila pogled na delovanje človeškega telesa in priporočam v branje vsakomur!
  1. Stanley Rosenberg, Accessing the healing power of vagus nerve (knjiga)
  2. Peter Levine, Waking the tiger (Knjiga)
  3. Trauma releasing exercises, David Beceli (Knjiga)
  4. NCBI The Polyvagal Perspective (študija)
  5. NCBI The Polyvagal Theory Nev Insides into adaptive reactions of the autonomic nervous system (študija)
  6. NCBI Polyvagal Theory and Developmental Psychopathology: Emotion Dysregulation and Conduct Problems from Preschool to Adolescence (študija)
  7. Steven Porges, znanstvenik, Polyvagal theory (spletna stran)
  8. Stephen Porges The Polivagal theory & The vagus nerve (Youtube podcast)
  9. Stephen Porges on HRV and Polyvagal theory (Youtube podcast)
  10. Essentials on Heart rate variability for Personal Trainers with Carmine Grieco/ NSCA.com (posnetek seminarja)
  11. How to heal your vagus nerve / To heal your body & mind (webinar)
  12. Intro to stress / The Polyvagal theory / Considerentions for movement specialist by dr. Emily Splichal (webinar)
  13. Healing Trauma, Peter Levine, audiobook
  14. The science of safety with Stephen porges (Podcast)
  15. Dr. Stephen Porges and Early experience (posnetek predavanja)
  16. The neuroscience and Power of safe relationships – Stephen Porges (webinar)
  17. Unyte blog

Kaj pa drugi primeri?

V knjigi (S. Rosenberg) je navedenih še mnogo primerov, ki so spodbudili v meni veliko ‘AHA’ momentov! Poleg bolečin v rami, vratu, glavobolov ipd, me je najbolj fasciniral pojav ‘Forward Head Posture’ oziroma slaba drža z glavo zamaknjeno naprej (in pogosto spremljajočo vratno grbo). Lahko bi rekli, da je to eden najbolj tipičnih in ‘najhujših’ primerov utesnitve možganskih živcev in žil, ki imajo posledice na delovanje celega telesa. Ker bi vam rada o tem povedala več in pokazala tudi rešitve, vas vabim, da si preberete naslednji članek: Vratna grba. vzroki, posledice in rešitve! 

Imamo pa še en zelo zanimiv primer in sicer razvoj vagusa in možganskih živcev povezanih s socializacijo pri dojenčkih. Kaj se dogaja pri nedonošenčkih? Zakaj eni dojenčki jokajo veliko več kot drugi (ne samo nedonošeni)?

Primer razvoja avtonomnega živčevja pri nedonošenčkih

Prezgodaj rojeni dojenčki, še posebej tisti, ki so rojeni v 31 ali 32 tednu še nimajo razvitega novega (ventralnega) vagusa (to je mielizirani del vagusa, ki je značilen samo za sesalce, kamor se šteje tudi človek). To se kaže v njihovih težavah kot so  brahikardie (prenizek srčni utrip), apneah (kratki časovni intervali brez dihanja), težavah z hkratnim dihanjem in sesanjem / požiranjem ter v njihovi pasivnosti (veliko spijo in imajo slabši mišični tonus). Takšni prezgodaj rojeni dojenčki imajo dejansko avtonomni živčni sistem na nivoju plazilcev (stari vagus) in ne sesalcev. 

Moja Nika Luna je bila rojena v 35 tednu in sva se prva dva meseca kar ‘borili’ z njenim nihanjem utripa in dušenjem med hranjenjem. Ves čas sem morala preverjat, če diha. Zdaj šele dobro razumem, kaj točno se je dogajalo takrat. Takšni dojenčki potrebujejo zato še toliko več občutka varnosti preko dotika in govorjenja (prišepetavanja) – ker je to ‘hrana’ za razvoj mieliziranega novega vagusa. Zdaj tudi razumem, zakaj Nika Luna ni prenesla foto-terapije proti zlatenici (v osamitvi – poglej video v Porodni zgodbi!). Po instinktu sem jo rajše polagala s kožo na kožo na svoja prsa, jo dojila in ji ves čas prišepetovala in vzpodbujala ter uspela! (Če vas zanima več o tem in zakaj eno dojenčki jokajo več in drugi manj, si oglejte ta odlični posnetek univerzitetnega predavanja dr. Stephena Porgesa Human nature and Early Experience.) 

Ok, sedaj razumemo, kaj se dogaja v telesu, ampak kako si lahko pomagamo?

Prebirajoč zgoraj navedeno literaturo, sem zbrala naslednjih 19 načinov, ki nam pomagajo pri resetiranju vagusnega živca, še posebej ventralnega dela:

  1. Občutek varnosti in družbena pripadnost oziroma ‘domač ali ‘varen’ krog ljudi, kjer se počutimo popolnoma varne. To je prvi in najpomembnejši pogoj za pravilen razvoj in delovanje vagusa! To ni psihološki faktor, ampak dejansko fiziološki!
  2. S posebnimi vajami za resetiranje ventralnega vagusa (Če želite eksluzivni posnetek vaj po knjigi Stanleya Rosenberga – Accessing the healing power of vagus nerve brezplačno, berite do konca in kliknite na gumb na dnu strani!)
  3. Govorjenje oziroma pogovarjanje  z ‘materinskim’ glasom (niti pregloboko niti previsoki toni), kar še posebno dobro deluje na otroke). 
  4. Petje, igranje na glasbila pihala (poudarek je na podaljšanem izdihovanju, ki spodbuja aktivacijo ventralnega vagusa)
  5. Različni tipi preponskega dihanja (V tem BLOGU najdete zelo dobro pojasnjen pravilen način dihanja in linke do različnih načinov preponskega dihanja)
  6. Pranajama joga (Pranajama joga je zelo koristna zaradi načina dihanja)
  7. Obrazna joga (Obrazna joga je zelo primerna, ker sprosti obrazne mišice in s tem poti možganskih živcev iz lobanje, med katere spada tudi vagus.)
  8. Masaža trebuha (Možgani in trebuh (prebavila) so povezani oziroma komunicirajo preko vagusa. Kar 80% vagusa ima aferentne končiče (senzorične), ki vodijo informacije v možgane) in 20% eferentnih (motoričnih), ki povedo, kaj naj npr prebavila naredijo. Z masažo trebuha stimuliramo vagus oziroma prenos teh informacij iz enteričnih možganov v ‘velike’ možgane in nazaj.
  9. Pravilna telesna drža je izrednega pomena. ‘Forward head posture’ oziroma telesna drža, kjer se glava nahaja pred telesom, lahko zelo utesni možganske živce in dotok krvi do njih in v možgane. Slaba drža daje možganom signal, da smo v nevarnosti.
  10. Kraniosakralna terapija, osteopatija, bownova terapija, refleksna masaža stopal..
  11. Pes oziroma katerikoli živalski sesalec je lahko človeku dobra ‘družba’ in pomagati ustvariti okolje varnosti in ‘socializacije’.
  12. Hladni tuši (knajpanje) prav tako stimulirajo dobro delovanje vagusa
  13. TRE (Trauma release exercises) – vaje s tresenjem telesa pomagajo resetirati avtonomni živčni sistem in mišico psoas, ki je prva na ‘bojni črti’, ko se aktivira ‘fight or flight’ (Izvajamo jih tudi na Vadbeni kliniki)
  14. CRP z daljšim izdihom (Constructive rest position) je način počitka, kjer ležimo na hrbtu in imamo dvignjeno medenico višje od srca. V tem položaju počivamo ‘zavedno’ z odprtimi očmi in z daljšimi izdihi od vdihov (Izvajamo na Vadbeni kliniki)
  15. Kineziotaping vagusnega živca
  16. Binaural beats Video 1, Video 2
  17. Druženje z ljudmi z uravnovešenim vagusom
  18. Meditacija, Tai Chi, Chi Gong
  19. Pulsetto – zunanji stimulator vagusnega živca! (spodaj na sliki – dodano 2024)
 

 

Želite dobiti poseben brezplačni video, v katerem pokažem vajo za resetiranje ventralnega vagusa po knjigi Stanleya Rosenberga – ‘trening’ avtonomnega živčnega sistema, ki je superiorni trening vsem obstoječim vadbenim treningom? Kliknite na spodnji gumb! 


Alja med izvajanjem vaje za resetiranje ventralnega vagusa.

Za pridobitev brezplačnega videa se priporočam, da mi spodaj v komentar napišete kakšno vprašanje ali povratno mnenje. Vesela bom tudi, če se vam članek zdi uporaben, da ga delite naprej. <3

Sicer pa lahko napovem, da je ob pisanju tega članka vzklila še ideja o novem programu, problematiki z vratno grbo, bolečinami v vratu, migrenami in podobnim, kjer je primarni vzrok slab tonus ključnih možganskih živcev, še pocebej CN11. V nadaljevanju sledi nov blog, ki naslavlja problematiko vratne grbe in pa novi online program s celostnim pristopom vaj Odkleni vratno grbo! 


Nov online program Odkleni vratno grbo, vsebuje VSE vaje za možganske živce in seveda še druge tehnike, ki vam bodo omogočile izboljšanje drže in s tem zdravje celega telesa!

In še zaključna misel..

V vsakodnevnem življenju se morda vse preveč osredotočamo na izolirane (in instant) rešitve. Delamo vaje za hrbet / trebuh, ko nas zagrabi v križu, treniramo posebej za moč, posebej za vzdržljivost, posebej za ritne mišice, posebej za ‘core’.  Ko nas kaj boli, pri zdravniku iščemo rešitve lokalno ali si pomagamo z alternativnimi terapijami, ki pa tudi niso vedno učinkovite na daljši rok. Pri vsem tem pozabimo najti rešitve za svoje težave oziroma za blagostanje v sebi. Premalo poznamo svoje telo. Tudi šolski sistem temu ni naklonjen. Preveč se ukvarjamo z drugimi, z davki in tragedijami po svetu.. Le redko kdo od nas razmišlja o tem, kako so naši organi, mišice in celo telo upravljani s strani živčnega sistema in da ima način tega upravljanja vedno višjo logiko. Preživetje. Tako radi se temu upiramo in zamaskiramo te poti s kemikalijami ali prisilo telesa (na primer če se mišice ne sprostijo, jih je treba pa globje in močneje zmasirati, raztegniti ali jih še bolj podvreči treningu). V bistvu je vse mnogo bolj preprosto. In tudi logično. Knjige, ki jih berem zadnja leta, bi uvrstila vsem srednješolcem za obvezno branje. Svet bi bil takoj drugačen.

In kam uvrstiti vaje za možganske živce?

Na čisto vsak trening! Pa četudi je ta trening ‘samo’ dihanje ali hoja. Pred začetkom treninga.

Na Vadbeni kliniki boste deležni teh vaj na individualnih obravnavah in v online programu Odkleni vratno grbo .

OPOMBA DODANA OKTOBRA 2021

Dve leti je minilo od nastanka tega članka in znanje o vagusnem živcu smo izjemno nadgradili (preverite kako) in razvili čisto nov program za trening vagusnega živca oziroma avtonomnega živčnega sistema ter imunskega sistema STRES & VAGUS.

Program je nastal kot posledica moje kronične izgorelosti, kar je lepo opisano v blogu: Nikoli več ne bom zbolela! Ali kako naredimo telo odporno na stres preko vagusnega živca?

Veliko koristnih nasvetov pa najdete prav tako v zapisu: Kako preprečiti ali zdraviti okužbo s c-o-v-i-d-19 na naraven način.

OPOMBA DODANA AVGUST 2024

Ustvarili smo daleč najboljši program do slej 30 DNEVNI NEVRO IZZIV za pomlajevanje, ki vsebuje že skoraj 50 izzivov in napotkov, kako stimulirati možgane, vključno z vagusnim živcem in se pri tem pomlajevati, bolje počutiti in imeti več energije  – preverite BREZPLAČNI VIDEO na povezavi!

 

Želite prejeti berzplačni trening vagusnega živca!

Posted on Leave a comment

Zdravo črevo je ključ do zdravih možganov

Ste vedeli, da imamo dvoje možganov?

V prebavilih imamo naše druge možgane (‘second/gut/enteric brain’)? In ali veste, da smo dejansko samo 10% dejansko ljudje?

Poznate tisti občutek v trebuhu, ki vam govori, da je nekaj prav ali ne (‘gut feeling’)? To so naši drugi možgani, ki nam nekaj sporočajo! Tudi po obliki in izgledu so podobni našim glavnim možganom.

V naših prebavilih živi nevidni organ, sestavljen iz bakterij, ki se imenuje mikrobiota. Na vsako celico v telesu imamo 10 bakterij. Dejansko je človek ‘le’ gostitelj temu enormnemu sistemu, ki služi za dobro delovanje naših ‘prvih’ možganov oziroma gre za simbiozo obeh. Ta sistem nadzoruje naše zdravje oziroma bolezni (diabetes, debelost, kronične bolezni, avtoimunske itd..)

Raziskave na tem področju so pokazale, da spremembe v mikrobioti črevesja spreminjajo vedenje in spreminjajo fiziologijo in nevrokemijo možganov. Menijo, da te spremembe prinašajo ali povečujejo:

  • anksioznost
  • depresija
  • avtizma
  • shizofrenija
  • multipla skleroza
  • nevrodegenerativne motnje

Približno 80% našega imunskega sistema je v prebavilih.

Prebavni sistem – ki vključuje požiralnik, želodec in črevo – je edini organ v telesu, ki ima svoj živčni sistem. Ta mu omogoča, da deluje neodvisno od možganov.

Zakaj je naše črevesje edini organ v našem telesu, ki potrebuje lastne “možgane”? Je to samo zaradi prebavnega procesa? Ali je ena od nalog drugih možganov, da prisluhnejo trilijonu mikrobov, ki živijo v črevesju? (Mimogrede toliko je tudi človeških celic v telesu).

Ker kemični signali potujejo od črevesja do možganov in obratno, imajo tisti z gastrointestinalnimi simptomi večje tveganje za nihanje v razpoloženju, anksioznost in depresijo.

Kaj je človek naredil v zadnji eri z zlorabo antibiotikov in carskih rezov? Človeško bitje, ki pride na svet po ‘bližnjici, ni kodirano z ustrezno floro in zato bolj podvrženo določenim boleznim.

Zelo zanimivi so izsledki raziskave, kjer so miši okužene z določeno bakterijo, ki uničuje dobro mikrobioto, izgubile strah pred mačkami – celo privlačiti so jih začele Tako so z lahkoto postale njihov plen!

Da, takšno moč imajo bakterije v nas, nadzorujejo naše življenje in vplivajo na možgane. Čeprav drugi možgani niso sposobni zavestnih misli, pa vseeno vplivajo na naše počutje in razpoloženje! Dvosmerna povezava je vzpostavljena preko vagusnega živca (možganki živec). Vagus nadzoruje veliko organov v telesu!

Torej, če smo depresivni ali brez volje (motivacije) za gibanje, delo, potem bomo sedaj vedeli, iz kje lahko izvira problem in si bomo lažje pomagali – ali poiskali pomoč!

Črevesni živčni sistem je tako obsežen, da lahko deluje kot neodvisna entiteta brez komunikacije z našim centralnim živčnim sistemom, čeprav sta sicer v redni komunikaciji. Če pride do prekinitve vagusnega živca (poti do možganov), lahko črevesje deluje celo brez povezave do možganov. Na tem mestu se nam postavlja vprašanje: Kateri “možgani” imajo večji vpliv na naše duševno stanje?

V možganih imamo okoli 100 bilijonov nevronov, v drugih možganih pa kar 100 milijonov, kar je več kot jih ima hrbtenjača ali periferni živčni sistem!

Ali ste vedeli, da je večina serotonina – hormona sreče (90%!), ki uravnava ne le prebavo, ampak tudi razpoloženje, apetit in vzorce spanja, ustvarjena v prebavilih in ne možganih?

Nekatera izmed najbolj pogosto predpisanih zdravil za zdravljenje anksioznosti in depresije, kot so Prozac, Zoloft in Paxil, delujejo na nivoju uravnavanja serotonina.

Kaj nam vse to pove o naših boleznih in zdravstvenem stanju/počutju modernega človeka? Kako stres in plitko dihanje vplivata na mikrobioto? Kako industrijska prehrana hrani slabe bakterije? Kako sedeč način življenja utesnjuje njen življenjski habitat? Kako premalo gibanja zavira njeno gibanje? Kakšen inkubator je moderna ženska svojemu otroku?

Naš sodoben, hitri način življenja je pripeljal večino od nas k uživanju številnih predelanih in pakiranih živil, napolnjenih z glutenom, mlečnimi izdelki, sojo in koruzo. Ta živila so za večino od nas zelo vnetna. Vnamejo naše črevesje, kar vodi do težav s črevesjem (‘leaky gut’), in razdražijo naše možgane, kar vodi v motnje razpoloženja in uma.

Prepustno črevo (‘leaky gut’) vpliva tudi na našo sposobnost, da pravilno prebavimo in absorbiramo hranila, ki lahko sčasoma povzročijo pomanjkanje vitaminov.

Veliko ljudi, s katerimi se pogovarjam ugotovijo, da so »čustveni jedci« in v bistvu ni to nič nenavadnega, če slabe bakterije prevzamejo nadzor nad nami.

Podobno kot vsak ekosistem, v katerem živijo različne vrste in bijejo boj za obstanek, tudi (mikro) okolje znotraj črevesja narekuje, kateri prebivalci preživijo. Tako kot če bi se živali, ki so prilagojene vlažnemu deževnemu gozdu, borile za preživetje v puščavi, tako se mikrobi, ki so odvisni od sluzi borijo v okolju brez nje.

Ko je nivo dobrih bakterij, ki ohranjajo optimalno raven kvasovk, porušen, bodisi z jemanjem antibiotikov, pitjem preveč alkohola, prehranjevanjem z visoko stopnjo rafiniranih ogljikovih hidratov, bodisi z dolgoročno uporabo kontracepcijskih tablet, se kvasovke, vključno s kandido razrastejo.

Kandida ali kvasovke vplivajo na možgane in razpoloženje tako, da proizvajajo kemikalije, ki so neposredno strupene za možgane (njihovi iztrebki). Zato se mnogi, ki trpijo zaradi razrasta kandide, pritožujejo, da imajo možgansko meglo, slab spomin in depresijo ali anksioznost.

Kako ugotovimo, v kakšnem stanju je naše črevesje?

Odgovorimo si na sledeča vprašanja:

  1. Ali večkrat doživite/občutite ‘meglo v možganih’ (npr da se ne morete spomniti znanega izraza) in/ali imate težave s koncentracijo?
  2. Ali imate redno prebavo ter blato ne pušča veliko vidnih sledov na toaletnemu papirju in ima vzdržen vonj?
  3. Ali vas pogosto napenja?
  4. Ali vas pogosto peče zgaga?
  5. Ali se vam dostikrat dogaja odsotnost energije po obrokih in/ali čez dan?
  6. Ali vam pogosto niha razpoloženje?
  7. Ali se večkrat po nočnem počitku zbudite utrujeni?
  8. Ali se večkrat prenajedate oziroma podhranjujete?
  9. Ali večkrat nekotrolirano pridobivate/izgubljate na telesni teži?
  10. Ali nimate uravnoteženega apetita in velikokrat hrepenite po sladkem, slanem ali mastnem?
  11. Imate kandido ali parazite?
  12. Ali se večkrat vidite v negativni samopodobi?
  13. Ali ste pogostokrat anksiozni? Ali ste depresivni?
  14. Imate osteopenijo ali osteoporozo?
  15. Ali imate neredne mesntruacije, močne PMS-e, prezgodnjo menopavzo?
  16. Ali pogosto zbolite, vas pogosto bolijo mišice ali sklepi, morda glava?
  17. Imate diabetes in/ali prekomerno telesno težo?
  18. Ste slabokrvni? Trpite za pomanjkanjem določenih vitaminov?
  19. Imate težave s kožo? (akne, dermatitis, izpuščaje, rosaceo)?

Na koliko vprašanj smo odgovorili z DA?

Kaj lahko storimo že takoj danes?

  1. Začnimo uživati hrano, ki hrani našo mikrobioto – PRO – BIOTIČNO! (Npr fermenirana zelenjava, žita, mleko.. ne probiotike v obliki dodatkov)
  2. Začnimo 1x dnevno vsaj 5 – 10 minut izvajati dihalno – meditacijske vaje (poiščite naš brezplačni webinar o Dihanju z vajami.)
  3. Začnimo se masirati, še posebej abdominalni predel (V našem programu Poporodni preporod in Transformacija najdete vajo Abdominalna masaža). Masirajte svojega dojenčka in otroka. (Pridružite se nam na tečaju  masaže dojenčka!)
  4. Vsaj 1x premislimo pred uporabo antibiotikov in drugih farmakoloških sredstev (vključno s kontracepcijskimi tabletkami!).
  5. Začnimo se več gibati in manj sedeti! Naredimo vsaj 8.000 korakov na dan.
  6. Zmanjšajmo količino sevanja telefonov, tablic, računalnika in TV.
  7. Ženska, ki misli zanositi, naj se na to začne pripravljati že veliko prej! (Če potrebujete pomoč, jo najde v našem programu Celostna nosečnost)
  8. Kako se izogniti CARSKEMU REZU: https://www.vadbenaklinika.si/vbac-ali-kako-roditi-vaginal…/
  9. Kaj bi še dodali vi? Zapišite v komentar! Delite objavo, Človek je postal sam sebi volk!

Zdravo črevo je ključ do zdravih možganov.

V zvezi s tem je nastal nov priročnik ZDRAVO ČREVO – ZDRAVO TELO (IN MOŽGANI)! S klikom na spodnji gumb si lahko naložite brezplačni video iz tega Priročnika.

Vir navdiha:

https://www.youtube.com/watch?v=awtmTJW9ic8&list=WL&index=9&t=610s

https://www.scientificamerican.com/article/gut-feelings-the-second-brain-in-our-gastrointestinal-systems-excerpt/

http://www.micronutrients.com/magazine/gut-brain-second-mind/#

https://www.amymyersmd.com/2014/05/a-healthy-gut-means-a-healthy-brain/

https://illawarraathletic.com.au/gut-brain-axis/