Oznaka: strah

Posted on by — Leave a comment

Anksioznost in kronični stres pri otrocih in odraslih – Je vzrok v ne-integriranem Morojevem refleksu?

Se tudi vam dogaja, da se kar brez razloga nekaj ustrašite oziroma brez nekega dejanske nevarnosti? Da imate nenehno prisoten nek ‘podzavestni’ strah? Da ste pod stresom tudi ko ni konkretnega razloga za to? Se to dogaja tudi vašim otrokom? Kar naenkrat jih začne boleti glava ali trebuh? Tisti dan nočejo v šolo ali na dejavnosti?

Zelo pogosto je lahko razlog ‘nerazvit’ oziroma ‘ne-izzveneli’ primitivni refleks, s katerim se rodimo..

Da novorojenček preživi, ga ščitijo številni  refleksi (primarni). Refleksi so nezavedni gibi, ki jih upravlja hrbtenjača ali možgansko deblo, da tako zaobidejo možgane, ki v tej fazi še niso dovolj razviti. Te refleksi nam omogočajo, da se prebijemo skozi porodni kanal, da naredimo prvi vdih, da se prisesamo k materi na dojko, da se je oprimemo, če bi nemara lahko padli, da stegnemo roke pred seboj, če se ustrašimo ali nam glava pade za telo ipd.

Kmalu (nekaj mesecev) po porodu oziroma do enega leta naj bi ti refleksi ‘izzveneli’ in sicer tako, da bi se razvili (skladno z razvojem možganov) v bolj napredne reflekse dinamične drže, ki nam pomagajo preko obračanja, plazenja bočnega seda in drugih razvojnih mejnikov do pokončne drže in bipedalnega gibanja.

Eden najpomembnejših primarnih refleksov je morojev refleks. Ta refleks se razvije že v maternici, v prvem tromesečju. Ko se ta refleks aktivira, se otrok iztegne nazaj (glej spodnji prikaz). Ta refleks mu pomaga narediti prvi dih.


Morojev refleks

V tej fazi razvoja (0-4 mesecev po porodu) dojenček še nima razvitih ‘razmišljujočih’ možganov, s pomočjo katerih bi se odzival. Odziva se refleksno s pomočjo primitivnih možganov (limbičnih), ki so zadolženi za preživetje.

Gre za razvoj simpatičnega živčevja – boj ali beg. Torej za razvoj stresnega odziva telesa, ki ga lahko primerjamo s pritiskanjem na pedalo za gas. Ko se refleks sproži, se v telesu sprostijo stresni hormoni, mišice se napnejo (zategnejo), srčni utrip se poveča, število vdihov na minuto se poveča.. telo se pripravi na boj ali beg.

Opomba: To ni edini refleks, ki je povezan s strahom in anksioznostjo. Omeniti moramo tudi refleks imenovan strah in paraliza. Za njega je značilen odgovor (refleks) telesa, da ‘zamrzne’ – in se s tem zaščiti. V kolikor vam je poznana polivagusna teorija od dr. Stephena Porgesa, potem boste razumeli, da gre za aktivacijo dorzalnega (‘plazilskega’) dela vagusnega živca. O tem smo več pisali v člankih O vagusnem živcu (naš najbolj bran članek) in v članku Zaščitne maske, otroci in vagusni živec.

Preveč pritiskanja na pedalo za gas vodi v izgorelost.

Če se stvari razvijajo kot bi se morale, potem se ta refleks začne uravnovešati s parasimpatičnim živčevjem (‘počivaj & prebavljaj & dihaj) in ‘gas pedalo’ dobi tudi ‘zavorni sistem’. Pri tem je pomembno, da enakomerno razvijamo levo in desno možgansko hemisfero.


Vir Youtube webinar ‘The brain and anxiety‘.

Usklajeno delovanje med levo in desno hemisfero je ključno. Ne-integrirani primarni refleksi lahko povzročijo, da se ena ali druga hemisfera ne razvijeta optimalno oziroma, da je prizadeto njuno povezovanje, kar se navzven zlahka manifestira v obliki anksioznosti.

Če se v življenju odzivamo primarno čustveno in ne razumsko, potem v nas še vedno vlada ta prvinski refleks.

Kaj se zgodi z otrokom, ki ni uspel integrirati tega refleksa?

Takšni otroci po navadi delujejo pod okriljem kroničnega stresa. To pomeni, da njihovi možgani nenehno podrobno skenirajo okolico, če se kje nahaja potencialna nevarnost. iz tega razloga so lahko:

  • hiperaktivni (ali hipo)
  • imajo motnje pozornosti
  • hitro menjajo razpoloženje
  • imajo moteno senzorično procesiranje
  • slabo slušno diskriminacijo
  • slabšo vidno diskriminacijo
  • anksioznost
  • agresivnost
  • nihanje razpoloženja
  • ali preplašenost in zaprtost
  • občutljivost na dotik
  • ali iskanje dotikov in pozornosti
  • težave z ravnotežjem
  • fobije, panične napade
  • probleme z imunskim sistemom
  • težave z branjem črnega tiska na beli podlagi
  • slabost v avtu
  • nizka samopodoba
  • težko se odločijo
  • močenje postelje ponoči

Morojev refleks se lahko aktivira tudi ponoči, v spanju in nas (ali dojenčka, otroka) prebuja!

Otrok, ki ne integrira morojevega refleksa ne more optimalno razvijati možganov. Del možganov ostaja ‘zaklenjen’ na tej primitivni stopnji preživetvenega mehanizma, ki deluje non stop, izčrpava telo in onemogoče razvoj kompleksnejših povezav v možganih.

Ker je morojev refleks direktno povezan z vestibularnim sistemom (sistemom za ravnotežje), imamo lahko težave z gibanjem. Pogosto se to vidi navzven kot slaba motorika, slabo ravnotežje, otrok je ‘štorast’.

Stresni odziv telesa pa je tudi direktno povezan z imunskim sistemom oziroma ga inhibira. zato se lahko pojavljajo pogosta vnetja, alergije, občutljivost na hrano, astma, dihanje skozi usta.. 

Je to tudi prvi korak h diabetesu?

Zakaj se morojev refleks ne integrira?

Vzroki so lahko travmatični porod (dolgotrajen porod, prezgodnji porod, pritisk na fundus maternice, neustrezna lega ploda – ker mu pritiska na možgansko deblo, vakuum, carski rez, ovita plodovnica, placenta previa, fetalni distres, prenošenost, sevanje v nosečnosti, velik stres v nosečnosti, nizka telesna teža ob rojstvu, zlatenica, ki vztraja) in celo asimetričnost materine medenice/ drže, brazgotine v predelu trebuha.. določena travma po porodu, ki vpliva na dojenčka, težave z dojenjem v prvih 6ih mesecih, visoka vročina ali vročinski krči v prvih 18ih mesecih, otrok shodi šele pri 18ih mesecih ali več, dojenček večinoma nošen v lupinicah, ležalnikih ipd.

Zato je zelo pomembno, da mama že v nosečnosti kar se da najbolje poskrbi za čim bolj ustrezno lego ploda (KAKO?)

Že integrirani refleks se lahko tudi vrne kadarkoli v življenju!

Določeni travmatski dogodki lahko ponovno aktivirajo morojev refleks. Eden takšnih dogodkov je lahko tudi porod. To pomeni, da mama začne od poroda dalje doživljati strahove, anksioznost oziroma se jI nenehno vklaplja stresni odziv telesa, čeprav ni prisotnih konkretnih vzrokov oziroma nevarnosti.

Kdaj otrok začne kritično razmišljat in integrirat ‘razmišljujoči’ del možganov?

Prefrontalni korteks se razvije do osmega leta. Do takrat otrok ne more razumsko razmišljat in reagirat. Prefrontalni korteks inhibira limbični del možganov (primitivni, ki deluje na osnovi emocij). S tem ko razvije prefrontalni korteks, začne upravljati s simpatičnim odzivanjem telesa (boj ali beg) saj ga lahko upravlja preko parasimpatičnega živčevja (počivaj, prebavljaj, dihaj). Pri tem igra veliko vlogo motorni korteks, ki je povezan z gibanjem.

Zato moramo pri otrocih spodbujati gibanje! Čim več gibanja! Poleg tega zelo pomaga, če masiramo stopala (babinski refleks), če masiramo tudi dlani (prijemalni refleks), otroka božamo vzdolž hrbtenice (spinal galant refleks) in delamo vaje za leno oko!

Naložite si brezplačni video s klikom na spodnji gumb!

Kaj še lahko storimo?

“A coordinated body is a coordinated brain.” (Koordinirano ‘uglašeno’ telo predstavlja koordinirane možgane.)

Še največ kar lahko storimo na vsakodnevni ravni je, da poskrbimo za motoriko, torej gibanje. Gibanje ustvarja največ novih povezav v možganih in jih nadgrajuje, sploh različni načini gibanja. (Gibanje je lahko celo žvečenje čigumija in ne boste verjeli, da lahko pomirja živčni sistem.) Anksioznost živi v vestibularnem sistemu!

Zelo zaželeno je, da otroku ali tudi odraslemu dovajamo dovolj ustreznih senzoričnih imputov (vnosov) bodisi v obliki zvoka, vida, vonja (aromaterapija!), pozitivnih afirmacij..

Za otroke je ključnega pomena, kako uravnan živčni sistem imajo njegovi starši, saj ga nehote (podzavestno) kopirajo (‘nerv mirroring’). Če smo starši anksiozni in nervozni, bodo tudi naši otroci. Starši lahko zelo veliko naredijo že samo s tem, da doma ugasnejo televizijo, predvsem novice. Današnje novice ne prinašajo nikoli nič dobrega in kot take deregulirajo naš živčni sistem. Tega nam ni treba.

Šele ko se možgani spet počutijo varne, se lahko naučijo novih kompleksnejših nevroloških povezav, kar pomeni da se refleks integrira.

To dosežemo s posebnimi vajami, največkrat poznanimi pod kratico MNRI. Namen teh vaj je, da zavestno treniramo nov vzorec v možganih, ki sčasoma povozi starega. To pa so lepote nevroplastičnosti naših možganov, o kateri smo vam že pripravili brezplačno trilogijo videov.

Več o vajah (in testiranju) vam bomo pripravili v enem izmed naslednjih zapisov (bodite prijavljeni na mailing listo)!

Danes pa si lahko naročite video, kjer vam pokažemo, kaj lahko za otroka naredite na dnevni ravni s stimulacijo stopal, dlani in oči! Samo 5 minut na dan! (Video vsebino vam pošljemo v roku 24 ur. Video NI direktno vezan na Morojev refleks.)

Posted on by — Leave a comment

Mraz, moj rešitelj – Ali kako sem premagala strah in se soočila z ledeno mrzlo vodo?

 

Treba se je premakniti iz cone udobja.

 

Zakaj iz cone udobja? Saj nam ni ravno lahko v življenju, ko moramo vsak dan trdo delati, da preživimo, zraven pa še skrbeti in vzgajati svoje otroke. Je to cona udobja?

 

Naš sodoben način življenja, preveč dela, preveč skrbi, strahov, tudi toksinov iz okolja, premalo kvalitetne hrane, spanja ipd.. nam povzroča stres, natančneje dolgoročni oziroma kronični stres. Kronični stres pa ustvarja v telesu pogoje za razvoj in zagon (katerihkoli) bolezni, psihično in fizično izgorelost ter bolečine.

 

To ni način življenja, ki so ga poznali naši predniki, ki so živeli v sožitju z naravo – lovci in nabiralci. Oni so poznali večinoma le kratkoročni stres (saj drugače ne bi preživeli kot vrsta). To pa je bistvena razlika.

 

Zakaj je kratkoročni stres drugačen od dolgotrajnega?

 

Kratkoročni stres že po svoji definiciji pomeni, da traja kratek čas. Na primer kratkotrajna izpostavitev ekstremnemu mrazu, kratkotrajna izpostavitev vročini, kratkotrajna izpostavitev lakoti.. ipd. Ko pride stresor, naše telo sicer ne ve ali bo trajal dolgoročno ali kratkoročno. Vedno se obnaša tako, kot da bo trajal. 

 

Naše telo oziroma naš živčni sistem (‘prevodno električno vezje v telesu’) vedno deluje tako, da nas ohranja žive (preživetje). Zato v stresni situaciji naredi vse, da nas naredi močnejše, da bi lahko preživeli, kljub mrazu ali vročini ali lakoti. Zato spremeni biokemijo v telesu, sprosti določene hormone (adrenalin, kortizol) in resetira imunski sistem. V takšni situaciji lahko telo celo poje svoje lastne slabe celice (izloči šibke vojake), čemur rečemo avtofagija in aktivira lastne matične celice. 

 

Ko stres mine in če ni trajal predolgo, smo dobili boljšo verzijo, nadgradnjo lastnega telesa! 

 

Če pa stres traja predolgo, to pomeni, da je  telo (in vsaka njegova celica) ves čas v stanju preživetja (‘boj ali beg’), kar pomeni, da istočasno ne more biti v stanju ‘počitek, čiščenje in razvoj’. Če telo ne zmore izločati strupov in slabih celic (okoli 5 milijard dnevno!), tudi ne more ustvarjati novih in zdravih. 

 

Sčasoma imamo vedno več slabih celic in toksinov, ki jih telo poskuša ‘počistiti’ z vnetnim procesom. Tukaj pa nastaja oksidativni stres in prosti radikali, ki se vežejo tudi na popolnoma zdrava tkiva!

 

Tako se kar naenkrat znajdemo v začaranem krogu izgorelosti, slabega počutja ali ponavljajočih se bolezni!

 

Točno to se je zgodilo tudi meni!

 

Kljub zdravi prehrani, spanju (no, o spanju bi lahko debatirali – in to z mojima otrokoma 🙂 ), gibanju, se mi je začelo dogajati, da sem zbolevala kot po tekočem traku.. To ni ravno ‘praktično’, če si mati samohranilka dveh otrok in samozaposlena!

 

O tem sem že pisala v blogu’ Nikoli več ne bom zbolela!

 

V tem zapisu pa vam želim sporočiti, kako sem dejansko uspela nadgraditi moje ukrepe (dihalne vaje in mrzel tuš) ter narediti korak iz cone udobja in se opogumiti za moj prvi potop v ledeno mrzlo vodo (3 stopinje celzija)!

 

V spodnjem videu vabljeni k ogledu mojega prvega potopa in ekskluzivnega intervjuja z legendarnim Emilom Ledenkom! V videu najdete tudi pojasnila, kaj točno se dogaja med ledenim potopom v našem telesu in zakaj je to dobro, koliko časa potrebujemo, da opazimo spremembe na sebi in telesu, kako se sploh lotimo potopov, kako sami reguliramo svoj imunski sistem, pomen dihanja in še in še..! <3

 

 

 

Zakaj mrzla voda??

 

Že nekaj časa spremljam Wima Hofa.  Za tiste, ki ne poznate Wima Hofa (več sicer v videu zgoraj), gre za človeka, ki se je spopadel s svojo največjo bolečine (smrt oziroma samomor žene, matere njunih štririH majhnih otrok) z mrzlo vodo, dihalnimi tehnikami in posebno naravnanostjo uma (kar so tri stebri njegove metode WHM) za katero obstaja znanstvena podlaga, da zmanjšuje vnetje v telesu, uravnava avtonomni živčni sistem, vagusni živec, resetira umski sistem in celo odpravlja depresijo.

 

Sprva me je odbila njegova tehnika dihanja (‘agresivna’ hiperventilacije skozi usta).. in sem knjigo odložila za kako leto.. da je želja oziroma potreba dozorela.. moje telo pa vmes žal izgorevalo.

 

Potem sem se vseeno lotila WHM dihalne tehnike, ampak na malce manj ‘agresiven’ način, upoštevajoč doprinos Buteyko oziroma Oxygen Advantage metode (umirjeno dihanje skozi nos)  in se končno spravila pod mrzel tuš. 

 

Že to se je takoj poznalo na počutju in zdravju!

 

Vmes sem tudi ustvarila čudovit program STRES & VAGUS, ki združuje metodo in še mnoge druge.

 

Ampak, nekaj mi ni dalo miru, na Youtubu sem še naprej  gledala ledene potope Wima Hofa in njegovih privržencev. Celo na FB so se mi začele pojavljati objave slovenskih praktikantov te metode, ki so premagali strah in se potapljali v ledeni vodi. No, poznam tudi nekatere, ki jih sploh ni bilo strah ledeno mrzle vode, niti prvič!

 

Nato mi je stranka oziroma prijatelj predlagal, da se povežem z Emilom Ledenkom, ki se profesionalno ukvarja s potopi v ledeno mrzli vodi, kjer je tudi sam opravil delavnico in se začel potapljati, čeprav je tako zmrzljiv, da ima še v pancerjih nameščeno gretje!

 

Takrat sem si rekla, če zmore on..!!

 

Še isti dan sem pogooglala Ledenka, prebrala njegovo navdihujočo življenjsko zgodbo in začutila, da se tukaj nadaljuje moja pot. Ledenku sem takoj pisala in mu zaupala svojo zgodbo ter željo potopa. Kar določila sva termin za intervju in še enega za ledeni potop.

 

 Zdaj gre pa zares!

 

Bolj se je približeval dan potopa, bolj me je bilo strah! Kako bom to zmogla? Kako se bom na mrazu slekla, če imam še v segreti hiši vedno mrzle roke in me kar naprej zebe? In kako za vraga bom šla potem še v ledeno mrzlo vodo, če imam še poleti na morju problem, če je voda malce hladnejša??

 

Dva dni do potopa..

 

Zvečer ne morem zaspati! Mislim mi non stop uhajajo k mrazu! Kako bom zmogla? Kaj če se bom začela v vodi nekontrolirano trest? Kaj če se mi kaj zgodi (to so me strašili ljudje okoli mene, ki ne poznajo dejstev)? Kaj če.. Kaj če.. Pišem sms Ledenku, če mi lahko karkoli pove, da me pomiri.. “Vse je v glavi – ne v vodi” je rekel. Hmm.. Res je.. Že sama sem ugotovila, kakšno moč imajo naše misli. Celo merila sem njihov negativni vpliv na avtonomni živčni sistem  z variabilo srčnega utripa, ko sem raziskovala to področje za svoj novi program!

 

Vseeno tisto noč nisem kaj prida spala. Zato se je strah samo še potenciral! Kot da bi me zajela velika kotaleča snežna kepa..

 

Tako pa ne bo šlo, sem si rekla. Če še eno noč ne bom spala, bom prišla na potop kot razvalina in vprašanje, če bo telo zmoglo prenesti še ekstremni mraz.

 

En dan pred potopom..

 

Vrag je vzel šalo in morala sem najti način, da odmislim negativne misli in vse strahove ter se umirim. Vedela sem, da je to že del moje preizkušnje. Soočenje s strahom. Soočenje na način, da mu odvzamem moč. 

 

Spomnila sem se, kako me je včasih tako strah v življenju, pa si ne znam pomagat. Na primer kadar je mala hčerkica ponoči zakuhala z vročino tudi nad 40 in se ni pustila hladit ali vzeti sredstva za zniževanje temperature,  jaz pa sem bila sama z dvema majhnima otrokoma in me je bilo v takšni situaciji tako strah.. da me je že sam strah skoraj ohromil in mi ni pustil spati.

 

Vedela sem, da potrebujem ‘zdravilo’ za tak strah.

 

Naučiti se, kako izničiti pomen strahu ali negativnih misli v glavi. Ker nihče drug tega ne bo mogel storiti namesto nas. 

 

Zato sem si tisti dan zapisala na papir sledeče misli:

  1. Vse je v glavi – ne v vodi.
  2. Če mislimo, da zmoremo, imamo prav in če mislimo, da ne zmoremo, imamo tudi prav.(Zapisal Wim Hof v knjigi)
  3. Nič se mi ne bo zgodilo, saj bom pod nadzorom izkušenega praktikanta metode.
  4. To moram storiti za svoje zdravje in za svoje otroke, da jima bom še naprej lahko kos in dobra mama
  5. Ne mislim več na mraz. Če pomislim, ne analiziram, te misli samo pometem v en koš.
  6. Z mrazom se bom soočala samo na licu mesta. nič prej.
  7. Če drugi zmorejo, zakaj jaz ne bi?
  8. Če tega ne naredim zdaj, ne bom nikoli.
  9. Trik je v dihanju!
  10. Če sem rodila, bom zmogla tudi to!
  11. Jaz imam v lasti svoje misli – ne one mene.
  12. To moram storiti tudi za druge ljudi. Čim več ljudi mora izvedeti za to metodo. Moram pripraviti prispevek o tem!

 

Ko sem se zvečer ulegla v posteljo, sem kot je navada, naredila najprej dihalne vaje za umirjanje, a vseeno nisem mogla takoj zaspati. V mislih sem ponovila zgoraj naštete točke, potem pa vse odmislila, kar ni bilo lahko. Ampak sem uspela! In točno to se v bistvu dogaja v ledeni vodi. Ne moreš razmišljati o ničemer, razen o dihanju! 

 

Nato sem uspela zaspati in spati do jutra! Že to je bil zame velik dosežek!

 

Bila sem ponosna sama nase, da sem prvič v življenju se uspela soočiti s takim strahom in mu odvzeti moč! “Strah je znotraj votel, zunaj pa ga nič ni” – mi je govorila že mama v otroštvu.

 

In napočil je trenutek..

 

Odpeljala sem se do izvira Kamniške Bistrice, kjer smo se srečali Emil Ledenko in njegova skupina ‘veteranov’ mrzlih potopov. (Opomba: Praviloma mora vsak novinec najprej opraviti štiri urno delavnico, ampak jaz sem že obvladala dihalne vaje in vso teorijo).

 

Kljub mrazu, me je takoj pogrel objem vseh udeleženih. Neverjetno, kako pristno je lahko vzdušje, kjer se srečajo enako misleči, ki so povezani z naravo in samim seboj! Počutila sem se kot del plemena, družine, ki jo povezujejo enaka načela.

 

Pristni in topli objemi udeležencev
Topla dobrodošlica vseh vsem.

 

 

Potop je v bistvu ritual. Vse se je odvijalo umirjeno in tiho. Meditacija z gongom, dihalne vaje.. in potem miren odhod v vodo, kot da ni nič.

 

 


Ritual meditacije z gongom in posebne dihalne tehnike pred potopom.

 

Mimogrede, ali veste, da je lažje iti v mrzlo vodo pozimi, kot poleti, ko je večna temperaturna razlika med vodo in zrakom (velja za Izvir KB)?

 

Ko smo začeli korakati proti vodi, sem si mislila, zdaj gre pa zares. Trudila sem se ohranjati mirno kri, čeprav mi je srce razbijalo. Pomirjala me je umirjenost vseh ostalih in stik z naravo. Še vedno sem v mislih odganjala misli o mrazu. Bolj smo se bližali ledeni vodi, bolj sem si v glavi ponavljala “Vse je v glavi – ne v vodi’. Zmoreš, če hočeš. Ne daj mrazu definicije. Samo opazuj ga. 

 

In sem neustrašno zakorakala v mrzlo vodo, takoj za Ledenkom. Tako ali tako sem pričakovala ‘najhujše’. Začutila sem hlad, ampak se nisem ustavljala. ‘Zmorem’. Uspeva mi!’ ‘Sploh ni tako grozno’. Mirno sem dihala, le bolj globoko. Ena, dva tri in že sem bila do vratu pod vodo. Zrla sem Ledenku v oči in posnemala njegovo dihanje. Odobravajoče mi je brez besed prikimaval z očmi, češ bravo, tako je v redu, kar tako naprej. 

 


Miren odhod v 3 stopinje mrzlo reko.

 

Sto odstotno sem se koncentrirala na dihanje in čakala tistih prvih trideset sekund, ko telo protrebuje, da se prilagodi – pošlje toplo kri v trup in ga zaščiti s’ toplim oklepom’.

 

Dobesedno mrazu nisem dovolila, da mi ‘pride do kosti’. Čutila sem ga v obliki ‘velikega vodnega oklepa, z majhnimi konicami’, ki mi je ovil telo. Ni me zeblo in nisem se tresla. Prav tako sem izgubila občutek za čas. Vem da pod mrzlim tušem komaj zdržim 2- 4 minute. Tukaj pa je minilo kar 6 minut in pol, jaz pa sem mislila, da je komaj minila minuta ali dve. 

 


Kontrolirano, umirjeno dihanje je ključ za uspešen potop. V ledeno mrzli vodi ne moremo razmišljat ničesar drugega. (Ledenko in jaz)

 

Ko sem se začela premikati proti ‘kopnem’, sem začela čutiti drevenenje udov, malce mravljinčenja. Ko sem izstopila iz vode me ni popolnoma nič zeblo. 

 

Občutek je bil zmagovalen! Uspelo mi je! In počutje je bilo odlično!

 


Zmagovalni občutek po prvem ledenem potopu!

 

Podobno sem se počutila le po porodih! 

 

Če sem do takrat trdila, da sem se ponovno rodila z mojim prvim otrokom, ko sem na isti dan opravila triurni mednarodni izpit za osebnega trenerja  in čez nekaj uric rodila.. lahko sedaj trdim, da sem se drugič ponovno rodila – in sicer v boljšo verzijo same sebe, verzijo ki zna biti kos strahovom in stresu!

 

Končno razumem, zakaj je mraz naš učitelj. Končno razumem, kaj pomeni, premakniti se iz cone udobja. Končno razumem, kako močno potrebujemo kratkoročni pozitiven stres, da lahko prekinemo kroničnega. Končno razumem, kako z dihanjem uravnavamo svoj živčni sistem (in tudi imunski). Končno res razumem in verjamem, kakšno moč imajo naše misli!

 

Ko sem lani pozimi opazovala določene ljudi, ki so se slikali v ledeno mrzli vodi, sem jih globoko občudovala, a hkrati verjela, da pač ni vsak za vse in da jaz tega ne bi nikoli zmogla. Nekako sem jim zavidala ta pogum in si zraven govorila, saj ne rabim tega.

 

Šele, ko sem prebrala knjigo Wima Hofa in pogledala skoraj vse, kar sem našla o njem na Youtubu, sem se začela spraševat.. Kaj pa če zmorem tudi jaz? Kaj pa če je mraz tisti manjkajoči člen mojega življenja, zaradi katerega moje telo ne zmore ohranjati homeostaze? Zakaj bi se prikrajšala česa tako zdravilnega, tako naravnega in tako brezplačnega? Zakaj se pri svojem zdravju ne bi zanesla na svoje telo? Očitno je, da mi nihče drug ne zna pomagat. Mogoče pa dejansko sama (nehote) oviram svoje telo, da ohranja zdravje?

 

Če sem še do pretkratkim mislila, da je nemogoče najti vsak dan čas (in voljo) za dihalne vaje in mrzel tuš, sem se nekega dne (ko sem že četrtič zbolela zaporedoma) odločila, danes začnem s svojo novo življenjsko rutino. Zdaj gre dejansko za preživetje! Ni več izgovorov. Kdor nima časa za zdravje, ga bo imel pa za bolezen. In to veliko več časa n še denarja! 

 

In sem začela. In to z velikim veseljem. Že prvi dan sem se bolje počutila! Brez problema sem spremenila svojo rutino tako, da sem dodala dihalne vaje (in protokol, ki ga učim v programu STRES & VAGUS). Konec koncev, ne morem drugih učiti nekaj, kar ne prakticiram tudi sama!

 

Še danes redno izvajam vse vaje. In tako mislim tudi nadaljevati. To je privilegij. Imeti vse to znanje in ga uporabljati v praksi. Tega znanja, čeprav ima znanstveno podlago, žal ne učijo v šolah. (Če bi ga, morda danes ne bi bili v svetovni situaciji, kot smo).

 

Ne, ni mi škoda časa. Zdaj končno razumem, kaj potrebuje moje telo. In ni pogojev, da bi ga prikrajšala tako preprostih, a učinkovitih tehnik.

 

Ne gre ‘samo’ za mraz. Izkušnja z ekstremnim mrazom je prispodoba za vse težke izkušnje, s katerimi se srečujemo v življenju – z ali brez posledic na zdravju. Če smo sposobni premagati mraz, smo sposobni premagati tudi marsikaj drugega. To je trening avtonomnega živčevja (z vagusnim živcem na čelu), To je trening uma. To je trening imunskega sistema. Ni boljšega (in lažjega) načina. Mraz je naš najboljši trener.

 

Dandanes se vse preveč zatekamo po pomoč k raznim farmacevtskim sredstvom (ki nikoli ne odpravijo dejanskega vzroka težav, ampak delujejo, če sploh, le na simptome ter povzročajo nove), zdravnikom, zdravilcem, raznim pripomočkom, dodatkom.. le malokdo pa se obrača na lastne vire za samopomoč, ki nam jih je mati narava vgradila ‘serijsko’.

 

Ta izkušnja mi ni dala zgolj nov pogled na življenje, ampak tudi nov pogled na ljudi, ki me (ali me več ne) obkrožajo. 

 

In kako zdaj dalje? 

 

Iti enkrat v mrzlo vodo ni dovolj, ni dovolj za spremembe oziroma trajne spremembe. Ledenko pravi vsaj ena oblika mrzle vode na dan – to je lahko mrzel tuš, kad napolnjena z mrzlo vodo in ledom, škaf mrzle vode na vrtu, mrzle reke ali jezera in celo sprehod v mrazu v kratkih hlačah ali ‘snežni angelček’.. 

 

In medtem, ko se svet ukvarja z majhnim nevidnim virusom, se jaz ukvarjam sama s sabo in svojim zdravjem. To je moj doprinos družbi. Moč naravnega imunskega sistema je bila, je in  bo vedno najvišji ultimativni standard zdravja. 

 

Ob tem bi se rada zahvalila Emilu Ledenku, prijateljici Marjani Žnidaršič, ki me je spodbujala in tudi mojima otrokoma, ki sta največji navdih za vse, kar počnem in jima želim biti dober zgled! (Že sedaj me želita posnemati in kar naprej govorita o ‘ledeno mrzli vodi’ 😉 ).

 

Posted on by — Leave a comment

Zaščitne maske, otroci in vagusni živec

Verjetno starši pogostokrat podvomimo v koristnost nošenja zaščitnih mask pred očmi otrok ali celo na njih. Ali dejansko opravičijo svoj namen, kot ga zagovarjajo vodilni, se sprašujemo. Veliko se je že govorilo vplivu mask na dihalni vzorec, na stresni odziv telesa, na spremenjeno biokemijo v telesu in na razvoj nezaželenih patogenov v njej.. nisem pa še zasledila, da bi se kdo poglobil na (negativen) vpliv nošenja maske na razvoj otrok oziroma na razvoj avtonomnega živčnega sistema, s poudarkom na vagusni živec, predvsem na tisto vejo, ki oživčuje obrazno mimiko, govor in sluh.

Za kaj gre? Kaj je vagusni živec?

Vagus je deseti možganski živec, ki izvira iz možganskega debla in potuje skozi obraz, vrat, pljuča, srce, trebušno prepono in trebuh, vključno z želodcem, vranico, črevesjem, jetri in ledvicami.(2) Vagus v latinščini pomeni “potepuh oziroma vandrovček”.  Vagusni živec je neločljivo povezan z razpoloženjem, imunskim odzivom, prebavo in srčnim utripom (3)


Vagusni živec oziroma živec ‘vandrovec’ in potek njegovih vej po telesu. Vir internet

V skladu s Polivagusno teorijo (Polyvagal theory, Stephen Porges, 1994)(1) ločimo dve veji vagusnega živca (‘poli’ pomeni ‘dvojen’). Prva se nahaja nad trebušno prepono* (glavna dihalna mišica, ki se nahaja pod pljuči in nad trebušnimi organi) in se imenuje ‘ventralni vagus’ (oziroma moderni ali socialni vagus, ki izvira iz ventralnega dela možganskega debla, natančneje iz nucleus ambiguus-a) , druga se nahaja pod njo in se imenuje ‘dorzalni vagus’ (oziroma primitivni vagus, ki izvira iz dorzalnega dela možganskega debla).

Bistvena razlika med obema je, da se je, evolucijsko gledano, najprej razvil dorzalni vagus (plazilski), nato pa, s pojavom sesalcev, kamor spada tudi človek, se je razvil ventralni vagus, ki je mieliziran (ima maščobno ovojnico, po kateri se signali prenašajo hitreje). Ventralni vagus je svojevrsten nevro-regulator (8, 4) možganskih živcev V, VIII, IX, XI, ki oživčujejo progaste mišica obraza in glave (vsi omenjeni izvirajo iz možganskega debla). Te mišice nam omogočajo obrazno mimiko, vid, sluh, požiranje (koordinacija z dihanjem) in vokalizacijo (različne intonacije glasu) ter hkrati prepoznavanje mimike obraza, glave in intonacijo glasu pri drugih ljudeh oziroma sesalcih. Zato se ta sistem imenuje sistem ‘socialne interakcije’, ki ga imamo samo sesalci, z namenom, da nam omogoča prepoznavati svet okoli nas (ljudi in situacije) v obliki sporočil ‘varno’ ali ‘nevarno’. Tovrstno ‘detektiranje’ našega avtonomnega živčevja se odvija v nas neprestano in poteka preko vagusa. Ventralni vagus je tisti ‘dvosmerni kabel’ tega sistema, ki takšna sporočila sprejema in na podlagi njih ‘ukrepa’ (na primer regulira bitje srca in dihanje). (Prav tako dorzalni vagus sprejema in oddaja sporočila ter tako omogoča komunikacijo med notranjimi organi in možgani ter obrtano.)


Delitev avtonomnega živčnega sistema na tri funkcionalne enote (za razliko od klasične delitve na simpatikus in parasimpatikus).  V skladu s Polivagusno teorijo se naš parasimpatični živčni sistem, katerega glavni živec je vagus, deli na ventralnega (nad prepono) in dorzalnega (pod prepono). Spodnji je evolucijsko starejši, zgornji pa se je razvil ob pojavu sesalcev in nam omogoča socialne interakcije (ki so ključne za preživetje.) VIR internet

Plazilci te sposobnosti (socialne interakcije) nimajo, zato je njihov najpogostejši odziv na zaznano nevarnost – da se delajo mrtve (‘shut down’) in s tem postanejo nezanimivi za predatorje, kar jim lahko omogoči preživetje.


Želva (plazilec), ki se skrije v svoj oklep  – aktivacija dorzalnega vagusa – ‘shut down’ preživetveni sistem

Moramo se zavedati, da je glavna naloga našega živčnega sistema PREŽIVETJE. Druga najpomembnejša naloga pa je rast in razvoj (‘to thrive’). Naš živčni sistem zato non stop zbira podatke iz okolice bodisi ‘VARNO’ ali ‘NEVARNO’.

Natančneje se naše avtonomno (nezavedno) živčevje deli na simpatičnega in parasimpatična. Prvega si lahko predstavljamo kot pedalo za gas in drugega kot pedalo zavore. Ko oba delujeta usklajeno, je naše telo v homeostazi, imunski sistem lahko deluje optimalno in telo lahko raste in se razvija (otroci) ali pa ‘se obnavlja’ (odrasli).

Če otrokov avtonomni živčni sistem (v razvoju) ne zaznava dovolj ‘znakov za varnost’ ali še hujše, če ob tem zaznava preveč ‘znakov za nevarnost’, ker bodisi videva na pol zakrite obraze bodisi ker zaznava strah staršev (o tem v nadaljevanju), potem se lahko razvijeta sledeča odziva:

  1. Boj ali beg (‘fight or flight’ – vodi ju simpatični del živčevja, ki omogoči hitro mobilizacijo telesa) – otrok postane razdražljiv, hiperaktiven, agresiven, napadalen..
  2. ‘Zamrznitev’ oziroma ‘ugasnjenost sistema’ (‘shut down – voden s strani dorzalnega ‘plazilskega’ vagusa, ki omogoči imobilizacijo telesa in s tem dvoje: 1. da kot plen nismo več zanimivi za plenilca, 2. da ne občutimo bolečine, če bi vseeno postali plen) – otrok postane pasiven.

Lestvica delovanja avtonomnega živčevja: Čisto na vrhu (delovanje ventralnega vagusa) omogoča dobro počutje, rast, razvoj in občutek varnosti. Ko se pojavi grožnja, se najprej odzove simpatični del avtonomnega živčevja, ki se želi boriti ali bežati. Če ta ne uspe odpraviti grožnje, pride na pomoč dorzalni vagus, ‘plazilski’ del našega parasimpatikusa, ki nam pomaga preživeti tako, da se pretvarjamo mrtve. Ventralni vagus je regulator oziroma inhibitor delovanja simpatikusa in dorzalnega vagusa.  (Tega plazilci nimajo). VIR internet

Mimogrede, novorojenčki, še posebej nedonošenčki stari manj kot 31 oziroma 32 tednov, še nimajo dokončno razvitega ventralnega vagusa, tega evolucijsko naprednejšega (mieleniziranega oziroma ovitega v ovojnico), ki ga potem razvijejo s pomočjo matere oziroma staršev skozi prijazno obrazno mimiko, poseben ‘materinski’ ton glasu, nežen dotik bližino, sesanje in požiranje. (Avtonomni živčni sistem se začne razvijati že v maternici, tam se razvije simpatikus, dorzalni vagus, ventralni pa le delno in se nato razvija še celih prvih 12 mesecev po rosjtvu.) To se kaže v njihovih težavah kot so  bradikardije (prenizek srčni utrip), apneah (kratki časovni intervali brez dihanja), težavah z hkratnim dihanjem in sesanjem / požiranjem ter v njihovi pasivnosti (veliko spijo in imajo slabši mišični tonus) – to je delovanje ‘plazilskega’ vagusa, ki predstavlja potencialno grožnjo za preživetje, saj ni prisotnega delovanja ventralnega vagusa, ki bi inhibiral brahikardije in apneje.

Dober tonus vagusnega živca, ki je zelo pomemben za dobro delovanje vseh telesnih organov, se razvije še s pomočjo ‘sinhronizacije’ mame in dojenčka skozi dihanje in bitje srca (ko-regulacija). Vemo, da dojenček ne more preživeti brez bližine in topline drugega človeka (ali teoretično sesalca).  Še bolj neverjetno pa je dejstvo, da se tudi materin živčni sistem (z vagusom na čelu) odziva nazaj, ko je dojenček zadovoljen, ljubek, se nasmeji.. in ustvarja boljši tonus njenega vagusnega živca. In še to.. boljši je tonus vagusnega živca pri dojenčkih, hitreje se umirijo, ko začnejo jokat. (4)

Te informacije so zelo pomembne tudi za vse nosečnice, ki nosijo otroke v tem pandemičnem času in s svojim uravnovešenim ali neuravnovešenim avtonomnim živčevjem oziroma vagusnim živcem vplivajo na razvoj otrokovega avtonomnega živčnega sistema v maternici.

Ta razvoj se ne ustavi po zaključenem porodniškem dopustu. Otroci še naprej konstantno iščejo ‘znake varnosti’ še posebej, ko mame ni v bližini, v obliki ‘ninic’, bližnjih sorodnikov, vzgojiteljic, psa.. ipd. To je ključno za dober razvoj ventralnega vagusnega sistema, ki vodi v uravnovešen psihični in fizični razvoj posameznika. 

Obstaja poskus z dojenčkom (‘Still face experiment’), ko ga mama dve minuti samo nepremično gleda in mu ne daje nazaj nobenih znakov varnosti. Poglejte v videu, kaj se zgodi:

Podobno je, če si odrasli nadenemo maske in na tak način komuniciramo z otroki. Vrtčevski in šolski otroci morda ne bodo zapadli ravno v tak odziv kot dojenček (prestrašen jok), bodo pa reagirali najverjetneje na način, da bodo vse pogosteje in pogosteje se začeli odzivati preko dorzalnega vagusa (lahko tudi preko simpatikusa ‘boj ali beg’) in se zapirati vase (‘shut down’ efekt). Otroci so šibkejši od nas odraslih, zato se najlažje ‘podredijo’ situaciji z ‘utišanjem svojega lastnega sistema’, tako kot se plazilci pretvarjajo, da so mrtvi, ker jim to omogoča način preživetja. Skrajšano: otrok oziroma njegov nezavedni živčni sistem bo ob znakih nevarnosti (ali premalo znakov varnosti) najverjetneje raje izbral ‘utišanje lastnega sistema’ kot boj ali beg. Razlika je v tem ali to strategijo uporabljajo/mo le v ključnih življenjskih situacija ali kronično, vsak dan..?

Značilnost ljudi, ki so ‘zaklenjeni v dorzalnem vagusnem stanju je, da so brezizrazni, govorijo z monotonim glasom ali celo prenehajo komunicirati, so bledi, nemotivirani, brezupni, nedružabni, niso se pripravljeni boriti zase, mišični tonus pade, drža se slabša (‘ukrivi’), spremeni se vzorec dihanja, lahko se pojavijo nepojasnjene bolečine kjerkoli po telesu, nagnjenost k odvisnostim, sindrom razdražljivega črevesja, napenjanje, refluks, diareja ali zaprtost.. 

Dobro se je zavedati, da obstaja ‘varnostni mehanizem’, da do tega ne bi prišlo in sicer (v skladu s Polivagusno teorijo) tako imenovani ‘social engagement system’ oziroma ‘družbena povezanost’, ki ga omogoča kompleks ventralnega vagusa. Ventralni vagus nam omogoča prepoznavanje obrazov in glasov, ki ustvarjajo občutek varnosti. S tem se odpovemo pretirani pozornosti na potencialne znake nevarnosti (‘hypervigilance’), kar bi nas v bistvu lahko ogrozilo. Večkrat ko je otrok deležen občutkov varnosti, bolj lahko razvije ta varnostni mehanizem. (Ventralni vagus regulira oziroma inhibira delovanje simpatikusa in dorzalnega vagusa. Vendar ko deluje sinhrono z njima, na primer ko deluje skupaj s simpatikusom, ustvarja stanje ‘igrive mobilizacije’ kot je razgibana otroška igra, športno tekmovanje ipd oziroma ko deluje v harmoniji z dorzalnim vagusom ustvarja okolje ‘imobilizacije brez strahu’ – ko na primer z otrokom ali ljubljeno osebo ležimo na postelji in se crkljamo.)

Vendar če otrok pogosto zapade v stanje imobilizacije (ugasnjenosti), potem vedno težje prepozna občutke oziroma znake varnosti, čeprav so le ti prisotni. (Enako velja tudi za odrasle). Če se z mislimi vrnemo na zgornjo lestev (slika), se moramo zavedati dejstva, da ko enkrat pademo na dno lestve, se veliko težje povzpnemo nazaj na vrh. če se to zgodi našemu otroku, je dobro vedeti, kako mu lahko pomagamo. (V nadaljevanju)

Kar pomislimo sami na kakšen tak dogodek v otroštvu, ki nas je privedel do ‘ugasnjenosti’. Sama lahko povem izkušnjo, ko sem v tretjem razredu osnovne šole, pri branju berila vprašala, kaj pomeni beseda ‘kolešček’ v nekem določenem kontekstu. Cel razred se mi je začel smejati. To sem občutila kot občutek grožnje (ne varnosti) in sem se zaprla vase (nisem se kregala s sošolci ali zbežala iz razreda). Posledično sem imela celo življenje strah kaj javno vprašati, da ne bi doživela enakega ali podobnega odziva, raje ‘sem se utišala’..

Tudi na odrasle imajo lahko maske na drugih ljudeh ali sebi enak efekt. Le da imamo odrasli že razvit živčni sistem, kar pa žal ne pomeni, da smo ‘imuni’ na spremembe na slabše. Pri odraslih ni problem le v nošenju mask, ampak v celotni situaciji pandemije, ki nam ustvarja tri ključne dejavnike za pojav kroničnega STRESA, (stres pa vemo, da vodi v različna bolezenska stanja in deregulacijo živčnega sistema.) Torej te tri dejavniki so: 

  1. Pomanjkanje informacij
  2. Nepredvidljivost
  3. Pomanjkanje nadzora nad situacijo

Dr. Steven Porges navaja socialno interakcijo (‘social engagement’) in ko-regulacijo (‘co-regulation) naših živčnih sistemov (med ljudmi) kot temelj dobrega razvoja ventralnega vagusa, ki je pogoj za naše zdravje tako kognitivno kot telesno. 

Torej ključni pogoj za preživetje in razvoj otroka je povezovanje z osebami, ki imajo reguliran (uravnovešen) vagusni živec oziroma avtonomni živčni sistem. Sesalci se za razliko od plazilcev med seboj povezujemo in s pomočjo ko-regulacije uravnavamo/razvijamo naš živčni sistem, ki je pogoj za preživetje.

Zato se je na tem mestu tudi potrebno vprašati, kam pelje socialna izolacija?

Kako bomo starši zaščitili svoje otroke? Kakšna generacija bo zrasla iz njih, če ne bomo ničesar storili?

Kakšen svet jim bomo s tem pustili za sabo?

Tudi ne-ukrepanje je vrsta ukrepanja. Odločitev in moč je na naši strani.

Več o vagusnem živcu in polivagusni teoriji si lahko preberete v enem izmed naših predhodnih blogov z naslovom Je za vse kriv vagusni živec? Trenirajmo svoj avtonomni živčni sistem, ne samo mišic, kjer najdete tudi brezplačno vajo za resetiranje vagusnega živca.

Kako si lahko pomagamo v teh časih (starši otrokom)?

  1. Ko je le možno, se čim več družimo in pogovarjajmo s svojimi otroki.(zraven sodi tudi poljubljanje, objemanje, nežna intonacija glasu, nasmeh na obrazu..)
  2. Skupaj pojmo pesmi, kajti petje pomaga ustvarjati boljši tonus (ventralnega) vagusnega živca
  3. Če je možno, naj ima otrok (družina) psa oziroma drugega sesalca.
  4. Pustimo vrtčevskim otrokom in prvošolčkom (če je potrebno) njihove ninice s seboj.
  5. Skušajmo zmanjšati druge stresorje v njihovem življenju.
  6. Narišimo nasmeh na masko (če jo že moramo nositi).
  7. Ustvarjajmo video klice s sorodniki/prijatelji, s katerimi se ne moremo srečati.
  8. Ne pozabimo na skupna kosila/večerje z zdravo prehrano in sprehode v naravi, na svežem zraku in soncu.
  9. Vzgojitelji in učitelji naj ne nosijo mask (niti pod brado).
  10. Če že moramo nositi masko v dani situaciji (npr družina), se igrajmo igrico, da otrok ugane, katera oseba se pod masko smeji (to naj razbere iz oči).
  11. Če nosimo masko, ne nosimo hkrati še sončnih očal in bolj poudarjeno komunicirajmo z očmi ali intonacijo glasu, lahko tudi s telesno držo. (slaba sključena drža je tipična za dorzalni vagus). Sočloveka oziroma otroka večkrat vprašajmo, kako je, kako se počuti.
  12. Ples (VIDEO)
  13. Spanje v istem prostoru lahko pomaga uravnovesiti (‘ko-regulirati’) vagusni živec.
  14. Najstniki lahko izvajajo tudi vaje za odrasle (beri v nadaljevanju).
  15. Vabljeni, da napišete tudi vaše predloge spodaj v polju za komentiranje!

Kako starši lahko pomagamo sami sebi?

Če trpimo stres, napade tesnobe, panike, ankisoznost, depresijo, težave z dihanjem, motnje v razpoloženju, brezup, zakrčeno telo, palpitacije, bolečine po telesu, pogosto zbolevate, pomeni da naše telo (živčni sistem) reagira (kronično) bodisi s prevlado simpatikusa ali dorzalnega vagusa.

Dobro je, da starši znamo poskrbeti zase, da smo čim bolj zdravi in uravnovešeni, kar se posledično odraža (ko-regulacija) tudi na otrocih.

Za vas imam dobro novico, saj sem ravno sredi priprav čisto novega programa vaj za uravnovešanje vagusnega živca oziroma program vaj za naše telo (avtonomno živčevje), da postane (bolj) odporno na stres! (Izide do 31.10.2021 – do takrat si ga lahko zagotovite v predprodaji po polovični ceni!)

Ko bo program na voljo (september 2021), bo na voljo nekaj dni brezplačno. Če se želite naročiti na brezplačen ogled tega edinstvenega programa, ki je rezultat večletnih raziskav dihanja, variabile srčnega utripa in vagusnega živca, potem se prijavite s klikom na spodnji gumb.

Še bolj bom vesela, če napišete spodaj v komentar, kaj si najbolj želite v tem programu oziroma, kakšni so vaši predlogi za pomoč otrokom in njihovim staršem (učiteljem, vzgojiteljem) v teh turbulentnih časih!

Povzetek

Novodobni turbulentni časi prinašajo velike spremembe oziroma posledice na psihično in fizično stanje ne samo nas odraslih, ampak tudi naših otrok. Le ti so veliko bolj ranljivi od nas, saj se še razvijajo in nimajo veliko besede pri tem, kaj se z njimi (in v njih) dogaja. Dobro je, da se starši zavedamo morebitnih škodljivih vplivov aktualnih ukrepov in da znamo pri tem (glede na dane razmere) otroku (in sebi) čim bolj pomagati. Znanje osvobaja.

Ključne besede tega zapisa so: #varnost #občutekvarnosti #socialnapovezanost #družbenapovezanost #koregulacija #avtonomniživčnisistem #vagusniživec #ventralnivagus #dorzalnivagus #polivagusnateorija

Torej po principu Polivagusne teorije, potrebuje otrok za dober razvoj svojega avtonomnega živčnega sistema (ki mora znati navigirati med aktivacijo simpatikusa in dorzalnega – primitivnega (‘shut down’) vagusa) čim več ‘sporočil varnosti’ iz okolice. Ker se naš telesni živčni sistem regulira preko živčnih sistemov bližnjih (‘ko-regulacija’), potrebuje otrok brati ta sporočila iz obrazne mimike in skozi ton glasu ljudi, ki so prisotni v njegovem življenju. Če si zakrivamo obraz, hote ali nehote, ta sporočila preoblikujemo v sporočila ‘ne-varnosti’ s tem pa pri otroku spodbujamo prevlado primitivnega – dorzalnega vagusa (‘shut down’), kar ima lahko neželene posledice na njegov kognitivni in fiziološki razvoj ter življenje.

Rešitev vidim v tem, da starši (oziroma vzgojitelji, učitelji) skušamo kompenzirazi z ‘načrtnim’ dodajanjem ‘varnostnih sporočil (‘cues of safety’) v otrokovo vsakdanje življenje in da ob tem poskrbimo za lastno uravnovešenost živčnega sistema (dihalne vaje, gibanje in še mnogo več).


Simbolično drevo avtonomnega živčnega sistema in lestvica od dorzalnega do ventralnega vagusa (od spodaj navzgor).

VIRI:

  1. Stanley Rosenberg, Accessing the Healing Power of the Vagus Nerve, (California: North Atlantic Books, 2017), 37.
  2. Vince, Gaia. “Hacking the Nervous System to Heal the Body.” Discover Magazine, May 2015
  3. Breit, Sigrid, et al. ‘Vagus Nerve as Modulator of the Brain-Gut Axis in Psychiatric and Inflammatory Disorders’, Frontiers in Psychiatry, 13 March 2018.
  4. Dr. Stephen Porges – Human nature and early experience
  5. Stanley Rosenberg, Accessing the Healing Power of the Vagus Nerve, (California: North Atlantic Books, 2017)
  6. Dana, Deb, “The Polyvagal Theory in Therapy,” (New York: W.W. Norton & Company, Inc., 2018)
  7. Porges, Stephen, “The Pocket Guide to the Polyvagal Theory,” (New York: W. W. Norton & Company
  8. Polyvagal theory Background & Criticism