Oznaka: polivagusna teorija

Posted on by — Leave a comment

Zaščitne maske, otroci in vagusni živec

Verjetno starši pogostokrat podvomimo v koristnost nošenja zaščitnih mask pred očmi otrok ali celo na njih. Ali dejansko opravičijo svoj namen, kot ga zagovarjajo vodilni, se sprašujemo. Veliko se je že govorilo vplivu mask na dihalni vzorec, na stresni odziv telesa, na spremenjeno biokemijo v telesu in na razvoj nezaželenih patogenov v njej.. nisem pa še zasledila, da bi se kdo poglobil na (negativen) vpliv nošenja maske na razvoj otrok oziroma na razvoj avtonomnega živčnega sistema, s poudarkom na vagusni živec, predvsem na tisto vejo, ki oživčuje obrazno mimiko, govor in sluh.

Za kaj gre? Kaj je vagusni živec?

Vagus je deseti možganski živec, ki izvira iz možganskega debla in potuje skozi obraz, vrat, pljuča, srce, trebušno prepono in trebuh, vključno z želodcem, vranico, črevesjem, jetri in ledvicami.(2) Vagus v latinščini pomeni “potepuh oziroma vandrovček”.  Vagusni živec je neločljivo povezan z razpoloženjem, imunskim odzivom, prebavo in srčnim utripom (3)


Vagusni živec oziroma živec ‘vandrovec’ in potek njegovih vej po telesu. Vir internet

V skladu s Polivagusno teorijo (Polyvagal theory, Stephen Porges, 1994)(1) ločimo dve veji vagusnega živca (‘poli’ pomeni ‘dvojen’). Prva se nahaja nad trebušno prepono* (glavna dihalna mišica, ki se nahaja pod pljuči in nad trebušnimi organi) in se imenuje ‘ventralni vagus’ (oziroma moderni ali socialni vagus, ki izvira iz ventralnega dela možganskega debla, natančneje iz nucleus ambiguus-a) , druga se nahaja pod njo in se imenuje ‘dorzalni vagus’ (oziroma primitivni vagus, ki izvira iz dorzalnega dela možganskega debla).

Bistvena razlika med obema je, da se je, evolucijsko gledano, najprej razvil dorzalni vagus (plazilski), nato pa, s pojavom sesalcev, kamor spada tudi človek, se je razvil ventralni vagus, ki je mieliziran (ima maščobno ovojnico, po kateri se signali prenašajo hitreje). Ventralni vagus je svojevrsten nevro-regulator (8, 4) možganskih živcev V, VIII, IX, XI, ki oživčujejo progaste mišica obraza in glave (vsi omenjeni izvirajo iz možganskega debla). Te mišice nam omogočajo obrazno mimiko, vid, sluh, požiranje (koordinacija z dihanjem) in vokalizacijo (različne intonacije glasu) ter hkrati prepoznavanje mimike obraza, glave in intonacijo glasu pri drugih ljudeh oziroma sesalcih. Zato se ta sistem imenuje sistem ‘socialne interakcije’, ki ga imamo samo sesalci, z namenom, da nam omogoča prepoznavati svet okoli nas (ljudi in situacije) v obliki sporočil ‘varno’ ali ‘nevarno’. Tovrstno ‘detektiranje’ našega avtonomnega živčevja se odvija v nas neprestano in poteka preko vagusa. Ventralni vagus je tisti ‘dvosmerni kabel’ tega sistema, ki takšna sporočila sprejema in na podlagi njih ‘ukrepa’ (na primer regulira bitje srca in dihanje). (Prav tako dorzalni vagus sprejema in oddaja sporočila ter tako omogoča komunikacijo med notranjimi organi in možgani ter obrtano.)


Delitev avtonomnega živčnega sistema na tri funkcionalne enote (za razliko od klasične delitve na simpatikus in parasimpatikus).  V skladu s Polivagusno teorijo se naš parasimpatični živčni sistem, katerega glavni živec je vagus, deli na ventralnega (nad prepono) in dorzalnega (pod prepono). Spodnji je evolucijsko starejši, zgornji pa se je razvil ob pojavu sesalcev in nam omogoča socialne interakcije (ki so ključne za preživetje.) VIR internet

Plazilci te sposobnosti (socialne interakcije) nimajo, zato je njihov najpogostejši odziv na zaznano nevarnost – da se delajo mrtve (‘shut down’) in s tem postanejo nezanimivi za predatorje, kar jim lahko omogoči preživetje.


Želva (plazilec), ki se skrije v svoj oklep  – aktivacija dorzalnega vagusa – ‘shut down’ preživetveni sistem

Moramo se zavedati, da je glavna naloga našega živčnega sistema PREŽIVETJE. Druga najpomembnejša naloga pa je rast in razvoj (‘to thrive’). Naš živčni sistem zato non stop zbira podatke iz okolice bodisi ‘VARNO’ ali ‘NEVARNO’.

Natančneje se naše avtonomno (nezavedno) živčevje deli na simpatičnega in parasimpatična. Prvega si lahko predstavljamo kot pedalo za gas in drugega kot pedalo zavore. Ko oba delujeta usklajeno, je naše telo v homeostazi, imunski sistem lahko deluje optimalno in telo lahko raste in se razvija (otroci) ali pa ‘se obnavlja’ (odrasli).

Če otrokov avtonomni živčni sistem (v razvoju) ne zaznava dovolj ‘znakov za varnost’ ali še hujše, če ob tem zaznava preveč ‘znakov za nevarnost’, ker bodisi videva na pol zakrite obraze bodisi ker zaznava strah staršev (o tem v nadaljevanju), potem se lahko razvijeta sledeča odziva:

  1. Boj ali beg (‘fight or flight’ – vodi ju simpatični del živčevja, ki omogoči hitro mobilizacijo telesa) – otrok postane razdražljiv, hiperaktiven, agresiven, napadalen..
  2. ‘Zamrznitev’ oziroma ‘ugasnjenost sistema’ (‘shut down – voden s strani dorzalnega ‘plazilskega’ vagusa, ki omogoči imobilizacijo telesa in s tem dvoje: 1. da kot plen nismo več zanimivi za plenilca, 2. da ne občutimo bolečine, če bi vseeno postali plen) – otrok postane pasiven.

Lestvica delovanja avtonomnega živčevja: Čisto na vrhu (delovanje ventralnega vagusa) omogoča dobro počutje, rast, razvoj in občutek varnosti. Ko se pojavi grožnja, se najprej odzove simpatični del avtonomnega živčevja, ki se želi boriti ali bežati. Če ta ne uspe odpraviti grožnje, pride na pomoč dorzalni vagus, ‘plazilski’ del našega parasimpatikusa, ki nam pomaga preživeti tako, da se pretvarjamo mrtve. Ventralni vagus je regulator oziroma inhibitor delovanja simpatikusa in dorzalnega vagusa.  (Tega plazilci nimajo). VIR internet

Mimogrede, novorojenčki, še posebej nedonošenčki stari manj kot 31 oziroma 32 tednov, še nimajo dokončno razvitega ventralnega vagusa, tega evolucijsko naprednejšega (mieleniziranega oziroma ovitega v ovojnico), ki ga potem razvijejo s pomočjo matere oziroma staršev skozi prijazno obrazno mimiko, poseben ‘materinski’ ton glasu, nežen dotik bližino, sesanje in požiranje. (Avtonomni živčni sistem se začne razvijati že v maternici, tam se razvije simpatikus, dorzalni vagus, ventralni pa le delno in se nato razvija še celih prvih 12 mesecev po rosjtvu.) To se kaže v njihovih težavah kot so  bradikardije (prenizek srčni utrip), apneah (kratki časovni intervali brez dihanja), težavah z hkratnim dihanjem in sesanjem / požiranjem ter v njihovi pasivnosti (veliko spijo in imajo slabši mišični tonus) – to je delovanje ‘plazilskega’ vagusa, ki predstavlja potencialno grožnjo za preživetje, saj ni prisotnega delovanja ventralnega vagusa, ki bi inhibiral brahikardije in apneje.

Dober tonus vagusnega živca, ki je zelo pomemben za dobro delovanje vseh telesnih organov, se razvije še s pomočjo ‘sinhronizacije’ mame in dojenčka skozi dihanje in bitje srca (ko-regulacija). Vemo, da dojenček ne more preživeti brez bližine in topline drugega človeka (ali teoretično sesalca).  Še bolj neverjetno pa je dejstvo, da se tudi materin živčni sistem (z vagusom na čelu) odziva nazaj, ko je dojenček zadovoljen, ljubek, se nasmeji.. in ustvarja boljši tonus njenega vagusnega živca. In še to.. boljši je tonus vagusnega živca pri dojenčkih, hitreje se umirijo, ko začnejo jokat. (4)

Te informacije so zelo pomembne tudi za vse nosečnice, ki nosijo otroke v tem pandemičnem času in s svojim uravnovešenim ali neuravnovešenim avtonomnim živčevjem oziroma vagusnim živcem vplivajo na razvoj otrokovega avtonomnega živčnega sistema v maternici.

Ta razvoj se ne ustavi po zaključenem porodniškem dopustu. Otroci še naprej konstantno iščejo ‘znake varnosti’ še posebej, ko mame ni v bližini, v obliki ‘ninic’, bližnjih sorodnikov, vzgojiteljic, psa.. ipd. To je ključno za dober razvoj ventralnega vagusnega sistema, ki vodi v uravnovešen psihični in fizični razvoj posameznika. 

Obstaja poskus z dojenčkom (‘Still face experiment’), ko ga mama dve minuti samo nepremično gleda in mu ne daje nazaj nobenih znakov varnosti. Poglejte v videu, kaj se zgodi:

Podobno je, če si odrasli nadenemo maske in na tak način komuniciramo z otroki. Vrtčevski in šolski otroci morda ne bodo zapadli ravno v tak odziv kot dojenček (prestrašen jok), bodo pa reagirali najverjetneje na način, da bodo vse pogosteje in pogosteje se začeli odzivati preko dorzalnega vagusa (lahko tudi preko simpatikusa ‘boj ali beg’) in se zapirati vase (‘shut down’ efekt). Otroci so šibkejši od nas odraslih, zato se najlažje ‘podredijo’ situaciji z ‘utišanjem svojega lastnega sistema’, tako kot se plazilci pretvarjajo, da so mrtvi, ker jim to omogoča način preživetja. Skrajšano: otrok oziroma njegov nezavedni živčni sistem bo ob znakih nevarnosti (ali premalo znakov varnosti) najverjetneje raje izbral ‘utišanje lastnega sistema’ kot boj ali beg. Razlika je v tem ali to strategijo uporabljajo/mo le v ključnih življenjskih situacija ali kronično, vsak dan..?

Značilnost ljudi, ki so ‘zaklenjeni v dorzalnem vagusnem stanju je, da so brezizrazni, govorijo z monotonim glasom ali celo prenehajo komunicirati, so bledi, nemotivirani, brezupni, nedružabni, niso se pripravljeni boriti zase, mišični tonus pade, drža se slabša (‘ukrivi’), spremeni se vzorec dihanja, lahko se pojavijo nepojasnjene bolečine kjerkoli po telesu, nagnjenost k odvisnostim, sindrom razdražljivega črevesja, napenjanje, refluks, diareja ali zaprtost.. 

Dobro se je zavedati, da obstaja ‘varnostni mehanizem’, da do tega ne bi prišlo in sicer (v skladu s Polivagusno teorijo) tako imenovani ‘social engagement system’ oziroma ‘družbena povezanost’, ki ga omogoča kompleks ventralnega vagusa. Ventralni vagus nam omogoča prepoznavanje obrazov in glasov, ki ustvarjajo občutek varnosti. S tem se odpovemo pretirani pozornosti na potencialne znake nevarnosti (‘hypervigilance’), kar bi nas v bistvu lahko ogrozilo. Večkrat ko je otrok deležen občutkov varnosti, bolj lahko razvije ta varnostni mehanizem. (Ventralni vagus regulira oziroma inhibira delovanje simpatikusa in dorzalnega vagusa. Vendar ko deluje sinhrono z njima, na primer ko deluje skupaj s simpatikusom, ustvarja stanje ‘igrive mobilizacije’ kot je razgibana otroška igra, športno tekmovanje ipd oziroma ko deluje v harmoniji z dorzalnim vagusom ustvarja okolje ‘imobilizacije brez strahu’ – ko na primer z otrokom ali ljubljeno osebo ležimo na postelji in se crkljamo.)

Vendar če otrok pogosto zapade v stanje imobilizacije (ugasnjenosti), potem vedno težje prepozna občutke oziroma znake varnosti, čeprav so le ti prisotni. (Enako velja tudi za odrasle). Če se z mislimi vrnemo na zgornjo lestev (slika), se moramo zavedati dejstva, da ko enkrat pademo na dno lestve, se veliko težje povzpnemo nazaj na vrh. če se to zgodi našemu otroku, je dobro vedeti, kako mu lahko pomagamo. (V nadaljevanju)

Kar pomislimo sami na kakšen tak dogodek v otroštvu, ki nas je privedel do ‘ugasnjenosti’. Sama lahko povem izkušnjo, ko sem v tretjem razredu osnovne šole, pri branju berila vprašala, kaj pomeni beseda ‘kolešček’ v nekem določenem kontekstu. Cel razred se mi je začel smejati. To sem občutila kot občutek grožnje (ne varnosti) in sem se zaprla vase (nisem se kregala s sošolci ali zbežala iz razreda). Posledično sem imela celo življenje strah kaj javno vprašati, da ne bi doživela enakega ali podobnega odziva, raje ‘sem se utišala’..

Tudi na odrasle imajo lahko maske na drugih ljudeh ali sebi enak efekt. Le da imamo odrasli že razvit živčni sistem, kar pa žal ne pomeni, da smo ‘imuni’ na spremembe na slabše. Pri odraslih ni problem le v nošenju mask, ampak v celotni situaciji pandemije, ki nam ustvarja tri ključne dejavnike za pojav kroničnega STRESA, (stres pa vemo, da vodi v različna bolezenska stanja in deregulacijo živčnega sistema.) Torej te tri dejavniki so: 

  1. Pomanjkanje informacij
  2. Nepredvidljivost
  3. Pomanjkanje nadzora nad situacijo

Dr. Steven Porges navaja socialno interakcijo (‘social engagement’) in ko-regulacijo (‘co-regulation) naših živčnih sistemov (med ljudmi) kot temelj dobrega razvoja ventralnega vagusa, ki je pogoj za naše zdravje tako kognitivno kot telesno. 

Torej ključni pogoj za preživetje in razvoj otroka je povezovanje z osebami, ki imajo reguliran (uravnovešen) vagusni živec oziroma avtonomni živčni sistem. Sesalci se za razliko od plazilcev med seboj povezujemo in s pomočjo ko-regulacije uravnavamo/razvijamo naš živčni sistem, ki je pogoj za preživetje.

Zato se je na tem mestu tudi potrebno vprašati, kam pelje socialna izolacija?

Kako bomo starši zaščitili svoje otroke? Kakšna generacija bo zrasla iz njih, če ne bomo ničesar storili?

Kakšen svet jim bomo s tem pustili za sabo?

Tudi ne-ukrepanje je vrsta ukrepanja. Odločitev in moč je na naši strani.

Več o vagusnem živcu in polivagusni teoriji si lahko preberete v enem izmed naših predhodnih blogov z naslovom Je za vse kriv vagusni živec? Trenirajmo svoj avtonomni živčni sistem, ne samo mišic, kjer najdete tudi brezplačno vajo za resetiranje vagusnega živca.

Kako si lahko pomagamo v teh časih (starši otrokom)?

  1. Ko je le možno, se čim več družimo in pogovarjajmo s svojimi otroki.(zraven sodi tudi poljubljanje, objemanje, nežna intonacija glasu, nasmeh na obrazu..)
  2. Skupaj pojmo pesmi, kajti petje pomaga ustvarjati boljši tonus (ventralnega) vagusnega živca
  3. Če je možno, naj ima otrok (družina) psa oziroma drugega sesalca.
  4. Pustimo vrtčevskim otrokom in prvošolčkom (če je potrebno) njihove ninice s seboj.
  5. Skušajmo zmanjšati druge stresorje v njihovem življenju.
  6. Narišimo nasmeh na masko (če jo že moramo nositi).
  7. Ustvarjajmo video klice s sorodniki/prijatelji, s katerimi se ne moremo srečati.
  8. Ne pozabimo na skupna kosila/večerje z zdravo prehrano in sprehode v naravi, na svežem zraku in soncu.
  9. Vzgojitelji in učitelji naj ne nosijo mask (niti pod brado).
  10. Če že moramo nositi masko v dani situaciji (npr družina), se igrajmo igrico, da otrok ugane, katera oseba se pod masko smeji (to naj razbere iz oči).
  11. Če nosimo masko, ne nosimo hkrati še sončnih očal in bolj poudarjeno komunicirajmo z očmi ali intonacijo glasu, lahko tudi s telesno držo. (slaba sključena drža je tipična za dorzalni vagus). Sočloveka oziroma otroka večkrat vprašajmo, kako je, kako se počuti.
  12. Ples (VIDEO)
  13. Spanje v istem prostoru lahko pomaga uravnovesiti (‘ko-regulirati’) vagusni živec.
  14. Najstniki lahko izvajajo tudi vaje za odrasle (beri v nadaljevanju).
  15. Vabljeni, da napišete tudi vaše predloge spodaj v polju za komentiranje!

Kako starši lahko pomagamo sami sebi?

Če trpimo stres, napade tesnobe, panike, ankisoznost, depresijo, težave z dihanjem, motnje v razpoloženju, brezup, zakrčeno telo, palpitacije, bolečine po telesu, pogosto zbolevate, pomeni da naše telo (živčni sistem) reagira (kronično) bodisi s prevlado simpatikusa ali dorzalnega vagusa.

Dobro je, da starši znamo poskrbeti zase, da smo čim bolj zdravi in uravnovešeni, kar se posledično odraža (ko-regulacija) tudi na otrocih.

Za vas imam dobro novico, saj sem ravno sredi priprav čisto novega programa vaj za uravnovešanje vagusnega živca oziroma program vaj za naše telo (avtonomno živčevje), da postane (bolj) odporno na stres! (Izide do 31.10.2021 – do takrat si ga lahko zagotovite v predprodaji po polovični ceni!)

Ko bo program na voljo (september 2021), bo na voljo nekaj dni brezplačno. Če se želite naročiti na brezplačen ogled tega edinstvenega programa, ki je rezultat večletnih raziskav dihanja, variabile srčnega utripa in vagusnega živca, potem se prijavite s klikom na spodnji gumb.

Še bolj bom vesela, če napišete spodaj v komentar, kaj si najbolj želite v tem programu oziroma, kakšni so vaši predlogi za pomoč otrokom in njihovim staršem (učiteljem, vzgojiteljem) v teh turbulentnih časih!

Povzetek

Novodobni turbulentni časi prinašajo velike spremembe oziroma posledice na psihično in fizično stanje ne samo nas odraslih, ampak tudi naših otrok. Le ti so veliko bolj ranljivi od nas, saj se še razvijajo in nimajo veliko besede pri tem, kaj se z njimi (in v njih) dogaja. Dobro je, da se starši zavedamo morebitnih škodljivih vplivov aktualnih ukrepov in da znamo pri tem (glede na dane razmere) otroku (in sebi) čim bolj pomagati. Znanje osvobaja.

Ključne besede tega zapisa so: #varnost #občutekvarnosti #socialnapovezanost #družbenapovezanost #koregulacija #avtonomniživčnisistem #vagusniživec #ventralnivagus #dorzalnivagus #polivagusnateorija

Torej po principu Polivagusne teorije, potrebuje otrok za dober razvoj svojega avtonomnega živčnega sistema (ki mora znati navigirati med aktivacijo simpatikusa in dorzalnega – primitivnega (‘shut down’) vagusa) čim več ‘sporočil varnosti’ iz okolice. Ker se naš telesni živčni sistem regulira preko živčnih sistemov bližnjih (‘ko-regulacija’), potrebuje otrok brati ta sporočila iz obrazne mimike in skozi ton glasu ljudi, ki so prisotni v njegovem življenju. Če si zakrivamo obraz, hote ali nehote, ta sporočila preoblikujemo v sporočila ‘ne-varnosti’ s tem pa pri otroku spodbujamo prevlado primitivnega – dorzalnega vagusa (‘shut down’), kar ima lahko neželene posledice na njegov kognitivni in fiziološki razvoj ter življenje.

Rešitev vidim v tem, da starši (oziroma vzgojitelji, učitelji) skušamo kompenzirazi z ‘načrtnim’ dodajanjem ‘varnostnih sporočil (‘cues of safety’) v otrokovo vsakdanje življenje in da ob tem poskrbimo za lastno uravnovešenost živčnega sistema (dihalne vaje, gibanje in še mnogo več).


Simbolično drevo avtonomnega živčnega sistema in lestvica od dorzalnega do ventralnega vagusa (od spodaj navzgor).

VIRI:

  1. Stanley Rosenberg, Accessing the Healing Power of the Vagus Nerve, (California: North Atlantic Books, 2017), 37.
  2. Vince, Gaia. “Hacking the Nervous System to Heal the Body.” Discover Magazine, May 2015
  3. Breit, Sigrid, et al. ‘Vagus Nerve as Modulator of the Brain-Gut Axis in Psychiatric and Inflammatory Disorders’, Frontiers in Psychiatry, 13 March 2018.
  4. Dr. Stephen Porges – Human nature and early experience
  5. Stanley Rosenberg, Accessing the Healing Power of the Vagus Nerve, (California: North Atlantic Books, 2017)
  6. Dana, Deb, “The Polyvagal Theory in Therapy,” (New York: W.W. Norton & Company, Inc., 2018)
  7. Porges, Stephen, “The Pocket Guide to the Polyvagal Theory,” (New York: W. W. Norton & Company
  8. Polyvagal theory Background & Criticism
Posted on by — 91 komentarjev

Je za vse kriv vagusni živec? Trenirajmo svoj avtonomni živčni sistem in ne (samo) mišic!

Za res zdrav duh v zdravem telesu potrebujemo trenirati tisti nadrejeni telesni sistem, ki nas ohranja v ravnovesju ali pa, če ne deluje optimalno, drži v začaranem krogu bolečin, odvečne telesne teže, ponavljajočih se bolezni, težav s prebavo, alergijami, utrujenostjo, težav s spanjem, anksioznostjo, depresijo, neuspešnim hujšanjem.. in podobnim.

Kateri telesni sistem je to?

Tako kot elektronsko napravo upravljamo preko njenega elektronskega vezja, tako se tudi naše telo upravlja preko podobnega vezja, ki se imenuje živčevje. Na to delovanje lahko vplivamo zavestno (somatsko živčevje, na primer, da premaknemo roko) ali nezavedno (avtonomno živčevje, na primer bitje srca). 

Do nedavnega smo poznali ‘samo’ dva nasprotujoča si sistema avtonomnega živčevja,( torej tistega, ki brez naše volje, nadzoruje delovanje telesnih organov) in sicer simpatičnega in parasimpatičnega. Simpatični sistem (še vedno) predstavlja ‘fight or flight’ (bori se ali zbeži) način delovanja  oziroma ukrepanja telesa, ko smo v nevarnosti, medtem ko je za parasimpatični živčni sistem bilo značilno ‘rest and digest’ (počivaj in prebavljaj) stanje telesa, kjer se telo regenerira, raste in dobro počuti. Torej, posplošeno gledano, prvi je veljal za ‘slabega’ in drugi za ‘dobrega’ (kot črno – bela slika). 

Glavni predstavnik parasimpatičnega avtonomnega živčevja je vagus živec. To je deseti možganski živec (možganski pomeni, da ne izhaja iz hrbtenjače, ampak direktno iz možganov. Poznamo 12 možganskih živcev. Večina oživčuje predel obraza, vratu, ušes, grla, oči (tako senzorično kot motorično), vagus (kot njegovo ime nakazuje ‘vandrovček’) pa potuje po telesu navzdol in oživčuje dihalni sistem, srce in prebavila. 

The brain, in right profile with the glossopharyngeal and vagus nerves and, to the right, a view of the base of the brain. Photolithograph, 1940, after a woodcut, 1543. Created 1940. Human anatomy. Cerebellum. Pons Varolii. Neuroanatomy. Cranial. Nerves. Glossopharyngeal nerve. Vagus nerve. Nervous system. Contributors: Andreas Vesalius (1514-1564). Work ID: njv3mjbp.

Prikaz vagusnega živca (Deseti možganski živec, glavni predstavnik avtonomnega živčnega sistema)

Prikaz dvanajstih možganskih živcev (ki izvirajo direktno iz možganov in ne iz hrbtenjače, kot spinalni živci). Pet možganskih živcev je ključnega pomena za človekovo družabeno udejstvovanje z nevrološkega vidika (kar nas ločuje od živali) in sicer CN (Cranial Nerve) 5,7,9,10 in 11.

Do sedaj je veljal vagusni živec za tisti del parasimpatičnega živčevja, ki uravnava stanje homeostaze, regeneracije, prebave, rasti in odsotnost bolezni – v nasprotju z parasimpatičnim živčevjem, ki nas pripravi na boj ali beg (zakrči mišice, pospeši utrip in dihanje, zaustavi prebavo..). Ker je sodobni človek zaradi konstantnega stresa, hitenja, različnih travmatskih izkušenj ‘kronično ujet’ v stanju simpatičnega živčnega sistema, kot da bi bil vedno na begu ali v nevarnosti pred levom, smo ta del živčnega sistema (katerega predstavljajo spinalni živci) ‘ožigosali’ kot tistega ‘glavnega krivca’ za izvor mnogih bolezni, težav in bolečin (pod drugim imenom ‘stres’). Vagusni živec oziroma parasimpatični živčni sistem pa je veljal za ‘črno-belo’ nasprotje. Sistem smo dojemali le v dveh barvah, rdeča za nevarnost (simpatični) in zelena za ‘normalno’ stanje. Nismo pa vedeli, da obstaja še tretja barva! In z njo tudi drugačen pogled na delovanje našega telesa in način reševanja naših težav!


Dr. Stephen Porges, avtor Polyvagusne teorije in HRV. BIO 

Nedavno se je začelo vedno več govoriti o ‘Polyvagal theory’ (Avtor Steven Porges), ki je ugotovil, da obstaja še tretji del tega našega avtonomnega živčnega sistema. Gre za stanje ‘freeze’ oziroma imobilizacije telesa s strahom, ko telo dobesedno ugasne za nekaj časa, dokler nevarnost ne mine. To stanje je neke vrste odziv telesa kot smo ga do sedaj poznali oziroma razumeli pod imenom simpatično živčevje. Vendar pa za stanje imobilizacije poskrbi vagus! Da, vagus! Paradoksalno, kajne? Nekatera vlakna vagusa (3%) so mielizirana (imajo ovojnico, za razliko od živali) in uravnavajo zgoraj opisano stanje regeneracije in ‘socialne udeležbe’ (social engagement). Medtem ko drugi del vagusa skrbi za posebne vrste umik, ko smo v nevarnosti. Prav tako kot je sodobni človek lahko ujetnik pretežno delujočega simpatičnega živčevja (‘fight or flight’), tako je lahko ‘ujetnik’ tudi prevladujočega, prej neznanega dela vagusa  – dorzalnega vagusa (več v nadaljevanju). Poglejmo si to delovanje skozi naslednji primer:

Primer zebre: Preselimo se z mislimi v Afriko in si predstavjajmo zebro, ki ji preti nevarnost – lev. Vse dokler se nevarnost ne pojavi, zebrino telo mirno regulira ventralni del vagusa (avtonomni živčni sistem), ki promovira rast, prebavo ipd. Ko zebra zazna nevarnost, odreagira z begom (borba pri njej ne pride v poštev) – to je rumeni semafor. Nemudoma se aktivira simpatični živčni sistem (fight or flight), ki telo mobilizira pod vplivom strahu. (Pospeši dihanje, ki zato postane bolj plitvo, pošlje kri v ude in skrči mišice, sprošča stresne hormone kot so adrenalin, kortizol) in to zebri lahko omogoči preživetje. Vendar zebri ne uspe zbežati dovolj hitro. Zato se vključi dorzalni vagus in zebro imobilizira – rdeča luč! Zebra obleži na tleh, mišice so mehke, nekaj časa ne diha ali diha minimalno, srčni utrip se spusti na minimum. Lev zazna ohlapnost telesa, kar mu daje vtis, da je mrtva in ga zato najverjetneje ne zanima več, saj je plenilec in mrtvo meso lahko prinaša potencialno smrtne okužbe. 


Reakcija dorzalnega vagusa – avtonomni živčni sistem utiša zebrino delovanje telesa na minimum (to se dogaja brez njene volje), da zgleda mrtva in s tem levu manj zanimiva. To je edini način za preživetje, če ji beg ali boj nista uspela.

Diagram ponazorjuje ‘semafor’ oziroma hierarhijo delovanja našega avtonomnega živčnega sistema. Zelena luč ponazarja blagostanje, ko se počutimo varno. Rumena luč pomeni nevarnost, vklopi se simpatični živčni sistem, tako imenovani ‘fight or flight’ (boj ali beg) – če ta strategija preživetja ne zadostuje, se vklopi ‘rdeči alarm’ – dorzalni del vagusa (parasimpatični živčni sistem), ki nas imobilizira (utiša telesne funkcije).

Zebra preživi (lahko bi se zgodilo, da bi v tem stanju umrla – ali pa postala plen). V tem primeru ne bi občutila bolečine, saj bi jo zavaroval omenjeni živčni sistem). Lev odide, zebra se začne tresti. Tresenje je naravni mehanizem resetiranja živčnega sistema, sproščanja stresnih hormonov iz telesa in zakrčenih mišic. Zebra po končanem tresenju zopet muli travo in se obnaša kot da se sploh ni nič zgodilo. S tresenjem se popolnoma resetira in prepreči, da se ji stres nalaga.

Živali in otroci se tresejo po naravni poti, za ‘civilizirane’ odrasle pa velja, da to ni primerno. Samo pomislimo, kako bolj zdravo in sproščeno bi bilo naše življenje, če bi se po vsakem stresnem dogodku lahko stresli? Da se nam ne bi stres kopičil in vplival na način dihanja, spremembo telesne drže, (slabše) delovanje organov ipd. Verjetno ne bi potrebovali nobenih zdravil, kot jih tudi zebre ne. 

Dejansko obstaja ‘vadbeni protokol’ ki inducira želeno tresenje. Izumil ga ja David Bercelli in se imenuje TRE (Trauma Release Exercises). Protokol uporabljamo tudi na Vadbeni kliniki. Primer si lahko ogledate v tem VIDEU. (Vendar to ni bistvo tega bloga, je pa pomemben del!)

Paradoksalno se tretji del avtonomnega živčevja skriva znotraj vagusa! Vagus tako delimo na ventralni  in dorzalni. 

Ventralni vagus je odgovoren za (izvira iz možganskega debla, je evolucijsko gledano novejši in mieliziran, tipičen za sesalce):

  • dilatacija bronhijev (dorzalni vagus jih lahko zapre in oteži dihanje – ko je v stanju imobilizacije telesa. COPD, astma, kronični bronhitis) Sicer se bronhiji konstantno odpirajo in zapirajo (vdih – izdih)
  • večino mišic v grlu, vključno z glasilkami (larhings, farings, juvilar muscules)

Dorzalni vagus oživčuje (star vagus, nemieliziran, plazilski) :

  • želodec
  • jetra
  • vranica
  • ledvica
  • žolčnik
  • mehur
  • tanko črevo
  • trebušna slinavka
  • debelo črevo
  • nekatera vlakna tudi srce in pljuča (srce in pljuča oživčujejo vsi trije sistemi)

Kateri so simptomi, ko ventralni vagus ni v ravnovesju oziroma se izmenjuje s preveč aktivnim simpatičnim živčevjem ‘fight or flight’?

  • ohlapne mišice
  • ali preveč zakrčene mišice
  • občutek težkega telesa
  • počasno bitje srca ali prehitro
  • nizek krvni pritisk ali previsok
  • mrzle roke in noge
  • bolečine po telesu (in ki se selijo) 
  • fibromialgija
  • hiatalna hernija
  • bledoličnost
  • Sindrom razdražljivega črevesja z zaprtostjo ali drisko
  • omotice, omedlevanje
  • migrene
  • bolečine v vratu, križu, sklepih
  • bruksizem (škrtanje z zobmi)
  • premočno potenje
  • artritis
  • nervoza, jeza, pomanjkanje energije, počutje ‘na tleh’, brezupnost, tendenca k jokanju, anksioznost, depresija, prestrašenost, nočne more, kronična utrujenost, težave s spanjem, preveč skrbi, težave s koncentracijo, težave s spanjem, frustracije, pretirano sanjarjenje
  • bolečine v prsih
  • astma
  • hiperventiliranost, kratka sapa, težave z dihanjem
  • kislina, refluks, težave z želodcem, izguba apetita ali preobjedanje
  • pogoste gripe, vnetja, alergije
  • pretirano kajenje, pitje, pretirana uporaba zdravil,
  • avtizem, motnje pozornosti, aspergerjev sindrom
  • nerazumno pomanjkanje zaupanja v osebnih odnosih, težave pri doseganju dogovorov
  • izguba zanimanja za seks
  • preveč skrbi, težave s spominom, težave pri sprejemanju odločitev
  • neizrazit pogled
  • upočasnjeni gibi (letargija)
  • POTS (Postural Orthostatic Tachycardia Syndrome)
  • slabost
  • inkontinenca
  • občutek kot da telo opazujemo od zunaj
  • neuspešno hujšanje
  • močna menstrualna bolečina, težave s kožo
  • slaba drža (+Forward head posture’)

Občasen pojav omenjenih težav ni problematičen, če se dogajajo pogosto, pa jih je smiselno nasloviti. Vendar rešitev ni v obravnavanju vsake težave ločeno in jemanju zdravil za vsako posebej. Bolje jim je poiskati skupen vzrok in ga poskušati odpraviti. S pomočjo vaj za reaktivacijo ventralnega vagusa in ostalimi postopki (glej spodaj) lahko naslovimo tako težave, ki izvirajo iz neuravnovešenega delovanja dorzalnega vagusa (parasimpatičnega sistema) kot iz neuravnovešenega in dominantnega simpatičnega sistema (‘fight or flight’).

Kako se sami diagnosticiramo?

V kolikor se ne uspemo samo-oceniti z zgoraj navedenimi simptomi, se lahko ‘testiramo’ še na sledeče štiri načine:

  1. Preko srčnega utripa (Pri vdihu se srčni utrip pospeši, pri izdihu pa upočasni. Lahko tipamo zapestni pulz.)
  2. Nepravilen vzorec dihanja (Tako imenovano ‘obratno dihanje’ – ob vdihu oseba dvigne ramena in potegne trebuh notri)
  3. Preko grla na nebu ust (Če oseba odpre usta in reče presekano A-A-A-A, potem se mora jeziček na nebu vsakokrat dvigniti)
  4. Preko merjenja HRV (HRV = Heart Rate variability in meri variabilnost presledkov med srčnimi utripi. Za primer: Če imamo v mirovanju 60 utripov, to še ne pomeni, da je med vsakim ena sekunda premora. Bolj je ta vmesni časovni interval raznolik, bolje je za nas. Se pravi bolje je imeti višjo variabilnost. Včasih bi nas merjenje HRV stalo lahko več tisoč evrov, dandanes pa lahko uporabljamo v te namene že malo boljše ure, prstane, Unyte ipd.)

Za lažje razumevanje..

Prepogosto aktivirani ‘fight or flight’ odgovor telesa bi lahko primerjali s kopanjem v prevroči, skoraj vreli vodi – medtem ko bi stanje ‘freeze’ (zamrznitev telesa) lahko primerjali s kopanjem v ledeno mrzli vodi. Obe situaciji sta skrajni in nista primerni za daljša časovna obdobja. Telo se najbolje počuti, regenerira in razvija v ‘mlačni kopeli’ oziroma določenem vmesnem temperaturnem pasu. Enako analogno ni primerno preveč kislo okolje (‘fight or flight) ali preveč alkalno (‘freeze’).

Delovanje avtonomnega simpatičnega živčnega sistema bi lahko ponazorili tudi z metaforo semaforja oziroma že zgoraj omenjenih treh luči, zelene, rumene in rdeče – kjer zelena barva predstavlja blagostanje (ventralni vagus), rumena nevarnost (boj ali beg) in rdeča luč (utišanje telesa) najvišjo stopnjo nevarnosti.


(Vir PDF)

Tridelni sistem si lahko predstavljamo tudi ob poslušanje pravljice Zlatolaska in trije medvedi. Ko Zlatolaska vstopi v hišo treh medvedov, najde na mizi tri krožnike. Poskusi prvega in je jed prevroča, poskusi drugega in je jed premrzla. Poskusi tretjega in je jed ravno pravšnja. Nato se želi vleči in poskusi prvo posteljo, ki je pretrda, drugo, ki je premehka in končno najde tretjo, ki je ravno prav. Prevroča in pretrda hrana in postelja predstavljata simpatični živčni sistem – ‘fight or flight’ mehanizem, prehladna in premehka predstavljata parasimpatični živčni sistem, dorzalni vegus, stanje imobilizacije in ‘ravno prav’ predstavlja parasimpatični živčni sistem, ventralni vagus, značilen za blagostanje, socialno udeleženost, ljubezen in mir.

Za lažje razumevanje priporočamo še dodatno branje sledečih gradiv Vadbene klinike, ki so nastali po tem zapisu (opomba 2022)

  1. Razvoj in delovanje vagusnega živca pri otrocih
  2. Webinar razvoj možganov in pomen integracije primarnih refleksov za razvoj vagusnega živca
  3. Vpliv jezika na telo in vagus

Kje je dejanski izvor večine teh težav? (Študija lastnega primera)

Tudi sama sem imela določene težave, ki sem jih leta in leta neuspešno odpravljala: anksioznost, težko dihanje med govorjenjem, zakrčene mišice, napihovanje v črevesju in sedaj še huda oblika rinitisa po drugem porodu (Preberi mojo travmatično porodno zgodbo). V sklopu zdravljenja z uradno medicino za vsako težavo stoji drug specialist in drugo zdravilo ali pa je težava pripisana  ‘neznanemu’ oziroma psihološkemu vzroku za katero dobiš napotnico za psihiatra. Vsa zdravila imajo ponavadi stranske učinke in na koncu potrebuješ še dodatno zdravilo, ki odpravlja posledice prejšnjih. Ko zdravila prenehaš jemati, se težave vrnejo, oziroma nikoli niso izginile. In če ‘čakaš’ dovolj dolgo, je lahko naslednji ukrep le še kirurška odstranitev določenega dela telesa, organa ali ‘popravilo’. Noben zdravnik specialist (v moji ‘zdravstveni’ zgodovini) ni povezal različnih težav med seboj in se je ukvarjal samo s svojim telesnim predelom. Zdaj šele vidim celo sliko in začenjam razumeti, kako je pri meni vse skupaj povezano. 

Prebavne težave? Gastroskopija, kolonoskopija – nič ne pokažejo, probiotiki in ‘zdrava’ prehrana – ne pomagajo, izraz sindrom razdražljivega črevesja zdravnikom nič ne pomeni.. Ko pa začneš povezovati točke sam in se ti naenkrat izriše cela slika, je to življenjska zmaga na celi črti! Osebna zdravnica me je samo debelo gledala, ko sem ji omenila avtonomni živčni sistem in vagus.. Je rekla, da sem preveč osredotočena na iskanje vzrokov in premalo na reševanje peoblema! Ha ha, a res? Kaj pa je ‘pravilno’ reševanje problema? Zdravila za maskiranje simptomov? Sprehajanje od enega do drugega specialista? Izločanje sladkorja in glutena in mleka in oreščkov in paradižnika in kaj še ..? Ne, to ni to. Vsaj pri meni nič od tega ne deluje. . 

In kako sem povezala pikice? 

Ugotovila sem, da vse moje težave izvirajo iz področij, ki jih ‘upravlja’ vagus: od glasilk, bronhijev, do regulacije delovanja črevesja. Najpomembnejši faktor za optimalni razvoj zdravega ventralnega vagusa, kakor uči dr. Stephen Porges, je od otroštva (in že poroda) dalje OBČUTEK VARNOSTI. Varnost pod okriljem socializacije je glavni ‘nutrient’ mielinizacije ventralnega vagusa, ki nas loči od ostalih živali oziroma oziroma ki nas povezuje s sesalci. To je pogoj, da telo deluje primarno pod okriljem ventralnega vagusa. Če primanjkuje občutka varnosti, se mora prepogosto vklopiti parasimpatični živčni sistem ali dorzalni del vagusa, kar avtomatsko izključi ventralni vagus. 

Zelo veliko spominov iz mojega otroštva pa se žal navezuje na strah (strah pred udarci staršev, strah pred kaznimi), na samopomilovanje, na strah pred obrekovanjem sošolcev v osnovni šoli (klicali so me Gargamel). Že takrat se spomnim težkega dihanja in pa glavobolov. To vse je zelo vplivalo na mojo samopodobo in kasnejšo izbiro partnerjev. Borila sem se tudi z bulimijo, česar nisem se nikoli javno ali sploh nikomur povedala, tako sram me je bilo. Vendar ali veste, da imajo travmatske izkušnje dejansko BIOLOŠKE posledice. To sem se naučila iz knjige Peter Levine, Waking the tiger. Ob raziskovanju Polivagusne teorije (Polyvagal theory). sem končno dojela, da se je meni ta travma manifestirala v disfunkciji ventralnega vagusa.. Zaman vse diete, zdravila, psihiatri, če v osnovi nisem odpravila ‘napake’ ki je zaradi tega nastala v delovanju živčevja. Dokler živčevje ne deluje spet pravilno, lahko samo blažimo in vsakodnevno odpravljamo simptome, ki pa se znova in znova vračajo. ( Odpravljamo bodisi s kemičnimi medikamenti (zdravili) bodisi z različnimi drugimi terapijami, dietami, vadbenimi protokoli.) Vsi naši ukrepi bodo najverjetneje veliko bolj učinkoviti in jih ne bo treba ponavljati v nedogled, če jih bomo podkovali z ustrezno ‘obravnavo’ avtonomnega živčevja. Če ste si včeraj zlomili nogo, jo to sicer ne bo zacelilo, bo pa pomagalo telesu, da se neha konstantno borit z navideznim ‘levom’ in se bo lažje posvetilo okrevanju noge. 

Kaj sem vse prebrala in pregledala, da sem našla rešitve? 


Knjiga, ki mi je spremenila pogled na delovanje človeškega telesa in priporočam v branje vsakomur!
  1. Stanley Rosenberg, Accessing the healing power of vagus nerve (knjiga)
  2. Peter Levine, Waking the tiger (Knjiga)
  3. Trauma releasing exercises, David Beceli (Knjiga)
  4. NCBI The Polyvagal Perspective (študija)
  5. NCBI The Polyvagal Theory Nev Insides into adaptive reactions of the autonomic nervous system (študija)
  6. NCBI Polyvagal Theory and Developmental Psychopathology: Emotion Dysregulation and Conduct Problems from Preschool to Adolescence (študija)
  7. Steven Porges, znanstvenik, Polyvagal theory (spletna stran)
  8. Stephen Porges The Polivagal theory & The vagus nerve (Youtube podcast)
  9. Stephen Porges on HRV and Polyvagal theory (Youtube podcast)
  10. Essentials on Heart rate variability for Personal Trainers with Carmine Grieco/ NSCA.com (posnetek seminarja)
  11. How to heal your vagus nerve / To heal your body & mind (webinar)
  12. Intro to stress / The Polyvagal theory / Considerentions for movement specialist by dr. Emily Splichal (webinar)
  13. Healing Trauma, Peter Levine, audiobook
  14. The science of safety with Stephen porges (Podcast)
  15. Dr. Stephen Porges and Early experience (posnetek predavanja)
  16. The neuroscience and Power of safe relationships – Stephen Porges (webinar)
  17. Unyte blog

Kaj pa drugi primeri?

V knjigi (S. Rosenberg) je navedenih še mnogo primerov, ki so spodbudili v meni veliko ‘AHA’ momentov! Poleg bolečin v rami, vratu, glavobolov ipd, me je najbolj fasciniral pojav ‘Forward Head Posture’ oziroma slaba drža z glavo zamaknjeno naprej (in pogosto spremljajočo vratno grbo). Lahko bi rekli, da je to eden najbolj tipičnih in ‘najhujših’ primerov utesnitve možganskih živcev in žil, ki imajo posledice na delovanje celega telesa. Ker bi vam rada o tem povedala več in pokazala tudi rešitve, vas vabim, da si preberete naslednji članek: Vratna grba. vzroki, posledice in rešitve! 

Imamo pa še en zelo zanimiv primer in sicer razvoj vagusa in možganskih živcev povezanih s socializacijo pri dojenčkih. Kaj se dogaja pri nedonošenčkih? Zakaj eni dojenčki jokajo veliko več kot drugi (ne samo nedonošeni)?

Primer razvoja avtonomnega živčevja pri nedonošenčkih

Prezgodaj rojeni dojenčki, še posebej tisti, ki so rojeni v 31 ali 32 tednu še nimajo razvitega novega (ventralnega) vagusa (to je mielizirani del vagusa, ki je značilen samo za sesalce, kamor se šteje tudi človek). To se kaže v njihovih težavah kot so  brahikardie (prenizek srčni utrip), apneah (kratki časovni intervali brez dihanja), težavah z hkratnim dihanjem in sesanjem / požiranjem ter v njihovi pasivnosti (veliko spijo in imajo slabši mišični tonus). Takšni prezgodaj rojeni dojenčki imajo dejansko avtonomni živčni sistem na nivoju plazilcev (stari vagus) in ne sesalcev. 

Moja Nika Luna je bila rojena v 35 tednu in sva se prva dva meseca kar ‘borili’ z njenim nihanjem utripa in dušenjem med hranjenjem. Ves čas sem morala preverjat, če diha. Zdaj šele dobro razumem, kaj točno se je dogajalo takrat. Takšni dojenčki potrebujejo zato še toliko več občutka varnosti preko dotika in govorjenja (prišepetavanja) – ker je to ‘hrana’ za razvoj mieliziranega novega vagusa. Zdaj tudi razumem, zakaj Nika Luna ni prenesla foto-terapije proti zlatenici (v osamitvi – poglej video v Porodni zgodbi!). Po instinktu sem jo rajše polagala s kožo na kožo na svoja prsa, jo dojila in ji ves čas prišepetovala in vzpodbujala ter uspela! (Če vas zanima več o tem in zakaj eno dojenčki jokajo več in drugi manj, si oglejte ta odlični posnetek univerzitetnega predavanja dr. Stephena Porgesa Human nature and Early Experience.) 

Ok, sedaj razumemo, kaj se dogaja v telesu, ampak kako si lahko pomagamo?

Prebirajoč zgoraj navedeno literaturo, sem zbrala naslednjih 19 načinov, ki nam pomagajo pri resetiranju vagusnega živca, še posebej ventralnega dela:

  1. Občutek varnosti in družbena pripadnost oziroma ‘domač ali ‘varen’ krog ljudi, kjer se počutimo popolnoma varne. To je prvi in najpomembnejši pogoj za pravilen razvoj in delovanje vagusa! To ni psihološki faktor, ampak dejansko fiziološki!
  2. S posebnimi vajami za resetiranje ventralnega vagusa (Če želite eksluzivni posnetek vaj po knjigi Stanleya Rosenberga – Accessing the healing power of vagus nerve brezplačno, berite do konca in kliknite na gumb na dnu strani!)
  3. Govorjenje oziroma pogovarjanje  z ‘materinskim’ glasom (niti pregloboko niti previsoki toni), kar še posebno dobro deluje na otroke). 
  4. Petje, igranje na glasbila pihala (poudarek je na podaljšanem izdihovanju, ki spodbuja aktivacijo ventralnega vagusa)
  5. Različni tipi preponskega dihanja (V tem BLOGU najdete zelo dobro pojasnjen pravilen način dihanja in linke do različnih načinov preponskega dihanja)
  6. Pranajama joga (Pranajama joga je zelo koristna zaradi načina dihanja)
  7. Obrazna joga (Obrazna joga je zelo primerna, ker sprosti obrazne mišice in s tem poti možganskih živcev iz lobanje, med katere spada tudi vagus.)
  8. Masaža trebuha (Možgani in trebuh (prebavila) so povezani oziroma komunicirajo preko vagusa. Kar 80% vagusa ima aferentne končiče (senzorične), ki vodijo informacije v možgane) in 20% eferentnih (motoričnih), ki povedo, kaj naj npr prebavila naredijo. Z masažo trebuha stimuliramo vagus oziroma prenos teh informacij iz enteričnih možganov v ‘velike’ možgane in nazaj.
  9. Pravilna telesna drža je izrednega pomena. ‘Forward head posture’ oziroma telesna drža, kjer se glava nahaja pred telesom, lahko zelo utesni možganske živce in dotok krvi do njih in v možgane. Slaba drža daje možganom signal, da smo v nevarnosti.
  10. Kraniosakralna terapija, osteopatija, bownova terapija, refleksna masaža stopal..
  11. Pes oziroma katerikoli živalski sesalec je lahko človeku dobra ‘družba’ in pomagati ustvariti okolje varnosti in ‘socializacije’.
  12. Hladni tuši (knajpanje) prav tako stimulirajo dobro delovanje vagusa
  13. TRE (Trauma release exercises) – vaje s tresenjem telesa pomagajo resetirati avtonomni živčni sistem in mišico psoas, ki je prva na ‘bojni črti’, ko se aktivira ‘fight or flight’ (Izvajamo jih tudi na Vadbeni kliniki)
  14. CRP z daljšim izdihom (Constructive rest position) je način počitka, kjer ležimo na hrbtu in imamo dvignjeno medenico višje od srca. V tem položaju počivamo ‘zavedno’ z odprtimi očmi in z daljšimi izdihi od vdihov (Izvajamo na Vadbeni kliniki)
  15. Kineziotaping vagusnega živca
  16. Binaural beats Video 1, Video 2
  17. Druženje z ljudmi z uravnovešenim vagusom
  18. Meditacija, Tai Chi, Chi Gong
  19. Pulsetto – zunanji stimulator vagusnega živca! (spodaj na sliki – dodano 2024)
 

 

Želite dobiti poseben brezplačni video, v katerem pokažem vajo za resetiranje ventralnega vagusa po knjigi Stanleya Rosenberga – ‘trening’ avtonomnega živčnega sistema, ki je superiorni trening vsem obstoječim vadbenim treningom? Kliknite na spodnji gumb! 


Alja med izvajanjem vaje za resetiranje ventralnega vagusa.

Za pridobitev brezplačnega videa se priporočam, da mi spodaj v komentar napišete kakšno vprašanje ali povratno mnenje. Vesela bom tudi, če se vam članek zdi uporaben, da ga delite naprej. <3

Sicer pa lahko napovem, da je ob pisanju tega članka vzklila še ideja o novem programu, problematiki z vratno grbo, bolečinami v vratu, migrenami in podobnim, kjer je primarni vzrok slab tonus ključnih možganskih živcev, še pocebej CN11. V nadaljevanju sledi nov blog, ki naslavlja problematiko vratne grbe in pa novi online program s celostnim pristopom vaj Odkleni vratno grbo! 


Nov online program Odkleni vratno grbo, vsebuje VSE vaje za možganske živce in seveda še druge tehnike, ki vam bodo omogočile izboljšanje drže in s tem zdravje celega telesa!

In še zaključna misel..

V vsakodnevnem življenju se morda vse preveč osredotočamo na izolirane (in instant) rešitve. Delamo vaje za hrbet / trebuh, ko nas zagrabi v križu, treniramo posebej za moč, posebej za vzdržljivost, posebej za ritne mišice, posebej za ‘core’.  Ko nas kaj boli, pri zdravniku iščemo rešitve lokalno ali si pomagamo z alternativnimi terapijami, ki pa tudi niso vedno učinkovite na daljši rok. Pri vsem tem pozabimo najti rešitve za svoje težave oziroma za blagostanje v sebi. Premalo poznamo svoje telo. Tudi šolski sistem temu ni naklonjen. Preveč se ukvarjamo z drugimi, z davki in tragedijami po svetu.. Le redko kdo od nas razmišlja o tem, kako so naši organi, mišice in celo telo upravljani s strani živčnega sistema in da ima način tega upravljanja vedno višjo logiko. Preživetje. Tako radi se temu upiramo in zamaskiramo te poti s kemikalijami ali prisilo telesa (na primer če se mišice ne sprostijo, jih je treba pa globje in močneje zmasirati, raztegniti ali jih še bolj podvreči treningu). V bistvu je vse mnogo bolj preprosto. In tudi logično. Knjige, ki jih berem zadnja leta, bi uvrstila vsem srednješolcem za obvezno branje. Svet bi bil takoj drugačen.

In kam uvrstiti vaje za možganske živce?

Na čisto vsak trening! Pa četudi je ta trening ‘samo’ dihanje ali hoja. Pred začetkom treninga.

Na Vadbeni kliniki boste deležni teh vaj na individualnih obravnavah in v online programu Odkleni vratno grbo .

OPOMBA DODANA OKTOBRA 2021

Dve leti je minilo od nastanka tega članka in znanje o vagusnem živcu smo izjemno nadgradili (preverite kako) in razvili čisto nov program za trening vagusnega živca oziroma avtonomnega živčnega sistema ter imunskega sistema STRES & VAGUS.

Program je nastal kot posledica moje kronične izgorelosti, kar je lepo opisano v blogu: Nikoli več ne bom zbolela! Ali kako naredimo telo odporno na stres preko vagusnega živca?

Veliko koristnih nasvetov pa najdete prav tako v zapisu: Kako preprečiti ali zdraviti okužbo s c-o-v-i-d-19 na naraven način.

OPOMBA DODANA AVGUST 2024

Ustvarili smo daleč najboljši program do slej 30 DNEVNI NEVRO IZZIV za pomlajevanje, ki vsebuje že skoraj 50 izzivov in napotkov, kako stimulirati možgane, vključno z vagusnim živcem in se pri tem pomlajevati, bolje počutiti in imeti več energije  – preverite BREZPLAČNI VIDEO na povezavi!

 

Želite prejeti berzplačni trening vagusnega živca!