Oznaka: vagusni živec

Verjetno starši pogostokrat podvomimo v koristnost nošenja zaščitnih mask pred očmi otrok ali celo na njih. Ali dejansko opravičijo svoj namen, kot ga zagovarjajo vodilni, se sprašujemo. Veliko se je že govorilo vplivu mask na dihalni vzorec, na stresni odziv telesa, na spremenjeno biokemijo v telesu in na razvoj nezaželenih patogenov v njej.. nisem pa še zasledila, da bi se kdo poglobil na (negativen) vpliv nošenja maske na razvoj otrok oziroma na razvoj avtonomnega živčnega sistema, s poudarkom na vagusni živec, predvsem na tisto vejo, ki oživčuje obrazno mimiko, govor in sluh.

Za kaj gre? Kaj je vagusni živec?

Vagus je deseti možganski živec, ki izvira iz možganskega debla in potuje skozi obraz, vrat, pljuča, srce, trebušno prepono in trebuh, vključno z želodcem, vranico, črevesjem, jetri in ledvicami.(2) Vagus v latinščini pomeni “potepuh oziroma vandrovček”.  Vagusni živec je neločljivo povezan z razpoloženjem, imunskim odzivom, prebavo in srčnim utripom (3)

Vagusni živec oziroma živec ‘vandrovec’ in potek njegovih vej po telesu. Vir internet

V skladu s Polivagusno teorijo (Polyvagal theory, Stephen Porges, 1994)(1) ločimo dve veji vagusnega živca (‘poli’ pomeni ‘dvojen’). Prva se nahaja nad trebušno prepono* (glavna dihalna mišica, ki se nahaja pod pljuči in nad trebušnimi organi) in se imenuje ‘ventralni vagus’ (oziroma moderni ali socialni vagus, ki izvira iz ventralnega dela možganskega debla, natančneje iz nucleus ambiguus-a) , druga se nahaja pod njo in se imenuje ‘dorzalni vagus’ (oziroma primitivni vagus, ki izvira iz dorzalnega dela možganskega debla).

Bistvena razlika med obema je, da se je, evolucijsko gledano, najprej razvil dorzalni vagus (plazilski), nato pa, s pojavom sesalcev, kamor spada tudi človek, se je razvil ventralni vagus, ki je mieliziran (ima maščobno ovojnico, po kateri se signali prenašajo hitreje). Ventralni vagus je svojevrsten nevro-regulator (8, 4) možganskih živcev V, VIII, IX, XI, ki oživčujejo progaste mišica obraza in glave (vsi omenjeni izvirajo iz možganskega debla). Te mišice nam omogočajo obrazno mimiko, vid, sluh, požiranje (koordinacija z dihanjem) in vokalizacijo (različne intonacije glasu) ter hkrati prepoznavanje mimike obraza, glave in intonacijo glasu pri drugih ljudeh oziroma sesalcih. Zato se ta sistem imenuje sistem ‘socialne interakcije’, ki ga imamo samo sesalci, z namenom, da nam omogoča prepoznavati svet okoli nas (ljudi in situacije) v obliki sporočil ‘varno’ ali ‘nevarno’. Tovrstno ‘detektiranje’ našega avtonomnega živčevja se odvija v nas neprestano in poteka preko vagusa. Ventralni vagus je tisti ‘dvosmerni kabel’ tega sistema, ki takšna sporočila sprejema in na podlagi njih ‘ukrepa’ (na primer regulira bitje srca in dihanje). (Prav tako dorzalni vagus sprejema in oddaja sporočila ter tako omogoča komunikacijo med notranjimi organi in možgani ter obrtano.)

Delitev avtonomnega živčnega sistema na tri funkcionalne enote (za razliko od klasične delitve na simpatikus in parasimpatikus).  V skladu s Polivagusno teorijo se naš parasimpatični živčni sistem, katerega glavni živec je vagus, deli na ventralnega (nad prepono) in dorzalnega (pod prepono). Spodnji je evolucijsko starejši, zgornji pa se je razvil ob pojavu sesalcev in nam omogoča socialne interakcije (ki so ključne za preživetje.) VIR internet

Plazilci te sposobnosti (socialne interakcije) nimajo, zato je njihov najpogostejši odziv na zaznano nevarnost – da se delajo mrtve (‘shut down’) in s tem postanejo nezanimivi za predatorje, kar jim lahko omogoči preživetje.

Želva (plazilec), ki se skrije v svoj oklep  – aktivacija dorzalnega vagusa – ‘shut down’ preživetveni sistem

Moramo se zavedati, da je glavna naloga našega živčnega sistema PREŽIVETJE. Druga najpomembnejša naloga pa je rast in razvoj (‘to thrive’). Naš živčni sistem zato non stop zbira podatke iz okolice bodisi ‘VARNO’ ali ‘NEVARNO’.

Natančneje se naše avtonomno (nezavedno) živčevje deli na simpatičnega in parasimpatična. Prvega si lahko predstavljamo kot pedalo za gas in drugega kot pedalo zavore. Ko oba delujeta usklajeno, je naše telo v homeostazi, imunski sistem lahko deluje optimalno in telo lahko raste in se razvija (otroci) ali pa ‘se obnavlja’ (odrasli).

Če otrokov avtonomni živčni sistem (v razvoju) ne zaznava dovolj ‘znakov za varnost’ ali še hujše, če ob tem zaznava preveč ‘znakov za nevarnost’, ker bodisi videva na pol zakrite obraze bodisi ker zaznava strah staršev (o tem v nadaljevanju), potem se lahko razvijeta sledeča odziva:

1. Boj ali beg (‘fight or flight’ – vodi ju simpatični del živčevja, ki omogoči hitro mobilizacijo telesa) – otrok postane razdražljiv, hiperaktiven, agresiven, napadalen..
2. ‘Zamrznitev’ oziroma ‘ugasnjenost sistema’ (‘shut down – voden s strani dorzalnega ‘plazilskega’ vagusa, ki omogoči imobilizacijo telesa in s tem dvoje: 1. da kot plen nismo več zanimivi za plenilca, 2. da ne občutimo bolečine, če bi vseeno postali plen) – otrok postane pasiven.

Lestvica delovanja avtonomnega živčevja: Čisto na vrhu (delovanje ventralnega vagusa) omogoča dobro počutje, rast, razvoj in občutek varnosti. Ko se pojavi grožnja, se najprej odzove simpatični del avtonomnega živčevja, ki se želi boriti ali bežati. Če ta ne uspe odpraviti grožnje, pride na pomoč dorzalni vagus, ‘plazilski’ del našega parasimpatikusa, ki nam pomaga preživeti tako, da se pretvarjamo mrtve. Ventralni vagus je regulator oziroma inhibitor delovanja simpatikusa in dorzalnega vagusa.  (Tega plazilci nimajo). VIR internet

Mimogrede, novorojenčki, še posebej nedonošenčki stari manj kot 31 oziroma 32 tednov, še nimajo dokončno razvitega ventralnega vagusa, tega evolucijsko naprednejšega (mieleniziranega oziroma ovitega v ovojnico), ki ga potem razvijejo s pomočjo matere oziroma staršev skozi prijazno obrazno mimiko, poseben ‘materinski’ ton glasu, nežen dotik bližino, sesanje in požiranje. (Avtonomni živčni sistem se začne razvijati že v maternici, tam se razvije simpatikus, dorzalni vagus, ventralni pa le delno in se nato razvija še celih prvih 12 mesecev po rosjtvu.) To se kaže v njihovih težavah kot so  bradikardije (prenizek srčni utrip), apneah (kratki časovni intervali brez dihanja), težavah z hkratnim dihanjem in sesanjem / požiranjem ter v njihovi pasivnosti (veliko spijo in imajo slabši mišični tonus) – to je delovanje ‘plazilskega’ vagusa, ki predstavlja potencialno grožnjo za preživetje, saj ni prisotnega delovanja ventralnega vagusa, ki bi inhibiral brahikardije in apneje.

Dober tonus vagusnega živca, ki je zelo pomemben za dobro delovanje vseh telesnih organov, se razvije še s pomočjo ‘sinhronizacije’ mame in dojenčka skozi dihanje in bitje srca (ko-regulacija). Vemo, da dojenček ne more preživeti brez bližine in topline drugega človeka (ali teoretično sesalca).  Še bolj neverjetno pa je dejstvo, da se tudi materin živčni sistem (z vagusom na čelu) odziva nazaj, ko je dojenček zadovoljen, ljubek, se nasmeji.. in ustvarja boljši tonus njenega vagusnega živca. In še to.. boljši je tonus vagusnega živca pri dojenčkih, hitreje se umirijo, ko začnejo jokat. (4)

Te informacije so zelo pomembne tudi za vse nosečnice, ki nosijo otroke v tem pandemičnem času in s svojim uravnovešenim ali neuravnovešenim avtonomnim živčevjem oziroma vagusnim živcem vplivajo na razvoj otrokovega avtonomnega živčnega sistema v maternici.

Ta razvoj se ne ustavi po zaključenem porodniškem dopustu. Otroci še naprej konstantno iščejo ‘znake varnosti’ še posebej, ko mame ni v bližini, v obliki ‘ninic’, bližnjih sorodnikov, vzgojiteljic, psa.. ipd. To je ključno za dober razvoj ventralnega vagusnega sistema, ki vodi v uravnovešen psihični in fizični razvoj posameznika. 

Obstaja poskus z dojenčkom (‘Still face experiment’), ko ga mama dve minuti samo nepremično gleda in mu ne daje nazaj nobenih znakov varnosti. Poglejte v videu, kaj se zgodi:

Podobno je, če si odrasli nadenemo maske in na tak način komuniciramo z otroki. Vrtčevski in šolski otroci morda ne bodo zapadli ravno v tak odziv kot dojenček (prestrašen jok), bodo pa reagirali najverjetneje na način, da bodo vse pogosteje in pogosteje se začeli odzivati preko dorzalnega vagusa (lahko tudi preko simpatikusa ‘boj ali beg’) in se zapirati vase (‘shut down’ efekt). Otroci so šibkejši od nas odraslih, zato se najlažje ‘podredijo’ situaciji z ‘utišanjem svojega lastnega sistema’, tako kot se plazilci pretvarjajo, da so mrtvi, ker jim to omogoča način preživetja. Skrajšano: otrok oziroma njegov nezavedni živčni sistem bo ob znakih nevarnosti (ali premalo znakov varnosti) najverjetneje raje izbral ‘utišanje lastnega sistema’ kot boj ali beg. Razlika je v tem ali to strategijo uporabljajo/mo le v ključnih življenjskih situacija ali kronično, vsak dan..?

Značilnost ljudi, ki so ‘zaklenjeni v dorzalnem vagusnem stanju je, da so brezizrazni, govorijo z monotonim glasom ali celo prenehajo komunicirati, so bledi, nemotivirani, brezupni, nedružabni, niso se pripravljeni boriti zase, mišični tonus pade, drža se slabša (‘ukrivi’), spremeni se vzorec dihanja, lahko se pojavijo nepojasnjene bolečine kjerkoli po telesu, nagnjenost k odvisnostim, sindrom razdražljivega črevesja, napenjanje, refluks, diareja ali zaprtost.. 

Dobro se je zavedati, da obstaja ‘varnostni mehanizem’, da do tega ne bi prišlo in sicer (v skladu s Polivagusno teorijo) tako imenovani ‘social engagement system’ oziroma ‘družbena povezanost’, ki ga omogoča kompleks ventralnega vagusa. Ventralni vagus nam omogoča prepoznavanje obrazov in glasov, ki ustvarjajo občutek varnosti. S tem se odpovemo pretirani pozornosti na potencialne znake nevarnosti (‘hypervigilance’), kar bi nas v bistvu lahko ogrozilo. Večkrat ko je otrok deležen občutkov varnosti, bolj lahko razvije ta varnostni mehanizem. (Ventralni vagus regulira oziroma inhibira delovanje simpatikusa in dorzalnega vagusa. Vendar ko deluje sinhrono z njima, na primer ko deluje skupaj s simpatikusom, ustvarja stanje ‘igrive mobilizacije’ kot je razgibana otroška igra, športno tekmovanje ipd oziroma ko deluje v harmoniji z dorzalnim vagusom ustvarja okolje ‘imobilizacije brez strahu’ – ko na primer z otrokom ali ljubljeno osebo ležimo na postelji in se crkljamo.)

Vendar če otrok pogosto zapade v stanje imobilizacije (ugasnjenosti), potem vedno težje prepozna občutke oziroma znake varnosti, čeprav so le ti prisotni. (Enako velja tudi za odrasle). Če se z mislimi vrnemo na zgornjo lestev (slika), se moramo zavedati dejstva, da ko enkrat pademo na dno lestve, se veliko težje povzpnemo nazaj na vrh. če se to zgodi našemu otroku, je dobro vedeti, kako mu lahko pomagamo. (V nadaljevanju)

Kar pomislimo sami na kakšen tak dogodek v otroštvu, ki nas je privedel do ‘ugasnjenosti’. Sama lahko povem izkušnjo, ko sem v tretjem razredu osnovne šole, pri branju berila vprašala, kaj pomeni beseda ‘kolešček’ v nekem določenem kontekstu. Cel razred se mi je začel smejati. To sem občutila kot občutek grožnje (ne varnosti) in sem se zaprla vase (nisem se kregala s sošolci ali zbežala iz razreda). Posledično sem imela celo življenje strah kaj javno vprašati, da ne bi doživela enakega ali podobnega odziva, raje ‘sem se utišala’..

Tudi na odrasle imajo lahko maske na drugih ljudeh ali sebi enak efekt. Le da imamo odrasli že razvit živčni sistem, kar pa žal ne pomeni, da smo ‘imuni’ na spremembe na slabše. Pri odraslih ni problem le v nošenju mask, ampak v celotni situaciji pandemije, ki nam ustvarja tri ključne dejavnike za pojav kroničnega STRESA, (stres pa vemo, da vodi v različna bolezenska stanja in deregulacijo živčnega sistema.) Torej te tri dejavniki so: 

1. Pomanjkanje informacij
2. Nepredvidljivost
3. Pomanjkanje nadzora nad situacijo

Dr. Steven Porges navaja socialno interakcijo (‘social engagement’) in ko-regulacijo (‘co-regulation) naših živčnih sistemov (med ljudmi) kot temelj dobrega razvoja ventralnega vagusa, ki je pogoj za naše zdravje tako kognitivno kot telesno. 

Torej ključni pogoj za preživetje in razvoj otroka je povezovanje z osebami, ki imajo reguliran (uravnovešen) vagusni živec oziroma avtonomni živčni sistem. Sesalci se za razliko od plazilcev med seboj povezujemo in s pomočjo ko-regulacije uravnavamo/razvijamo naš živčni sistem, ki je pogoj za preživetje.

Zato se je na tem mestu tudi potrebno vprašati, kam pelje socialna izolacija?

Kako bomo starši zaščitili svoje otroke? Kakšna generacija bo zrasla iz njih, če ne bomo ničesar storili?

Kakšen svet jim bomo s tem pustili za sabo?

Tudi ne-ukrepanje je vrsta ukrepanja. Odločitev in moč je na naši strani.

Več o vagusnem živcu in polivagusni teoriji si lahko preberete v enem izmed naših predhodnih blogov z naslovom Je za vse kriv vagusni živec? Trenirajmo svoj avtonomni živčni sistem, ne samo mišic, kjer najdete tudi brezplačno vajo za resetiranje vagusnega živca.

Kako si lahko pomagamo v teh časih (starši otrokom)?

1. Ko je le možno, se čim več družimo in pogovarjajmo s svojimi otroki.(zraven sodi tudi poljubljanje, objemanje, nežna intonacija glasu, nasmeh na obrazu..)
2. Skupaj pojmo pesmi, kajti petje pomaga ustvarjati boljši tonus (ventralnega) vagusnega živca
3. Če je možno, naj ima otrok (družina) psa oziroma drugega sesalca.
4. Pustimo vrtčevskim otrokom in prvošolčkom (če je potrebno) njihove ninice s seboj.
5. Skušajmo zmanjšati druge stresorje v njihovem življenju.
6. Narišimo nasmeh na masko (če jo že moramo nositi).
7. Ustvarjajmo video klice s sorodniki/prijatelji, s katerimi se ne moremo srečati.
8. Ne pozabimo na skupna kosila/večerje z zdravo prehrano in sprehode v naravi, na svežem zraku in soncu.
9. Vzgojitelji in učitelji naj ne nosijo mask (niti pod brado).
10. Če že moramo nositi masko v dani situaciji (npr družina), se igrajmo igrico, da otrok ugane, katera oseba se pod masko smeji (to naj razbere iz oči).
11. Če nosimo masko, ne nosimo hkrati še sončnih očal in bolj poudarjeno komunicirajmo z očmi ali intonacijo glasu, lahko tudi s telesno držo. (slaba sključena drža je tipična za dorzalni vagus). Sočloveka oziroma otroka večkrat vprašajmo, kako je, kako se počuti.
12. Ples (VIDEO)
13. Spanje v istem prostoru lahko pomaga uravnovesiti (‘ko-regulirati’) vagusni živec.
14. Najstniki lahko izvajajo tudi vaje za odrasle (beri v nadaljevanju).
15. Vabljeni, da napišete tudi vaše predloge spodaj v polju za komentiranje!

Kako starši lahko pomagamo sami sebi?

Če trpimo stres, napade tesnobe, panike, ankisoznost, depresijo, težave z dihanjem, motnje v razpoloženju, brezup, zakrčeno telo, palpitacije, bolečine po telesu, pogosto zbolevate, pomeni da naše telo (živčni sistem) reagira (kronično) bodisi s prevlado simpatikusa ali dorzalnega vagusa.

Dobro je, da starši znamo poskrbeti zase, da smo čim bolj zdravi in uravnovešeni, kar se posledično odraža (ko-regulacija) tudi na otrocih.

Za vas imam dobro novico, saj sem ravno sredi priprav čisto novega programa vaj za uravnovešanje vagusnega živca oziroma program vaj za naše telo (avtonomno živčevje), da postane (bolj) odporno na stres! (Izide do 31.10.2021 – do takrat si ga lahko zagotovite v predprodaji po polovični ceni!)

Ko bo program na voljo (september 2021), bo na voljo nekaj dni brezplačno. Če se želite naročiti na brezplačen ogled tega edinstvenega programa, ki je rezultat večletnih raziskav dihanja, variabile srčnega utripa in vagusnega živca, potem se prijavite s klikom na spodnji gumb.

Še bolj bom vesela, če napišete spodaj v komentar, kaj si najbolj želite v tem programu oziroma, kakšni so vaši predlogi za pomoč otrokom in njihovim staršem (učiteljem, vzgojiteljem) v teh turbulentnih časih!

Povzetek

Novodobni turbulentni časi prinašajo velike spremembe oziroma posledice na psihično in fizično stanje ne samo nas odraslih, ampak tudi naših otrok. Le ti so veliko bolj ranljivi od nas, saj se še razvijajo in nimajo veliko besede pri tem, kaj se z njimi (in v njih) dogaja. Dobro je, da se starši zavedamo morebitnih škodljivih vplivov aktualnih ukrepov in da znamo pri tem (glede na dane razmere) otroku (in sebi) čim bolj pomagati. Znanje osvobaja.

Ključne besede tega zapisa so: #varnost #občutekvarnosti #socialnapovezanost #družbenapovezanost #koregulacija #avtonomniživčnisistem #vagusniživec #ventralnivagus #dorzalnivagus #polivagusnateorija

Torej po principu Polivagusne teorije, potrebuje otrok za dober razvoj svojega avtonomnega živčnega sistema (ki mora znati navigirati med aktivacijo simpatikusa in dorzalnega – primitivnega (‘shut down’) vagusa) čim več ‘sporočil varnosti’ iz okolice. Ker se naš telesni živčni sistem regulira preko živčnih sistemov bližnjih (‘ko-regulacija’), potrebuje otrok brati ta sporočila iz obrazne mimike in skozi ton glasu ljudi, ki so prisotni v njegovem življenju. Če si zakrivamo obraz, hote ali nehote, ta sporočila preoblikujemo v sporočila ‘ne-varnosti’ s tem pa pri otroku spodbujamo prevlado primitivnega – dorzalnega vagusa (‘shut down’), kar ima lahko neželene posledice na njegov kognitivni in fiziološki razvoj ter življenje.

Rešitev vidim v tem, da starši (oziroma vzgojitelji, učitelji) skušamo kompenzirazi z ‘načrtnim’ dodajanjem ‘varnostnih sporočil (‘cues of safety’) v otrokovo vsakdanje življenje in da ob tem poskrbimo za lastno uravnovešenost živčnega sistema (dihalne vaje, gibanje in še mnogo več).

Simbolično drevo avtonomnega živčnega sistema in lestvica od dorzalnega do ventralnega vagusa (od spodaj navzgor).

VIRI:

1. Stanley Rosenberg, Accessing the Healing Power of the Vagus Nerve, (California: North Atlantic Books, 2017), 37.
2. Vince, Gaia. “Hacking the Nervous System to Heal the Body.” Discover Magazine, May 2015
3. Breit, Sigrid, et al. ‘Vagus Nerve as Modulator of the Brain-Gut Axis in Psychiatric and Inflammatory Disorders’, Frontiers in Psychiatry, 13 March 2018.
4. Dr. Stephen Porges – Human nature and early experience
5. Stanley Rosenberg, Accessing the Healing Power of the Vagus Nerve, (California: North Atlantic Books, 2017)
6. Dana, Deb, “The Polyvagal Theory in Therapy,” (New York: W.W. Norton & Company, Inc., 2018)
7. Porges, Stephen, “The Pocket Guide to the Polyvagal Theory,” (New York: W. W. Norton & Company
8. Polyvagal theory Background & Criticism

Naroči se na brezplačni vpogled v nov program Stres & Vagus, ki bo na voljo septembra 2021!