Oznaka: razvoj možganov

Posted on by — Leave a comment

Lateralizacija možganov – levičarji, desničarji in ambidekstrusi – skriti ključ do učenja, čustev in gibanja

Naši možgani niso popolnoma simetrični – pravzaprav so zasnovani tako, da se določene funkcije specializirano razvijejo v eni ali drugi hemisferi. Temu pojavu pravimo lateralizacija možganov. Leva stran možganov je običajno bolj povezana z jezikom, logiko, analitičnim mišljenjem in natančnimi gibi, medtem ko desna stran skrbi za prostorsko orientacijo, čustva, neverbalno komunikacijo in ustvarjalnost.

Pomembno je razumeti, da lateralizacija ne pomeni, da bi ena hemisfera »obvladovala« vse naloge, temveč da se funkcije razporedijo, da možgani delujejo učinkoviteje. To omogoča hitro procesiranje informacij, koordinacijo gibov in uravnoteženo čustveno ter kognitivno delovanje.

Čeprav pogosto povezujemo lateralizacijo z desničarji in levičarji, je zgodba precej globlja. Pri nekaterih otrocih se razvije ambidekstrija – sposobnost enakovredne uporabe obeh rok. To je lahko prednost, a hkrati včasih tudi znak, da lateralizacija še ni povsem dozorela.

Zakaj je to pomembno za starše in strokovnjake? Ker stopnja in način lateralizacije vplivata na otrokovo učenje, gibanje, socialne veščine in celo čustveno regulacijo. Razumevanje teh procesov nam pomaga bolje prepoznati razvojne posebnosti, kot so disleksija, motnje pozornosti ali težave v koordinaciji, ter jih podpreti na pravi način.

Levičarstvo

Kdaj se oblikuje?
V prvih letih življenja otrok še uporablja obe roki. Prva jasnejša preferenca se začne kazati okoli 2.–3. leta, dokončneje pa šele med 5. in 7. letom, ko se stabilizira lateralizacija možganov.

Kaj pomeni?
Levičarstvo je normalen pojav in odraža to, da desna hemisfera močneje nadzoruje motoriko. Ni nujno povezano s težavami, čeprav so levičarji pogosto bolj ustvarjalni, vizualno-prostorsko močni in včasih tudi bolj občutljivi na senzorične dražljaje.

Zakaj je bolje desničarstvo?
Večina ljudi je desničarjev, ker je fina motorika desne roke neposredno povezana z levo hemisfero, ki nadzira natančne gibe, govor in logično procesiranje. A zanimivo – niso vsi levičarji »pravi« levičarji. Pri manjšem odstotku ljudi so vloge hemisfer zamenjane, kar pomeni, da se je dominantnost razvila obratno, kot pri večini – to pa lahko vpliva na drugačen način mišljenja, zaznavanja in gibanja.

Ambidextrus (dvoročen otrok)

Kaj pomeni?
Če otrok do 7.–8. leta uporablja enako obe roki, lahko to pomeni, da lateralizacija ni povsem dozorela. Včasih je to znak funkcionalne diskonekcije (nepovezanosti)– nobena hemisfera ni prevzela jasnega vodstva.

Možne posledice:

  • večja možnost za učne težave (disleksija, diskalkulija, disgrafija)
  • slabša organizacija in orientacija
  • težave z branjem in pisanjem (npr. zamenjave črk, obrnjene črke)
  • pri nekaterih otrocih pa gre zgolj za močnejšo fleksibilnost možganov in ne povzroča težav

Povezava z refleksi in hemisferami

Če refleksi niso integrirani (npr. ATNR – asimetrični tonični vratni refleks), otrok težje razvije stabilno lateralizacijo.

Posledično lahko ostane “vmes” – brez jasne ročne dominacije → kar se pogosto povezuje tudi z motnjami pozornosti ali šibko koordinacijo.

Kaj lahko starši opazijo?

  • otrok menjava roko pri risanju, jedi ali metanju žoge
  • uporablja eno roko za moč, drugo za natančnost
  • težko sledi črti pri pisanju
  • obrača liste pri branju (nagib glave, sprememba očesa za fokus)
  • težave pri športih, kjer je potrebna jasna lateralizacija (nogomet, tenis, metanje)

Lateralizacija možganov – ključ do učinkovitih možganov

Lateralizacija torej pomeni, da na primer ena hemisfera postane dominantna pri določenih funkcijah, kar se izrazi skozi rabo roke, noge, očesa in ušesa.

Prvi znaki se pokažejo pri 2–3 letih, dokončno pa se stabilizirajo med 5. in 7. letom.

Če otrok ostane ambidextrus (dvoročen) tudi po 7.–8. letu, to lahko kaže, da nobena hemisfera ni prevzela jasnega vodstva → znak možne funkcionalne diskonekcije.

Zakaj je to pomembno?

Jasna ročna, očesna in telesna dominanca omogoča učinkovito obdelavo informacij, koordinacijo in orientacijo v prostoru.

Otroci brez stabilne lateralizacije so pogosto nerodni, imajo težave pri branju (zamenjujejo črke), pisanju (obrnjene črke), matematiki (diskalkulija) in pozornosti (ADHD).

Melillo in Hannaford: dva pogleda na mešano dominanco

Kaj pravi Dr. Robert Melillo o dominancah oko – uho – noga – roka?

Dr. Robert Melillo, avtor in strokovnjak za razvojni nevrološki pristop, gleda na dominanco skozi prizmo zrelosti možganov in integracije hemisfer. Po njegovem mnenju jasno izražena in usklajena dominanca (roka, oko, uho, noga) kaže na dobro povezavo med obema možganskima polovicama. Če pride do mešane dominance, to pogosto pomeni, da hemisferi ne sodelujeta učinkovito – kar se odraža v vedenju, učenju in koordinaciji.

  • Melillo poudarja, da dominanca ene strani telesa odraža zrelost in integracijo hemisfer.
  • Optimalno je, da so vse dominance usklajene na isti strani (npr. desna roka, desno oko, desno uho, desna noga).
  • Če pride do mešane dominance (npr. otrok piše z desno roko, a posluša z levim ušesom in brca z levo nogo), to kaže na nepopolno integracijo hemisfer.
  • To pogosto spremljajo razvojne in učne težave, ker možgani ne procesirajo informacij optimalno – desna in leva hemisfera si dobesedno »mečeta žogo čez sredino«.

  • Mešana dominanca se pogosto povezuje z:
    • težavami pri branju (disleksija),
    • težavami s pisanjem (disgrafija),
    • matematiko (diskalkulija),
    • slabšo koncentracijo in koordinacijo,
    • čustveno disregulacijo.

Dr. Carla Hannaford (The Dominance Factor)

Dr. Carla Hannaford, nevrofiziologinja in avtorica knjige The Dominance Factor, pristopa k temi bolj celostno in praktično. Zanjo mešana dominanca ni nujno znak težave, ampak lahko predstavlja individualno različnost in posebne učne stile. Namesto iskanja popolne enostranske dominance poudarja pomen gibanja, refleksne integracije in vaj za povezovanje hemisfer, da vsak posameznik doseže večjo možgansko koherenco – ne glede na to, katera kombinacija dominanc prevladuje.

Carla Hannaford opisuje lateralizacijo zelo praktično – skozi 8 vzorcev dominanc (roka, oko, uho, noga, skupaj z dominanco hemisfere).

  • Njena poanta: ni nujno, da so vse dominance na isti strani optimalne.
  • Poudarja, da kombinacije dominanc ustvarjajo različne učne stile:
    • npr. nekdo z dominanco desne roke in levega očesa ima drugačen način obdelave informacij kot nekdo, kjer je vse na desni.
  • Hannaford vidi mešano dominanco ne nujno kot motnjo, ampak kot individualno različnost, ki pa lahko v šolskem sistemu (ki je linearen in bolj prilagojen “tipičnim” vzorcem) postane izziv.
  • Zato poudarja pomen gibanja, refleksne integracije in celostnih vaj, da se vzpostavi večja možganska koherenca – tudi če dominanca ni popolnoma enostranska.

Lateralizacija tudi pri živalih

Lateralizacija ni samo človeška posebnost. Mnoge živali imajo jasno funkcionalno razdelitev možganov:

  • Ptice: ena hemisfera vodi orientacijo v prostoru, druga obdeluje vizualne dražljaje. Zato ptica lahko z enim očesom gleda za plenilcem, z drugim pa za hrano.
  • Ribe: pri nekaterih vrstah je opazno, da se v nevarnosti obračajo vedno na isto stran – znak lateralizirane kontrole.
  • Psi in mačke: lahko imajo preferenčno taco (»desničar« ali »levičar«), kar je povezano z njihovimi stresnimi odzivi in obnašanjem.

Zaključek

Lateralizacija možganov je eden ključnih procesov človeškega razvoja. Omogoča nam, da možgani delujejo usklajeno, a hkrati specializirano – kot orkester, kjer vsak inštrument igra svojo vlogo, a šele skupaj ustvarijo harmonijo. Razumevanje, zakaj se pri nekaterih otrocih pojavi levičarstvo, zakaj so drugi ambidekstrusi in kako vse to vpliva na učenje ter čustveno regulacijo, nam daje pomemben vpogled v njihov razvoj.

Pri ljudeh je ta proces še posebej zapleten, saj lateralizacija ni le vprašanje motorične spretnosti (desna ali leva roka), ampak vpliva na govor, socialne stike, čustva in miselne sposobnosti. Tudi v živalskem svetu poznamo lateralizacijo – ptice, delfini in celo mačke jo uporabljajo za orientacijo, preživetje in komunikacijo. A pri človeku prinaša dodano plast kompleksnosti, saj oblikuje našo identiteto, učno pot in socialno povezanost.

Ko razumemo lateralizacijo, lažje prepoznamo posebnosti otrok in odraslih ter jim pomagamo razviti svoj polni potencial – ne glede na to, ali pišejo z desno, levo ali z obema rokama.

Kaj lahko naredimo na Vadbeni kliniki

Na Vadbeni kliniki najprej testiramo dominance (oko, uho, roka, noga) in preverimo, kako dobro sta leva in desna hemisfera integrirani. Na podlagi tega pripravimo individualni program za uravnavanje lateralizacije, ki vključuje vaje za refleksno integracijo, gibanje, senzorično stimulacijo in možgansko koherenco.

Čeprav se osnovna lateralizacija začne oblikovati že v zgodnjem otroštvu, lahko nanjo učinkovito vplivamo vse do približno 12. leta, dokler se možganske povezave še aktivno oblikujejo. Tudi kasneje – v adolescenci ali odrasli dobi – je možno izboljšati usklajenost hemisfer, a takrat gre bolj za fine korekcije in nevrotrening.

Cilj ni, da bi “spremenili” levičarja v desničarja, temveč da možgane naučimo delovati bolj usklajeno – tako, da informacije potujejo hitro, učinkovito in brez notranjih “kratkih stikov”. To pomeni boljšo koordinacijo, koncentracijo, čustveno stabilnost in lažje učenje.

Posted on by — Leave a comment

Kaj so primitivni refleksi – kako vplivajo na motnje pozornosti, hiperaktivnost, senzorične občutljivosti, alergije, dermatitis, težave v šoli, kronično povečano žrelnico..?

ZAKAJ BI NAS MORALI ZANIMATI REFLEKSI

Veliko otrok in tudi odraslih ima še vedno aktivne reflekse, ki so bili ustvarjeni ekskluzivno za čas prvega leta starosti po porodu oziroma za čas v maternici ter med porodom. Prisotnost teh refleksov kasneje v življenju predstavlja oviro pri vsesplošnem razvoju in funkcioniranju.

Da si lažje predstavljamo, vzemimo za primer žabo, ki je v svoji prvi razvojni fazi paglavec in plava z repom. Ko postane žaba, rep izgubi. Če bi žabi ostal rep, ne bi bila dobra v tem, da je žaba. Rep je ključen, a samo v prvi fazi razvoja. Potem mora stran. Sicer ovira nadaljnji razvoj in obstoj žabe.


PRAV TAKO JE S PRIMARNIMI REFLEKSI. ČE NE GREDO STRAN, KO SO OPRAVILI SVOJE POSLANSTVO, OVIRAJO OPTIMALNI RAZVOJ MOŽGANOV.

Človek je v svoji evolucijski zgodovini izbral hojo po dveh nogah. Hoja po dveh nogah je prinesla številne prednosti, kot so lažji pregled dogajanja nad savansko travo, lažje prenašanje sončne pripeke, hitrejše oziroma okretnejše gibanje, uporabo rok kot ‘orodje’.. vendar pa ima vsaka medalja tudi svojo drugo plat. Hoja po dveh nogah je zahtevala ožjo medenico. Skozi takšno medenico, pa se težko poraja tako velika glavica z možgani, da bi človek takoj, ko se rodi, znal hodit in se gibat po dveh nogah, kot to zna na primer žrebiček.

Hoja po dveh nogah namreč pomeni veliko večji boj z gravitacijo, kot hoja po štirih. V bistvu hoja po dveh nogah pomeni konstantno balansiranje iz ene na drugo nogo. Predstavljajte si stolček s štirimi nogami, ki ga želite postaviti in balansirati na dveh nogah. Težko, kajne? Kaj šele na eni nogi! Takšno (bipedalno) gibanje zahteva veliko večjo koordinacijo gibanja. Za to kompleksnejšo koordinacijo pa človek potrebuje večje možgane.

GLAVNO GONILO RAZVOJA MOŽGANOV JE GIBANJE!

Rastline ne potrebujejo možganov, ker se ne gibajo. Ko se človek rodi, ima razvitih komaj 20% možganov. Ostalih 80% se mora razviti preko gibanja oziroma preko senzoričnih vnosov, ki si jih zagotovi preko gibanja. Ampak, kako naj se novorojenček giba, ko pa še nima razvitih možganov?

Tu igrajo pomembno vlogo refleksi. Refleksi so avtomatski gibi, ki omogočajo dojenčku gibanje. Najprej gre samo za dihanje, sesanje hrane in jokanje (moro refleks).. V bistvu se večina refleksov razvije že v maternici, kajti razvoj možganov se začne že takrat. V maternici se tudi začne razvijati naše prvo čutilo – organ za ravnotežje (vestibularni sistem). Plod, ki ne razvija optimalno refleksov povezanih z razvojem vestibularnega sistema, ne zaznava dobro, kaj je zgoraj in kaj spodaj (od 32. tedna dalje) in lahko ostane v ‘sedečem’ položaju oziroma v medenični legi, kar neugodno vpliva na porod.

Refleksi so zato tudi ključni med samim porodom, saj otroku pomagajo, da aktivno prispeva z gibanjem pri prebijanju skozi koščeni porodni kanal. Popadek predstavlja stimulus, ki aktivira refleks-no gibanje otroka, da se ‘zvija’ in prebija naprej. Če se otrok rodi s CR in to celo brez popadkov, je otrok prikrajšan te razvojne faze! Da, tudi to je razvojna faza in če manjka, vpliva na razvoj vseh nadaljnjih razvojnih mejnikov. 

Zato ni vseeno, kako in koliko se nosečnica giba v nosečnosti in med porodom, saj to direktno vpliva na razvoj njenega še nerojenega otroka (prav tako pa tudi stres, zdravila, sevanja ipd)!

TOREJ GONILNA SILA RAZVOJA GIBALNIH MEJNIKOV SO PRIMARNI REFLEKSI

Na primer ATNR refleks (asimetrični tonični vratni refleks), ki sodeluje že pri porodu, kasneje pri 3-5 mesecih otroku omogoči, da se lahko obrne in skupaj s SG (spinal galant) refleksom bo otroku omogočeno, da se začne plazit po trebuhu.. Potem se počasi postavi v štirinožni položaj (na kolena in roke) in se začne zibati naprej in nazaj – s čimer aktivira STNR (simetrični tonični vratni refleks), ki inhibira TLR (tonični labirintni refleks), da se otrok lahko usede in tudi začne plazit.. Potem se plazi nekaj mesecev in se začne z rokami vleči gor ob pohištvu, kar omogoča ‘hand pulling reflex’, nato nekaj časa hodi ob pohištvu, ko mora inhibirat babinski refleks (na podplatih), da lahko začne hodit.. idealno točno okoli enega leta. Če se babinski ne integrira, lahko (med drugim povzroči) tendenco hoje po prstih.

ČE OTROK KATEROKOLI RAZVOJNO FAZO PRESKOČI, JO IZVEDE PREZGODAJ, Z ZAKASNITVIJO ALI ASIMETRIČNO POMENI,DA SE MOŽGANI NE RAZVIJAJO OPTIMALNO.

Zakaj ne smemo preskakovati razvojnih mejnikov? Zakaj je plazenje tako pomembno?

Do enega leta, ko otrok shodi, bi morali biti vsi ti refleksi v ‘spečem’ stanju, da ne ovirajo razvoja kompleksnejših gibov, posturalnih refleksov, očesne motorike, vestibularnega sistema, koordinacije gibov, ritma.. Razvoj kompleksnejših gibov omogoča razvoj kompleksnejših možganov!

PREPROSTI GIBI – PREPROSTI MOŽGANI / KOMPLEKSNI GIBI – KOMPLEKSNI MOŽGANI

Razvoj možganov lahko primerjamo z gradnjo stavbe. Najprej potrebujemo trdne temelje. To je razvoj in integracija primarnih refleksov na nivoju spodnjega dela možganov – možganskega debla (medula, pons). Če ta del ni dobro zgrajen, nobeno naslednje nadstropje (višji možganski centri) ne bo. Še posebej če so temelji neravni (leva in desna stran možganov), potem se vsako naslednje nadstropje začne bolj nagibati. Tako se tudi možgani začnejo razvijati asimetrično s funkcionalnim deficitom leve ali desne hemisfere.

Vestibularni sistem skupaj s posturalnimi mišicami riše naš telesni zemljevid v možganih. Če se ta slabo zariše (zaradi zgoraj omenjenih razlogov), ima(mo) otrok slabšo propriocepcijo in tudi enterocepcijo, kar pomeni, da slabo čuti in zaznava svoje telo, kot tudi svoje telo v prostoru. Imamo otroke, ki se zaletavajo v očitne ovire, se spotikajo, nerodno tečejo ali pa tudi ne čutijo bolečine, ne čutijo, da jih tišči na dolgo ali kratko potrebo (dokler ‘ni prepozno’), težko žvečijo tršo hrano, ker ne čutijo in obvladajo jezika ali pa imajo zato težave z govorom..

Vemo, da je v primeru avtizma in ADHD-ja v ospredju funkcionalni deficit desne hemisfere – in na njen račun kompenzacija leve.
Primer z branjem – tipično za avtizem: Leva hemisfera zna že zelo zgodaj brati črke (domena leve hemisfere) – veliko kasneje pa zares razume prebrano vsebino (domena desne hemisfere). Leva in desna hemisfera se morata med seboj pogovarjati (preko možganskega prečnika). Ker dostikrat reflex ATNR ni integriran, je to zelo oteženo. 

Lahko pa zaradi tega (neintegrirani ATNR) refleksa pride tudi do težav z branjem, ker se otrok med branjem dobesedno ‘zaleti’ v nevidno sredino na listu papirja in jo težko preskoči (prečka z desne na levo hemisfero), obrača podobne črke, iz česar se lahko razvije disleksija, ki pa je bolj tipična za šibkost leve hemisfere.

ČE SE REFLEKSI NISO INTEGRIRALI DO ENEGA LETA, SE NAJVERJETNEJE TUDI NIKOLI NE BODO (SAMI OD SEBE).

V članku (klikni) Dober razvoj otroka je odvisen od razvoja primarnih refleksov pojasnimo tudi več razlogov, zakaj pride do neintegracije refelskov in naštejemo nekaj več posledic.

Stroka (pediatri in pediatrični nevrologi) so prepričani, da se vsi omenjeni refleksi avtomatično inhibirajo do enega leta starosti. Pa se ne, saj jih najdemo tudi pri veliko odraslih in jih ni težko testirati.

Tu ne gre za nič dednega, nobeno genetsko napako, nobeno poškodbo možganov, nobeno presnovno motnjo.. gre za nezrelost možganov (možganskega debla, malih možganov..)

NEINTEGRIRANI REFLEKSI IMAJO VELIK VPLIV NA IMUNSKI SISTEM

Ko se rodimo, prevladuje delovanje simpatikusa, ki ga mora proti koncu prvega leta starosti začeti obvladovati parasimpatikus (z vagusnim živcem na čelu). Če se to ne zgodi, je otrok stalno pod stresom prevladujočega simpatičnega sistema, ima višji srčni utrip, težave s spanjem, težave s prebavljanjem hrane, zaprtostjo, ima še vedno prepustno črevo ( s katerim se rodimo) in zato kronično vnetje v telesu..

To pomeni, da se slabo razstruplja in je podvržen alergijam, dermatitisom, astmi ali pa kroničnim vnetjem.

Leva hemisfera deluje kot pedalo za gas, desna pa kot zavora. Ena aktivira imunski sistem, druga ga zavira. Potrebujemo ravnovesje. Preveč delujoč imunski sistem, se prekomerno ‘nerazumno’ odziva na raznolike dražljaje. Zato so pri otrocih s šibkejšo desno hemisfero bolj tipične alergije, dermatitisi, astma, pa tudi senzorične občutljivosti na svetlobo, zvok.. Ravno obratno je pri šibkosti leve hemisfere, ko je desna premočna in preveč zavira delovanje imunskega sistema, takrat smo lahko stalno bolni, prehlajeni, s kroničnimi vnetji ipd..

POVEZAVA S KRONIČNIMI VNETJI MANDLJEV, ŽRELNICE

Takšni otroci imajo potem skoraj vedno težave z dihanjem skozi nos oziroma s kronično povečano žrelnico, mandlji, za katere dobijo predpisane kortikosteroidne nosne spreje ali pa so napoteni na operacije. Pogosto imajo zaradi tega tudi kronična vnetja ušes in slabši sluh. Ker kronično dihajo na usta, jim niti operacija ne pomaga, da bi začeli dihati na nos. Več o tem TU.

S takšno problematiko se dnevno srečujemo v naši praksi, ko pomagamo otrokom ponovno vzpostaviti nosno dihanje in pravilno motoriko jezika, oralnih mišic ter držo. Vsaj 96% otrok, ki pride k nam na obravnavo ima prisoten vsaj en primarni refleks. (Enako velja za odrasle).

Razvojno gledano se po rojstvu najprej začne razvijati desna hemisfera in od tretjega leta dalje leva hemisfera. Desna hemisfera je bolj povezana s podzavestjo, občutki in neverbalno komunikacijo, leva pa je bolj zavestna, logična in analitična. Zaradi tega se večino stvari spomnimo od tretjega leta dalje in iz istega razloga se ob tej prelomnici začne obdobje ‘zakajčkov’.

Pri nekaterih otrocih pa se razvoj desne hemisfere zaključi prezgodaj n tako leva hemisfera ‘prevzame vajeti’ ‘na svoj način’.

VELIK POKAZATELJ FUNKCIONALNE NEZRELOSTI MAŽGANOV JE TUDI AMBIDEKSTRIZEM – UPORABA OBEH ROK, NAMESTO ENE DOMINANTNE

Velik pokazatelj funkcionalne nepovezanosti možganov je tudi (ne)desničarstvo (ambidextrus) Ali je otrok razvil med 3-6 letom dominantno roko ali na primer riše z eno, je pa z drugo? Ali ima vse dominance na isti strani telesa: oko, uho, roka, noga? Opažamo tudi asimetrično konvergenco oči, tilt glave, nižja rama, bolj plosko stopalo, jeziček v grlu zategnjen levo ali desno, večje oko.. znakov je veliko. Moteči so tudi: zbirčnost pri jedi, težave z branjem, težave z lovljenjem žoge (slaba korrdinacija oči – roka, anksioznost, sesanje palca, grizenje nohtov, skolioza, slabosti v avtu, težave z ravnotežjem, nerodnost, težave z govorom, močenje postelje po petem letu starosti, hipotonost, težave z zavezovanjem vezalk ipd..

Ali ste vedeli, da hipotonost lahko vodi v hiperlaksativnost (preveliko gibljivost) sklepov? (Na primer, ko se otrok postavi na vse štiri in so komolci obrnjeni ‘na X’ – navznoter). Hipotonost pomeni, da zaradi nezrelosti možganov prihaja iz njih šibkejši signal za tonus mišic, (kar se lahko razlikuje na levi ali desni strani telesa, spredal ali zadaj). Ker je tonus mišic prešibek, se preveč raztegujejo in s tem prekomerno povečajo obseg gibanja sklepov. To je najbolj tipično pri šibkosti desne hemisfere.

Lahko bi napisali celo knjigo možnih simptomov nezrelega razvoja možganov. Dejstvo je, da vse, čisto vse, kar se dogaja z našim telesom (in psiho) je odvisno od delovanja možganov. Vendar bomo na tem mestu raje podali usmeritve, kako popraviti te manjke v razvoju.

KATERE SO REŠITVE?

Za vsak refleks obstaja specifična vaja. Vendar so vaje lahko zahtevne ali naporne za izvajanje 2-3 x dnevno vsaj en do tri mesece, še posebej, če ima otrok težave s pozornostjo ali slabim občutenjem lastnega telesa. Zato v zahvalo dr. Melillu dandanes vemo, da se da reflekse integrirati tudi na drugačen, bolj preprost način in tudi bolj učinkovit. Eden od takšnih načinov je, da preprosto stimuliramo reflekse (simetrično ali asimetrično) in jih na tak način ‘izrabimo’, inhibiramo. Zraven pa se poslužimo še sočasne aktivacije predela možganov, kjer določen refleks ‘domuje’  s stimulusi v obliki vibracij, zvoka, svetlobe, pri čemer lahko uporabljamo specifične frekvence.

Zanimivo je, da ima veliko staršev podobne težave kot njihovi otroci. Velikokrat to pripisujejo genom, kar pa ne drži (imajo jih tudi posvojeni otroci) – ‘dedne’ so navade. To je v bistvu dobra novica – saj so težave večinoma rešljive. Še najbolj učinkovito pa se jih boste rešili, če se kot starši tudi sami lotite svojih refleksov. S tem ne samo, da boste zgled svojim otrokom, ampak bo vaš ‘ponastavljen’ živčni sistem deloval pozitivno tudi na vašega otroka. Otrok je vsaj do sedmega leta ‘priklopljen’ na živčni sistem svoje mame oziroma staršev.

Če želite izvedeti več, kliknite na spodnji gumb in opišite vaše težave! ČE VAM JE BIL ČLANEK KORISTEN, GA DELITE Z DRUGIMI IN KOMENTIRAJTE SPODAJ V KOMENTAR!

Posted on by — Leave a comment

Letos samo ena novoletna zaobljuba – Ampak katera?

V prihajajočem letu imam samo eno zaobljubo zase in eno za svoja dva otroka.

ZAKAJ IMAM SAMO ENO ZAOBLJUBO? 

Prvič zato, ker odrasli se nikoli ne držimo svojih zaobljub (vsaj ne za celo leto, ker potem novoletnih zaobljub sploh ne bi potrebovali). Zaobljuba za otroke, pa je zaobljuba, ki naj velja kot splošno vodilo za vse starše, ker se našim otrok možgani še razvijajo in je škoda, da bi se jim zaradi naše brezbrižnosti razvijali slabše.

Torej najprej o moji zaobljubi..

ZAKAJ SE TAKO MALO LJUDI USPE DRŽATI SVOJIH NOVOLETNIH ZAOBLJUB?

Ker niso realne. Nemogoče je pričakovati od človeka, ki se je še decembra basal z vsemi možnimi ‘dobrotami’, veliko ponočeval in morda tudi kaj spil, da bo z novim letom začel živeti popolnoma drugo življenje, ki bo trajalo do naslednjega leta. To povzroča samo frustracije in še dodaten neuspeh, saj ko obupamo, potem se ne držimo ničesar več niti nekega povprečnega zdravega življenjskega sloga.

Tudi sama se nisem držala svojih zaobljub.. Čeprav je moj način življenja dokaj zdrav žr sam po sebi (redni sprehodi, dihalne vaje, relativno zdrava prehrana, telovadba), pa se vseeno nisem uspela držati svojih ‘dodatnih’ zaobljub, kjer bi redno delala še vaje za oči, se manj obremenjevala z nepomembnimi stvarmi in imela več kardio vadbe. 

Zato imam za letos nov ‘recept’. Novoletna zaobljuba bo samo ena. 

POZITIVNE MISLI. 

Naj se sliši še tako klišejsko, ampak dokazano je vsaka naša misel energija. Prav tako je tudi naše telo energija. In vse okoli nas. Možganski valovi so vibracije oziroma energija. Misel je lahko lepa in vpliva na zdravilne vibracije v telesu ali pa so naše misli negativne, prežete s strahom, zavistjo ali jezo in deluje destruktivno. 

To so dokazali že (Dr. Masaru Emoto) s slikanjem kristalov vode, katerim so pošiljali pozitivne ali negativne misli oziroma vibracije. Če so bile misli lepe, so bili kristali lepi, če so bile grde, so bili kristali popačeni oziroma jih sploh ni bilo v tej obliki. 

In pomislite, naše telo je sestavljeno večinoma iz vode! Tudi, če naredimo poskus z rižem v vodi, bomo dobili v kozarcu z rižem z negativnimi mislimi po določenem času dni gnilobo, v kozarcu z rižem v vodi, ki smo mu pošiljali pozitivne misli, pa se ta proces ne bo zgodil (v istem času).!

ALI SI NE ŽELIMO V NOVEM LETU NA PRVEM MESTU NAJPREJ ZDRAVJA? 

No zdravje je v prvi vrsti odvisno od naših misli. Gibanje in zdrava prehrana mu sledijo, ampak na prvem mestu so naše misli smo to, kar mislimo. 

Vse naše odločitve in dejanja so posledica naših misli. Tudi razvoj naših otrok je posledica naših misli. Zdravje in homeostaza v telesu je ogledalo naših misli.

In če se težko držimo novoletnih zaobljub, ker so prezahtevne – (Beri preveč drugačne od naše vsakodnevne realnosti), si raje zadajmo samo eno – pozitivne misli – in se je skušamo držati celo leto. 

To lahko udejanjimo na zelo preprost, a hkrati strukturiran način in sicer tako, da si na šest listkov napišemo šest različnih trditev za kaj smo hvaležni (ta dan ali na splošno v življenju). Potem čez dan, vsake dve ali tri ure izberemo enega in si odgovorimo v mislih ali na glas. (če smo na to pozabili, to storimo zvečer med meditacijo).

Ste pripravljeni preizkusiti? Jaz bom to storila skupaj s svojima otrokoma, petletnico in devetletnikom. Ko bomo združili moč naših pozitivnih vibracij, se bodo zdravilni učinki samo še multiplicirali!

SEDAJ PA SLEDI STARŠEVSKA ZAOBLJUBA ZA SVOJE OTROKE.

Za naše otroke je ključnega pomena, da starši ne oviramo razvoja njihovih možganov. To je najboljša popotnica za njihovo življenje in tudi za dogajanje na našem planetu.

“Simple movements – simple brain, Complex movement – complex brain.”

Bolj je otrokovo gibanje omejeno, manj kompleksno ali manj funkcionalno se razvijajo njegovi možgani.

Živa bitja, ki se ne premikajo, nimajo in ne potrebujejo možganov. Pomislite na drevesa.

Gibanje zagotavlja vnos različnih stimulusov v možgane.

KAKO STARŠI OMEJUJEMO GIBANJE OTROKA?

Oziroma, kako vplivamo na slab razvoj možganov?

Tako da jim dovolimo gledanje zaslonov: igrice, TV, pametni telefoni, ure in tablice.

Verjetno to že veste, ampak ne veste točno, kaj se dogaja v otrokovih možganih in kako to vpliva nanje dolgoročno.

Vaš otrok je nemara hiperaktiven, z zaslonom v roki pa se popolnoma umiri in si mislite, pa saj ne more biti tako škodljivo, kajne? Ampak tak otrok bo po uporabi zaslona samo še bolj hiperaktiven. Zakaj v nadaljevanju..

Otroci rojeni v zadnjem tisočletju so otroci, ki so se rodili direktno v svet digitalne tehnologije. Takih generacij do sedaj na svetu še nismo imeli. Zato še ne vemo zagotovo, kakšne posledice bodo imeli v svoji polni odrasli dobi.. Opažamo pa že porast raznoterih vedenjskih motenj in drugih zdravstvenih težav.

Zavedati se moramo, da otroški možgani delujejo na drugačnih valovnih dolžinah, kot možgani odraslih.

Otroci stari do 6 let delujejo predvsem na frekvenci delta (1-3 Hz), kar je za odrasle stanje, ko globoko spimo), otroci stari od 6-12 let pa na frekvenci alfa (8-15 Hz), kar je za odrasle stanje na pol budnosti na pol spanja), predvsem pa je to stanje, ko so možgani najbolj dovzetni za sugestije – tako je namreč narava poskrbela, da  otroci vsrkavajo in posnemajo vzorce iz okolice in se tako pripravljajo na samostojno življenje.

Odrasli delujemo pretežno na valovih beta in gama. (Zato se nekateri zvečer tudi težko izklopimo, da zaspimo).

Zato so otroci do dvanajstega leta toliko bolj dovzetni za vpliv agresivne zaslonske tehnologije.

Zasloni stimulirajo predvsem levo možgansko hemisfero. Svet, v katerem živimo, že tako preveč spodbuja levo hemisfero, kar se lahko sprevrže v funkcionalno nepovezanost leve in desne hemisfere (s tujko FDS Functional Dysconnection Syndrome).

Leva hemisfera je po ‘naravi’ bolj iniciativna, agresivna, napadalna, v njej se nahaja tudi čustvo jeze. Desna hemisfera pa bolj empatična, čustvena, ima občutek krivde, odnos do narave in so-ljudi. Leva hemisfera je bolj egoistična. Desna ima občutek za realnost, leva pa lahko živi v namišljenem svetu.

Govorim predvsem o karakteristikah hemisfere, ki jih spodbujajo zasloni.

Leva hemisfera je tista, ki postane odvisna, zasvojena. Zasloni so novodobni digitalni heroin. Možgane zasvojijo na enak način kot droga – to dokaže MRI možganov.

Otroci, ki so dnevno 1-2 uri (ali več) prepuščeni zaslonom, še posebej pa (strelnim) igricam, lahko izgubijo stik z realnostjo. Leva hemisfera prevlada v svojih najbolj temnih prosperitetah in lahko otroka ‘prepriča’ v pravo streljanje.

ZAKAJ JE ZADNJE ČASE TOLIKO STRELNIH POHODOV? PA DEPRESIJE, ANKSIOZNOSTI, IZBRUHOV JEZE, PSIHOZ..?

Zakaj živimo v tako agresivni družbi?

Vse se začne z razvojem možganov.

Zato pozivam vse starše, da si kot novoletno zaobljubo za svoje otroke zadamo VEČ ČASA.

Zakaj več časa? 

Otroci bežijo v zaslone, ker se starši z njimi ne ukvarjamo dovolj. Mislim, da ne obstaja več restavracije, kjer starši majhnemu otroku ne bi dali v roke telefona, da se otrok ‘zamoti’ in ima starš ‘mir’ pri jedi.

To je res žalostno. Zakaj imamo ljudje otroke, če se nam potem ne da ukvarjati z njimi? 

Je ‘uživanje v gostilni’ vredno, da se otroku napačno ‘uglasijo’ možgani, kar pusti posledice na celotno njegovo življenje, otroštvo in družbo, v kateri živimo? Seveda je gostilna le prispodoba za vse takšne in podobne situacije.

Zato, dragi moji so-starši, v novem letu najdimo več časa za svoje otroke, da postanemo mi njihovi ‘zasloni’ oziroma gledališka predstava, v kateri se bo otrok učil igrati vloge življenja.

Zdržimo vsaj do 12. leta, ko otrok postane ‘na pol’ odrasel in se preseli v beta možgansko valovanje, ki je bližje našemu odraslemu.

ZAKAJ OTROK V PRVI TRIADI OSNOVNE ŠOLE OSNOVNE SPLOH POTREBUJE TELEFON? PAMETNO URO?

Otrok pri tej starosti pametno uro vidi popolnoma drugače kot mi odrasli. Vidi jo kot medved lonček medu, ki smo mu ga dali v roke. Ne more se mu upreti. Polizal ga bo do zadnjega .., čeprav ga bo potem bolel trebuh.

V novem letu si VZEMIMO ČAS, vsaj eno uro na dan in se z otrokom gibajmo čim več in tudi beremo kvalitetno čtivo in se vedno o prebranem tudi konstruktivno pogovorimo.

Starši se premalo zavedamo, da s časom, ki ga namenimo svojim otrokom spreminjamo svet na bolje ali slabše. Otroci so prihodnost naše družbe in tega planeta.

Dobro vemo, da je trenutno na svetu preveč jeze, strahu, egoizma in pohlepa. Iz tega pa vzklijejo tudi bolezni. Žal so vse te neljube lastnosti plod neuravnovešenih možganov, kjer leva hemisfera nadvlada desno.

Od kod psihopat? Sociopat? To je popolno ne-čutenje empatije do so-človeka, ki je doma v desni hemisferi. Naša družba je žal preveč levo-hemisfersko naravnana.

Spodbujamo bolj razvoj desne hemisfere. Pojdimo z otroki v naravo, pogovarjajmo se o občutkih, čustvih, kaj je prav in kaj narobe. Gibajmo se! Gibajmo se skupaj. Gibanje je gonilo razvoja možganov, s poudarkom na desni hemisferi.

Ko se otrokovi možgani razvijajo, je še vse v naših rokah. Izkoristimo to! Ne dajmo svojih otrok, da postanejo žrtve tistih, ki bi na na račun njihove odvisnosti bogateli in s slabim zgledom vladali svetu!

VZEMIMO SI ČAS! GOJIMO LEPE MISLI! GIBAJMO SE! SREČNO!

Posted on by — Leave a comment

WEBINAR Z DR. ROBERTOM MELILLOM – V ZNANJU JE MOČ – STARŠEVSKI VODNIK ZA BOLJŠI RAZVOJ MOŽGANOV

ZAKAJ BI NAS ZANIMALA MELILLO METODA?

Zdravo! Tukaj se nahajaš zato, ker te zanima več o metodi dr. Melilla. Prijavil/a si se na brezplačni webinar (podkast), ki ga je vodila Alja Malis in potrebuješ nekaj uvodne razlage za lažje razumevanje pogovorne teme.

Na YouTube je ogromno že obstoječih webinarjev in pogovornih oddaj z dr. Melillom, večino sem si jih ogledala, tukaj pa sem za vas izbrala enega posebnega, v katerem zelo dobro razloži svoj način delovanja in raziskovanja. VIDEO

KAKO SE JE DR. MELILLO POJAVIL V MOJI PRAKSI?

Sama sem naletela na njegovo delo, ko sem se začela poglabljati v funkcionalno nevrologijo in tako imenovani ‘brain based approach’ za boljše delovanje našega telesa še posebej z vidika telesne drže in počutja (zdravja). Prvič sem za njegovo ime slišala iz ust posturologinje Annette Verpillot, znotraj izobraževanja Posturepro. Potem pa sem ga ponovno zasledila tudi znotraj Pediatric Posture Symposium-a organiziranega s strani American Posture Institute-a in dr. Kriste Burns.

Najprej sem si kupila dve njegovi knjigi Connected Kids in Disconnected kids, nato pa sem si omislila še online izobraževanje prve in druge stopnje, potem pa vseh 12 modulov!

Njegovo delo me je resnično prepričalo. Čeprav je fokus pri mojem delu bolj usmerjen na držo, gibanje in nepravilne vzorce dihanja, me je fasciniralo njegovo razumevanje razvoja možganov in s tem pojava avtizma, ADHD, dileksije in drugih ‘vedenjsko-akademskih’ motenj, ki jih klasična doktrina pripisuje ‘napakam’ v genih oziroma možganih.

Njegova metoda (in ostali ‘brain based’ pristopi) so me naučili, da dobesedno vsaka človekova bolezen, hiba, način odzivanja izvirajo iz možganov – oziroma iz načina, kako so možgani ‘napeljani’. Ne pa iz napak v genih, tega je dejansko zelo zelo zelo malo. Velik pomen za dober razvoj možganov ima dobro okolje (epigenetika), pred tem pa vse okoliščine pred ob in po spočetju, čas v maternici, ob porodu in prvo leto po porodu. Ker pa so možgani plastični, še posebej v otroštvu, jih lahko spreminjamo in drugače ‘napeljemo’ (rewire).

V NADALJEVANJU Z VAMI DELIM:

  1. Webinar z dr. Melillom z Aljo Malis
  2. 3 webinarji Vadbene klinike na to temo
  3. 3 članki Vadbene klinike na to temo

Vabim vas, da si gradivo ogledate PRED ogledom webinarja z dr. Melillom. V najinem pogovoru doktorju nisem zastavljala klasičnih ponavljajočih se vprašanj, kot so: zakaj se je začel s tem ukvarjati in kako, katere strokovne članke in knjige je objavil ali kako deluje njegova metoda. To boste spoznali na tej strani sami.

Vprašanja so bolj specifična, konkretna, na malce višjem nivoju.

V kolikor vam je angleščina težko razumljiva, si na YouTube lahko nastavite podnapise (sicer gre za podnapise umetne inteligence, ampak morda boste tako lažje razumeli). Prav tako si lahko nastavite hitrost predvajanja.

V vsej tej zgodbi razumevanja otroških možganov, pa boste najverjetneje našli tudi sebe in svoje hibe. Tudi jaz sem našla vzroke za svoje težave.

Torej, dr. Melillo je eden izmed najbolj prepoznavnih funkcionalnih nevrologov svetovnega kova z bogatim repertoarjem raziskovalnih člankov, knjig in izobraževanj na področju ‘zdravljenja’ funkcionalne nepovezanosti leve in desne možganske hemisfere, zaradi katere je ena hemisfera v premoči, druga pa funkcionalno podhranjena in na podlagi tega človek (otrok) razvije avtizem, ADHD, ADD, disleksijo, disgrafijo, diskalkulijo, tike, težave z ravnotežjem, vrtoglavice, alergije, intolerance, kronična vnetja, ankisoznost, depresijo, slabo držo, slab občutek telesa, motnje hranjenja, mutizem,  obsesivno kompulzivne motnje, šizofrenijo, psihopatsko vedenje.. itd itd.

KAJ JE BISTVO?

Vse skupaj se začne z neustrezno integracijo primarnih refleksov (v možganskem deblu), kjer se možgani začnejo razvijati, razvoj potuje navzgor (vertikalno po možganih – vertikalna integracija) v neustrezno povezovanje s plazilskimi možgani  (bazalni gangliji), z možgani sesalcev (amigdala) in človeškimi možgani (neokorteksom), ki bi morali potem vse skupaj zregulirati nazaj navzdol, ob tem pa bi se morali možgani funkcionalno povezati še z levo in desno hemisfero (horizontalna integracija), pri čemer se funkcionalno lateralizirajo.

Človek ima od vseh živih bitij najbolj lateralizirane (ločene – a povezane) možgane, kar v praksi pomeni kot da bi imeli dvoje možgane v enem, vendar morajo biti le ti med seboj ustrezno (funkcionalno) povezani, da vse deluje, kot je treba.

Človek ima tudi to posebno lastnost, da se je tekom svoje evolucije odločil za bipedalno gibanje (po dveh nogah) in je za to žrtvoval širino porodnega kanala (ožja medenica). To pomeni, da je porodni kanal ožji in človek se mora roditi z manj razvitimi možgani (samo 20%), da pride skozi porodni kanal, ves ostali razvoj pa se zgodi v veliki meri izven maternice, v prvem letu življenja oziroma v prvih treh. Če gre od oploditve pa vse do te starosti karkoli narobe, bo to vplivalo na nepravilno ‘električno napeljavo možganov’, ki potem rezultira v zgoraj naštetih neželenih stanjih.

Glede na to, da na neustrezen razvoj možganov vpliva kvaliteta spermijev, jajčec, prehrana, stres mame, bolezni nosečnice, fizične poškodbe mame ali otroka, (ne)gibanje, težke kovine, pesticidi, sevanje telefonov, WI-FI, cepiva, UZ, mikrovalovi, onesnažen zrak, voda, lega v maternici, popkovina, način poroda, medikaliziran porod, carski rez, umetni popadki, dojenje, nošenje otroka, (ne)postavljanje dojenčka na trebušček, gugalniki, hojice, lupinice, zgled staršev, če imata starša dominantni levi hemisferi.., je dandanes to skoraj nemogoče preprečiti, se da pa z znanjem to zajeziti in odpraviti.

Lateralizacija pomeni tudi ločeno delovanje simpatikusa in parasimpatikusa. Leva hemisfera je bolj zadolžena za simpatikus (boj ali beg), desna pa za parasimpatikus (počitek, prebava, obnavljanje), kamor spada tudi način ‘zamrznitev’ oziroma dorzalni vagus po Polivagalni teoriji dr. Stevena Porgesa, ki ga dr. Melillo velikokrat omenja. V maternici se razvije simpatikus, po porodu imamo prevladujoč simpatikus in dorzalni (‘plazilski’) vagus, tekom prvega leta starosti pa se razvije še ventralni, novejši, mielizirani vagus. Če gredo tukaj ‘stvari narobe’ (refleksi..), potem ventralni vagus ne more ‘nadzorovati’ dorzalnega vagusa in simpatikusa ter ostanemo za celo življenje ‘zakljenjeni’ v delovanju pretiranem delovanju simpatikusa (boj ali beg) in ali dorzalnega vagusa (zamrznitev).

Prav tako se rodimo s prepustnim črevesjem, ki se ‘zapre’ nekje do 18. meseca starosti, a le če sta leva in desna hemisfera funkcionalno povezani torej simpatikus in parasimpatikus. Sicer se ne izloča dovolj kisline, prepustno črevo prepušča v telo prevelike molekule, ki ne bi smele vstopit v telo (npr gluten) in tam povzročajo reakcije že tako prekomerno delujočega simpatikusa – kar pomeni vnetne reakcije iz katerih se razvijejo alergije, intolerance, napihnjenost, sindrom prepustnega črevesja.. Kdor nima reguliranega avtonomnega živčevja, nima reguliranega zdravja. Iz tega naslova se lahko pojavijo katerekoli težave.

Problem funkcionalne nepovezanosti v možganih (FDS Functional Disconection Syndrom) nikoli ne izzveni sam od sebe. Otroci ga s seboj prinesejo v odraslo dobo. Zato bi morali starši najprej začeti delati na sebi, da bi lahko pomagali svojemu otroku.

V webinarju dr. Melillo tudi opozarja, da motnje kot je avtizem iz leta v leto naraščajo in da naj bi do leta 2025 bil na spektru že vsak drugi otrok!

Dobra novica je ta, da omenjene težave niso dedne, niti posledica genskih okvar, zato so popravljive!

Metoda dr. Melilla je eden od načinov (verjetno tudi edini, ki je tako popoln). V Sloveniji poznamo povečini samo MNRI terapijo za integracijo primarnih refleksov, senzorično integracijo ter osteopatijo in kraniosakralno terapijo kot podporne terapije.. vendar le te niso vedno učinkovite, vsaj ne v celoti.

V NADALJEVANJU SLEDI NEKAJ PREDAVANJ VADBENE KLINIKE, KJER SE ZNANJE GRADI NA TEH KONCEPTIH.

IN ŠE NEKAJ ČLANKOV..

  1. DOBER RAZVOJ OTROKOVIH MOŽGANOV JE ODVISEN OD INTEGRACIJE PRIMARNIH REFLEKSOV
  2. INTEGRACIJA LEVE IN DESNE HEMISFERE – URAVNOVEŠENI MOŽGANI POMENIJO URAVNOVEŠENO TELO IN UM
  3. ANKSIOZNOST IN KRONIČNI STRES PRI OTROCIH IN ODRASLIH – JE VZROK V NEINTEGRIRANEM MOROJEVEM REFLEKSU?
  4. MOJ OTROK SE NI PLAZIL (ALI SE JE PLAZIL PREMALO OZIROMA ASIMETRIČNO)
Posted on by — 2 komentarja

Trening možganov s pomočjo oči – za boljše branje in uspeh v šoli

ALI OPAŽATE DA VAŠ OTROK MED BRANJEM?

  • občasno narobe prebere besede
  • preskakuje vrstice
  • bere počasi
  • mora uporabljati prst, da sledi besedam
  • si ne zapomni, kaj je prebral
  • ima slabo koncentracijo
  • mu besede ali črke ‘skačejo’
  • je občutljiv na svetlobo
  • ima tudi slabo pisavo

Potem vabljeni k branju tega zapisa!

Vid je edini čut, ki je odvisen od gibanja mišic in sicer očesnih mišic.

Vid deluje v tesni povezavi z organom za ravnotežje (vestibularni sistem) in ostalimi proprioceptivnimi senzorji (v mišicah, sklepih, fascijah..). Senzorični ‘input’ (v možgane) v obliki svetlobe narekuje motorični ‘output’ – naše gibanje telesa.

To si lahko predstavljamo kot delovanje GPS-a (globalnega sistema za pozicioniranje), ki deluje preko satelitov. Najmanj trije sateliti so potrebni, da GPS zaznava, kje se nahajamo. Če so možgani kot GPS, potem so njegovi sateliti 

1.Oči
2.Organ za ravnotežje
3.Propriocepcija

pri čemer imajo oči največji delež.


Vir Zhealth

Oči delujejo tako da se bodisi premikajo v isto smer – konjugirajo (ko nekaj sledijo) oziroma da se približujejo in oddaljujejo (eden od drugega), ko nekaj fokusiramo na blizu in potem na daleč (recimo prepisovanje s table) – temu rečemo, da konvergirajo (oziroma divergirajo).

Nekateri očesni gibi so zavedni, vendar večina je nezavednih.

Ločimo dva očesna sistema (glede na funkcijo oziroma predel v možganih, ki ju upravlja) – OČESNI SISTEM ‘KJE’ – ta sistem ni toliko občutljiv na barve, ampak vidi večjo sliko in hitreje gleda, procesira (bolj aktivna desna hemisfera za vid); OČESNI SISTEM ‘KAJ’ je zelo občutljiv na barve in detajle, gleda in fokusira počasneje (leva hemisfera za vid) – kar bomo razumeli v zadnjem delu, kako lahko to izkoristimo.

Očesne mišice so hkrati proprioceptivni organ – pomagajo nam čutiti naše telo v prostoru.

Nekateri otroci se rodijo s šibkimi očesnimi mišicami. Eno oko lahko gleda ‘po svoje’. To imenujemo strabizem ali leno oko. Tradicionalno se to obravnava kot ‘očesni problem’, v bistvu pa gre za težavo v možganih, ki se manifestira kot neusklajena funkcija očesnih mišic in ne vida. (Strabizem lahko vodi v ambliopijo, kar se nanaša na vid, slabši vid tega očesa. Oseba izgubi sposobnost biokularnega vida – beri dalje).

Pogoj za dober vid je, da obe očesi (in z njima vseh 12 očesnih mišic) deluje popolnoma sinhrono – kot eno oko (temu rečemo tudi ‘biokularno’)..

Če je eno oko leno, pomeni, da oseba gleda samo z drugim (boljšim) očesom. Možgani ignorirajo sliko slabšega očesa, saj ne morejo združiti obeh skupaj. Vzrok je v možganih (ki niso sinhronizirani) in ne v očeh.

Vid se nahaja na okcipitalnem režnju možganov. Obe levi polovici oči gresta na desno stran okcipitalnega režnja in obe desni polovici oči sta povezani z levim delo okcipitalnega režnja.

Ko omenjeni leva in desna polovica okcipitalnega režnja nista sinhronizirani v svojem delovanju, v možgane prihajata dve različni sliki (istega) sveta. Namesto da vidimo dvojno, možgani izberejo boljšo sliko.

To znantno vpliva na telesno držo – kar smo govorili v zapisu Ta vaja za oči vam lahko izboljša držo, gibanje in odpravi bolečine.

Hitro premikanje/sledenje oči (očesne sakade) je zelo pomembna očesna funkcija, še posebej kritična za dobro branje. Če oči nimajo dobre sledilne funkcije, potem pri branju ‘preskakujejo’ (in dobesedno preskakujejo vrstice in besede).

Kako to preverimo? YT video Saccades 

Pri otroku lahko opazimo, da pri tem testu slabo fiksira levo ali desno tarčo (oči mu ‘preskočijo’, oziroma realizirajo fiksacijo v dveh korakih namesto v enem). To nakazuje na šibkost možganske hemisfere na nasprotni strani.

Pomembna pa je tudi sposobnost počasnega sledenja (smooth pursuit). To je zmožnost kombinacije fiksacije in gibanja (sledenja) oči. Za razliko od hitrega sledenja, so oči ves čas fiksirane na tarči, pri sakadah pa samo v končni točki, finalnem delu premika oči.

 YT video Smooth Pursuit (počasno sledenje).

Ali ste vedeli, da zavestne očesne gibe kot je počasno sledenje, lahko izvajajo samo ljudje in višje vrste primatov. To je v direktni povezavi z razvitostjo možganov.

Iz tega razloga lahko preko gibanja oči ocenimo razvoj in delovanje možganov. 

To je ključnega pomena pri otrocih, ki se še razvijajo. (Pa tudi odrasli nismo ‘zabetonirani’ v svojo usodo spreminjanja možganov, saj so možgani plastični skozi celotno življenje.)

Če otrok lahko izvede tekoče počasno sledenje predmetu, ki se premika (z nepremično glavo) levo in desno, potem je to dober znak (za dober razvoj možganov). To je tudi zelo preprosto preveriti. Pri tem opazujemo, če so oči počasnejše od 6 sekund, če preskakujejo oziroma, če se to dogaja samo na eni strani – potem gre za deficit možganske hemisfere na isti strani. Če otrok težko sledi prstu v obe smeri, gre za slabo funkcijo očesne fiksacije, kar nakazuje na šibkost desne hemisfere.

Vrtoglavice, glavoboli in bolečine v vratu lahko prav tako povezujemo z disfunkcijo očesnih mišic (oziroma z nesihrnoničnim delovanjem levega in desnega predela možganov za vid. (Nekatere vaje).

Za branje in prepisovanje s table pa je ključnega pomena tudi sposobnost oči, da se približata telesni sredini, čemur pravimo konvergenca (in divergenca, ko se oddaljita). Ko nekaj fokusiramo na blizu, na primer zvezek, knjiga, morata očesi konvergirati in ko pogledamo na tablo (ko fokusiramo nekaj na daleč), morata divergirati.

To lahko preprosto testiramo tako da otroku ali osebi približamo prst z razdalje okoli pol metra proti nosu. Pri tem lahko ugotovimo tudi, katero oko slabše konvergira (šibko oko). V tem primeru vemo, da možganski hemisferi ne komunicirata ustrezno me seboj. Če pa otrok sploh ne more ‘križati’ oči, gre za šibkost desne hemisfere.

Katera možganska polovica je v tem primeru šibkejša? Tista na kateri je tudi šibko oko. Zelo nehvaležno je, če je šibko oko hkrati tudi dominantno oko. (S katerim očesom bi otrok pogledal v kalejdoskop, če mu ga vi ponudite na sredini telesa?) To nakazuje na šibkost istostranske hemisfere.

YT test

Pri tem testu otrok ne bi smel videti dvojno, ko približamo prst na razdaljo 2,5 do 5 cm od oči. Če vidi dvojno, pomeni da očesi nista v poravnavi in gre za večjo mišično šibkost.

Ali ste vedeli, da kar okoli 40% otrok z motnjami pozornosti in hiperaktivnostjo (ADHD) ne zmore očesne konvergence? Ti otroci imajo ponavadi šibko desno možgansko hemisfero.

Očesna dominanca ima veliko vlogo pri branju. Dominantno oko narekuje sledenje obeh očes. Desno oko sledi iz leve proti desni. In levo oko sledi iz desne proti levi. Kdor ima dominantno levo oko (kot jaz) bi imel preferenco, da najprej pogleda na desno stran strani, ko bere, namesto na levo – kot beremo v slovenskem jeziku in večini drugih (ki poteka iz leve proti desni). Takšni otroci lahko zamenjujejo črke ali besede.

Stres je prav tako velik zaviralni faktor pri branju (otrok). Še posebej tisti otroci, ki imajo dominantno oko na isti strani kot dominantno hemisfero, so vizualno omejen tip, kar pomeni, da v stresni situaciji možgani raje izberejo recimo slušni kanal, če je le ta na nasprotni strani dominantne hemisfere oziroma gledajo širšo sliko namesto detajlov. (Večina leve strani telesa je povezana z desno možgansko hemisfero in večina desne strani z levo hemisfero.) Torej, če je tak otrok v šoli pod stresom, ko bere – recimo da mora glasno brat pred tablo ali celim razredom in se mu pri tem še kdo posmehuje – imajo njegove oči tendenco da divergirajo namesto konvergirajo (ker iščejo širšo sliko za nevarnost, saj je dominantno oko ne more zagotoviti). Iz tega razloga izgubi vlogo dominantnega očesa pri branju, kar vpliva na slabšo kvaliteto vida in branja.

KAJ LAHKO STORIMO?

Lahko izvajamo vaje za očesne mišice, še bolje pa je, da najprej preverimo kateri primarni refleksi, povezani z okulo-motoriko se niso dovolj ali sploh integrirali.

KAJ SO PRIMARNI REFLEKSI?

O tem smo več pisalu že v:

in tudi:

Za očesno motoriko je zelo pomembna integracija ATVR (asimetričnega toničnega vratnega refleksa), saj omogoča  gibanje oči in rok neodvisno od gibanja glave. Oči lahko začnejo fiksirat predmete (neodvisno od gibanja telesa ali ozadja.)

Ta refleks je pogosto prisoten celo pri odraslih (!) in največkrat imajo takšne osebe težave s prečkanjem telesne sredine, z navzkrižnimi telesnimi vzorci (npr uporaba nasprotne roke in noge pri korakanje, plazenju) in imajo namesto tega homo-lateralne vzorce gibanja (istočasn gibanje istostranske roke in noge).

Pomembni sta tudi integracija Moro refleksa (ki omogoča razvijanje očesnih gibov) in TLR (tonični labirintni refleks), ki je povezan z razvojem ravnotežja in kontrolo glave. Če primanjkuje  kontrole glave, sledi slabo sledenje z očmi, težave z očesno konvergenco, slabo ravnotežje (skratka slaba kontrola glave – slabo sledenje z očmi).

Opomba: Prikaz vseh omenjenih refleksov in vaj za integracijo ter vseh drugih omenjenih vaj v tem zapisu presega sposobnosti tega zapisa, ki je zgolj informativne narave. Več o tem lahko najdete na naši individualni obravnavi ali v programu Jungle kid.

Če se primarni refleksi niso optimalno integrirali imamo problem pri razvoju in povezovanju možganov. 

Zato pride do sindroma, ki se mu reče ‘sindrom funkcionalne nepovezanosti’možganov (utemeljitelj dr. Melillo) oziroma v angleščini FDS (Functional Disconnection Syndrome).

NEKAJ ZNAČILNIH POSLEDIC OB PRISOTNEM FDS S ŠIBKEJŠO DESNO HEMISFERO SO:

avtizem, ADHD, Aspergerjev sindrom, vedenjske motnje, izbirčen jedec, motnje v senzornem procesiranju, nerodno gibanje, težave z branjem in učenjem, slabša prebava..

Avtistični otroci lahko že zelo zgodaj berejo, ampak večinoma ne razumejo prebranega..

NEKAJ ZNAČILNIH POSLEDIC OB PRISOTNEM FDS S ŠIBKEJŠO LEVO HEMISFERO SO:

akademsko neopazne dokler otrok ne gre v šolo, kronične infekcije, bolj sramežljivi otroci, se bolj držijo staršev, so kasneje začeli govoriti,  imajo težave s črkovanjem in branjem, ker ne identificirajo zvoka črk, težave z matematiko, grda pisava, so preveč čustveni, se obremenjujejo, kako izgledajo, preveč empatije do drugih (lahko se jih izkorišča), učitelji jih imajo radi, lahko so dobri športniki, od četrtega razreda naprej, jim gre vedno težje, razvijejo disleksijo..

Torej, ko pri otroku ugotovimo, katera hemisfera je šibkejša oziroma funkcionalno nepovezana, mu lažje bolj ciljno pomagamo. V tem zapisu govorimo ‘le’ o pristopu skozi oči (seveda obstajajo še drugi, skozi sluh, skozi ravnotežje, skozi vonj, skozi gibalne vzorce..), ker imajo vaje za oči največji vpliv na možgane.

To ne velja samo za težave z branjem, ampak za katerekoli težave, vključno z zdravjem, gibalnim aparatom in ne velja samo za otroke, ampak tudi odrasle.

ALI STE VEDELI, DA GLEDANJE V RDEČO BARVO ZMANJŠA DELOVANJE DESNE HEMISFERE IN ZVIŠA DELOVANJE LEVE?

To pride zelo prav, ko imamo otroka z deficitom delovanja leve hemisfere in presežkom delovanje desne. (To sem opazila pri lastnem 8 letnemu sinu, čeprav razkorak v delovanju hemisfer ni velik. Čeprav je testov ogromno – vsaka telesna funkcija je lahko test – sem to opazila, poleg določenih vedenjskih vzorcev, predvsem z naslednjimi tremi testi: hitro sledenje z očmi (sledenje na desno je večkrat ‘preskočilo’ – šibkost leve hemisfere), levo oko (ki ni dominantno) slabše konvergira (šibkost leve hemisfere), spontano se vrti v desno (proti močnejši hemisferi). 

Imamo sedem primarnih barv, ki so bazirane na sedmih različnih frekvencah svetlobnih valov v svetlobnem vizualnem spektru. Najnižjo frekvenco ima rdeča barva, sledijo ji oranžna, rumena, zelena (‘nevtralna’), modra, indigo in vijolična z najvišjo frekvenco.

Nižje frekvence bolj stimulirajo levo hemisfero, višje pa desno.

Zelo zanimiv prikaz vpliva modre barve na možgane in s tem na celo telo človeka, ki trpi diskinezijo, motnje v gibanju.

Torej kakorkoli, ki poveča hitrost signalov v levi hemisferi in istočasno upočasni v desni bo spodbudilo sposobnost leve hemisfere za poslušanje besed in branje.

Uporaba očesnega obliža prav tako spodbuja sposobnost branja, ker pomaga okrepiti očesne mišice in večina otrok, ki ima funkcionalno nepovezanost možganov (FDS),  ima šibko oko na disfunkcionalni strani možganov – kar pomeni, da jo je dobro krepiti tako, da intermitentno pokrivamo močnejše oko – oziroma za šibkejšo desno hemisfero prekrivamo desno oko in za šibkejšo levo prekrivamo levo oko.

Možgane pa lahko stimuliramo tudi s svetenjem z lučko v oko, ki je na nasprotni strani šibkejše hemisfere. Če je to desna hemisfera, svetimo v levo oko in dodaten učinek dosežemo, če svetimo z modro barvo svetlobe, ki stimulira delovanje desne hemisfere.

OB KONCU BI DODALI ŠE TO, DA JE IDEALNO (ZA RAZVOJ MOŽGANOV IN OTROKA), ČE:

  • njegovo šibko oko ni istočasno tudi dominantno
  • da je dominantno oko na desni strani (večina ljudi)
  • v kolikor dominantno oko ni na desni strani, da so ‘vsaj’ dominanto uho, dominantna roka in noga na isti strani

Več o dominantnosti pa v enem izmed naslednjih prispevkov!

PS: In še namig za konec. Ali ste kdaj opazili, da vam ob branju nezanimive knjige vrstice kar preskakujejo oziroma, da vid ni izostren? Tudi naši otroci raje berejo nekaj, kar jim je zanimivo in očem privlačno. Včasih je bolje poseči po kakšnem stripu in otroku zagotoviti motivacijo za branje, kot vztrajati pri (šolski) knjigi, do katere ima morda odpor. Ko je enkrat led prebit in otroku steče branje, potem bo posegal tudi po bolj ‘resni’ literaturi.

Z Brinom pripravljava nov posnetek vaj za oči, ki bo del programa Jungle kid. Če ga želite prejeti, se prijavite s spodnjim gumbom. Poslali vam ga bomo v prvi polovici januarja 2023. Ogled vam bo na voljo za 3 dni.

OSTALI VIRI

Posted on by — Leave a comment

Otroci, ki so izbirčni jedci, imajo drugače oživčene možgane

Zakaj je otrok izbirčen pri jedi? Ne gre za vedenjski problem. Gre za problem razvoja njegovih možganov.

Hranjenje je primarno senzorični proces.

Vsak grižljaj hrane ima okus, teksturo in izgled. Za zaznavo vseh teh karakteristik, potrebujemo veliko število senzoričnih informacij.  Otroci, ki niso razvili ustreznih povezav v možganih za procesiranje vseh teh informacij, jih le te ‘preplavijo’ in možgane dobesedno ‘utopijo’ (preobremenijo). To pa rezultira v otrokovem vedenju pri mizi in zavračanju veliko vrst hrane oziroma živil.

Nekateri otroci lahko preveč zaznavajo okus in teksturo, nekateri pa premalo ali nič.

Predstavljajte si, da bi vi morali pojesti večerjo zraven velikega smetnjaka z bio odpadki in sedeti poleg glasnega rock koncertnega odra. Verjetno tega obroka ne bi uživali, čeprav bi imel pet kulinaričnih zvezdic. Vse intenzivne vonjave in zvoki bi preplavili vaše možgane in preobremenili senzorično procesiranje.

Večina izbirčnih jedcev ima rado hrano z blagim okusom in samo ene vrste teksture.

Izbirčnost se začne v možganih.

Priljubljenost določenih živil se lahko spreminja skozi razvojne faze otroka, ampak kaj storimo, če je otrok že star 6 let ali 8 in ne mara večine živil oziroma sadja, zelenjave.. ?

Katero vedenje je normalno in katero je lahko pokazatelj težav, ki zahteva ukrepanje? 

Normalno je, da so otroci okoli drugega do tretjega leta starosti bolj izbirčni. Njihove brbončice se spreminjajo in otrok začne izražati svojo neodvisnost. Prav tako je normalno, da se otrokov apetit spreminja v toku dneva ali tedna. Nedosledno prehranjevanje je zato pogosta skrb staršev, saj se bistveno razlikuje od predvidljivih vzorcev prehranjevanja odraslih.

Skrbeti nas morajo otroci, ki sprejemajo zelo malo hrane in jim je na primer sprejemljivo samo uživanje piščančjih ‘nugetsov’, pomfrija, makaronov, pire krompirja, čokolina, pizze in kruha in če tega ne dobijo, smo deležni izbruhov jeze ali tesnobe. Oziroma obstajajo otroci, ki zavračajo tudi večino teh ‘popularnih’ otroških jedi, vključno s sladkim in jejo res zelo malo živil – takšne moramo vzeti pod drobnogled.

Ko otroku ponujamo novo živilo, moramo upoštevati dejstvo, da bodo otroci lahko potrebovali 10, 20 ali celo 50 kratno izpostavljenost temu živilu, predno zanj (oziroma za njegove možgane) ne bo več ‘novo’ – kar pogostokrat presega stopnjo potrpežljivosti povprečnega starša.

Študije so celo pokazale povezavo med izbirčnim prehranjevanjem in depresijo.

Kaj se dogaja v možganih izbirčnega jedca?

Tipično so to otroci, ki imajo slabše razvito desno možgansko hemisfero. Takšni otroci ponavadi slabše čutijo svoje telo (propriocepcija), se bolj nerodno gibajo ter imajo tudi slabše ravnotežje in koordinacijo. Njihova narodnost se ne kaže le v motoričnih veščinah, ampak tudi v socialnih. 

Ti otroci nimajo razvitega normalnega vonja in okusa.

Majhni otroci (2-5 let) še razvijajo vonj in okus. Voh je eno izmed najpomembnejših zaznavnih čutil in raziskave kažejo, da je njegov razvoj povezan z zmožnostjo učenja, spomina in socializacije. Otroci, ki ne vohajo in okušajo dobro, bodo hrano ‘okušali’ po taktilnem občutku, ki ga le ta ustvari v ustih. Tak otrok morda ne bo maral piškota, ker ga ne okuša niti vonja dobro, ampak samo zaznava njegovo teksturo. Pogostokrat tak otrok tudi ne zna vohati (‘snifati’). Po drugi strani pa imamo otroke, ki ne zaznavajo dobro teksture, ampak zgolj okus in vonj in imajo zato zelo radi na primer sladko.

Otroci, ki slabše vohajo, moramo obravnavati z več pozornosti, kajti ne gre le za deficit vonja, ampak gre za povezavo voha z višjimi procesnimi centri v možganih, ki se zaradi te neuravnovešenosti prav tako slabše razvijajo in kot rezultat ima otrok lahko posledice pri procesiranju čustev, socializaciji, delovanju imunskega sistema, prebavi in koncentraciji.

Lahko so imeli težave že z dojenjem in kolikami. Že v maternici so veliko brcali, njihov porod je bil največkrat težek in kot otroci so lahko hiperaktivni, ‘povsod jih je polno’ – iz tega razloga tudi za mizo težko sedijo pri miru.

Težave s hranjenjem so se lahko začele že zaradi skrajšane podjezične vezi ali šibkega sesalnega in iskalnega refleksa.

Ustna votlina in jezik sta prioritetni področji za razvoj možganov in telesa saj je od njihove dejavnosti odvisno naše preživetje. Zato je to področje bogato prepredeno s senzoričnimi in motoričnimi povezavami v možgane, ki jih z njimi pomagajo graditi in razvijati. Tudi v odrasli dobi ta del telesa ostaja najbolj občutljiv del telesa.

Ko dojenček začne kombinirati doseganje (hrane), prejemanje in dajanje v usta (koordinacija oči – roka) se prične seznanjati z okusi, teksturo in velikostjo predmetov (oziroma grižljajev).

Če se sesalni in iskalni refleks sčasoma ne integrirata (umakneta), ima otrok težave s hipersenzibilnostjo v ustni regiji, jezik otane preveč spredaj v ustni votlini in otežuje optimalno žvečenje hrane (otrok se prej utrudi). Razvije se nepravilni način požiranja, ki povzroči ožji lok na nebu (zgornji čeljusti) in potrebo po ortodontski intervenciji.

Neintegriran prijemalni refleks povzroči težave z nepravilnim rokovanjem s priborom, neintegriran babkin refleks pa lahko povzroči težave z ločenim gibanjem rok in ust.

Simetrični tonični vratni refleks, ki pomaga dojenčku, da se začne plaziti, da se postavi na noge in da trenira vizualno povezavo – fokusiranje na blizu in daleč, je prav tako pomemben v povezavi s prehranjevanjem. Otroci, kateri niso integrirali tega refleksa (do enega leta starosti) imajo težave s sedenjem (slaba drža) in s koordinacijo oči – roka, kar zelo otežuje proces hranjenja. Taki otroci vseeno ‘nekaj pojejo’, če jih hranijo drugi.

Tudi neintegriran moro refleks doprinese svoje – ne samo željo po sladkem, ampak tudi da otrok nikoli ne poje do konca, ker je kronično v stanju’ boj ali beg’.

Kako uravnovesimo možgane izbirčnega jedca?

Do sedaj smo ugotovili, da problematika izbirčnega jedca ni (samo) v domeni neprimernega vedenja ali psiholoških faktorjev, ampak grem bolj za simptom nepovezanih možganov (dr. Melillo FDS Functional Disconnection Syndrome).

Ta nepovezanost ni patološka, ni dedna, ampak je zgolj odraz mnogih okolijskih faktorjev, ki so se vrstili od časa nosečnosti, med porodu in predvsem skozi prvih dvanajst mesecev starosti in vplivali na razvoj možganov.

Če je vaš otrok izbirčen jedec (ali jedec, ki vedno vse umaže, ne zmore sedeti pri miru in nikoli ne poje do konca) je to verjetno ‘zgolj’ simptom in ni edini. Simptom česa? Simptom neuravnovešenih možganov. To pojav je pogost pri otrocih, ki so na avtističnem spektru, imajo primanjkljaj pozornosti s hiperaktivnostjo, imajo težave z branjem in pisanjem (šolski) oziroma težave z držo, gibanjem, koordinacijo, ravnotežjem, socialnimi interakcijami in celo imunskim sistemom. V tem primeru je izbirčnost pri jedi le eden od več simptomov, ki nakazujejo na funkcionalno nepovezanost leve in desne možganske hemisfere – kar je treba nasloviti celostno oziroma pri vzroku.

Dobra novica je ta, da možgane lahko spremenimo.

Najprej moramo razumeti nekaj osnov o razvoju možganov in integraciji primarnih refleksov. V ta namen smo za vas posneli webinar Kako zgradimo uravnovešene možgane z gibanjem in integracijo primarnih refleksov?

O primarnih refleksi smo razlagali v člankih:

in tudi:

Da bi otroku pomagali pri pravilnem zorenju in povezanosti njegovih možganov (saj če je izbirčen jedec to verjetno ni edini simptom, ki ga pesti), mu moramo pomagati in to najlažje storimo z gibanjem (skozi igro), ki imajo določen namen.

Obstajajo posebni gibi (igra), ki jih je treba ponavljati vsak dan, en mesec, da se določeni refleksi integrirajo (se umaknejo) in omogočijo možganom nadaljnji razvoj. Refleks je refleks (avtomatski gib), zato ga otrok težko sam preseže oziroma ‘preraste’.

Sledijo posebne vaje za treniranje voha – in preko voha dotične hemisfere, ki je funkcionalno nepovezana. Voh je edini čut, ki je povezan z istostrankso hemisfero (leve nosnica za levo hemisfero in desna za desno). Vaje za voh po dr. Melillu imajo 90% uspešnost. Kot ‘posledica’ se na bolje spremenijo tudi prehranjevalne navade.

Skupaj z desno nosnico uporabljamo vonjave kot so: črni poper, zažgan les, kava, evkaliptus, ribje olje, limona, gorčica, čebula, poprova meta

Skupaj z levo nosnico uporabljamo vonjave: jabolko, banana, češnje, grozdje, sivka, pomaranča, ananas, vrtnica, robida

(Opis način izvedbe presega kapacitete tega zapisa, za več nam pišite za individualno obravnavo na info@vadbenaklinika.si).

Če omenjene vaje kombiniramo še z vajami za ritmično gibanje in oro-miofunkcijskimi vajami, smo najverjetneje naredili maksimum za svojega otroka.

Logično pa je tudi, da v kolikor starši otroku od malega ne ponujajo polnovrednih, nepredelanih (zdravih) živil, jih otrok tudi nima priložnosti ‘osvojiti’ (senzorno procesirati). Hkrati moramo biti starši sami zgled. Otrokom ne smemo ‘pokvariti’ okusa s hrano, ki je umetno ali dodatno začinjena (umetni ojačevalci okusa, mononatrijev glutaminat), sladkana, soljena – kot je na primer čips, čevapčiči začinjeni z vegeto, mehurčkaste pijače in podobno, saj se bo otrok navadil nanje in mu bo vsa druga (zdrava) hrana postala neokusna.

Otroku, ki je izbirčen jedec lahko primanjkuje cink v telesu. Veliko cinka najdemo v bučnih semenih, ki jih lahko tudi ‘prikrito pretihotapimo’ v različne recepte.

Na sledeči povezavi najdete nekaj idej za okusne in zdrave otroške prigrizke, ki gredo z roko v roki z razvojem možganov in še nekaj idej za lažje senzorično procesiranje hrane.

Poleg zdrave in uravnovešene prehrane priporočamo tudi vnos kakovostnih omega 3 maščob (očiščenih težkih kovin) – mi prisegamo na Norsanove želejčke (s kodo VADBENA-KLINIKA boste deležni 15% popusta na katerikoli izdelek). Omega 3 maščobne kisline so nujne za dober razvoj možganov, hkrati pa jih je težje zagotoviti, saj jih telo samo ne proizvaja, viri ki so na voljo, pa so največkrat oporečni.

Ključni viri:

Dr. Melillo Disconnected child

Posted on by — Leave a comment

Moj otrok se ni plazil (dovolj) – Kakšne so lahko posledice? In kaj lahko storim danes?

Plazenje (in kobacanje) je eden ključnih gibalnih razvojnih mejnikov v otrokovem zgodnjem razvoju, ki se mora zgoditi okoli 8-9 meseca starosti in trajati vsaj 3-4 mesece.

Ni vseeno, če otrok to fazo izpusti in se začne namesto tega prehitro postavljati na noge. To je narobe. Tudi ni vseeno, če se plazi asimetrično ali manj kot tri mesece, kar bomo pojasnili v tem članku. Ampak ali veste, da so bile smernice v letu 2022 spremenjene? Ameriški CDC (Centres for Desease Control and Prevention) je spremenil smernice tako, da je (med drugim) plazenje izključil!? Toliko otrok (dojenčkov) ne dosega ključnih standardov, da so jih ‘prilagodili’ njim namesto, da bi se vprašali, v kašnem okolju živimo, da naši otroci ne dosegajo več najpomembnejših razvojnih mejnikov! Kot veliko drugim strokovnjakom za razvoj otroka, se tudi nam zdi, da so bile smernice zmotno sprejete, kar bo bistveno vplivalo na večje število potrebnih ne-obravnav otrok in porast (med drugim) vedenjskih motenj (Functional Disconnection Syndrom, dr. Melillo), kamor spada tudi avtizem.

Pa si poglejmo podrobneje..

Otrokov razvoj možganov se začne že v maternici. Glavno gonilo razvoja možganov v maternici je gibanje njegove mame. (Po porodu pa gibanje otroka). Ko se mama giba, se otrok v maternici premika. S tem ko se premika, stimulira delovanje vestibularnega sistema (organa za ravnotežje v notranjem ušesu). To se dogaja praktično non stop 24/7. Tudi dihanje mame (sploh s trebušno prepono) pomaga pri tem. S tem, ko se stimulira delovanje vestibularnega sistema, pa informacije, ki preko tega sistema potujejo v možgane, stimulirajo gene, ki tvorijo nove nevrone in sinapse. 

(Celostna nosečnost je program vadbe za nosečnice, s katerim si zagotovite tudi boljše možnosti za razvoj ploda.)

Ko se dojenček rodi, so glavno gonilo njegovega razvoja primarni refleksi in senzorični dražljaji. Le ti so ključni bodisi v vlogi aktivatorjev refleksov bodisi v vlogi posledice delujočega refleksa..

Kaj sploh so primarni refleksi?

Ko se rodimo, naši možgani še niso razviti (električno ‘napeljani’), ampak so še na nivoju plazilskih možganov. Naše telo upravljajo refleksi. Ti refleksi nam omogočajo preživetje (pomagajo nas roditi, sesati, se oprijemati, pa tudi dihati, prebavljati, bitje srca ipd) hkrati pa njihov akt (gre za ne planirane gibalne vzorce) zagotavlja možganom dovod različnih senzornih dražljajev – stimulusov, ki dajejo možganom povod oziroma razlog, da se razvijajo.

Naši možgani imajo nekakšen ‘blueprint’ – skrita navodila za svoj lastni razvoj. Vsak delček možganov se mora razviti ob točno določenem času s pomočjo določenih (gibalnih) aktivnosti.

Več o tem smo govorili v webinarju Kako zgradimo uravnovešene možgane z gibanjem in integracijo primarnih refleksov.

In pisali v člankih:

Refleksi se morajo sčasoma umaknit, da jih lahko zamenjajo hoteni gibalni vzorci.

Prvi ključni gibalni mejnik – torej zavedni hoteni gib / gibalni vzorec je dvig glave oziroma kontrola glave. Ta je ključni za nadaljnji razvoj vestibularnega sistema (ravnotežnostnega) in pa začetek okulo-motoričnih gibov oči (povezava oči – roka, fokusiranje predmetov na dolžini roke – konvergenca & divergenca oči..)

Vsak nadaljnji dojenčkov razvojni mejnik za svojo realizacijo zahteva, da določeni primarni refleksi izzvenijo (se integrirajo). Ko nastopi faza plazenja (pred tem se mora naučiti obračati, pri čemur mu pomaga refleks ATVR – asimetrični tonični vratni refleks), le ta refleks ne sme biti več prisoten, sicer onemogoča ali otežuje razvoj možganov v smeri plazenja.


Na sliki vidimo prisoten ATVR (asimetrični tonični vratni refleks), ki ga sproži gibanje glave v levo ali desno. Ko se glava obrne v levo, otrok iztegne isto-stransko roko in nogo medtem ko uda na nasprotni strani pokrči. Ta nezavedni gib pomaga otroku na svet (ali pa ga pri tem ovira, če je refleks prešibek), prav tako mu pomaga narediti prve obrate (na trebuh in hrbet). Ko se otrok začne plaziti, mora ta refleks izzveneti, sicer ga ovira. Predstavljajte si otroka, ki se plazi in vsakič ko obrne glavo, pokrči komolec na nasprotni strani? To se dejansko tudi dogaja. Prisotnost refleksa na eni strani telesa tako lahko povzroči asimetrično plazenje in asimetrije telesa, ki se lahko kasneje razvijejo tudi v skoliozo. Torticolis, prisoten po porodu, je lahko razlog za asimetrični refleks.

Če se dojenček ne plazi, to pomeni, da se možgani ne razvijajo pravilno (nič ni fizično narobe z njimi), ampak da so enostavno obtičali na prejšnji razvojni stopnički (ker se ni vse odvijalo ob svojem času kot bi se moralo).

Kaj se lahko zgodi, če otrok preskoči fazo plazenja (ali pa se plazi prekratek čas oziroma asimetrično)?

NEINTEGRIRANOST PRIMARNIH REFLEKSOV

Otrok, ki je imel težave s plazenjem, zagotovo ni imel integriranega refleksa  ATVR (glej zgoraj) in pravilno aktiviranega STVR (simetrični tonični vratni refleks, ki pomaga otroku, da se začne plaziti). Verjetno pa je imel težave tudi z TLR (toničnim labirintnim refleksom), Spinal galant in perez refleksom, babinski in palmarnim. STVR se integrira okoli prvega leta starosti, kar otroku omogoča, da iz plazenja napreduje na postavljanje na noge (in kasneje v hojo).

SLABŠE POVEZOVANJE LEVE IN DESNE HEMISFERE

Plazenje je prvi trening telesa, kjer otrok funkcionalno povezuje levo in desno stran telesa, da se v boju z gravitacijo pomika v smeri naprej. Pri tej izmenični in sinhroni uporabi leve in desne strani telesa začne uporabljati nasprotno levo in desno stran možganov. Gibanje telesa tako ni več homolateralno (enostransko – ista roka in noga, ampak nasprotna si uda. S tem se tudi začne graditi prečnik (corpus collosum) med obema možganskima hemisferama, kar potem vodi v lateralizacijo možganov in dominanco (roka, noga, uho, oko) – ki je ključna za dobro delovanje telesa.
V kolikor otrok preskoči fazo plazenja, bo imel težave z ‘diagonalnimi’ (nasprotna roka – noga) telesnimi gibi (kar je osnova za človeško bipedalno gibanje) in s prečkanjem telesne sredine, kar vodi v težave z branjem, pisanjem in lahko vodi v disleksijo. Bilateralna koordinacija oziroma ‘diagonalno’ gibanje otrokovega telesa pa omogoča tudi zaznavo ritma v gibanju telesa skozi prostor in čas.

SLABŠI MIŠIČNI TONUS & SLABŠA DRŽA 

Brez treninga v obliki plazenja, otrok težko razvije močnejše mišice, stabilen in refleksiven trup ter stabilnost sklepov – sploh proksimalnih (bližje trupu – kolki, ramenski obroč, ‘štrleče lopatice’). Ko se otrok na vseh štirih upira gravitaciji z oporo na dlaneh in kolenih, ‘gradi’ kolčni in ramenski sklep, ki sta oba krogličasta sklepa in se oblikujeta skladno z obremenitvijo. Hkrati pa se s tem krepi tudi centralna baza podpore telesa (trup). Od stabilnosti trupa je odvisno delovanje vseh sklepov tako proksimalnih kot diastalnih. Distalni sklepi (tisti bolj oddaljeni od centra telesa) pa služijo za fino motoriko. Od stabilnega trupa je odvisna tudi kontrola in poravnanost telesne drže v boju z gravitacijo, ki še posebej pride do izraza kasneje pri pokončnem gibanju.

SLABA PRIPRAVA NA HOJO (BOLJ NERODNA HOJA, TEK) 

je v bistvu nadaljevanje prejšnje točke. Tak otrok je bolj neroden, se zaletava v predmete in spotika sam ob sebe. nespreten je tudi pri teku, plezanju, poskokih.. oziroma se ne mara kaj dosti gibati, saj ga telo slabo podpira pri tem.

SLABŠA PROPRIOCEPCIJA 

Otrok, ki se ne plazi (dovolj), razvije tudi slabše zavedanje lastnega telesa v prostoru. Tak otrok ne čuti dobro svojega telesa, ne ve, kje se začne in kje konča. Dobra propriocepcija je ključna za senzorično-intelektualni in motorični razvoj otroka. Otroci, ki ne čutijo svojega telesa, se tudi ne počutijo varne in ne tvorijo normalnih čustvenih vezi, niti z domačimi. Posledično razvijejo različne motnje, ki se uvrščajo pod skupno ime ‘Funkciolni sindrom nepovezanosti leve in desne možganske hemisfere.(FDS – Functional Disconnection Syndrome, dr. Melillo)

SLABŠA FINA MOTORIKA, TEŽAVE Z DRŽANJEM PISALA IN PISANJEM

Otroci s plazenjem in zibanjem naprej in nazaj na vseh štirih raztegujejo fleksorje prstov (mišice na dlani roke, ki so bile pred tem večinoma skrčene), razvijajo palmarne loke (kar 10 jih imamo!), integrirajo palmarni refleks, kar kasneje služi za razvoj fine motorike, pincetnega prijema, še posebej z dominantno roko, kar je edinstveno za človeško vrsto. Opora na dlaneh pri plazenju služi tudi za kasnejšo moč stiska roke.  S tem ko se razvija fina motorika, se razvijajo mali možgani, to pa je v veliko pomoč tudi razvoju govora! S pomočjo plazenja se razvije tudi tako imenovana ‘opozicija palca’ – sposobnost gibanja palca v vse smeri, pri čemer se lahko dotakne vseh ostalih prstov, kar je prav tako edinstveno za človeško vrsto.
Morda se nam zdi to samoumevno, ampak človek se je odrekel gibanju po vseh štirih ravno zato, da je lahko razvil svoje roke v orodje za preživetje. Otrok, ki se ne plazi, zamudi to edinstveno priložnost, ki jo ponuja njegov ‘blueprint’, da razvije vse svoje človeške potenciale. Seveda se bo otrok vseeno naučil držati svinčnik in pisat, a samo pomislimo, koliko več truda bo moral vložiti v pisanje in učenje, ko se bo boril s trdo pisavo in bolj okorno roko.

SLABŠE DIHANJE 

Ste vedeli, da plazenje omogoča boljšo mobilnost reber in gibljivost trebušne prepone in drugih dihalnih mišic? To je zelo pomembno za lahkotnejše dihanje med govorjenjem, hranjenjem in gibanjem, kar vpliva tudi na boljši govor.

SLABŠE SLEDENJE Z OČMI (TEŽAVE Z BRANJEM IN PISANJEM)

Morda se sliši nenavadno, da plazenje lahko krepi vratne mišice in vid, kajne? Pri plazenju se mora otrok naučiti fokusirati sliko, čeprav se on premika. Ko fokusira predmet na blizu, morata obe očesi združeno delovati in konvergirati (se približati en drugemu), ko pogleda na daleč, morata očesi divergirati (se oddaljiti en od drugega). Prav tako se morata očesi naučiti gledati (slediti) levo, desno, gor dol.. in tako se lahko razvije binokularni vid (obe očesi delujeta sinhrono, kot eno skupno oko).
Otroci, ki so to slabo razvili, imajo težave z lovljenjem in podajanjem žoge, prepisovanjem s table in na splošno s pisanjem in branjem. Plazenje pa ni pomembno zgolj za trening očesnih mišic, ampak tudi za vsebino (interpretacijo), kar otrok vidi – vizualna percepcija (in kasneje tudi globinski vid). Leva stran možganov razume oblike predmetov, oddaljenost v prostoru, desna stran pa vsebinsko interpretira, čemu nekaj služi.
S plazenjem, kot smo že rekli, otrok tako začne povezovati levo in desno hemisfero, kar je ultimativni cilj razvoja možganov (optimalno razviti leve in desna hemisfera s corpus callosum-om, ki med seboj učinkovito komunicirata).

MANJ SENZORIČNIH DRAŽLJAJEV – MANJ DRAŽLJAJEV ZA RAZVOJ MOŽGANOV

S tem ko se otrok plazi, izpostavlja svoje telo celi paleti senzoričnih dražljajev, ki stimulirajo tvorbo novih nevronov in sinaps, ki obdelujejo te informacije. Na prvem mestu je vestibularni sistem (Preberite naš predhodni blog Kako ravnotežje vpliva na razvoj možganov.) oziroma organ za ravnotežje – ta je glavni trener možganov in deluje v tesni povezavi s proprioceptivnim sistemom (informacije prihajajo iz mišic, fascij, sklepov in kože).
Ko se otrok plazi, premika glavo in s tem tekočino (endolimfo) v srednjem ušesu. Telo želi imeti oči vedno poravnane s horizontom. S tem otrok trenira ravnotežje in koordinacijo, hkrati pa tudi oči – saj sta ravnotežje in vid med seboj tesno povezana.
Plazenje pa stimulira tudi vse druge čute: taktilni (dotik), vid (kot smo že omenjali), avditivni (sluh), vonj, okus in dotik z usti oziroma jezikom (ko pobira predmete in jih daje v usta), predel bogato prepleten s senzoričnimi receptorji. Dajanje igrač v usta, kar otroku omogoča plazenje (premikanje po prostoru), prinaša znatno veliko informacij v možgane, hkrati pa krepi tudi otrokov mikrobiom.
Možgani se morajo soočiti z veliko količino senzoričnih informacij naenkrat (senzorična integracija), kar pomeni, da morajo ustvariti določen red v obliki ‘telesnega zemljevida’. Procesiranje več senzoričnih informacij hkrati telesu omogoča boljše motorično planiranje gibov, ki sčasoma postane avtomatično – na primer, kako splezati na kavč, kako si obleči in zapeti srajco, kako voziti kolo.. Če otroci ne razvijejo dobrega »zemljevida« svojega telesa, jim bo veliko težje pri učenju novih motoričnih veščin, ker ne prejemajo natančnih sporočil senzoričnih sistemov, da bi mišicam povedali, kdaj in koliko se aktivirajo. Posledica tega so, da se otrok počasneje uči novih veščin (vožnja kolesa, plavanje, skakanje s kolebnico, zavezovanje vezalk..)

SLABŠI KOGNITIVNI RAZVOJ 

Ko se dojenček nauči plaziti, znatno poveča aktivnosti v dveh ključnih delih možganov za motorično planiranje: delu, ki je odgovoren za integracijo (usklajevanje) senzoričnih vnosov, ki prihajajo iz celega telesa (parietalni reženj) in delu, ki je odgovoren za nadzor motoričnih funkcij (čelni reženj). Ravno čelni režen pa je tisti del možganov iz katerega se razvije kognitivni oziroma misleči del možganov!

Zakaj otroci preskočijo plazenje? Razlogi so lahko različni..

  • Šibek mišični tonus trupa in zgornjega dela telesa
  • Neintegrirani refleksi (še posebej ASVR in palmarni) – razlogi lahko segaj nazaj v čas nosečnosti in poroda
  • Omejevanje gibanja otroka z gugalniki, lupinicami, vozički, stajicami..
  • Torticollis
  • Težave s taktilno senzoriko
  • Pomanjkanje rotacij v trupu
  • Težave s povezovanje leve in desne hemisfere
  • Pomanjkanje motivacije – otrok mora imeti razlog za plazenje (na primer da doseže igračko, da doseže mamo)

Če imate doma dojenčka, lahko na tej povezavi najdete nasvete, kako mu pomagati pri plazenju.

Moj otrok je že star 4, 8 ali več.. kaj lahko naredim sedaj v zvezi s tem?

Ne glede na starost lahko najprej poskrbite, da so vsi refleksi integrirani. (Če je vaš otrok star 4+, vam lahko pomagamo tudi na Vadbeni kliniki.) celo pri odraslih osebah opažamo prisotnost ATVR (asimetrični tonični vratni refleks), ko v položaju na vseh štirih ob obračanju glave v eno smer, nezavedno pokrčijo komolec na drugi roki.

Ko integriramo neintegrirane reflekse začnemo z vajami (igrami) za moč trupa in zgornjega dela telesa. Pri tem ‘podtkanemo’ tudi vaje za integracijo hemisfer.

Na primer:

Monkey bars

Twister

Nato pa se lotimo plazenja. Plazenje mora potekati tako, da se istočasno premikata vedno nasprotna roka in noga. Na ta način se plazimo v vse smeri, tako naprej, kot nazaj, kot levo kot desno. Da je to gibanje bolj zabavno in (otroku) smiselno, mu dodamo na primer ‘polžjo hišico na hrbet (joga opeka), ki ne sme pasti na tla. Ko to gibanje osvojimo, mu dodamo še ritem (z metronom ali ploski) in celo stopnjujemo tako, da se plazimo na ‘obratni način’, kot rakci. Starši seveda vse to izvajamo skupaj z otrokom! Ali znamo?

Potrebujete pri tem pomoč? Na Vadbeni kliniki vas z veseljem pravilno usmerimo. Lahko vam pomagamo z INDIVIDUALNO OBRAVNAVO (4+) ali preko online programa JUNGLE KID.

Torej se strinjate z nami, da faze plazenja ne bi smel preskočiti noben otrok? Da mu tega ne smemo vzeti?

Ključni viri:

Posted on by — Leave a comment

Kako ravnotežje vpliva na razvoj možganov in zakaj nam postane slabo, če med vožnjo beremo?

Ravnotežje telesa oziroma njegov razvoj je tesno povezano z razvojem možganov in prav tako z ohranjanjem kognitivnih funkcij v starosti. To se nam zdi morda samoumevno ali nepomembno vedeti, ampak dobro je poznati in razumeti nekaj ključnih dejstev v zvezi s tem pojavom.

Vestibularni sistem oziroma organ za ravnotežje (nahaja se v srednjem ušesu) je senzorični organ, ki nam  pove, kje se nahaja naše telo v odnosu do samega sebe (ali sedimo, stojimo, smo zarotirani, postavljeni na glavo) in kje se naše telo nahaja v prostoru (koliko smo oddaljeni od drugih predmetov ali smo višje ali nižje, spredaj, zadaj ipd).

Vestibularni sistem je prvi senzorični sistem, ki se razvije v telesu. Mielinizirati se začne že pet mesecev po spočetju (mielenizirati = dobivati maščobne ovojnice, ki omogočajo hitrejši pretok signalov). Je direktna pot do možganov in narekuje praktično vse, kar počnemo (saj je naše telo 24 ur na dan izpostavljeno gravitaciji  in v gibanju telesa ali glave).

Ta sistem deluje skupaj z ostalimi proprioceptivnimi sistemi v telesu kot so oči in stopala, pa tudi mišice, sklepi in fascije. Občutek za propriocepcijo nam daje konstantna povratna sporočila potrebna za vzdrževanje optimalnega mišičnega tonusa – še posebej pa nadzoruje in popravlja ravnovesje v delovanju ramenskih in vratnih mišic, da lahko oči ohranjajo horizontalen nivo (pogled). (Več o tem smo govorili v Webinarju z naslovom Kako oči, čeljust, zobje in stopala vplivajo na telo – s poturologom Juretom Tuškom).

Kadar otroci hitro rastejo (več kot en centimeter na mesec), lahko starši opazijo, da se začnejo gibati drugače, bolj nerodno. Gre za novonastalo nesorazmerje med telesom (kosti, mišice) in občutkom propriocepcije oziroma občutkom za lastno telo v prostoru (živčni sistem). Ko se ta občutek prilagodi, potem nerodnost izgine. (Nekateri otroci lahko tako hitro rastejo, da občutek propriocepcije ne dohaja, takrat jim moramo pomagati.)

Oči so direktno povezane z delovanjem vestibularnega sistema. Vid je zelo kompleksen fenomen. Le pet odstotkov vida se dogaja dejansko v očeh, ostali del vida se dogaja v možganih v povezavi z dotikom, sluhom in propriocepcijo. 

Zato otroci ‘gledajo’ z rokami (in usti)! Ko vidijo nekaj novega, rečejo “Ali lahko pogledam?” – in iztegnejo roko proti novemu predmetu.

…

Ravnotežnostni organ stoji v treh ravninah (glej sliko spodaj). Tekočina  prisotna v njem se premika glede na naše gibe (gibe glave in telesa), v njem so majhni kamenčki, ki ob gibanju stimulirajo dlačice in preko njih stimulirajo omenjeni živec in možganom povedo, kje in kako se nahajamo.

Živčni signali prihajajo v male možgane (kjer je center z ravnotežje in gibanje), ki potem korigirajo mišične adaptacije, vključno z gibanjem oči, ki pa izhaja iz neokorteksa (možganske skorje).

Ta sistem se direktno ali indirektno povezuje z vsako mišico v telesu!

Zaradi tega sistema, možgani gradijo mišični tonus! In to še posebej v vratu in trupu. 

Če le ta ob razvoju ne dela pravilno, samo ‘čaka’ in ne prenaša signalov (stimulusov), se možgani posledično ne razvijajo – zato ni mišičnega tonusa (oziroma premalo). 

Zato je zelo pomembno, da se dojenček veliko (prosto) igra na trebuščku.

Že v maternici se v ta namen razvije poseben refleks, ki se imenuje Tonični Labirintni Refleks (Tonic Labyrinthine Reflex oziroma TLR)

S tem refleksom novorojenček dobi občutek za gravitacijo, česar ni imel v maternici. To je prvi refleks, ki deluje v povezavi z gravitacijo.

Ko se dojenček rodi, so refleksi edini način gibanja in hkrati pogoj za nadaljnji razvoj možganov. To so avtomatizirani gibi, nad katerimi dojenček nima vpliva. Več o tem si lahko pogledate v Webinarju z naslovom Kako zgradimo uravnovešene možgane z gibanjem in integracijo primarnih refleksov.

Refleks sproži gibanje glave. Fleksija (upogib) glave sproži fleksijo rok in nog. Ekstenzija (izteg) glave sproži ekstenzijo rok in nog. Gre v bistvu za dva refleksa v enem.

Ta refleks gradi vratne mišice (za podporo glave) in trupa (za podporo okončin).

Zato je ta refleks tesno povezan s kontrolo glave (in kasneje tudi obračanjem, plazenjem, postavljanjem na noge, hojo in tudi sposobnostjo vrtenja). 

Kontrola glave razvija vestibularni sistem. Vestibularni sistem pa potem narekuje drugim mišičnim sistemom kot na primer sistemu za vid, kako naj delujejo skupaj za ohranjanje ravnotežja (kasneje) in kontrolo drže (v boju z gravitacijo).

Lahko se tudi zgodi, da refleksa ob rojstvu ni oziroma, da je šibek ali asimetrično razvit.

Če refleksa ni ob rojstvu ali se pojavlja asimetrično oziroma šibko – to se lahko zgodi, če:

  • Če je otrok rojen pred 37. tednom, ko se razvije ekstenzija
  • Vakuum, CR, rama se zatakne, glava preveč v ekstenziji ko se rodi – vpliva na možgansko deblo – kompresija, subluksacija vratne hrbtenice

In vpliva na:

  • Patologije CŽS – Zaostal motorični in kognitivni razvoj
  • Je zgodnji prediktor cerebralne paralize

Lahko pa se zgodi, da refleks ne izgine popolnoma – oziroma se pravočasno ne integrira. Posledice neintegriranih refleksov smo lepo opisali v zgoraj omenjenem webinarju. Sicer pa je ključno razumevanje, da so integrirani (izzveneli refleksi) temelj za nadaljnji in optimalen razvoj možganov.

Zato si v nadaljevanju poglejmo, kaj se zgodi, če se TLR refleks ni popolnoma integriral. (V ta namen obstajajo določene vaje in druge metode).

Če refleks TLR ni uspel integrirati (popolnoma)

Tak otrok ali odrasla oseba ima težave z držo (šibek trup) in vratom, rad podpira glavo med sedenjem. Otroku se lahko bodisi nikoli ne zvrti (na vrtiljakih – kar ni dobro) bodisi ga pestijo slabosti v avtu. Takšna oseba ima težave z ravnotežjem in koordinacijo. zato se tudi hitreje utrudi in postane apatična.

Tak dojenček se začne plazit kasneje in tudi kasneje shodi.

Večji otroci ali odrasli imajo težave z oceno prostora, v katerem se nahajajo, kaj se nahaja blizu nas kaj daleč (zgoraj, spodaj, leva, desna) in se pogosto butajo v robove miz ali pa v druge osebe. Prav tako imajo lahko slabšo percepcijo časa, menjajo danes, jutri ipd.

Večji otroci imajo lahko težave v šolo z branjem, pisanjem in matematiko, bolj ali manj zato, ker imajo slabše sledenje z očmi in očesno konvergenco (zmožnost da gledajo na tablo in v zvezek, kjer potrebujemo, da se očesi približata.)

To so ljudje/otroci, ki hodijo bolj po prstih (po tretjem letu starosti), ne marajo preveč športa in težko ležijo na trebuhu z dvignjeno glavo ne da bi si jo morali podpirati z roko. Tudi igre z žogo so jim neljube.

Takšni otroci radi pišejo čez črto in slačijo besede na rob lista.

Če otrok (ali odrasel) prisoten refleks, potem bo težko zdržal v spodnjih dveh položajih vsaj 45 sekund:


Položaj fleksije oziroma ‘banane’, kjer se glava ne sme iztegovati nazaj. (Video utrinek iz prikaza vaj za integracijo TLR refleksa).

Položaj ekstenzije oziroma ‘supermana’, kjer morajo biti vse okončine popolnoma iztegnjene in glava dvignjena od tal. (Video utrinek iz prikaza vaj za integracijo TLR refleksa).

…

Pomislimo zdaj, zakaj nam lahko postane slabo v avtu, (če beremo)? 

Tistim otrokom, ki je rado slabo v avtu ali na vrtiljakih, imajo preveč stimuliran vestibularni sistem. (Kar je preveč ni dobro in kar je premalo prav tako ne.) Center za vestibularni sistem v desni možganski hemisferi se nahaja zraven centra za prebavo. Zato preveč razdražen vestiburalni sistem razdraži prebavnega in pojavi se slabost.

Če beremo med vožnjo, so oči fiksirane na besedilu, glava in telo pa se ves čas premikata. Vestibularni sistem mora delat zelo močno, da drži oči statično v premikajoči se glavi (vestibularno okularni refleks). Ko telo ne more več usklajevati gibanja telesa (in glave) s statičnimi očmi (sploh v ovinkih), nam postane slabo in bruhamo. S tem nas telo opozori, da nehamo brat. Podobno se lahko zgodi npr v muzeju iluzij oz v IMAX gledališčih, kjer pa se ravno obratno oči veliko premikajo, telo pa miruje in nastane zmeda v možganih oziroma občutek, da se majemo.


Statična stojna površina & okolica se vrti in povzroča ‘prekomerno’ gibanje oči – kar povzroči neskladje med vnosom in regulacijo senzoričnih imputov in občutek dobimo, da se majemo ali da nam je slabo.

In zakaj se otroci lahko vrtijo na vrtiljakih ne da bi jim bilo slabo, mi odrasli pa jih raje samo gledamo, kot da bi se jim pridružili? 

V puberteti se tekočina v našem semicirkularnem kanalu (struktura v ravnotežnostnem organu)’ zgosti in signali se počasneje prenašajo, kar povzroči, da možgani rabijo dlje časa, da prilagodijo telo. Ko smo na vlakcih smrti, skačemo bungee jumping in podobno, sistem ne more učinkovito in sočasno usklajevati gibanja oči z gibanjem glave in telesa in zato smo deležni navala adrenalina in kortizola. Adrenalin poveča senzorično občutljivost in s tem pomaga možganom pri prilagajanju. Adrenalin je stresni hormon, ki se odzove v preživetvenih situacijah boja ali bega. To se nam lahko zdi zabavno, ampak adrenalin preprečuje rast novih možganskih celic, ki jih nujno rabimo v vseh starostnih obdobjih.

Pozorni moramo biti na otroke, ki se lahko v neskončnost vrtijo na vrtiljakih in se jim ne vrti niti jim ni slabo. Te otroci imajo premalo razvit vestibularni sistem, kar pomeni deficit stimulusov v možgane in s tem počasnejši razvoj. Tak otrok ima ponavadi tudi bolj nerodno gibanje.

Torej..

Vestibularni sistem se začne razvijati že zgodaj v maternici. Obstaja direktna povezava z razvojem vestibularnega sistema in razvojem neokorteksa, razmišljujočih možganov. 

Vestibularni nukleus (pleksus nevronov) v meduli in ponsu (možgansko deblo) prenašajo impulze iz semicirkularnega kanala in malih možganov RAS (Reticula Activation System) v možganskem deblu. Od tukaj (RAS) pa potujejo signali v neokorteks. Z aktivacijo neokorteksa pa je povezano tudi gibanje oči in aktivacija posturalnih mišic. 

Vsako gibanje otroka stimulira vestibularni sistem, ki stimulira rast možganov.

To omogoča otroka, da iz refleksnih gibov v enem letu napreduje do samostojne hoje, kasneje pa še do teka, skakanja, hoje po ozki površini, kotaljenja in vrtenja.

Če je gibanje (z aktivacijo vestibularnega sistema in vseh drugih čutov) tako pomembno za učenje in razvoj možganov zakaj se učenje v šoli potem spremeni v nepremično sedenje, nepremično gibanje oči in primarni kanal učenja skozi govor (oziroma poslušanje govora) ali branje (odsotnost tridimenzionalnosti in ostalih čutov)?

“Leraning is experince. Everything else is just information.”

(Citat iz knjige Smart Moves, glej vire.)

Učenje mora potekati skozi senzoriko – skozi naša čutila. Gibanje omogoča ‘dostop’ do te senzorike.

Če želimo ohraniti možgane tudi v starosti, je dobro da skrbimo za ravnotežje in koordinacijo telesa, prav tako pa tudi za vedno nove raznolike senzorične impute. Dobro ravnotežje in koordinacija telesa pa bo tudi dobra preventiva pred padci in zlomi kolkov, ki hitreje vodijo v telesni in kognitivni zaton.

Če mislite, da odrasli ne moremo več delati na ravnotežju oziroma s tem izboljšati svojih možganov, se motite. Naši možgani so se sposobni na novo napeljevati, to je čar njihove plastičnosti. O tem pojavi smo že veliko govorili. Več najdete lahko v trilogiji videov o nevroplastičnosti možganov – oziroma, kako z gibanjem do boljših možganov s konkretnimi video vajami.

Ključni viri:

  1. Knjiga Smart moves, Carla Hannaford
  2. Vsebina glede primarnih refleksov – Online tečaj Harkla Primitive reflexes, Online tečaj Posturepro Reflexes & Brain Development in online tečaj dr. Robert Melillo Childhood Neurodevelopmental Disorders Certification Course – Individual Modules Replays
  3. YT predavanje dr. Christine Anderson https://www.youtube.com/watch?v=0O3W8f5I1qE&t=3s

S klikom na spodnji gumb boste lahko prejeli napisani video, ki vam ga bomo (ročno) dodelili v najkrajšem možnem času (do 24 ur). Do njega pa boste lahko dostopali najmanj 4 dni.

Posted on by — Leave a comment

Dober razvoj otrokovih je možganov je odvisen od razvoja primarnih refleksov – Kaj lahko naredimo starši danes?

Dober razvoj otrokovih možganov ni samoumeven ali odvisen od genov. Starši lahko znantno pomagamo svojim otrokom (in celo sebi) do boljših možganov. Žal tega kritičnega znanja ne dobimo ne v šoli, ne v šoli za starše, ne pri pediatru.. Ta zapis je nadaljevanje prejšnjega zapisa z naslovom Ta vaja za oči vam lahko izboljša držo, gibanje in odpravi bolečine. Vsebinsko pa se še bolj navezuje na pred prejšnji zapis z naslovom Integracija leve in desne hemisfere – Uravnovešeni možgani pomenijo uravnovešeno telo in um.

Razvoj naših možganov se začne že v maternici. Takrat se razvijajo primitivni možgani (nivo možganskega debla), ki tvorijo primitivne reflekse. Nekateri od teh izzvenijo še pred rojstvom (npr ‘fear paralysis reflex’).

Ko se človek rodi je njogov ultimativni cilj razviti možgane tako, da lahko stoji pokonci, se upira gravitaciji in izvaja energetsko učinkovito bipedalno gibanje (po dveh nogah) z usklajenim delovanjem fleksorjev in ekstenzorjev (mišice na sprednjem in zadnjem delu telesa – upogibalke in iztegovalke). Za to potrebuje razviti kar 72 refleksov oziroma gibalnih vzorcev, ki so zapisani v genetski material (DNA).

Človek je edina ‘žival’, ki potrebuje eno leto, da samostojno hodi. Bistven faktor, ki pomaga razviti naše možgane po rojstvu je gibanje. Dojenček dobiva senzorični dotok informacij v možgane skozi oči, vestibularni sistem, kožo, mišice in sklepe na podlagi česar možgani izvedejo določen motorični output (gibe). To je podlaga (pogoj) za tvorjenje novih in novih povezav (slojev) v možganih.

Največji poskok možganov smo tako deležni v prvih 12 mesecih oziroma v prvih treh letih življenja.

Na sliki vidimo, da so v prvih mesecih življenja aktivne (električno) le spodnje ‘plasti’ možganov (medulla). Tukaj se razvijejo in potekajo primitivni refleksi.

Kaj so primarni oziroma primitivni refleksi?

Primitivni ali primarni refleksi so nehoteni avtomatizirani gibi oziroma nezavedni gibalni vzorci dojenčka. Bolj razvitih seveda ne bi bilo moč pričakovati, ker možgani v tej fazi razvoja še niso ‘električno povezani’ oziroma razviti. 

Namen primarnih refleksov je da novorojenčku pomagajo potovati skozi porodni kanal in po rojstvu mu omogočajo preživetje (na način da zadiha, da se lahko prisesa, da se lahko oprijema, da se ne zaduši, če leži na trebuhu ipd.).

Nadaljnja naloga teh refleksov je, da  se  integrirajo (‘vgradijo’) v bolj kompleksnejše reflekse in gibe s pomočjo katerih se razvijajo možgani vse od dna možganskega debla (medule) pa do neokorteksa – človeških možganov. 

Torej razvoj možganov je odvisen od razvoja in integracije primarnih refleksov. 

Če se osnovni refleksi, kot je npr Morojev (o njem smo že pisali), ne razvijejo in integrirajo pravilno, se noben nadaljnji refleks in gib, ki se gradi na tem, ne more razviti optimalno. To je tako kot če gradimo zgradbo na slabih temeljih. Še tako dobra zasnova zgradbe ne bo odtehtala njenih slabih temeljev.

Eden izmed ključnih dejavnikov za neintegriranost primarnih refleksov je neravnovesje med levo in desno možgansko hemisfero oziroma njuna funkcionalna nepovezanost. In obratno.. slaba integracija levih in desnih možganov vodi v slabo integriranost refleksov.

Temo o integraciji levih in desnih možgani smo poglobili v članku ‘Integracija leve in desne hemisfere – Uravnovešeni možgani pomenijo uravnovešen um in telo’ kjer smo pojasnili tudi, kako pride do pojava avtizma, disleksije, ADHD, težave z branjem in pisanjem, motoričnih težav.. in vam ga prav tako toplo svetujemo v branje, saj boste tam našli tudi videe z vajami! 

Se sprašujete, kaj je tisto, kar oživčuje oziroma  ‘električno napelje’ ostali del možganov?

To so stimulacije, ki pridejo v dojenčkove možgane skozi njegovo telo v obliki:

  1. Propriocepcije (proprioceptivnih stimulusov iz kože, mišic, fascij, sklepov)
  2. Vizualnega sistema (oči)
  3. Vestibularnega sistema (organ za ravnotežje)

Zato je pomembno, da ima mama z novorojenčkom čim več stika ‘koža na kožo’, da mu stimulira oziroma masira stopala, hrbet vzdolž hrbtenice, otroku lahko novorojenčku lahko kaže senzorične ČB kartice, ga pravilno rokuje, da ga čim manj omejuje in da je čim več časa na tleh in na trebuščku.. 

Možgani nato te informacije obdelajo (s čimer se razvijajo) ter ustvarijo ‘motorična navodila’ (motor output). To so električni signali, ki potujejo po živcih (kablih) do našega gibalnega aparata (mišice, fascije, sklepi) in ustvarjajo gibanje.

Gibanje je osnova za preživetje. Brez gibanja ni možganov in ni življenja.

Vse se začne s senzoričnimi vložki. Brez njih otrok ne more začeti čutiti svojega telesa in zaznavati okolice, v kateri se njegovo telo nahaja. Brez teh podatkov se ne more začet gibat. Motorični korteks zraste iz senzoričnega! Brez gibanja pa v nadaljevanju ne more razvit kognitivnih (umskih, akademskih) funkcij.

Gibanje je ključno!

Gibanje deluje po principu povratne zanke. Gibanje (koga ali kaj) ustvarja senzorični input (vnos). Gibanje (kdo ali kaj) ustvarja prav tako senzorični input – in krepi možgane.

Zakaj otrok potrebuje 12 mesecev, da shodi?

Toliko časa možgani potrebujejo, da se razvijejo vsi njegovi sloji (vse potrebne povezave za pokončno gibanje) od medule do frontalnega korteksa.

Možgani se v tem času tudi fizično povečajo, (ne samo v številu povezav) in kot taki bi se težko rodili skozi človeško medenico, ki je zaradi pokončnega bipedalnega gibanja (hoje po dveh udih ne po štirih) ožja. (Človek je v svoji evoluciji žrtvoval širino medenice in lažje rojevanje, za pokončno držo s prostimi rokami, v zameno za ožjo medenico, težji porod in daljši poporodni razvojni čas – pomislimo, koliko živali shodi v nekaj minutah po porodu.)

Kaj se zgodi na primer, če se otrok rodi s carskim rezom?

Pri porodu s sekcijo novorojenčkovi možgani ne zaznajo, da je zunaj maternice in ne aktivirajo spinalnega galant refleksa, ki aktivira otrokovo telo, da se začne gibati skozi porodni kanal. Ker je ta refleks neizživet (neuporabljen), to vpliva na nadaljnji razvoj in neintegracijo tega refleksa v kompleksnejše in s tem na razvoj možganov. Tak otrok že prvi dan svojega življenja začne s slabšo predispozicijo. (Kar pa se da nasloviti skozi terapije kot so integracija primarnih refleksov, kraniosakralna terapija, seveda ob predpostavki, da se mama tega zaveda..)

Tako kot ima vpliv carski rez imajo vpliv tudi:

  • medenična vstava
  • vakuumski porod
  • epiduralna anestezija
  • umetni popadki
  • prematurni porod
  • prenošenost
  • ovitost popkovine okoli možganskega debla
  • pritisk na fundus maternice

Zakaj naštevamo nekaj, na kar nosečnica nima vpliva? O pa še kako ga ima! Preberite si zapis Kako preprečiti Carski rez & raztrganine, poškodbe medenice in celo ekstenzijski vzorec pri dojenčku, Kako roditi vaginalno po carskem rezu, Kakšna vadba se priporoča v nosečnosti v izogib 9 najbolj nadležnim težavam?

Drugi razlogi:

  • Slaba prehrana (in premalo omega 3 maščobnih kislin)
  • Fizične poškodbe, bolezni
  • Stres (dojenčka ali nosečnice oziroma matere)
  • In pomanjkanje gibanja

Ključnega pomena za razvoj možganov je (poleg časa v maternici)  prvih 12 mesecev življenja, kjer je pomembno oziroma zelo zaželeno da:

  • se otrok doji (pravilen razvoj čeljusti, jezika, dihalnih poti, drže..)
  • da je pravilno rokovan (baby handling)
  • da preživi veliko časa na trebuščku (‘tummy time’)
  • da gre skozi vse razvoje faze (mejnike)
  • da se plazi vsaj 3-4 mesece predno shodi (ključno za povezovanje leve in desne hemisfere ter ‘cross body movement’, kar je tudi hoja)
  • da ne shodi pred 12 mesecem (ali po 15-em)
  • da ga starši čim manj odlagajo v gugalnike, stajice, hojice..
  • da ga ne posedajo in ne postavljajo na noge, če se sam ne

Asimetrično plazenje otroka na primer je že eden od znakov, da se refleksi niso pravilno integrirali.

Če se otrok ne giba dovolj, se refleksi ne morejo pravilno integrirati. In če se refleksi pravilno ne integrirajo, se otrok ne more oziroma ne bo hotel dovolj gibati.

Ne glede na to, koliko je star otrok ali govorimo že o odrasli osebi, je vedno priložnost, da naslovimo omenjeno problematiko. Nikoli ni prepozno! Oziroma vedno obstaja določena priložnost za izboljšavo..

Ali veste, da se tudi nekateri odrasli ne znajo plaziti po tleh s križnim gibanjem rok in nog (desna roka – leva noga in obratno)?

Ali veste, da obstajajo odrasli, ki imajo še vedno prisoten sesalni refleks, babinski refleks in druge..?

Kateri so še znaki, da otrok nima integriranih refleksov?

Tipični znaki so: motorična nespretnost, nerodnost, slab mišični tonus, slaba koordinacija roke – oči, slabo zavedanje telesa, slaba drža, sedenje na W, težko prečka sredino telesa, vedenjske težave, težave z branjem, pisanjem, težave s fino motoriko, težave z zdravjem, alergije, občutljivost na zvok, svetlobo, dotik, avtizem, ADHD, disleksija, hiperaktivnost, pretirana sramežljivost, potovalna slabost, anksioznost..

Tri ključni razvojni stebri oziroma, na kaj moramo biti pozorni starši poleg tega da dajemo ves čas poudarek na gibanje?

Velja za otroke in odrasle:

  1. Dihanje skozi nos
  2. Drža jezika ( V času mirovanja mora jezik počivati na nebu, zobje pa se ne smejo dotikati med seboj, prav tako se jezik ne sme dotikati zob)
  3. Kaj obuvamo otrokom na stopala

(Več o posameznih tematikah lahko raziščete na danih povezavah.)

Če se določeni refleksi niso integrirali (npr sesalni refleks) ima otrok lahko težave z izgovorjavo določenih glasov in pravilnim razvojem sistema zobje-jezik-čeljust – in posledično tudi s telesno držo.

Težave z govorjenjem se lahko zavlečejo celo v odraslo dobo. Ali pa z branjem in pisanjem (disleksija), ‘trdim’ načinom pisanja, menjavo leve in desne strani ipd.

Neuravnovešena čeljust lahko povzroči 4 sledeče težave:

  1. Težave z držo
  2. Težave z dihanjem (ozke dihalne poti, ‘povečana’ žrelnica, vnetja sinusov, astme, rinitis, glasno dihanje, smrčanje, spalne apnee..)
  3. Težave z imunskim sistemom
  4. Težave s prebavo (Prebava se začne že v ustih..)

Na čem moramo delati?

  1. Vaje za moč telesna jedra & drža
  2. Zavedanje lastnega telesa
  3. Ravnotežje
  4. Vizualno – motorične sposobnosti , koordinacija roke – oči
  5. Cross body movements, bilateralna integracija
  6. Timing, ritem
  7. In seveda na integraciji primarnih refleksov

Kaj še lahko storimo sami (ideje)?

  1. Test & vaje za oči
  2. Odvadimo se škrtati z zobmi (To velja še posebej za odrasle! Zobje bi morali biti v trdnem stiku samo do 12 min na dan!)
  3. Preverimo obremenitev stopal (naredimo vodni odtis ali opazujemo obrabo čevljev)
  4. Proprioceptivna stumulacija stopal
  5. Vibracijska stimulacija vagusa in trigeminalnega živca
  6. Ples
  7. Plezanje po igralih
  8. Gibalno – masažne vaje z masažnimi žogicami
  9. Online program Jungle kid ali individualna obravnava

Želite izvedeti več?

Zastavite nam vprašanje, na katerega vam bomo skušali odgovoriti v čim krajšem času!

Posted on by — 51 komentarjev

Integracija leve in desne možganske hemisfere – Uravnovešeni možgani pomenijo uravnovešeno telo in um

Neroden (‘štorast’) otrok, motnje pozornosti, avtizem, disleksija, anksioznost, težave s pisanjem, težave z branjem.. niso naključje ali gensko izražanje telesa. Pri teh težavah gre za neuravnovešeno delovanje možganov, še posebej med levo in desno polovico. Zato lahko starši zelo veliko naredimo sami, da pomagamo pri boljšem razvoju otrokovih možganov, morda pa tudi sebi.

Ta zapis je zaradi boljše razumljivosti in preglednosti razdeljen na 3 funkcionalne dele:

  1. Integracija leve in desne možganske hemisfere in desničarsvo
  2. Prečkanje telesne sredine (‘midline’)
  3. ATNR primarni refleks (Asymmetric tonic neck reflex – Asimetrični tonični vratni refleks) v povezavi z integracijo hemisfer

1. DEL INTEGRACIJA LEVE IN DESNE MOŽGANSKE HEMISFERE 

Naši možgani se delijo na dve polovici, ki opravljata različne funkcije. Leva stran možganov se povezuje z delovanjem desne polovice telesa in desna stran se povezuje z delovanjem leve. 

Lateralizacija je pojem, ki definira dominiranje uporabe ene (praviloma desne)  roke in noge. Ta dominantnost udov (še posebej roke) nam služi za večjo specializacijo fine motorike (pisanje, ročna dela ipd.), ki se nahaja v levi polovici možganov. Če bi enakovredno uporabljali levo in desno roko (ambidexterity), bi imeli dve ‘podpovprečni ali povprečni roki’, namesto ene ‘nadpovprečne’ oziroma specializirane. Kot imamo dominanco leve ali desne roke in noge, imamo prav tako tudi funkcionalno dominanco levega ali desnega očesa in ušesa. Tudi za nekatere živali je to poznano.

Pogoj, da se lateralizacija zgodi,  je funkcionalna komunikacija med levo in desno hemisfero. Okvirno do tretjega leta starosti je normalno in pravilno, da otrok uporablja obe roki, nekje do vstopa v šolo pa je pomembno, da ima otrok izbrano in uporablja dominantno roko.

V maternici, v fazi zarodka, se najprej razvije desna hemisfera, ki vlada do okvirno tretjega leta starosti. S pomočjo le te dojenček lažje zaznava prozodične glasove, razvije občutek navezanosti in neverbalno komunicira. (To mu omogoča preživetje.) Desna stran je tudi zadolžena za motoriko in ravnotežje, ki se v tem času razvija.

Potem se začne razvijati bolj leva hemisfera. Ta čas povezujemo z ‘zakaj’ obdobjem (otrok nenehno sprašuje zakaj zakaj in začne analizirati svet, kar je bolj stvar leve hemisfere.)

Iz tega razloga se tudi ne spomnimo stvari pred tretjim letom starosti, ker so spomini bolj stvar leve hemisfere.

Do otrokovega vstopa v šolo, bi morali hemisferi delovati približno integrirano – povezano. Zato tak otrok ne bi smel imeti težav s pisanjem, branjem in drugimi akademskimi sposobnostmi.

Prav tako ne bi smeli imeti več težav s pretirano navezanostjo do staršev ali ninic.

Otrok, kateremu se prekomerno razvije leva hemisfera (na račun desne) je lahko matematični genij, po drugi strani pa ima težave s socialnimi interakcijami in je motorično nespreten. Prekomerna genialnost na matematičnem področju v življenju težko odtehta deficit socialnih in motoričnih veščin.

Vsi imamo dominanco leve ali desne, ampak problem nastane takrat, ko se ena hemisfera preveč razvija in s tem prevzame naloge druge (‘task overtaking’) in jo zavira pri razvoju.

Nesorazmerno oziroma neuglašeno delovanje levih ali desnih možganov vodi v težave z učenjem, pisanjem in branjem in ali težave z obnašanjem in motnje pozornosti.

Tipično preveč aktivna leva hemisfera je značilna za ADHD, avtizem in shizofrenijo, preveč aktivna desna pa za bipolarno motnjo in disleksijo.

Leva stran je bolj intelektualna, analitična, strukturirana desna stran pa bolj kreativna, kaotična, nagonska , spontana..

Leva stran je kot pedalo za gas, desna stran pa kot zavora.

Leva stran predstavlja simpatikus, desna pa parasimpatikus.

Po raziskavah dr. Melilla, lahko neuravnovešeni možgani vodijo do katerihkoli težav telesa in uma med drugim tudi do težav z delovanjem imunskega sistema, kroničnih bolezni, občutljivostjo na določeno hrano ipd.

Kje nastane problem?

2. DEL PREČKANJE ‘NEVIDNE’ VERTIKALNE TELESNE SREDINE

Gre za nevidno mejo med levo in desno polovico telesa, ki jo otroci večkrat težko prečkajo.

‘Midline’ oziroma telesna sredinska vertikalna linija je navidezna meja med desno in levo polovico telesa, ki ju opravljata nasprotni možganski hemisferi. 

 

Naše človeško telo se mora naučiti dvoje: gibanja po dveh nogah (bipedalno gibanje) in upiranje gravitaciji – oboje hkrati.

Zato naše gibanje deluje po diagonalnem principu gibanja – leva noga – desna roka in obratno.

Pri tem morajo biti možgani sposobni komunicirati med seboj (preko corpus callosum) leva z desno polovico možganov in obratno.

Če možganski polobli ne bi komunicirali med seboj, bi bilo naše gibanje nerodno, imeli bi veliko težav s pisanjem (saj bi se na sredini papirja pojavila navidezna zrcalna meja, kar je značilno za disleksijo), gibi ne bi dosegli večje natančnosti in fine motorike.

Zanimivi so primeri, ko ljudem fizično ločijo leve od desnih možganov (zaradi močnih epileptičnih napadov, ki se ne odzivajo na zdravila) in dejansko prekinejo vse povezave med njima – (Split brain research). Levo in desno stran povezuje corpus collosum, ki je v tem postopku odstranjen.

Kaj se zgodi, ko se levi in desni možgani ne morejo pogovarjat med seboj? Oseba z ločenimi možgani sedi pred tablo s črno piko na sredini v katero mora gledati. Levo na tabli je napis ‘KLJUČ’ , ki je procesiran z desno stranjo možganov in desno na tabli je napis ‘OBROČEK’, ki je procesiran z levo stranjo možganov. Pri tej nalogi je oseba dobila navodila, da vzame en predmet (predmeti so za tablo in jih ne vidi) in pove (s pomočjo dotika), kateri predmet je dvignil. Oseba dvigne ključ in reče, da je dvignil obroček. Zakaj? Levo roko nadzirajo desni možgani. Ampak govor je v levih možganih. Ker desni možgani ne morejo sporočiti te informacije v leve možgane, kjer je govor, se levi možgani ‘obrnejo’ na napis na desni strani, kjer piše ‘OBROČEK’.

Sredinsko linijo prvič odkrijemo kot dojenčki, ko nesemo igračko z roko k ustom. Zato je zelo pomembno, da dojenčku ponudimo predmete s telesne sredinske linije (in ne s strani)..

Zmožnost prečkanja telesne sredinske linije tako ključno vpliva na branje, pisanje, motoriko telesa in splošne akademske sposobnosti, da ne omenjamo osnovne naloge, kot je obuvanje, oblačenje, zavezovanje vezalk ipd.

Kako opazimo, da ima otrok težave s prečkanjem sredine telesa?

Na prikazu lahko opazujete moja otroka, starost 3,5 in 7,5, oba desničarja, kako primeta pisalo, ki jima je bilo namenoma postavljeno na levo stran. Nika Luna je vzela pisalo z levo roko (čeprav je po večini že desničarka), saj se nahaja na njeni levi strani in ga točno na sredinski liniji telesa poda v desno roko – tako se je izognila prečkanju sredinske linije telesa. Brin je prijel pisalo z desno roko in pri tem prečkal sredinsko linijo. Nato sta oba otroka morala po črtici narisati linijo, ki je prečkala telesno sredino, pri čemer nista imela težav (celotni video boste našli v brezplačni poletni Akademiji – beri dalje).

Medtem, bi se lahko pojavil sledeč vzorec:

Otrok bi lahko bodisi obrnil svoje telo tako, da bi pobiranje pisala ali risanje linije potekalo znotraj iste strani sredinske linije – brez njenega prečkanja oziroma bi si premaknil papir tako, da bi linijo narisal znotraj iste strani linije – brez prečkanja.

Zelo zanimive stvari za opazovat pri svojih otrocih!

Preverite pri vašem otroku še:

  • Ali zna korakati pravilno (ko se desna noga dvigne, leva roka potuje naprej) oziroma ali hodi tako, da istočasno premika istostransko roko in nogo?
  • Ali lahko nariše z roko navidezni velik krog pred seboj – na da bi se pri tem obrnil vstran (torej stran od telesne sredine)?
  • Ali popiše samo eno stran papirja (če je desničar desno stran in obratno) oziroma premika pisalni list/zvezek tako, da le ta ostaja na isti strani nevidne sredinske telesne linije kot je roka s katero piše?
  • Ima težave z učenjem vožnje kolesa?

Kateri so poglavitni vzroki za težave pri integraciji?

  • Travma pri porodu, carski rez, vakuum, pritisk na fundus maternice, neustrezna lega ploda..
  • Neintegriran ATNR refleks (sledi v nadaljevanju)
  • Premalo gibanja (preveč zaslonov)
  • Oviranje gibanja (Stolčki, gugalniki, hojice, stajice..)
  • Poškodbe možganov

3. DEL NEINTEGRIRANI ATNR REFLEKS (ASIMETRIČNI TONIČNI VRATNI REFLEKS OZIROMA ASYMMETRIC TONIC NECK REFLEKS)

Če še niste slišali za primarne reflekse, si lahko preberete naš članek na temo Morojevega refleksa in anksioznosti, sicer pa na hitro obnovimo:

Primarni refleksi se razvijejo že v maternici in služijo dojenčku za preživetje. Vsi poznamo sesalni refleks, prijemalni refleks, morojev refleks.. morda nekateri tudi babinski refleks, simetrični in asimetrični tonični vratni refleks..in druge. Gre za nehotene gibe, ki jih upravlja možgansko deblo, saj možgani še niso dovolj razviti. 

Ključnega pomena je, da se ti refleksi ob svojem času (v večini najpogosteje do enega leta starosti) razvijejo (integrirajo) v kompleksnejše posturalne reflekse (postura = drža), ki omogočajo pojav razvojnih gibalnih mejnikov.

Pogosto se zgodi, da ti refleksi ostanejo. To pa pomeni zaostanek v razvoju.

Primer Asimetrični tonični vratni refleks

Ta refleks se razvije 18. teden v maternici in je primarno zelo pomemben refleks za vaginalni porod. Če je otrok rojen s carskim rezom ali vakuumom, morda nima tega refleksa! 

Namen tega refleksa je tudi, da prepreči zadušitev, ko dojenček leži na trebuhu ter v primeru, da bi dojenček padel, glavo obrne stran od tal, pri čemer se roka in noga na nasprotni strani iztegneta, na isti strani pa skrčita. To bi padajočemu dojenčku pomagalo, da bi vsaj delno z iztegnjenima udoma ublažil padec, glavo pa obrnil stran.

Če ta refleks ostaja (se ni integriral do šestega meseca starosti), otroku onemogoča optimalni razvoj plazenja in hoje (‘cross body movement’), kjer je potrebna integracija leve in desne hemisfere. 

Tak otrok bo imel težave s pisanjem in kopiranjem iz table, saj se mu bo vsakič, ko bo premaknil glavo v eno ali drugo smer, aktivirale roke in noge, zaradi česar bo moral vso energijo usmeriti v kontrolo pišoče roke in bo s tem izgubil fokus na povezovanju misli in pisanja oziroma pisanja po nareku. Pisava bo trša in prijem pisala neustrezen (disgrafija).

Tak otrok bo težko izrazil svoje misli skozi pisanje!

Iz istega razloga bo imel otrok težave s prečkanjem navidezne telesne sredine. Če se otrok med branjem z očmi kar naenkrat ustavi na svoji sredinski telesni liniji, ne more brati dalje ali pisat, to pomeni, da možgani ne morejo preklopit iz leve na desno hemisfero ali obratno. Na ta način postane branje zelo naporno in otrok ne ve, kaj je prebral, ker se ukvarja ‘samo’ z branjem ne z vsebino. 

Skoraj vsi otroci z disleksijo imajo neintegriran ATNR refleks. Zato imajo težave z razumevanjem, kaj je leva in desna, težje se orientirajo v prostoru in obračajo črke.

Neintegriran ATNR refleks je kot, da bi otroku na nek način zvezali roke in noge in preprečili njihovo koordinirano gibanje.

Posledice (neintegriranega ATNR refleksa) pa so vidne tudi v obnašanju in socialnih interakcijah.

Otrok, katerega obvladuje leva hemisfera (ki je bolj linearna in analitska stran možganov)

  • ‘Obsedenost’ z določenim predmetom, zadevo
  • Lahko sestavlja lego kocke ure in ure, ne da bi potreboval socialne interakcije
  • Težje razumejo socialne interakcije in telesno/obrazno mimiko

Otrok, ki ‘živi’ predominantno v desni hemisferi (kreativni možgani, širša slika, spontanost)

  • Pomanjkanje strukture
  • Motorično spreten
  • Večja navezanost (težje gre sam v svet)

Za otroka je ključno, da razvija obe hemisferi, čeprav bo ena vedno dominantna. To pa je mogoče edino skozi integralno delovanje obeh hemisfer.

Ko to dosežemo, otrokovo življenje postane veliko lažje in celo učenje postane igra.

Največ kar lahko naredite za otrokov razvoj možganov je GIBANJE.

Naj se otrok prosto giba po plezalih, naj skače, kolesari, pleše, rola po tleh in hodi po vseh štirih. Gibanje krepi možgane in povezuje obe hemisferi.

Vse omenjene vaje najdete v programu JUNGLE KID.

Želite prejeti eno od omenjenih vaj brezplačno?

PS: Ob prijavi ne dobite nobenega povratnega sporočila. Vsebine boste dobili v roku 24 ur.

VIRI, VREDNI OGLEDA:

https://www.youtube.com/watch?v=w4nLn1wEyBI&t=1908s

https://www.youtube.com/watch?v=oC8ZSBG2TLM

https://www.youtube.com/watch?v=ueivhroZrsk

https://www.youtube.com/watch?v=oYKKzaXUkwQ

https://www.youtube.com/watch?v=91OqDaguXHw

Želim prejeti brezplačno vajo iz področja integracije refleksov iz tega zapisa!