Posted on Leave a comment

Desna in leva možganska hemisfera – kako cikličen razvoj možganov vpliva na pojav učnih in vedenjskih težav?

1. Uvod

Razvoj otroških možganov je dinamičen proces, v katerem se leva in desna hemisfera izmenjujoče krepita in prevzemata vodilno vlogo. Po raziskavah dr. Roberta Melilla (avtorja modela Functional Disconnection Syndrome) je prav to izmenjavanje ključ za harmoničen razvoj govora, čustvene regulacije, socialnih spretnosti in šolskih veščin. Če pa pride do prehitrega preskoka ali do zaostanka ene strani, se lahko pojavijo težave, ki jih pogosto vidimo kot vedenjske izzive ali učne motnje.


2. Razvoj po obdobjih

Na grobo velja naslednji ritem (z individualnimi razlikami):

0–3 leta → desna hemisfera vodi

  • Dojenček je popolnoma odvisen od okolja in čustvenih odzivov.
  • Desna hemisfera je odgovorna za: neverbalno komunikacijo, čustva, senzoriko, telesno shemo, socialno vez, orientacijo v prostoru.
  • Zato so prve tri leta ključna za bonding, gibanje, vestibularni razvoj, emocionalno varnost.

3–6 let → leva hemisfera prevzame

  • Leva hemisfera se začne močneje razvijati → jezik, linearno mišljenje, logika, zaporedja, podrobnosti.
  • To se vidi v govoru, igri z besedami, učenju štetja, finih motoričnih spretnostih.
  • Otrok želi razlagati, zakaj stvari so, in “zakaj” obdobje je tukaj doma.

6–9 let → spet desna hemisfera okrepi

  • V tej fazi gre razvoj nazaj k desni: čustvena regulacija, socialna interakcija, orientacija v telesu in okolju.
  • Če je desna že prej ostala šibka, se v tem obdobju pokažejo težave: slab socialni stik, anksioznost, preobčutljivost na dražljaje.
  • Otrok mora zdaj spet integrirati čustva z jezikom.

9–12 let → leva hemisfera

  • Nadaljuje se jezik, logika, branje, pisanje, šola.
  • Zato so tu pogosto vidne učne težave, če leva prej ni dovolj dozorela.
  • Tudi eksekutivne funkcije (organizacija, načrtovanje) se tu krepijo.

12–18 let → desna hemisfera v ospredju

  • Adolescenca: čustva, empatija, socialni stiki, samopodoba, kreativnost.
  • Če je desna šibka → več tveganj za anksioznost, depresijo, socialno izolacijo.

18+ let → izmenjujoče, integracija

  • Cilj je, da hemisferi začneta delovati bolj usklajeno.
  • Prefrontalni korteks (predvsem na levi) postane zrel šele okoli 25. leta → takrat šele polna eksekutivna funkcija.

Kaj je bistvo po dr. Melillu?

Če se v posamezni fazi hemisfera ne razvije dovolj, otrok nosi naprej »luknjo« → kasneje to vodi v neravnovesje.

Zato Melillo govori o ”functional disconnection syndrome”: ko se ena hemisfera razvije premalo glede na drugo, nastane razkorak.


3. Zakaj pride do neravnovesij?

Možgani gradijo kompleksnejše funkcije na primitivnih refleksih in gibalnih fazah (plazenje, kobacanje, ravnotežje, koordinacija). Če otrok:

potem desna hemisfera ne dobi dovolj senzorične in telesne stimulacije. Leva stran se začne razvijati prezgodaj, brez stabilne podlage. To pomeni, da otrok sicer lahko hitro govori ali šteje, a mu manjka osnovna regulacija telesa, čustev in vedenja.


4. Praktični primeri iz razvoja

  • Primer 1: otrok se ni plazil ali je preskočil razvojne faze
    Če otrok preskoči plazenje in prehitro shodi, desna hemisfera ne dobi dovolj senzorične, vestibularne in prostorske stimulacije. To pomeni, da se prehitro razvije leva stran, medtem ko desna ostane funkcionalno šibkejša. Kasneje to lahko vodi v težave z inhibicijo vedenja, čustveno regulacijo ali socialno povezanostjo.
  • Primer 2: šibkejša leva hemisfera
    Če leva stran ne dobi dovolj podpore v obdobju 3–6 in nato 9–12 let, se to pokaže v šolskem obdobju kot:
    • težave pri branju (disleksija)
    • težave v matematiki (diskalkulija)
    • slabša grafomotorika (disgrafija)
      Otrok lahko sicer deluje čustveno živ, kreativen in socialen, vendar se ob učenju pokažejo težave z zaporedji, organizacijo in obdelavo podrobnosti.
  • Primer 3: čustvena disregulacija v adolescenci
    Če je desna hemisfera že od malega zaostajala, se v adolescenci pojavijo intenzivnejša nihanja razpoloženja, socialna izolacija ali celo depresivne tendence, saj desna ne zmore držati prostora za regulacijo in empatijo.

Konkretne težave, ki se lahko razvijejo

Če pride do neravnovesja med hemisferama, starši pogosto opazijo:

Težave ob šibkejši desni hemisferi

  • anksioznost, socialna sramežljivost ali izolacija
  • težave s telesno shemo (otrok je neroden, se pogosto zaletava)
  • senzorična občutljivost (preveč ga motijo zvoki, luči, dotik)
  • ADHD s hiperaktivnostjo ali impulzivnostjo (slab nadzor vedenja)
  • tiki, težave z regulacijo čustev, izbruhi jeze
  • motnje spanja

Težave ob šibkejši levi hemisferi

  • učne motnje:
    • disleksija (branje)
    • disgrafija (pisanje)
    • diskalkulija (matematika)
  • slab kratkoročni spomin (težko sledi navodilom v zaporedju)
  • težave z jezikom (zamuda govora, slovnica, zaporedja)
  • počasnejše procesiranje v šoli
  • slabša organizacija in načrtovanje

5. Nekateri znaki, ki jih starši lahko prepoznajo

  • Otrok ne plazi ali plazi zelo kratek čas.
  • Zelo zgodaj hodi, a pozno govori.
  • Ima nenavadne položaje telesa (npr. križanje nog, nagib glave).
  • Težko sedi pri miru, ne more se osredotočiti.
  • Čustveni izbruhi brez jasnega razloga.
  • Motnje senzorne integracije (ne prenese določenih tekstur, zvokov).
  • V šoli: hitro nauči pesmice na pamet, a se težko nauči brati ali pisati.
  • Lahko ima zelo dober dolgoročni spomin, celo spomine iz obdobja pred 3. letom.
    To je lahko znak, da je leva hemisfera začela prevladovati prezgodaj, saj desna v tem času običajno ne shranjuje spominov v takšni obliki.

6. Zaključek in kako pomagamo na Vadbeni kliniki

Razumevanje cikličnega razvoja hemisfer po dr. Melillu nam daje jasnejši vpogled, zakaj nekateri otroci razvijejo učne težave, vedenjske izzive ali čustvene stiske. Ni kriv otrok – gre za funkcionalno neskladje med hemisferama, ki se pogosto začne že v zgodnjem gibanju in senzoričnem razvoju.

Na Vadbeni kliniki pomagamo otrokom z:

  • testiranjem gibalnih in refleksnih vzorcev (preverjanje, ali je otrok preskočil faze)
  • vajami za krepitev šibkejše hemisfere (motorične, senzorične, vestibularne, dihalne)
  • integracijo čustev in jezika preko usmerjenih gibalnih iger
  • podporo staršem, kako doma ustvariti okolje za harmoničen razvoj

Cilj je uravnotežena komunikacija med levo in desno hemisfero, kar otroku prinese večjo stabilnost, lažje učenje in boljše počutje.

Posted on Leave a comment

Avtizem nastane že ob spočetju. Svetloba je ključ!

Avtizem, ADHD in druge razvojne motnje se začnejo že v maternici, oziroma še predno je otrok sploh spočet! Primarno je ‘kriv’ materin mitohondrijski DNK (Mi ga imenujemo svetlobni DNK, ker deluje ‘na svetlobo’), ki vpliva na proces nevrulacije in mielinizacije. (Nevrulacija je proces nastajanja možganov in hrbtenjače iz ektodermalne nevralne plošče, mielinizacija je proces nastajanja živčnih ovojnic, po katerih tečejo signali.)

Nevro kirurg, dr. Jack Kruse, ki v zadnjih dvajsetih letih raziskuje načrtno ‘pokopane’ študije o dejanskem delovanju našega telesa (kot na primer Roeland van Wijk Light in shaping life, delo Fritz Albert Popp-a in Robert O Becker-ja – Body electric, če naštejem samo tri ključne za ta prispevek, je v pogovoru (podcastu) z dr. Brandonom Crawfordom, funkcionalnim nevrologom, učencem dr. Roberta Melilla, katerega metodo raziskujemo in delno uporabljamo tudi na Vadbeni kliniki, razkril, kaj je dejanski vzrok avtizma in drugih razvojno – nevroloških funkcionalnih motenj.

Ta podcast smo ‘čakali’, leta! Gre za ‘spoj’ znanja iz področja funkcionalne nevrologije  – integracije primarnih refleksov ter funkcionalne povezanosti leve in desne hemisfere s cirkadiano fizikalno biologijo, ki jo na Vadbeni kliniki preučujemo in prakticiramo zadnje leto (SVETLOBNI DNK).

S pomočjo tega predavanja je moč povezati znanje iz obeh področij v eno samo celostno razumevanje problematike in načrtovati rešitve.

Bistvo je v svetlobni terapiji in tudi dr. Crawford, avtor video prispevka, uporablja fotobiomodulacijo (terapijo z rdečo in celo zeleno svetlobo) za odpravljanje tovrstnih težav. Dr. Jack Kruse v videu pojasni, zakaj ta metoda dejansko deluje oziroma zakaj v nekaterih težjih primerih ne deluje in kaj ji manjka.

Interpretacija video intervjuja (z nekaj dodatnimi komentarji)

Vse skupaj se začne v mitohondrijih mame otroka ter v svetlobi, ki je ali ni prisotna v jajčecu in spmermiju.

Zaradi študij dr. Douglas Wallace-a, očeta mitohondrijske znanosti danes vemo, da mitohondrijski DNK podedujemo po mami. (Mitohondriji so celične elektrarne, ki imajo svoj mitohondrijski DNK, ki ima lahko različno stopnjo heteroplazmije (‘heteroplasmy rate’), ki določa, kako hitro lahko ta DNK mutira, kar večinoma ni zaželeno. Za razliko od jedrnega (nuklearnega) DNK-ja, ki je fiksen, je zelo odvisen od vpliva epigenetike (okolja), kar je v bistvu dobra novica, če jo znamo pravilno uporabit!). Torej, če mama živi v slabih pogojih, kamor se šteje slabo svetlobno okolje (veliko modre svetlobe, premalo rdeče in infrardeče), veliko ne-naravnega elektromagnetnega sevanja (‘non native EMF’), kot so wifi, 5G antene ipd ter neprava hrana ob nepravem času (na primer tropsko sadje, polno težkega vodika – devterija v zimskem času), potem prenese na otroka mitohondrijski DNK z večjim mutacijskim bremenom.

Dejansko imamo kraje po svetu, kjer je več avtizma in slabše EM (elektro-magnetno) okolje (Npr New Jersey in Kalifornija)!

Torej, vse skupaj se začne v maternici, ko ima zarodek na voljo slabši mitohondrijski DNK: Njegova naloga bi morala biti proizvajati šibko UV svetlobo (ultra šibke fotone) in s tem tudi NO (dušikov oksid), i sta potrebna, da bi se lahko nevroni v talamusu normalno razvijali in migrirali ‘po zapovedani matrici nevrulacije’. (neokorteks se razvije iz talamusa. Talamus je center vseh senzoričnih občutkov v telesu. Zato imajo ti otroci skoraj vedno tudi težave s senzoričnim procesiranjem. Vsi  otroci z nevrološko – razvojnimi izzivi imajo težave s tem traktom in ta trakt je dvosmerni – ima notranjo in zunanjo (svetlobno) povezavo.

Da bi to razumeli, se moramo vrniti v čas Velikega kisikovega dogodka

(GEO Graet Oxygenation Event), ko se je v zemeljski atmosferi vrednost kisika povečala iz 1% na 21% in ogrozila obstoj takratnih enoceličnih bitij. Danes poznamo tri domene življenja: arheje (prokarionti) – nimajo jedra in ostalih organelov, bakterije in evkarionte (človek)
Še pred Kambrijsko eksplozijo (pred več kot 530 milijoni let), ko se je življenje na Zemlji začelo (z evkarionti) so arheje in evkarionti živeli v anaerobnem okolju s pomočjo warburgovega metabolizma. Njihove celične membrane so bile zelo drugačne od naših. Great oxygenation event – pred 2,4 milijarde let – začenši v oceanu (z algami) – povzroči endosimbiozo arhej in bakterij – nastanejo evkarionti – in s tem mitohondriji! Bakterije so se s tem skrile pred kisikom, arheje pa so dobile nov način proizvodnje energije preko sončne svetlobe!

Takrat je svetloba oblikovala predhodnike našega življenja in obstoja .

(Knjiga Light sculps life). Pred pojavom eksplozije kisika še ni bilo mielinizacije.

Takrat smo začeli uporabljati TCA cikel (tricarboxylic acid cycle) oziroma Krebsov cikel  (Cikel citronske kisline je zaporedje več kemijskih reakcij, ki potekajo v živih celicah, pri tem pa uporabljajo kisik kot del celičnega metabolizma) in ustvarjati mielin. Mielin(ske ovojnice) so glavni problem pri razvojnih motnjah. Mielin ni samo izolator za akcijski potencial, ampak je mehanizem protonske prevodnosti, ki povečuje učinkovitost ATPaze (ATPaze so razred encimov, ki katalizirajo razgradnjo ATP v ADP in prosti fosfatni ion ali inverzno reakcijo. Ta reakcija defosforilacije sprosti energijo, ki jo encim izkoristi za poganjanje drugih kemičnih reakcij, do katerih sicer ne bi prišlo. Ta proces se pogosto uporablja v vseh znanih oblikah življenja.)

Nevrulacija lahko poteka optimalno samo ob optimalni mielinizaciji!

Zakaj je vse to pomembno?

Če želimo rešiti dejanski problem pri avtističnem otroku, moramo razumeti mehanizem delovanja kisika v telesu in ga ponovno rekonstruirati – tako kot ‘nas’ je rekonstruirala narava, ko smo iz warburgovega metabolizma (način delovanja organizmov pred kisikovo eksplozijo), prešli na delovanje našega organizma s pomočjo kisika (Oxidative phosphorylation). Možgani avtističnega otroka namreč delujejo v pomanjkanju kisika, na warburgov metabolizem, kar ni optimalno in vodi v kognitivno de-evolucijo.

Za pomoč pri upravljanju s kisikom so nastali HEM proteini (proteini, ki imajo za osnovo železo). Naš glavni HEM protein je hemoglobin. Da lahko opravlja svoje delo, torej prenaša kisik, moram biti v njem železo v 2+ stanju in ne v 3+ stanju, kar se dogaja pri teh otrocih. Samo na ta način se lahko razvijajo mielinske ovojnice, ki so električni izolatorji in hkrati predstavljajo kritično vlogo pri prenosu kisika in tvorbi ATP (adenozin trifosfat, energija, ki jo ustvarjajo mitohondriji). Brez kisika pa tudi ne bi bilo tvorbe endogene UV svetlobe (biofotoni).

Svetloba je ustvarila kompleksna živa bitja.

Ko se otrok razvija v maternici, je ključ za njegov razvoj (možganov) hipoksično okolje. Hipoksija ali pomanjkanje kisika ima negativno konotacijo, ampak v prenatalnem obdobju je ključ za dober razvoj, ker spodbuja migracijo nevronskih celic iz talamusa (nevrulacijo). Postnatalno pa dojenček zaživi v kisikovem okolju, ampak avtističen otrok ga ne zna uporabljat, ker ima železo še vedno v 3+ obliki in zato  možgani delujejo na warburgov metabolizem. Treba je spremeniti stanje železa. Tega se žal ne da zmanipulirati s prehrano in prehranskimi dodatki, to lahko spreminjamo edino s svetlobo (pravo seveda) – pri čemer je ustrezna cirkadiana prehrana seveda lahko v pomoč.

Modra svetloba spreminja železo v 3+ stanje!

Rdeča svetloba ga spreminja v 2+ stanje!

Kaj se zgodi, ko se v talamusu izgubi kontrola nad kisikom med neurolacijo? To vodi v avtizem! 

In tudi druge bolezni. Ta proces se žal nadaljuje tudi po porodu. Takrat pride na vrsto terapija s svetlobo. 

Potrebujemo HEM proteine , da tvorimo DDW (deuterium depleted water – vodo brez težkega vodika – veliko več o tem v programu SVETLOBNI DNK), da hidriramo ovojnice melanina, da lahko ustvarimo ‘mikro’ električni tok, ki pretvarja rdeče krvničke v matične celice, ki jih potrebujemo za gradnjo možganov. (Robert O Becker)

S fotobiomodulacijo delujemo ne samo na ATP, ampak tudi direktno na mielinske ovojnice. Prav tako izboljšujemo HEM proteine, da lažje ustvarijo Fe 2+ stanje za prenašanje kisika (v maternici imamo Fe 3+ stanje). Hemoglobin je monokromatičen in sprejema v glavnem rdečo svetlobo (600 nm), nato pa jo konvertira v telesno UV svetlobo, saj od srčno žilnega sistema dobimo samo 20% outputa v možgane.

Otroški možgani so še zelo plastični (in se z lahkoto prilagajajo oziroma odzivajo na stimuluse) zato s takšno terapijo lahko dejansko trajno rekonstruiramo možgane, saj odpravljamo deficite, kot so hem proteini, mielin, melanin.., ki se niso zgodili v maternici zaradi pomanjkanja pravega svetlobnega oziroma elektro-manetnega okolja (mame).

Učinki pa se množijo (ne seštevajo), ko združimo fotobiomodulacijo skupaj z ustreznimi vajami in gibalnimi vzorci! Piši nam na email info@vadbenaklinika.si in poslali vam bomo VIDEO primer, kako združimo vaje za integracijo primarnih refleksov s KAPO ZA FOTOBIOMODULACIJO!

Kaj v osnovi potrebuje otrok, ki se rodi s takšno predispozicijo

(česar ob rojstvu ne prepoznamo) – lahko pa sumimo glede na potek poroda – na primer otroci rojeni z medenično lego imajo že deficit v razvoju vestibularnega sistema, ker ne zaznajo dobro prave pozicije v maternici, prav tako tisti s popkovino okoli vratu.. ipd .. 

Dr. Douglas Wallace je ugotovil (in dr. Kruse to opisuje), da lahko popravimo heteroplazmijo mitohondrijskega DNK. Kako?

Otrok potrebuje:

  1. Sončno svetlobo (obvezno sončne vzhode oziroma jutranjo svetlobo) – sončni vzhod ima najboljšo možno svetlobo za obnavljanje HEM proteinov
  2. UV svetlobo – tudi pozimi
  3. Temo ponoči
  4. Pitje DDW (vode brez težkega vodika, kar vključuje tudi prehrano brez težkega vodika)
  5. Ozemljevanje (Ni bilo direktno omenjeno v tem podcastu, vendar ga dr. Kruse sicer veliko omenja, saj telesu dovaja negativne elekrone)
  6. Omega 3 maščobne kisline, z DHA na čelu (tudi tega direktno ne omenja v tem videu, sicer pa zelo veliko, saj se DHA nahaja v omenjenih membranah mitohondrijev, kjer nastaja DDW)
  7. Gibanje (ni direktno omenjeno, ampak gibanje je glavno gonilo razvoja možganov, sploh po porodu. Dr. Melillo večkrat ponavlja: ‘Simple movement – simple brain, complex movement – complex brain)

Tako se hem proteini obnavljajo vsak dan po malo.

Hujšo obliko avtizma otrok ima, več prave svetlobe potrebuje. Ni dovolj zgolj 15 min na dan, ampak 3-6 ur! Pri hujših oblikah je treba otroka za nekaj časa peljat v drugo okolje, na primer na plažo za nekaj tednov (ampak pazit na EMF). Se sprašujete, kako to vse izvesti? Če ti zdravje otroka (in sebe) ne pomeni največ na svetu, kaj ti potem?

Otrok ne potrebuje oziroma mu škoduje ne-naravna elektromagnetna sevanja kot so:

  1. Modra svetloba (moderne led luči, neonke, vsi zasloni – Kako jih optimizirate najdete v SVETLOBNI DNK
  2. WIFI (naučimo vas, kako ga optimizirati doma)
  3. 5G, 4G..(naučimo vas, kako se doma zaščititi pred sevanjem teh anten)
  4. Uporaba telefonov (sploh ob glavi), BT slušalk ipd

Otroci imajo pol tanjše lobanje od odraslih, zato jih tovrstna sevanja toliko bolj prizadenejo. Vse to pa se začne že v maternici, ko se mama pogovarja po telefonu, ki ga drži na ušesu (namesto, da bi bil telefon odložen na mizo ter vklopljen zvočnik ali žične slušalke).. 

Otroke z razvojnimi izzivi pa sevanje bolj prizidane tudi zato, ker imajo slabše mieliinizirane možgane in so zato bolj občutljivi.

Svetujemo nošenje očal za blokiranje modre svetlobe v večernem času.

Žal tudi v vrtcih in šolah ni primernega okolja.

Zakaj prvošolčki in tudi vsi ostali potrebujejo v vsakem razredu ruter, da jim seva direktno na glavo, s polno močjo, medtem, ko sploh ne koristijo interneta? Zakaj učiteljica, ki ga, nima interneta preko kabla oziroma zakaj ruterji niso na hodnikih? In če so v učilnici, zakaj morajo delovati s polno močjo? Zakaj imamo v šolah neonke, ki oddajajo najslabšo možno svetlobo? Zakaj večkrat pouk ali podaljšano bivanje ali vsaj športna vzgoja ne potekata zunaj? Zakaj so v torbah otrok dovoljeni telefoni, ki ves čas pouka sevajo? In konec koncev zakaj pozimi jejo hrano, ki ni zrasla v našem svetlobnem okolju? ter zakaj tako pogosto dobijo (za malico) visoko procesirano in sladkano hrano? Jaz na te stvari stalno opozarjam v šoli. Kaj pa vi? če bom pri tem ostala sama, bom kot Don Kihot v boju z mlini na veter..

Če bomo z otrokom več v naravi, pod naravno svetlobo, se bo njegov živčni sistem lažje zreguliral (in naš tudi). V naravi lahko preklopimo na delovanje parasimpatikusa, česar nam umetna svetloba ali samo čez okna filtrirana notranja svetloba ne dovoli, saj njen prevladujoč modri spekter daje telesu signal, da je del dneva, ko mora sproščati večje količine kortizola, kar spodbuja budnost, hkrati pa tudi simpatikus (boj ali beg način delovanja). Takšna cirkadiana zmeda pa povzroča vnetja v telesu. Če se mora telo ukvarjati z vnetjem, pa se ne more še z gradnjo možganov, ne?

Narava ima vedno prav. Zakaj enostavno ne upoštevamo njenih zakonov? Naša biologija je bila ustvarjena kot posledica prilagoditve na sončno svetlobo in kisik v atmosferi. Kakorkoli to spreminjamo, spreminjamo svoje pogoje za preživetje.

Torej to so osnove. Kaj pa prehrana?

Neustrezna prehrana, cepiva, pesticidi, težke kovine in ostali stresorji pa nato sekundarno obremenijo živčni sistem in zavirajo potencialni napredek.

Neustrezna prehrana ni samo procesinarana hrana, sladkor, gluten.. ampak je to lahko ‘na videz’ povsem zdrava hrana (kot je ananas, avokado, banane, črna čokolada, ki ni zrasla v našem okolju in zato ne vsebuje prave elektromagnetne ‘barkode’. Je polna devterija in pri tem pomaga samo močno poletno sonce. (V programu Svetlobni DNK imamo cel modul posvečen prehrani poleti in prehrani pozimi). Otrokovih mitohondrijev ne želimo se dodatno obremenit s težkim vodikom (ki vsebuje dodatni proton). Mimogrede.. tudi ogromno prehranskih dodatkov ga vsebuje!

Poglejmo si še, kaj naredijo cepiva

CCO – Cytochrome C oxidase – citokrom C oksidaza, ki je tudi HEM protein, drži 30 milijonov voltov napetosi med membranama v mitohondrijih (med NAD+ in kisikom), ker ustvarja DDW (vodo brez devterija), ki deluje kot izolator IN nadzoruje apoptozo (nujno potrebno odstranjevanje poškodovanih celic). MMR cepivo, odpre to zaščito in 30 milijonov voltov napetosti uhaja ven izpod nadzora in uničuje tkiva, Cilj je renovirati HEM proteine, da se to nikoli več ne zgodi. Gre za evolucijo HEM proteinov, ki se začne z GOE. Če apoptoza ne deluje, poškodovana celica ni odstranjena, potem ‘prazni baterijo’ v telesu in celice ne morejo emigrirati iz talamusa v korteks. In ko apoptoza ne deluje, ta ‘pokvarjena’ celica vpliva tudi na druge zdrave celice, da ne morejo emigrirati. Tudi one morajo biti podvržene apoptozi. In kaj se zgodi, če imajo vsi HEM proteini v matičnih celicah, ki so bile oplojene, ita defekt? Uala imamo avtizem! Ko imaš porušeno ravnovesje med membranama /v mitohondrijih) – kot opisano – tudi ne moreš mielinizirati in prav tako ne uporabljati krebsovega cikla!

Ali lahko pomaga hipobarična komora?

Kratek odgovor je NE. Ker preveč kisika lahko poškoduje tkiva, če potencial med membranama v mitohondrijih ni pravilno vzpostavljen – torej na eni strani NADH+ in na drugi kisik. Vmes mora CCO ustvarjat DDW, da nevtralizira 30 milijonov voltov napetosti, kar pa je pri avtističnih otrocih problem. Najprej moramo popravit HEM proteine (z rdečo svetlobo) in vzpostaviti apoptozo, šele nato, ko imamo železo v Fe2+ stanju lahko dodajamo kisik. (Moja opomba – Osebno bi namesto dodajanja kisika dodajala molekularni vodik oziroma bravnov plin (Brown’ gas), ki prav tako pomaga spraviti železo v Fe2+ stanje!)

Otrok z avtizmom ima pogosto tudi avtoimune težave in disbiozo.

Pr disbiozi gre zopet za problem de-mielinizacije enteričnega živčevja (črevo) in vagusnega živca (X. možganski živec), ki povezuje možgansko deblo s črevesjem in je kot dvosmerna komunikacijska avtocesta. Probiotiki ne pomagajo in dr. Kruse jih odsvetuje oziroma kakršnekoli dodatke (razen omega 3?). Ker omenja stimulacijo vagusnega živca, se sama sprašujem, če bi takšnim otrokom pomagal stimulator vagusnega živca, kot je Pulsetto (ki ima tudi program za črevo) in ga uporabljam tudi sama.

Povzetek in zaključne misli

Mitohondriji so naš lastni ‘WIFI’.

So nevidna povezava s soncem. Ko sončna svetloba pride v naše celice, jo programira. Celica pa posledično oddaja ultra šibko svetlobo (biofotone) znotraj nas – in to dejansko ustvarja življenje (daje biofizična navodila, ki se potem pretvorijo v biokemijske reakcije).

Zato pri avtizmu in drugih razvojnih nevroloških izzivih ne gre za genetsko okvaro, ampak gre za biofizični epigenetski fenomen, ki ga povzroči problematična svetloba (svetloba je tudi del elektromagnetnega sevanja). Problem je v biofiziki in ne v biokemiji.

Kaj pomeni razvoj tega trenda v prihodnosti? To je kognitivne DE-evolucija.

Ta zapis je tudi opozorilo oziroma navodila za vse bodoče mamice, ki želijo roditi zdrave otroke oziroma sploh zanositi, da upoštevajo zakone narave v obliki cirkadiane biologije in začnejo na tak način tudi živeti (kvantni lifestyle).

Predlagamo tudi branje knjige Roberta O becker-ja The Body Electric s pomočjo katere boste lažje razumeli, da neustrezno EM okolje, spreminja stanje železa v hemoglobinu iz 2+ v 3+ stanje ter da po telesu teče enosmerni električni tok (DC current).

In še ena zanimivost oziroma dejstvo.

 Tako kot je avtizem v porastu, je tudi hipotiroidizem. Ženska, ki trpi za hipotiroidizmom, ima bistveno večje možnosti, da rodi otroka z avtizmom. Tudi tukaj spremenjeno stanje železa vodi v pomanjkanje kontrole nad kisikom. Nezmožnost tvorbe T3 in T4 je v povezavi z leptinom (leptin melanocortin pathway), ki potuje direktno iz oči (nosite sončna očala?) do sprednjega dela pinealne žleze.

Iz istega razloga dr. Kruse tudi odsvetuje jemanje litija, ker kljub temu, da izboljšuje mielinizacijo, pospešuje žal tudi hipotirodizem! Omenja pa GLP-1 zdravilo, ki spodbujajo krebsov cikel, vendar še ni točno znano, kako bi ga uporabljali.

(Hipotiroidizem pa se po svoji naravi – spremembi hitrosti presnove (metabolic rate) in demielinizacije tesno povezuje s Parkinsonovo boleznijo in obe stanju skupaj z melanomom!) Skupni imenovalec je defekt v dopaminskih nevronih in melaninu

Za razliko od ostalih sesalcev (ki ne govorijo), imamo ljudje melanin tudi v notranjosti telesa in v možganih, še posebej v frontalnem režnju. Otrok, ki ne govori, mu ga primanjkuje! Ljudje s Parkinsonom imajo predvsem problem mielina v možganih, kar škoduje kogniciji in so zato zelo ‘avtistične narave’ (Tisti, ki nimajo toliko težav s kognicijo, imajo bolj težavo z melaninom kot mielinom.). Otroci z avtizmom, pa imajo težavo tako z mielinom, kot melaninom in posledično migracijo melanina po telesu in POMC.

Kaj pa metoda dr. Melilla in druge ‘podobne’ metode?

Metoda dr. Melilla je seveda zelo uporabna in deluje v veliko primerih, ampak FDS – Functional Disconnection Syndrome (funkcionalna nepovezanost leve in desne hemisfere), na katerem temelji, je zgolj simptom, še vedno ni pravi vzrok. Zato dr. Kruse to ponazori s primerom projektorja in projekcije. Melillo metoda se osredotoča na projekcijo, medtem ko dr. Kruse razlaga o projektorju (če ne popraviš projketorja, ne moreš popravit projekcije). Idealno je delati na obeh koncih problematike – kar bi pomenilo združiti metodo z zgoraj navedenimi točkami.

Verjamem, da je bil ta članek kar ‘težek’ za prebavo. verjetno ga bo treba prebrati večkrat in še kakšno dodatno literaturo zraven. Če ste se iz njega naučili, da avtizem in podobne motnje niso ‘dedne’ ali da nimajo nekega konkretnega vzroka ter da farmacevtska sredstva zanje niso rešitev, ste se že zelo veliko naučili. Prav tako ste razumeli, da otroku (in sebi) lahko pomagate s pravo svetlobo oziroma pravim okoljem, kateremu dodate še nekaj nevro vaj.

Če pri tem raziskovanju potrebujete pomoč, se lahko obrnete tudi na nas.

Preberite še naš članek ALI STE ZASTRUPLJENI Z MODRO SVETLOBO?

Vsekakor pa si naložite prvi brezplačni modul programa SVETLOBNI DNK!

Viri:

Light in Shaping Life –  Roland Van Wijk,

Biophoton research – Fritz-Albert Popp,

Mitochondrial disease insights –  Doug Wallace,

Autism & epigenetics—Nicole Shanahan + Sergey Brin,

The Body Electric – Robert O. Becker,

Oxygen – Nick Lane,

Research from Dr. Francisco Gonzalez-Lima on red light,

Microbiome/autism research by Dr. Sabine Hazan

Posted on 51 komentarjev

Integracija leve in desne možganske hemisfere – Uravnovešeni možgani pomenijo uravnovešeno telo in um

Neroden (‘štorast’) otrok, motnje pozornosti, avtizem, disleksija, anksioznost, težave s pisanjem, težave z branjem.. niso naključje ali gensko izražanje telesa. Pri teh težavah gre za neuravnovešeno delovanje možganov, še posebej med levo in desno polovico. Zato lahko starši zelo veliko naredimo sami, da pomagamo pri boljšem razvoju otrokovih možganov, morda pa tudi sebi.

Ta zapis je zaradi boljše razumljivosti in preglednosti razdeljen na 3 funkcionalne dele:

  1. Integracija leve in desne možganske hemisfere in desničarsvo
  2. Prečkanje telesne sredine (‘midline’)
  3. ATNR primarni refleks (Asymmetric tonic neck reflex – Asimetrični tonični vratni refleks) v povezavi z integracijo hemisfer

1. DEL INTEGRACIJA LEVE IN DESNE MOŽGANSKE HEMISFERE 

Naši možgani se delijo na dve polovici, ki opravljata različne funkcije. Leva stran možganov se povezuje z delovanjem desne polovice telesa in desna stran se povezuje z delovanjem leve. 

Lateralizacija je pojem, ki definira dominiranje uporabe ene (praviloma desne)  roke in noge. Ta dominantnost udov (še posebej roke) nam služi za večjo specializacijo fine motorike (pisanje, ročna dela ipd.), ki se nahaja v levi polovici možganov. Če bi enakovredno uporabljali levo in desno roko (ambidexterity), bi imeli dve ‘podpovprečni ali povprečni roki’, namesto ene ‘nadpovprečne’ oziroma specializirane. Kot imamo dominanco leve ali desne roke in noge, imamo prav tako tudi funkcionalno dominanco levega ali desnega očesa in ušesa. Tudi za nekatere živali je to poznano.

Pogoj, da se lateralizacija zgodi,  je funkcionalna komunikacija med levo in desno hemisfero. Okvirno do tretjega leta starosti je normalno in pravilno, da otrok uporablja obe roki, nekje do vstopa v šolo pa je pomembno, da ima otrok izbrano in uporablja dominantno roko.

V maternici, v fazi zarodka, se najprej razvije desna hemisfera, ki vlada do okvirno tretjega leta starosti. S pomočjo le te dojenček lažje zaznava prozodične glasove, razvije občutek navezanosti in neverbalno komunicira. (To mu omogoča preživetje.) Desna stran je tudi zadolžena za motoriko in ravnotežje, ki se v tem času razvija.

Potem se začne razvijati bolj leva hemisfera. Ta čas povezujemo z ‘zakaj’ obdobjem (otrok nenehno sprašuje zakaj zakaj in začne analizirati svet, kar je bolj stvar leve hemisfere.)

Iz tega razloga se tudi ne spomnimo stvari pred tretjim letom starosti, ker so spomini bolj stvar leve hemisfere.

Do otrokovega vstopa v šolo, bi morali hemisferi delovati približno integrirano – povezano. Zato tak otrok ne bi smel imeti težav s pisanjem, branjem in drugimi akademskimi sposobnostmi.

Prav tako ne bi smeli imeti več težav s pretirano navezanostjo do staršev ali ninic.

Otrok, kateremu se prekomerno razvije leva hemisfera (na račun desne) je lahko matematični genij, po drugi strani pa ima težave s socialnimi interakcijami in je motorično nespreten. Prekomerna genialnost na matematičnem področju v življenju težko odtehta deficit socialnih in motoričnih veščin.

Vsi imamo dominanco leve ali desne, ampak problem nastane takrat, ko se ena hemisfera preveč razvija in s tem prevzame naloge druge (‘task overtaking’) in jo zavira pri razvoju.

Nesorazmerno oziroma neuglašeno delovanje levih ali desnih možganov vodi v težave z učenjem, pisanjem in branjem in ali težave z obnašanjem in motnje pozornosti.

Tipično preveč aktivna leva hemisfera je značilna za ADHD, avtizem in shizofrenijo, preveč aktivna desna pa za bipolarno motnjo in disleksijo.

Leva stran je bolj intelektualna, analitična, strukturirana desna stran pa bolj kreativna, kaotična, nagonska , spontana..

Leva stran je kot pedalo za gas, desna stran pa kot zavora.

Leva stran predstavlja simpatikus, desna pa parasimpatikus.

Po raziskavah dr. Melilla, lahko neuravnovešeni možgani vodijo do katerihkoli težav telesa in uma med drugim tudi do težav z delovanjem imunskega sistema, kroničnih bolezni, občutljivostjo na določeno hrano ipd.

Kje nastane problem?

2. DEL PREČKANJE ‘NEVIDNE’ VERTIKALNE TELESNE SREDINE

Gre za nevidno mejo med levo in desno polovico telesa, ki jo otroci večkrat težko prečkajo.

‘Midline’ oziroma telesna sredinska vertikalna linija je navidezna meja med desno in levo polovico telesa, ki ju opravljata nasprotni možganski hemisferi. 

 

Naše človeško telo se mora naučiti dvoje: gibanja po dveh nogah (bipedalno gibanje) in upiranje gravitaciji – oboje hkrati.

Zato naše gibanje deluje po diagonalnem principu gibanja – leva noga – desna roka in obratno.

Pri tem morajo biti možgani sposobni komunicirati med seboj (preko corpus callosum) leva z desno polovico možganov in obratno.

Če možganski polobli ne bi komunicirali med seboj, bi bilo naše gibanje nerodno, imeli bi veliko težav s pisanjem (saj bi se na sredini papirja pojavila navidezna zrcalna meja, kar je značilno za disleksijo), gibi ne bi dosegli večje natančnosti in fine motorike.

Zanimivi so primeri, ko ljudem fizično ločijo leve od desnih možganov (zaradi močnih epileptičnih napadov, ki se ne odzivajo na zdravila) in dejansko prekinejo vse povezave med njima – (Split brain research). Levo in desno stran povezuje corpus collosum, ki je v tem postopku odstranjen.

Kaj se zgodi, ko se levi in desni možgani ne morejo pogovarjat med seboj? Oseba z ločenimi možgani sedi pred tablo s črno piko na sredini v katero mora gledati. Levo na tabli je napis ‘KLJUČ’ , ki je procesiran z desno stranjo možganov in desno na tabli je napis ‘OBROČEK’, ki je procesiran z levo stranjo možganov. Pri tej nalogi je oseba dobila navodila, da vzame en predmet (predmeti so za tablo in jih ne vidi) in pove (s pomočjo dotika), kateri predmet je dvignil. Oseba dvigne ključ in reče, da je dvignil obroček. Zakaj? Levo roko nadzirajo desni možgani. Ampak govor je v levih možganih. Ker desni možgani ne morejo sporočiti te informacije v leve možgane, kjer je govor, se levi možgani ‘obrnejo’ na napis na desni strani, kjer piše ‘OBROČEK’.

Sredinsko linijo prvič odkrijemo kot dojenčki, ko nesemo igračko z roko k ustom. Zato je zelo pomembno, da dojenčku ponudimo predmete s telesne sredinske linije (in ne s strani)..

Zmožnost prečkanja telesne sredinske linije tako ključno vpliva na branje, pisanje, motoriko telesa in splošne akademske sposobnosti, da ne omenjamo osnovne naloge, kot je obuvanje, oblačenje, zavezovanje vezalk ipd.

Kako opazimo, da ima otrok težave s prečkanjem sredine telesa?

Na prikazu lahko opazujete moja otroka, starost 3,5 in 7,5, oba desničarja, kako primeta pisalo, ki jima je bilo namenoma postavljeno na levo stran. Nika Luna je vzela pisalo z levo roko (čeprav je po večini že desničarka), saj se nahaja na njeni levi strani in ga točno na sredinski liniji telesa poda v desno roko – tako se je izognila prečkanju sredinske linije telesa. Brin je prijel pisalo z desno roko in pri tem prečkal sredinsko linijo. Nato sta oba otroka morala po črtici narisati linijo, ki je prečkala telesno sredino, pri čemer nista imela težav (celotni video boste našli v brezplačni poletni Akademiji – beri dalje).

Medtem, bi se lahko pojavil sledeč vzorec:

Otrok bi lahko bodisi obrnil svoje telo tako, da bi pobiranje pisala ali risanje linije potekalo znotraj iste strani sredinske linije – brez njenega prečkanja oziroma bi si premaknil papir tako, da bi linijo narisal znotraj iste strani linije – brez prečkanja.

Zelo zanimive stvari za opazovat pri svojih otrocih!

Preverite pri vašem otroku še:

  • Ali zna korakati pravilno (ko se desna noga dvigne, leva roka potuje naprej) oziroma ali hodi tako, da istočasno premika istostransko roko in nogo?
  • Ali lahko nariše z roko navidezni velik krog pred seboj – na da bi se pri tem obrnil vstran (torej stran od telesne sredine)?
  • Ali popiše samo eno stran papirja (če je desničar desno stran in obratno) oziroma premika pisalni list/zvezek tako, da le ta ostaja na isti strani nevidne sredinske telesne linije kot je roka s katero piše?
  • Ima težave z učenjem vožnje kolesa?

Kateri so poglavitni vzroki za težave pri integraciji?

  • Travma pri porodu, carski rez, vakuum, pritisk na fundus maternice, neustrezna lega ploda..
  • Neintegriran ATNR refleks (sledi v nadaljevanju)
  • Premalo gibanja (preveč zaslonov)
  • Oviranje gibanja (Stolčki, gugalniki, hojice, stajice..)
  • Poškodbe možganov

3. DEL NEINTEGRIRANI ATNR REFLEKS (ASIMETRIČNI TONIČNI VRATNI REFLEKS OZIROMA ASYMMETRIC TONIC NECK REFLEKS)

Če še niste slišali za primarne reflekse, si lahko preberete naš članek na temo Morojevega refleksa in anksioznosti, sicer pa na hitro obnovimo:

Primarni refleksi se razvijejo že v maternici in služijo dojenčku za preživetje. Vsi poznamo sesalni refleks, prijemalni refleks, morojev refleks.. morda nekateri tudi babinski refleks, simetrični in asimetrični tonični vratni refleks..in druge. Gre za nehotene gibe, ki jih upravlja možgansko deblo, saj možgani še niso dovolj razviti. 

Ključnega pomena je, da se ti refleksi ob svojem času (v večini najpogosteje do enega leta starosti) razvijejo (integrirajo) v kompleksnejše posturalne reflekse (postura = drža), ki omogočajo pojav razvojnih gibalnih mejnikov.

Pogosto se zgodi, da ti refleksi ostanejo. To pa pomeni zaostanek v razvoju.

Primer Asimetrični tonični vratni refleks

Ta refleks se razvije 18. teden v maternici in je primarno zelo pomemben refleks za vaginalni porod. Če je otrok rojen s carskim rezom ali vakuumom, morda nima tega refleksa! 

Namen tega refleksa je tudi, da prepreči zadušitev, ko dojenček leži na trebuhu ter v primeru, da bi dojenček padel, glavo obrne stran od tal, pri čemer se roka in noga na nasprotni strani iztegneta, na isti strani pa skrčita. To bi padajočemu dojenčku pomagalo, da bi vsaj delno z iztegnjenima udoma ublažil padec, glavo pa obrnil stran.

Če ta refleks ostaja (se ni integriral do šestega meseca starosti), otroku onemogoča optimalni razvoj plazenja in hoje (‘cross body movement’), kjer je potrebna integracija leve in desne hemisfere. 

Tak otrok bo imel težave s pisanjem in kopiranjem iz table, saj se mu bo vsakič, ko bo premaknil glavo v eno ali drugo smer, aktivirale roke in noge, zaradi česar bo moral vso energijo usmeriti v kontrolo pišoče roke in bo s tem izgubil fokus na povezovanju misli in pisanja oziroma pisanja po nareku. Pisava bo trša in prijem pisala neustrezen (disgrafija).

Tak otrok bo težko izrazil svoje misli skozi pisanje!

Iz istega razloga bo imel otrok težave s prečkanjem navidezne telesne sredine. Če se otrok med branjem z očmi kar naenkrat ustavi na svoji sredinski telesni liniji, ne more brati dalje ali pisat, to pomeni, da možgani ne morejo preklopit iz leve na desno hemisfero ali obratno. Na ta način postane branje zelo naporno in otrok ne ve, kaj je prebral, ker se ukvarja ‘samo’ z branjem ne z vsebino. 

Skoraj vsi otroci z disleksijo imajo neintegriran ATNR refleks. Zato imajo težave z razumevanjem, kaj je leva in desna, težje se orientirajo v prostoru in obračajo črke.

Neintegriran ATNR refleks je kot, da bi otroku na nek način zvezali roke in noge in preprečili njihovo koordinirano gibanje.

Posledice (neintegriranega ATNR refleksa) pa so vidne tudi v obnašanju in socialnih interakcijah.

Otrok, katerega obvladuje leva hemisfera (ki je bolj linearna in analitska stran možganov)

  • ‘Obsedenost’ z določenim predmetom, zadevo
  • Lahko sestavlja lego kocke ure in ure, ne da bi potreboval socialne interakcije
  • Težje razumejo socialne interakcije in telesno/obrazno mimiko

Otrok, ki ‘živi’ predominantno v desni hemisferi (kreativni možgani, širša slika, spontanost)

  • Pomanjkanje strukture
  • Motorično spreten
  • Večja navezanost (težje gre sam v svet)

Za otroka je ključno, da razvija obe hemisferi, čeprav bo ena vedno dominantna. To pa je mogoče edino skozi integralno delovanje obeh hemisfer.

Ko to dosežemo, otrokovo življenje postane veliko lažje in celo učenje postane igra.

Največ kar lahko naredite za otrokov razvoj možganov je GIBANJE.

Naj se otrok prosto giba po plezalih, naj skače, kolesari, pleše, rola po tleh in hodi po vseh štirih. Gibanje krepi možgane in povezuje obe hemisferi.

Vse omenjene vaje najdete v programu JUNGLE KID.

Želite prejeti eno od omenjenih vaj brezplačno?

PS: Ob prijavi ne dobite nobenega povratnega sporočila. Vsebine boste dobili v roku 24 ur.

VIRI, VREDNI OGLEDA:

https://www.youtube.com/watch?v=w4nLn1wEyBI&t=1908s

https://www.youtube.com/watch?v=oC8ZSBG2TLM

https://www.youtube.com/watch?v=ueivhroZrsk

https://www.youtube.com/watch?v=oYKKzaXUkwQ

https://www.youtube.com/watch?v=91OqDaguXHw

Želim prejeti brezplačno vajo iz področja integracije refleksov iz tega zapisa!

Posted on Leave a comment

Anksioznost in kronični stres pri otrocih in odraslih – Je vzrok v ne-integriranem Morojevem refleksu?

Se tudi vam dogaja, da se kar brez razloga nekaj ustrašite oziroma brez nekega dejanske nevarnosti? Da imate nenehno prisoten nek ‘podzavestni’ strah? Da ste pod stresom tudi ko ni konkretnega razloga za to? Se to dogaja tudi vašim otrokom? Kar naenkrat jih začne boleti glava ali trebuh? Tisti dan nočejo v šolo ali na dejavnosti?

Zelo pogosto je lahko razlog ‘nerazvit’ oziroma ‘ne-izzveneli’ primitivni refleks, s katerim se rodimo..

Da novorojenček preživi, ga ščitijo številni  refleksi (primarni). Refleksi so nezavedni gibi, ki jih upravlja hrbtenjača ali možgansko deblo, da tako zaobidejo možgane, ki v tej fazi še niso dovolj razviti. Te refleksi nam omogočajo, da se prebijemo skozi porodni kanal, da naredimo prvi vdih, da se prisesamo k materi na dojko, da se je oprimemo, če bi nemara lahko padli, da stegnemo roke pred seboj, če se ustrašimo ali nam glava pade za telo ipd.

Kmalu (nekaj mesecev) po porodu oziroma do enega leta naj bi ti refleksi ‘izzveneli’ in sicer tako, da bi se razvili (skladno z razvojem možganov) v bolj napredne reflekse dinamične drže, ki nam pomagajo preko obračanja, plazenja bočnega seda in drugih razvojnih mejnikov do pokončne drže in bipedalnega gibanja.

Eden najpomembnejših primarnih refleksov je morojev refleks. Ta refleks se razvije že v maternici, v prvem tromesečju. Ko se ta refleks aktivira, se otrok iztegne nazaj (glej spodnji prikaz). Ta refleks mu pomaga narediti prvi dih.


Morojev refleks

V tej fazi razvoja (0-4 mesecev po porodu) dojenček še nima razvitih ‘razmišljujočih’ možganov, s pomočjo katerih bi se odzival. Odziva se refleksno s pomočjo primitivnih možganov (limbičnih), ki so zadolženi za preživetje.

Gre za razvoj simpatičnega živčevja – boj ali beg. Torej za razvoj stresnega odziva telesa, ki ga lahko primerjamo s pritiskanjem na pedalo za gas. Ko se refleks sproži, se v telesu sprostijo stresni hormoni, mišice se napnejo (zategnejo), srčni utrip se poveča, število vdihov na minuto se poveča.. telo se pripravi na boj ali beg.

Opomba: To ni edini refleks, ki je povezan s strahom in anksioznostjo. Omeniti moramo tudi refleks imenovan strah in paraliza. Za njega je značilen odgovor (refleks) telesa, da ‘zamrzne’ – in se s tem zaščiti. V kolikor vam je poznana polivagusna teorija od dr. Stephena Porgesa, potem boste razumeli, da gre za aktivacijo dorzalnega (‘plazilskega’) dela vagusnega živca. O tem smo več pisali v člankih O vagusnem živcu (naš najbolj bran članek) in v članku Zaščitne maske, otroci in vagusni živec.

Preveč pritiskanja na pedalo za gas vodi v izgorelost.

Če se stvari razvijajo kot bi se morale, potem se ta refleks začne uravnovešati s parasimpatičnim živčevjem (‘počivaj & prebavljaj & dihaj) in ‘gas pedalo’ dobi tudi ‘zavorni sistem’. Pri tem je pomembno, da enakomerno razvijamo levo in desno možgansko hemisfero.


Vir Youtube webinar ‘The brain and anxiety‘.

Usklajeno delovanje med levo in desno hemisfero je ključno. Ne-integrirani primarni refleksi lahko povzročijo, da se ena ali druga hemisfera ne razvijeta optimalno oziroma, da je prizadeto njuno povezovanje, kar se navzven zlahka manifestira v obliki anksioznosti.

Če se v življenju odzivamo primarno čustveno in ne razumsko, potem v nas še vedno vlada ta prvinski refleks.

Kaj se zgodi z otrokom, ki ni uspel integrirati tega refleksa?

Takšni otroci po navadi delujejo pod okriljem kroničnega stresa. To pomeni, da njihovi možgani nenehno podrobno skenirajo okolico, če se kje nahaja potencialna nevarnost. iz tega razloga so lahko:

  • hiperaktivni (ali hipo)
  • imajo motnje pozornosti
  • hitro menjajo razpoloženje
  • imajo moteno senzorično procesiranje
  • slabo slušno diskriminacijo
  • slabšo vidno diskriminacijo
  • anksioznost
  • agresivnost
  • nihanje razpoloženja
  • ali preplašenost in zaprtost
  • občutljivost na dotik
  • ali iskanje dotikov in pozornosti
  • težave z ravnotežjem
  • fobije, panične napade
  • probleme z imunskim sistemom
  • težave z branjem črnega tiska na beli podlagi
  • slabost v avtu
  • nizka samopodoba
  • težko se odločijo
  • močenje postelje ponoči

Morojev refleks se lahko aktivira tudi ponoči, v spanju in nas (ali dojenčka, otroka) prebuja!

Otrok, ki ne integrira morojevega refleksa ne more optimalno razvijati možganov. Del možganov ostaja ‘zaklenjen’ na tej primitivni stopnji preživetvenega mehanizma, ki deluje non stop, izčrpava telo in onemogoče razvoj kompleksnejših povezav v možganih.

Ker je morojev refleks direktno povezan z vestibularnim sistemom (sistemom za ravnotežje), imamo lahko težave z gibanjem. Pogosto se to vidi navzven kot slaba motorika, slabo ravnotežje, otrok je ‘štorast’.

Stresni odziv telesa pa je tudi direktno povezan z imunskim sistemom oziroma ga inhibira. zato se lahko pojavljajo pogosta vnetja, alergije, občutljivost na hrano, astma, dihanje skozi usta.. 

Je to tudi prvi korak h diabetesu?

Zakaj se morojev refleks ne integrira?

Vzroki so lahko travmatični porod (dolgotrajen porod, prezgodnji porod, pritisk na fundus maternice, neustrezna lega ploda – ker mu pritiska na možgansko deblo, vakuum, carski rez, ovita plodovnica, placenta previa, fetalni distres, prenošenost, sevanje v nosečnosti, velik stres v nosečnosti, nizka telesna teža ob rojstvu, zlatenica, ki vztraja) in celo asimetričnost materine medenice/ drže, brazgotine v predelu trebuha.. določena travma po porodu, ki vpliva na dojenčka, težave z dojenjem v prvih 6ih mesecih, visoka vročina ali vročinski krči v prvih 18ih mesecih, otrok shodi šele pri 18ih mesecih ali več, dojenček večinoma nošen v lupinicah, ležalnikih ipd.

Zato je zelo pomembno, da mama že v nosečnosti kar se da najbolje poskrbi za čim bolj ustrezno lego ploda (KAKO?)

Že integrirani refleks se lahko tudi vrne kadarkoli v življenju!

Določeni travmatski dogodki lahko ponovno aktivirajo morojev refleks. Eden takšnih dogodkov je lahko tudi porod. To pomeni, da mama začne od poroda dalje doživljati strahove, anksioznost oziroma se jI nenehno vklaplja stresni odziv telesa, čeprav ni prisotnih konkretnih vzrokov oziroma nevarnosti.

Kdaj otrok začne kritično razmišljat in integrirat ‘razmišljujoči’ del možganov?

Prefrontalni korteks se razvije do osmega leta. Do takrat otrok ne more razumsko razmišljat in reagirat. Prefrontalni korteks inhibira limbični del možganov (primitivni, ki deluje na osnovi emocij). S tem ko razvije prefrontalni korteks, začne upravljati s simpatičnim odzivanjem telesa (boj ali beg) saj ga lahko upravlja preko parasimpatičnega živčevja (počivaj, prebavljaj, dihaj). Pri tem igra veliko vlogo motorni korteks, ki je povezan z gibanjem.

Zato moramo pri otrocih spodbujati gibanje! Čim več gibanja! Poleg tega zelo pomaga, če masiramo stopala (babinski refleks), če masiramo tudi dlani (prijemalni refleks), otroka božamo vzdolž hrbtenice (spinal galant refleks) in delamo vaje za leno oko!

Naložite si brezplačni video s klikom na spodnji gumb!

Kaj še lahko storimo?

“A coordinated body is a coordinated brain.” (Koordinirano ‘uglašeno’ telo predstavlja koordinirane možgane.)

Še največ kar lahko storimo na vsakodnevni ravni je, da poskrbimo za motoriko, torej gibanje. Gibanje ustvarja največ novih povezav v možganih in jih nadgrajuje, sploh različni načini gibanja. (Gibanje je lahko celo žvečenje čigumija in ne boste verjeli, da lahko pomirja živčni sistem.) Anksioznost živi v vestibularnem sistemu!

Zelo zaželeno je, da otroku ali tudi odraslemu dovajamo dovolj ustreznih senzoričnih imputov (vnosov) bodisi v obliki zvoka, vida, vonja (aromaterapija!), pozitivnih afirmacij..

Za otroke je ključnega pomena, kako uravnan živčni sistem imajo njegovi starši, saj ga nehote (podzavestno) kopirajo (‘nerv mirroring’). Če smo starši anksiozni in nervozni, bodo tudi naši otroci. Starši lahko zelo veliko naredijo že samo s tem, da doma ugasnejo televizijo, predvsem novice. Današnje novice ne prinašajo nikoli nič dobrega in kot take deregulirajo naš živčni sistem. Tega nam ni treba.

Šele ko se možgani spet počutijo varne, se lahko naučijo novih kompleksnejših nevroloških povezav, kar pomeni da se refleks integrira.

To dosežemo s posebnimi vajami, največkrat poznanimi pod kratico MNRI. Namen teh vaj je, da zavestno treniramo nov vzorec v možganih, ki sčasoma povozi starega. To pa so lepote nevroplastičnosti naših možganov, o kateri smo vam že pripravili brezplačno trilogijo videov.

Več o vajah (in testiranju) vam bomo pripravili v enem izmed naslednjih zapisov (bodite prijavljeni na mailing listo)!

Danes pa si lahko naročite video, kjer vam pokažemo, kaj lahko za otroka naredite na dnevni ravni s stimulacijo stopal, dlani in oči! Samo 5 minut na dan! (Video vsebino vam pošljemo v roku 24 ur. Video NI direktno vezan na Morojev refleks.)