Posted on Leave a comment

Kaj so primitivni refleksi – kako vplivajo na motnje pozornosti, hiperaktivnost, senzorične občutljivosti, alergije, dermatitis, težave v šoli, kronično povečano žrelnico..?

ZAKAJ BI NAS MORALI ZANIMATI REFLEKSI

Veliko otrok in tudi odraslih ima še vedno aktivne reflekse, ki so bili ustvarjeni ekskluzivno za čas prvega leta starosti po porodu oziroma za čas v maternici ter med porodom. Prisotnost teh refleksov kasneje v življenju predstavlja oviro pri vsesplošnem razvoju in funkcioniranju.

Da si lažje predstavljamo, vzemimo za primer žabo, ki je v svoji prvi razvojni fazi paglavec in plava z repom. Ko postane žaba, rep izgubi. Če bi žabi ostal rep, ne bi bila dobra v tem, da je žaba. Rep je ključen, a samo v prvi fazi razvoja. Potem mora stran. Sicer ovira nadaljnji razvoj in obstoj žabe.


PRAV TAKO JE S PRIMARNIMI REFLEKSI. ČE NE GREDO STRAN, KO SO OPRAVILI SVOJE POSLANSTVO, OVIRAJO OPTIMALNI RAZVOJ MOŽGANOV.

Človek je v svoji evolucijski zgodovini izbral hojo po dveh nogah. Hoja po dveh nogah je prinesla številne prednosti, kot so lažji pregled dogajanja nad savansko travo, lažje prenašanje sončne pripeke, hitrejše oziroma okretnejše gibanje, uporabo rok kot ‘orodje’.. vendar pa ima vsaka medalja tudi svojo drugo plat. Hoja po dveh nogah je zahtevala ožjo medenico. Skozi takšno medenico, pa se težko poraja tako velika glavica z možgani, da bi človek takoj, ko se rodi, znal hodit in se gibat po dveh nogah, kot to zna na primer žrebiček.

Hoja po dveh nogah namreč pomeni veliko večji boj z gravitacijo, kot hoja po štirih. V bistvu hoja po dveh nogah pomeni konstantno balansiranje iz ene na drugo nogo. Predstavljajte si stolček s štirimi nogami, ki ga želite postaviti in balansirati na dveh nogah. Težko, kajne? Kaj šele na eni nogi! Takšno (bipedalno) gibanje zahteva veliko večjo koordinacijo gibanja. Za to kompleksnejšo koordinacijo pa človek potrebuje večje možgane.

GLAVNO GONILO RAZVOJA MOŽGANOV JE GIBANJE!

Rastline ne potrebujejo možganov, ker se ne gibajo. Ko se človek rodi, ima razvitih komaj 20% možganov. Ostalih 80% se mora razviti preko gibanja oziroma preko senzoričnih vnosov, ki si jih zagotovi preko gibanja. Ampak, kako naj se novorojenček giba, ko pa še nima razvitih možganov?

Tu igrajo pomembno vlogo refleksi. Refleksi so avtomatski gibi, ki omogočajo dojenčku gibanje. Najprej gre samo za dihanje, sesanje hrane in jokanje (moro refleks).. V bistvu se večina refleksov razvije že v maternici, kajti razvoj možganov se začne že takrat. V maternici se tudi začne razvijati naše prvo čutilo – organ za ravnotežje (vestibularni sistem). Plod, ki ne razvija optimalno refleksov povezanih z razvojem vestibularnega sistema, ne zaznava dobro, kaj je zgoraj in kaj spodaj (od 32. tedna dalje) in lahko ostane v ‘sedečem’ položaju oziroma v medenični legi, kar neugodno vpliva na porod.

Refleksi so zato tudi ključni med samim porodom, saj otroku pomagajo, da aktivno prispeva z gibanjem pri prebijanju skozi koščeni porodni kanal. Popadek predstavlja stimulus, ki aktivira refleks-no gibanje otroka, da se ‘zvija’ in prebija naprej. Če se otrok rodi s CR in to celo brez popadkov, je otrok prikrajšan te razvojne faze! Da, tudi to je razvojna faza in če manjka, vpliva na razvoj vseh nadaljnjih razvojnih mejnikov. 

Zato ni vseeno, kako in koliko se nosečnica giba v nosečnosti in med porodom, saj to direktno vpliva na razvoj njenega še nerojenega otroka (prav tako pa tudi stres, zdravila, sevanja ipd)!

TOREJ GONILNA SILA RAZVOJA GIBALNIH MEJNIKOV SO PRIMARNI REFLEKSI

Na primer ATNR refleks (asimetrični tonični vratni refleks), ki sodeluje že pri porodu, kasneje pri 3-5 mesecih otroku omogoči, da se lahko obrne in skupaj s SG (spinal galant) refleksom bo otroku omogočeno, da se začne plazit po trebuhu.. Potem se počasi postavi v štirinožni položaj (na kolena in roke) in se začne zibati naprej in nazaj – s čimer aktivira STNR (simetrični tonični vratni refleks), ki inhibira TLR (tonični labirintni refleks), da se otrok lahko usede in tudi začne plazit.. Potem se plazi nekaj mesecev in se začne z rokami vleči gor ob pohištvu, kar omogoča ‘hand pulling reflex’, nato nekaj časa hodi ob pohištvu, ko mora inhibirat babinski refleks (na podplatih), da lahko začne hodit.. idealno točno okoli enega leta. Če se babinski ne integrira, lahko (med drugim povzroči) tendenco hoje po prstih.

ČE OTROK KATEROKOLI RAZVOJNO FAZO PRESKOČI, JO IZVEDE PREZGODAJ, Z ZAKASNITVIJO ALI ASIMETRIČNO POMENI,DA SE MOŽGANI NE RAZVIJAJO OPTIMALNO.

Zakaj ne smemo preskakovati razvojnih mejnikov? Zakaj je plazenje tako pomembno?

Do enega leta, ko otrok shodi, bi morali biti vsi ti refleksi v ‘spečem’ stanju, da ne ovirajo razvoja kompleksnejših gibov, posturalnih refleksov, očesne motorike, vestibularnega sistema, koordinacije gibov, ritma.. Razvoj kompleksnejših gibov omogoča razvoj kompleksnejših možganov!

PREPROSTI GIBI – PREPROSTI MOŽGANI / KOMPLEKSNI GIBI – KOMPLEKSNI MOŽGANI

Razvoj možganov lahko primerjamo z gradnjo stavbe. Najprej potrebujemo trdne temelje. To je razvoj in integracija primarnih refleksov na nivoju spodnjega dela možganov – možganskega debla (medula, pons). Če ta del ni dobro zgrajen, nobeno naslednje nadstropje (višji možganski centri) ne bo. Še posebej če so temelji neravni (leva in desna stran možganov), potem se vsako naslednje nadstropje začne bolj nagibati. Tako se tudi možgani začnejo razvijati asimetrično s funkcionalnim deficitom leve ali desne hemisfere.

Vestibularni sistem skupaj s posturalnimi mišicami riše naš telesni zemljevid v možganih. Če se ta slabo zariše (zaradi zgoraj omenjenih razlogov), ima(mo) otrok slabšo propriocepcijo in tudi enterocepcijo, kar pomeni, da slabo čuti in zaznava svoje telo, kot tudi svoje telo v prostoru. Imamo otroke, ki se zaletavajo v očitne ovire, se spotikajo, nerodno tečejo ali pa tudi ne čutijo bolečine, ne čutijo, da jih tišči na dolgo ali kratko potrebo (dokler ‘ni prepozno’), težko žvečijo tršo hrano, ker ne čutijo in obvladajo jezika ali pa imajo zato težave z govorom..

Vemo, da je v primeru avtizma in ADHD-ja v ospredju funkcionalni deficit desne hemisfere – in na njen račun kompenzacija leve.
Primer z branjem – tipično za avtizem: Leva hemisfera zna že zelo zgodaj brati črke (domena leve hemisfere) – veliko kasneje pa zares razume prebrano vsebino (domena desne hemisfere). Leva in desna hemisfera se morata med seboj pogovarjati (preko možganskega prečnika). Ker dostikrat reflex ATNR ni integriran, je to zelo oteženo. 

Lahko pa zaradi tega (neintegrirani ATNR) refleksa pride tudi do težav z branjem, ker se otrok med branjem dobesedno ‘zaleti’ v nevidno sredino na listu papirja in jo težko preskoči (prečka z desne na levo hemisfero), obrača podobne črke, iz česar se lahko razvije disleksija, ki pa je bolj tipična za šibkost leve hemisfere.

ČE SE REFLEKSI NISO INTEGRIRALI DO ENEGA LETA, SE NAJVERJETNEJE TUDI NIKOLI NE BODO (SAMI OD SEBE).

V članku (klikni) Dober razvoj otroka je odvisen od razvoja primarnih refleksov pojasnimo tudi več razlogov, zakaj pride do neintegracije refelskov in naštejemo nekaj več posledic.

Stroka (pediatri in pediatrični nevrologi) so prepričani, da se vsi omenjeni refleksi avtomatično inhibirajo do enega leta starosti. Pa se ne, saj jih najdemo tudi pri veliko odraslih in jih ni težko testirati.

Tu ne gre za nič dednega, nobeno genetsko napako, nobeno poškodbo možganov, nobeno presnovno motnjo.. gre za nezrelost možganov (možganskega debla, malih možganov..)

NEINTEGRIRANI REFLEKSI IMAJO VELIK VPLIV NA IMUNSKI SISTEM

Ko se rodimo, prevladuje delovanje simpatikusa, ki ga mora proti koncu prvega leta starosti začeti obvladovati parasimpatikus (z vagusnim živcem na čelu). Če se to ne zgodi, je otrok stalno pod stresom prevladujočega simpatičnega sistema, ima višji srčni utrip, težave s spanjem, težave s prebavljanjem hrane, zaprtostjo, ima še vedno prepustno črevo ( s katerim se rodimo) in zato kronično vnetje v telesu..

To pomeni, da se slabo razstruplja in je podvržen alergijam, dermatitisom, astmi ali pa kroničnim vnetjem.

Leva hemisfera deluje kot pedalo za gas, desna pa kot zavora. Ena aktivira imunski sistem, druga ga zavira. Potrebujemo ravnovesje. Preveč delujoč imunski sistem, se prekomerno ‘nerazumno’ odziva na raznolike dražljaje. Zato so pri otrocih s šibkejšo desno hemisfero bolj tipične alergije, dermatitisi, astma, pa tudi senzorične občutljivosti na svetlobo, zvok.. Ravno obratno je pri šibkosti leve hemisfere, ko je desna premočna in preveč zavira delovanje imunskega sistema, takrat smo lahko stalno bolni, prehlajeni, s kroničnimi vnetji ipd..

POVEZAVA S KRONIČNIMI VNETJI MANDLJEV, ŽRELNICE

Takšni otroci imajo potem skoraj vedno težave z dihanjem skozi nos oziroma s kronično povečano žrelnico, mandlji, za katere dobijo predpisane kortikosteroidne nosne spreje ali pa so napoteni na operacije. Pogosto imajo zaradi tega tudi kronična vnetja ušes in slabši sluh. Ker kronično dihajo na usta, jim niti operacija ne pomaga, da bi začeli dihati na nos. Več o tem TU.

S takšno problematiko se dnevno srečujemo v naši praksi, ko pomagamo otrokom ponovno vzpostaviti nosno dihanje in pravilno motoriko jezika, oralnih mišic ter držo. Vsaj 96% otrok, ki pride k nam na obravnavo ima prisoten vsaj en primarni refleks. (Enako velja za odrasle).

Razvojno gledano se po rojstvu najprej začne razvijati desna hemisfera in od tretjega leta dalje leva hemisfera. Desna hemisfera je bolj povezana s podzavestjo, občutki in neverbalno komunikacijo, leva pa je bolj zavestna, logična in analitična. Zaradi tega se večino stvari spomnimo od tretjega leta dalje in iz istega razloga se ob tej prelomnici začne obdobje ‘zakajčkov’.

Pri nekaterih otrocih pa se razvoj desne hemisfere zaključi prezgodaj n tako leva hemisfera ‘prevzame vajeti’ ‘na svoj način’.

VELIK POKAZATELJ FUNKCIONALNE NEZRELOSTI MAŽGANOV JE TUDI AMBIDEKSTRIZEM – UPORABA OBEH ROK, NAMESTO ENE DOMINANTNE

Velik pokazatelj funkcionalne nepovezanosti možganov je tudi (ne)desničarstvo (ambidextrus) Ali je otrok razvil med 3-6 letom dominantno roko ali na primer riše z eno, je pa z drugo? Ali ima vse dominance na isti strani telesa: oko, uho, roka, noga? Opažamo tudi asimetrično konvergenco oči, tilt glave, nižja rama, bolj plosko stopalo, jeziček v grlu zategnjen levo ali desno, večje oko.. znakov je veliko. Moteči so tudi: zbirčnost pri jedi, težave z branjem, težave z lovljenjem žoge (slaba korrdinacija oči – roka, anksioznost, sesanje palca, grizenje nohtov, skolioza, slabosti v avtu, težave z ravnotežjem, nerodnost, težave z govorom, močenje postelje po petem letu starosti, hipotonost, težave z zavezovanjem vezalk ipd..

Ali ste vedeli, da hipotonost lahko vodi v hiperlaksativnost (preveliko gibljivost) sklepov? (Na primer, ko se otrok postavi na vse štiri in so komolci obrnjeni ‘na X’ – navznoter). Hipotonost pomeni, da zaradi nezrelosti možganov prihaja iz njih šibkejši signal za tonus mišic, (kar se lahko razlikuje na levi ali desni strani telesa, spredal ali zadaj). Ker je tonus mišic prešibek, se preveč raztegujejo in s tem prekomerno povečajo obseg gibanja sklepov. To je najbolj tipično pri šibkosti desne hemisfere.

Lahko bi napisali celo knjigo možnih simptomov nezrelega razvoja možganov. Dejstvo je, da vse, čisto vse, kar se dogaja z našim telesom (in psiho) je odvisno od delovanja možganov. Vendar bomo na tem mestu raje podali usmeritve, kako popraviti te manjke v razvoju.

KATERE SO REŠITVE?

Za vsak refleks obstaja specifična vaja. Vendar so vaje lahko zahtevne ali naporne za izvajanje 2-3 x dnevno vsaj en do tri mesece, še posebej, če ima otrok težave s pozornostjo ali slabim občutenjem lastnega telesa. Zato v zahvalo dr. Melillu dandanes vemo, da se da reflekse integrirati tudi na drugačen, bolj preprost način in tudi bolj učinkovit. Eden od takšnih načinov je, da preprosto stimuliramo reflekse (simetrično ali asimetrično) in jih na tak način ‘izrabimo’, inhibiramo. Zraven pa se poslužimo še sočasne aktivacije predela možganov, kjer določen refleks ‘domuje’  s stimulusi v obliki vibracij, zvoka, svetlobe, pri čemer lahko uporabljamo specifične frekvence.

Zanimivo je, da ima veliko staršev podobne težave kot njihovi otroci. Velikokrat to pripisujejo genom, kar pa ne drži (imajo jih tudi posvojeni otroci) – ‘dedne’ so navade. To je v bistvu dobra novica – saj so težave večinoma rešljive. Še najbolj učinkovito pa se jih boste rešili, če se kot starši tudi sami lotite svojih refleksov. S tem ne samo, da boste zgled svojim otrokom, ampak bo vaš ‘ponastavljen’ živčni sistem deloval pozitivno tudi na vašega otroka. Otrok je vsaj do sedmega leta ‘priklopljen’ na živčni sistem svoje mame oziroma staršev.

Če želite izvedeti več, kliknite na spodnji gumb in opišite vaše težave! ČE VAM JE BIL ČLANEK KORISTEN, GA DELITE Z DRUGIMI IN KOMENTIRAJTE SPODAJ V KOMENTAR!

Posted on Leave a comment

WEBINAR Z DR. ROBERTOM MELILLOM – V ZNANJU JE MOČ – STARŠEVSKI VODNIK ZA BOLJŠI RAZVOJ MOŽGANOV

ZAKAJ BI NAS ZANIMALA MELILLO METODA?

Zdravo! Tukaj se nahajaš zato, ker te zanima več o metodi dr. Melilla. Prijavil/a si se na brezplačni webinar (podkast), ki ga je vodila Alja Malis in potrebuješ nekaj uvodne razlage za lažje razumevanje pogovorne teme.

Na YouTube je ogromno že obstoječih webinarjev in pogovornih oddaj z dr. Melillom, večino sem si jih ogledala, tukaj pa sem za vas izbrala enega posebnega, v katerem zelo dobro razloži svoj način delovanja in raziskovanja. VIDEO

KAKO SE JE DR. MELILLO POJAVIL V MOJI PRAKSI?

Sama sem naletela na njegovo delo, ko sem se začela poglabljati v funkcionalno nevrologijo in tako imenovani ‘brain based approach’ za boljše delovanje našega telesa še posebej z vidika telesne drže in počutja (zdravja). Prvič sem za njegovo ime slišala iz ust posturologinje Annette Verpillot, znotraj izobraževanja Posturepro. Potem pa sem ga ponovno zasledila tudi znotraj Pediatric Posture Symposium-a organiziranega s strani American Posture Institute-a in dr. Kriste Burns.

Najprej sem si kupila dve njegovi knjigi Connected Kids in Disconnected kids, nato pa sem si omislila še online izobraževanje prve in druge stopnje, potem pa vseh 12 modulov!

Njegovo delo me je resnično prepričalo. Čeprav je fokus pri mojem delu bolj usmerjen na držo, gibanje in nepravilne vzorce dihanja, me je fasciniralo njegovo razumevanje razvoja možganov in s tem pojava avtizma, ADHD, dileksije in drugih ‘vedenjsko-akademskih’ motenj, ki jih klasična doktrina pripisuje ‘napakam’ v genih oziroma možganih.

Njegova metoda (in ostali ‘brain based’ pristopi) so me naučili, da dobesedno vsaka človekova bolezen, hiba, način odzivanja izvirajo iz možganov – oziroma iz načina, kako so možgani ‘napeljani’. Ne pa iz napak v genih, tega je dejansko zelo zelo zelo malo. Velik pomen za dober razvoj možganov ima dobro okolje (epigenetika), pred tem pa vse okoliščine pred ob in po spočetju, čas v maternici, ob porodu in prvo leto po porodu. Ker pa so možgani plastični, še posebej v otroštvu, jih lahko spreminjamo in drugače ‘napeljemo’ (rewire).

V NADALJEVANJU Z VAMI DELIM:

  1. Webinar z dr. Melillom z Aljo Malis
  2. 3 webinarji Vadbene klinike na to temo
  3. 3 članki Vadbene klinike na to temo

Vabim vas, da si gradivo ogledate PRED ogledom webinarja z dr. Melillom. V najinem pogovoru doktorju nisem zastavljala klasičnih ponavljajočih se vprašanj, kot so: zakaj se je začel s tem ukvarjati in kako, katere strokovne članke in knjige je objavil ali kako deluje njegova metoda. To boste spoznali na tej strani sami.

Vprašanja so bolj specifična, konkretna, na malce višjem nivoju.

V kolikor vam je angleščina težko razumljiva, si na YouTube lahko nastavite podnapise (sicer gre za podnapise umetne inteligence, ampak morda boste tako lažje razumeli). Prav tako si lahko nastavite hitrost predvajanja.

V vsej tej zgodbi razumevanja otroških možganov, pa boste najverjetneje našli tudi sebe in svoje hibe. Tudi jaz sem našla vzroke za svoje težave.

Torej, dr. Melillo je eden izmed najbolj prepoznavnih funkcionalnih nevrologov svetovnega kova z bogatim repertoarjem raziskovalnih člankov, knjig in izobraževanj na področju ‘zdravljenja’ funkcionalne nepovezanosti leve in desne možganske hemisfere, zaradi katere je ena hemisfera v premoči, druga pa funkcionalno podhranjena in na podlagi tega človek (otrok) razvije avtizem, ADHD, ADD, disleksijo, disgrafijo, diskalkulijo, tike, težave z ravnotežjem, vrtoglavice, alergije, intolerance, kronična vnetja, ankisoznost, depresijo, slabo držo, slab občutek telesa, motnje hranjenja, mutizem,  obsesivno kompulzivne motnje, šizofrenijo, psihopatsko vedenje.. itd itd.

KAJ JE BISTVO?

Vse skupaj se začne z neustrezno integracijo primarnih refleksov (v možganskem deblu), kjer se možgani začnejo razvijati, razvoj potuje navzgor (vertikalno po možganih – vertikalna integracija) v neustrezno povezovanje s plazilskimi možgani  (bazalni gangliji), z možgani sesalcev (amigdala) in človeškimi možgani (neokorteksom), ki bi morali potem vse skupaj zregulirati nazaj navzdol, ob tem pa bi se morali možgani funkcionalno povezati še z levo in desno hemisfero (horizontalna integracija), pri čemer se funkcionalno lateralizirajo.

Človek ima od vseh živih bitij najbolj lateralizirane (ločene – a povezane) možgane, kar v praksi pomeni kot da bi imeli dvoje možgane v enem, vendar morajo biti le ti med seboj ustrezno (funkcionalno) povezani, da vse deluje, kot je treba.

Človek ima tudi to posebno lastnost, da se je tekom svoje evolucije odločil za bipedalno gibanje (po dveh nogah) in je za to žrtvoval širino porodnega kanala (ožja medenica). To pomeni, da je porodni kanal ožji in človek se mora roditi z manj razvitimi možgani (samo 20%), da pride skozi porodni kanal, ves ostali razvoj pa se zgodi v veliki meri izven maternice, v prvem letu življenja oziroma v prvih treh. Če gre od oploditve pa vse do te starosti karkoli narobe, bo to vplivalo na nepravilno ‘električno napeljavo možganov’, ki potem rezultira v zgoraj naštetih neželenih stanjih.

Glede na to, da na neustrezen razvoj možganov vpliva kvaliteta spermijev, jajčec, prehrana, stres mame, bolezni nosečnice, fizične poškodbe mame ali otroka, (ne)gibanje, težke kovine, pesticidi, sevanje telefonov, WI-FI, cepiva, UZ, mikrovalovi, onesnažen zrak, voda, lega v maternici, popkovina, način poroda, medikaliziran porod, carski rez, umetni popadki, dojenje, nošenje otroka, (ne)postavljanje dojenčka na trebušček, gugalniki, hojice, lupinice, zgled staršev, če imata starša dominantni levi hemisferi.., je dandanes to skoraj nemogoče preprečiti, se da pa z znanjem to zajeziti in odpraviti.

Lateralizacija pomeni tudi ločeno delovanje simpatikusa in parasimpatikusa. Leva hemisfera je bolj zadolžena za simpatikus (boj ali beg), desna pa za parasimpatikus (počitek, prebava, obnavljanje), kamor spada tudi način ‘zamrznitev’ oziroma dorzalni vagus po Polivagalni teoriji dr. Stevena Porgesa, ki ga dr. Melillo velikokrat omenja. V maternici se razvije simpatikus, po porodu imamo prevladujoč simpatikus in dorzalni (‘plazilski’) vagus, tekom prvega leta starosti pa se razvije še ventralni, novejši, mielizirani vagus. Če gredo tukaj ‘stvari narobe’ (refleksi..), potem ventralni vagus ne more ‘nadzorovati’ dorzalnega vagusa in simpatikusa ter ostanemo za celo življenje ‘zakljenjeni’ v delovanju pretiranem delovanju simpatikusa (boj ali beg) in ali dorzalnega vagusa (zamrznitev).

Prav tako se rodimo s prepustnim črevesjem, ki se ‘zapre’ nekje do 18. meseca starosti, a le če sta leva in desna hemisfera funkcionalno povezani torej simpatikus in parasimpatikus. Sicer se ne izloča dovolj kisline, prepustno črevo prepušča v telo prevelike molekule, ki ne bi smele vstopit v telo (npr gluten) in tam povzročajo reakcije že tako prekomerno delujočega simpatikusa – kar pomeni vnetne reakcije iz katerih se razvijejo alergije, intolerance, napihnjenost, sindrom prepustnega črevesja.. Kdor nima reguliranega avtonomnega živčevja, nima reguliranega zdravja. Iz tega naslova se lahko pojavijo katerekoli težave.

Problem funkcionalne nepovezanosti v možganih (FDS Functional Disconection Syndrom) nikoli ne izzveni sam od sebe. Otroci ga s seboj prinesejo v odraslo dobo. Zato bi morali starši najprej začeti delati na sebi, da bi lahko pomagali svojemu otroku.

V webinarju dr. Melillo tudi opozarja, da motnje kot je avtizem iz leta v leto naraščajo in da naj bi do leta 2025 bil na spektru že vsak drugi otrok!

Dobra novica je ta, da omenjene težave niso dedne, niti posledica genskih okvar, zato so popravljive!

Metoda dr. Melilla je eden od načinov (verjetno tudi edini, ki je tako popoln). V Sloveniji poznamo povečini samo MNRI terapijo za integracijo primarnih refleksov, senzorično integracijo ter osteopatijo in kraniosakralno terapijo kot podporne terapije.. vendar le te niso vedno učinkovite, vsaj ne v celoti.

V NADALJEVANJU SLEDI NEKAJ PREDAVANJ VADBENE KLINIKE, KJER SE ZNANJE GRADI NA TEH KONCEPTIH.

IN ŠE NEKAJ ČLANKOV..

  1. DOBER RAZVOJ OTROKOVIH MOŽGANOV JE ODVISEN OD INTEGRACIJE PRIMARNIH REFLEKSOV
  2. INTEGRACIJA LEVE IN DESNE HEMISFERE – URAVNOVEŠENI MOŽGANI POMENIJO URAVNOVEŠENO TELO IN UM
  3. ANKSIOZNOST IN KRONIČNI STRES PRI OTROCIH IN ODRASLIH – JE VZROK V NEINTEGRIRANEM MOROJEVEM REFLEKSU?
  4. MOJ OTROK SE NI PLAZIL (ALI SE JE PLAZIL PREMALO OZIROMA ASIMETRIČNO)
Posted on Leave a comment

Otroci, ki so izbirčni jedci, imajo drugače oživčene možgane

Zakaj je otrok izbirčen pri jedi? Ne gre za vedenjski problem. Gre za problem razvoja njegovih možganov.

Hranjenje je primarno senzorični proces.

Vsak grižljaj hrane ima okus, teksturo in izgled. Za zaznavo vseh teh karakteristik, potrebujemo veliko število senzoričnih informacij.  Otroci, ki niso razvili ustreznih povezav v možganih za procesiranje vseh teh informacij, jih le te ‘preplavijo’ in možgane dobesedno ‘utopijo’ (preobremenijo). To pa rezultira v otrokovem vedenju pri mizi in zavračanju veliko vrst hrane oziroma živil.

Nekateri otroci lahko preveč zaznavajo okus in teksturo, nekateri pa premalo ali nič.

Predstavljajte si, da bi vi morali pojesti večerjo zraven velikega smetnjaka z bio odpadki in sedeti poleg glasnega rock koncertnega odra. Verjetno tega obroka ne bi uživali, čeprav bi imel pet kulinaričnih zvezdic. Vse intenzivne vonjave in zvoki bi preplavili vaše možgane in preobremenili senzorično procesiranje.

Večina izbirčnih jedcev ima rado hrano z blagim okusom in samo ene vrste teksture.

Izbirčnost se začne v možganih.

Priljubljenost določenih živil se lahko spreminja skozi razvojne faze otroka, ampak kaj storimo, če je otrok že star 6 let ali 8 in ne mara večine živil oziroma sadja, zelenjave.. ?

Katero vedenje je normalno in katero je lahko pokazatelj težav, ki zahteva ukrepanje? 

Normalno je, da so otroci okoli drugega do tretjega leta starosti bolj izbirčni. Njihove brbončice se spreminjajo in otrok začne izražati svojo neodvisnost. Prav tako je normalno, da se otrokov apetit spreminja v toku dneva ali tedna. Nedosledno prehranjevanje je zato pogosta skrb staršev, saj se bistveno razlikuje od predvidljivih vzorcev prehranjevanja odraslih.

Skrbeti nas morajo otroci, ki sprejemajo zelo malo hrane in jim je na primer sprejemljivo samo uživanje piščančjih ‘nugetsov’, pomfrija, makaronov, pire krompirja, čokolina, pizze in kruha in če tega ne dobijo, smo deležni izbruhov jeze ali tesnobe. Oziroma obstajajo otroci, ki zavračajo tudi večino teh ‘popularnih’ otroških jedi, vključno s sladkim in jejo res zelo malo živil – takšne moramo vzeti pod drobnogled.

Ko otroku ponujamo novo živilo, moramo upoštevati dejstvo, da bodo otroci lahko potrebovali 10, 20 ali celo 50 kratno izpostavljenost temu živilu, predno zanj (oziroma za njegove možgane) ne bo več ‘novo’ – kar pogostokrat presega stopnjo potrpežljivosti povprečnega starša.

Študije so celo pokazale povezavo med izbirčnim prehranjevanjem in depresijo.

Kaj se dogaja v možganih izbirčnega jedca?

Tipično so to otroci, ki imajo slabše razvito desno možgansko hemisfero. Takšni otroci ponavadi slabše čutijo svoje telo (propriocepcija), se bolj nerodno gibajo ter imajo tudi slabše ravnotežje in koordinacijo. Njihova narodnost se ne kaže le v motoričnih veščinah, ampak tudi v socialnih. 

Ti otroci nimajo razvitega normalnega vonja in okusa.

Majhni otroci (2-5 let) še razvijajo vonj in okus. Voh je eno izmed najpomembnejših zaznavnih čutil in raziskave kažejo, da je njegov razvoj povezan z zmožnostjo učenja, spomina in socializacije. Otroci, ki ne vohajo in okušajo dobro, bodo hrano ‘okušali’ po taktilnem občutku, ki ga le ta ustvari v ustih. Tak otrok morda ne bo maral piškota, ker ga ne okuša niti vonja dobro, ampak samo zaznava njegovo teksturo. Pogostokrat tak otrok tudi ne zna vohati (‘snifati’). Po drugi strani pa imamo otroke, ki ne zaznavajo dobro teksture, ampak zgolj okus in vonj in imajo zato zelo radi na primer sladko.

Otroci, ki slabše vohajo, moramo obravnavati z več pozornosti, kajti ne gre le za deficit vonja, ampak gre za povezavo voha z višjimi procesnimi centri v možganih, ki se zaradi te neuravnovešenosti prav tako slabše razvijajo in kot rezultat ima otrok lahko posledice pri procesiranju čustev, socializaciji, delovanju imunskega sistema, prebavi in koncentraciji.

Lahko so imeli težave že z dojenjem in kolikami. Že v maternici so veliko brcali, njihov porod je bil največkrat težek in kot otroci so lahko hiperaktivni, ‘povsod jih je polno’ – iz tega razloga tudi za mizo težko sedijo pri miru.

Težave s hranjenjem so se lahko začele že zaradi skrajšane podjezične vezi ali šibkega sesalnega in iskalnega refleksa.

Ustna votlina in jezik sta prioritetni področji za razvoj možganov in telesa saj je od njihove dejavnosti odvisno naše preživetje. Zato je to področje bogato prepredeno s senzoričnimi in motoričnimi povezavami v možgane, ki jih z njimi pomagajo graditi in razvijati. Tudi v odrasli dobi ta del telesa ostaja najbolj občutljiv del telesa.

Ko dojenček začne kombinirati doseganje (hrane), prejemanje in dajanje v usta (koordinacija oči – roka) se prične seznanjati z okusi, teksturo in velikostjo predmetov (oziroma grižljajev).

Če se sesalni in iskalni refleks sčasoma ne integrirata (umakneta), ima otrok težave s hipersenzibilnostjo v ustni regiji, jezik otane preveč spredaj v ustni votlini in otežuje optimalno žvečenje hrane (otrok se prej utrudi). Razvije se nepravilni način požiranja, ki povzroči ožji lok na nebu (zgornji čeljusti) in potrebo po ortodontski intervenciji.

Neintegriran prijemalni refleks povzroči težave z nepravilnim rokovanjem s priborom, neintegriran babkin refleks pa lahko povzroči težave z ločenim gibanjem rok in ust.

Simetrični tonični vratni refleks, ki pomaga dojenčku, da se začne plaziti, da se postavi na noge in da trenira vizualno povezavo – fokusiranje na blizu in daleč, je prav tako pomemben v povezavi s prehranjevanjem. Otroci, kateri niso integrirali tega refleksa (do enega leta starosti) imajo težave s sedenjem (slaba drža) in s koordinacijo oči – roka, kar zelo otežuje proces hranjenja. Taki otroci vseeno ‘nekaj pojejo’, če jih hranijo drugi.

Tudi neintegriran moro refleks doprinese svoje – ne samo željo po sladkem, ampak tudi da otrok nikoli ne poje do konca, ker je kronično v stanju’ boj ali beg’.

Kako uravnovesimo možgane izbirčnega jedca?

Do sedaj smo ugotovili, da problematika izbirčnega jedca ni (samo) v domeni neprimernega vedenja ali psiholoških faktorjev, ampak grem bolj za simptom nepovezanih možganov (dr. Melillo FDS Functional Disconnection Syndrome).

Ta nepovezanost ni patološka, ni dedna, ampak je zgolj odraz mnogih okolijskih faktorjev, ki so se vrstili od časa nosečnosti, med porodu in predvsem skozi prvih dvanajst mesecev starosti in vplivali na razvoj možganov.

Če je vaš otrok izbirčen jedec (ali jedec, ki vedno vse umaže, ne zmore sedeti pri miru in nikoli ne poje do konca) je to verjetno ‘zgolj’ simptom in ni edini. Simptom česa? Simptom neuravnovešenih možganov. To pojav je pogost pri otrocih, ki so na avtističnem spektru, imajo primanjkljaj pozornosti s hiperaktivnostjo, imajo težave z branjem in pisanjem (šolski) oziroma težave z držo, gibanjem, koordinacijo, ravnotežjem, socialnimi interakcijami in celo imunskim sistemom. V tem primeru je izbirčnost pri jedi le eden od več simptomov, ki nakazujejo na funkcionalno nepovezanost leve in desne možganske hemisfere – kar je treba nasloviti celostno oziroma pri vzroku.

Dobra novica je ta, da možgane lahko spremenimo.

Najprej moramo razumeti nekaj osnov o razvoju možganov in integraciji primarnih refleksov. V ta namen smo za vas posneli webinar Kako zgradimo uravnovešene možgane z gibanjem in integracijo primarnih refleksov?

O primarnih refleksi smo razlagali v člankih:

in tudi:

Da bi otroku pomagali pri pravilnem zorenju in povezanosti njegovih možganov (saj če je izbirčen jedec to verjetno ni edini simptom, ki ga pesti), mu moramo pomagati in to najlažje storimo z gibanjem (skozi igro), ki imajo določen namen.

Obstajajo posebni gibi (igra), ki jih je treba ponavljati vsak dan, en mesec, da se določeni refleksi integrirajo (se umaknejo) in omogočijo možganom nadaljnji razvoj. Refleks je refleks (avtomatski gib), zato ga otrok težko sam preseže oziroma ‘preraste’.

Sledijo posebne vaje za treniranje voha – in preko voha dotične hemisfere, ki je funkcionalno nepovezana. Voh je edini čut, ki je povezan z istostrankso hemisfero (leve nosnica za levo hemisfero in desna za desno). Vaje za voh po dr. Melillu imajo 90% uspešnost. Kot ‘posledica’ se na bolje spremenijo tudi prehranjevalne navade.

Skupaj z desno nosnico uporabljamo vonjave kot so: črni poper, zažgan les, kava, evkaliptus, ribje olje, limona, gorčica, čebula, poprova meta

Skupaj z levo nosnico uporabljamo vonjave: jabolko, banana, češnje, grozdje, sivka, pomaranča, ananas, vrtnica, robida

(Opis način izvedbe presega kapacitete tega zapisa, za več nam pišite za individualno obravnavo na info@vadbenaklinika.si).

Če omenjene vaje kombiniramo še z vajami za ritmično gibanje in oro-miofunkcijskimi vajami, smo najverjetneje naredili maksimum za svojega otroka.

Logično pa je tudi, da v kolikor starši otroku od malega ne ponujajo polnovrednih, nepredelanih (zdravih) živil, jih otrok tudi nima priložnosti ‘osvojiti’ (senzorno procesirati). Hkrati moramo biti starši sami zgled. Otrokom ne smemo ‘pokvariti’ okusa s hrano, ki je umetno ali dodatno začinjena (umetni ojačevalci okusa, mononatrijev glutaminat), sladkana, soljena – kot je na primer čips, čevapčiči začinjeni z vegeto, mehurčkaste pijače in podobno, saj se bo otrok navadil nanje in mu bo vsa druga (zdrava) hrana postala neokusna.

Otroku, ki je izbirčen jedec lahko primanjkuje cink v telesu. Veliko cinka najdemo v bučnih semenih, ki jih lahko tudi ‘prikrito pretihotapimo’ v različne recepte.

Na sledeči povezavi najdete nekaj idej za okusne in zdrave otroške prigrizke, ki gredo z roko v roki z razvojem možganov in še nekaj idej za lažje senzorično procesiranje hrane.

Poleg zdrave in uravnovešene prehrane priporočamo tudi vnos kakovostnih omega 3 maščob (očiščenih težkih kovin) – mi prisegamo na Norsanove želejčke (s kodo VADBENA-KLINIKA boste deležni 15% popusta na katerikoli izdelek). Omega 3 maščobne kisline so nujne za dober razvoj možganov, hkrati pa jih je težje zagotoviti, saj jih telo samo ne proizvaja, viri ki so na voljo, pa so največkrat oporečni.

Ključni viri:

Dr. Melillo Disconnected child

Posted on Leave a comment

Moj otrok se ni plazil (dovolj) – Kakšne so lahko posledice? In kaj lahko storim danes?

Plazenje (in kobacanje) je eden ključnih gibalnih razvojnih mejnikov v otrokovem zgodnjem razvoju, ki se mora zgoditi okoli 8-9 meseca starosti in trajati vsaj 3-4 mesece.

Ni vseeno, če otrok to fazo izpusti in se začne namesto tega prehitro postavljati na noge. To je narobe. Tudi ni vseeno, če se plazi asimetrično ali manj kot tri mesece, kar bomo pojasnili v tem članku. Ampak ali veste, da so bile smernice v letu 2022 spremenjene? Ameriški CDC (Centres for Desease Control and Prevention) je spremenil smernice tako, da je (med drugim) plazenje izključil!? Toliko otrok (dojenčkov) ne dosega ključnih standardov, da so jih ‘prilagodili’ njim namesto, da bi se vprašali, v kašnem okolju živimo, da naši otroci ne dosegajo več najpomembnejših razvojnih mejnikov! Kot veliko drugim strokovnjakom za razvoj otroka, se tudi nam zdi, da so bile smernice zmotno sprejete, kar bo bistveno vplivalo na večje število potrebnih ne-obravnav otrok in porast (med drugim) vedenjskih motenj (Functional Disconnection Syndrom, dr. Melillo), kamor spada tudi avtizem.

Pa si poglejmo podrobneje..

Otrokov razvoj možganov se začne že v maternici. Glavno gonilo razvoja možganov v maternici je gibanje njegove mame. (Po porodu pa gibanje otroka). Ko se mama giba, se otrok v maternici premika. S tem ko se premika, stimulira delovanje vestibularnega sistema (organa za ravnotežje v notranjem ušesu). To se dogaja praktično non stop 24/7. Tudi dihanje mame (sploh s trebušno prepono) pomaga pri tem. S tem, ko se stimulira delovanje vestibularnega sistema, pa informacije, ki preko tega sistema potujejo v možgane, stimulirajo gene, ki tvorijo nove nevrone in sinapse. 

(Celostna nosečnost je program vadbe za nosečnice, s katerim si zagotovite tudi boljše možnosti za razvoj ploda.)

Ko se dojenček rodi, so glavno gonilo njegovega razvoja primarni refleksi in senzorični dražljaji. Le ti so ključni bodisi v vlogi aktivatorjev refleksov bodisi v vlogi posledice delujočega refleksa..

Kaj sploh so primarni refleksi?

Ko se rodimo, naši možgani še niso razviti (električno ‘napeljani’), ampak so še na nivoju plazilskih možganov. Naše telo upravljajo refleksi. Ti refleksi nam omogočajo preživetje (pomagajo nas roditi, sesati, se oprijemati, pa tudi dihati, prebavljati, bitje srca ipd) hkrati pa njihov akt (gre za ne planirane gibalne vzorce) zagotavlja možganom dovod različnih senzornih dražljajev – stimulusov, ki dajejo možganom povod oziroma razlog, da se razvijajo.

Naši možgani imajo nekakšen ‘blueprint’ – skrita navodila za svoj lastni razvoj. Vsak delček možganov se mora razviti ob točno določenem času s pomočjo določenih (gibalnih) aktivnosti.

Več o tem smo govorili v webinarju Kako zgradimo uravnovešene možgane z gibanjem in integracijo primarnih refleksov.

In pisali v člankih:

Refleksi se morajo sčasoma umaknit, da jih lahko zamenjajo hoteni gibalni vzorci.

Prvi ključni gibalni mejnik – torej zavedni hoteni gib / gibalni vzorec je dvig glave oziroma kontrola glave. Ta je ključni za nadaljnji razvoj vestibularnega sistema (ravnotežnostnega) in pa začetek okulo-motoričnih gibov oči (povezava oči – roka, fokusiranje predmetov na dolžini roke – konvergenca & divergenca oči..)

Vsak nadaljnji dojenčkov razvojni mejnik za svojo realizacijo zahteva, da določeni primarni refleksi izzvenijo (se integrirajo). Ko nastopi faza plazenja (pred tem se mora naučiti obračati, pri čemur mu pomaga refleks ATVR – asimetrični tonični vratni refleks), le ta refleks ne sme biti več prisoten, sicer onemogoča ali otežuje razvoj možganov v smeri plazenja.


Na sliki vidimo prisoten ATVR (asimetrični tonični vratni refleks), ki ga sproži gibanje glave v levo ali desno. Ko se glava obrne v levo, otrok iztegne isto-stransko roko in nogo medtem ko uda na nasprotni strani pokrči. Ta nezavedni gib pomaga otroku na svet (ali pa ga pri tem ovira, če je refleks prešibek), prav tako mu pomaga narediti prve obrate (na trebuh in hrbet). Ko se otrok začne plaziti, mora ta refleks izzveneti, sicer ga ovira. Predstavljajte si otroka, ki se plazi in vsakič ko obrne glavo, pokrči komolec na nasprotni strani? To se dejansko tudi dogaja. Prisotnost refleksa na eni strani telesa tako lahko povzroči asimetrično plazenje in asimetrije telesa, ki se lahko kasneje razvijejo tudi v skoliozo. Torticolis, prisoten po porodu, je lahko razlog za asimetrični refleks.

Če se dojenček ne plazi, to pomeni, da se možgani ne razvijajo pravilno (nič ni fizično narobe z njimi), ampak da so enostavno obtičali na prejšnji razvojni stopnički (ker se ni vse odvijalo ob svojem času kot bi se moralo).

Kaj se lahko zgodi, če otrok preskoči fazo plazenja (ali pa se plazi prekratek čas oziroma asimetrično)?

NEINTEGRIRANOST PRIMARNIH REFLEKSOV

Otrok, ki je imel težave s plazenjem, zagotovo ni imel integriranega refleksa  ATVR (glej zgoraj) in pravilno aktiviranega STVR (simetrični tonični vratni refleks, ki pomaga otroku, da se začne plaziti). Verjetno pa je imel težave tudi z TLR (toničnim labirintnim refleksom), Spinal galant in perez refleksom, babinski in palmarnim. STVR se integrira okoli prvega leta starosti, kar otroku omogoča, da iz plazenja napreduje na postavljanje na noge (in kasneje v hojo).

SLABŠE POVEZOVANJE LEVE IN DESNE HEMISFERE

Plazenje je prvi trening telesa, kjer otrok funkcionalno povezuje levo in desno stran telesa, da se v boju z gravitacijo pomika v smeri naprej. Pri tej izmenični in sinhroni uporabi leve in desne strani telesa začne uporabljati nasprotno levo in desno stran možganov. Gibanje telesa tako ni več homolateralno (enostransko – ista roka in noga, ampak nasprotna si uda. S tem se tudi začne graditi prečnik (corpus collosum) med obema možganskima hemisferama, kar potem vodi v lateralizacijo možganov in dominanco (roka, noga, uho, oko) – ki je ključna za dobro delovanje telesa.
V kolikor otrok preskoči fazo plazenja, bo imel težave z ‘diagonalnimi’ (nasprotna roka – noga) telesnimi gibi (kar je osnova za človeško bipedalno gibanje) in s prečkanjem telesne sredine
, kar vodi v težave z branjem, pisanjem in lahko vodi v disleksijo. Bilateralna koordinacija oziroma ‘diagonalno’ gibanje otrokovega telesa pa omogoča tudi zaznavo ritma v gibanju telesa skozi prostor in čas.

SLABŠI MIŠIČNI TONUS & SLABŠA DRŽA 

Brez treninga v obliki plazenja, otrok težko razvije močnejše mišice, stabilen in refleksiven trup ter stabilnost sklepov – sploh proksimalnih (bližje trupu – kolki, ramenski obroč, ‘štrleče lopatice’). Ko se otrok na vseh štirih upira gravitaciji z oporo na dlaneh in kolenih, ‘gradi’ kolčni in ramenski sklep, ki sta oba krogličasta sklepa in se oblikujeta skladno z obremenitvijo. Hkrati pa se s tem krepi tudi centralna baza podpore telesa (trup). Od stabilnosti trupa je odvisno delovanje vseh sklepov tako proksimalnih kot diastalnih. Distalni sklepi (tisti bolj oddaljeni od centra telesa) pa služijo za fino motoriko. Od stabilnega trupa je odvisna tudi kontrola in poravnanost telesne drže v boju z gravitacijo, ki še posebej pride do izraza kasneje pri pokončnem gibanju.

SLABA PRIPRAVA NA HOJO (BOLJ NERODNA HOJA, TEK) 

je v bistvu nadaljevanje prejšnje točke. Tak otrok je bolj neroden, se zaletava v predmete in spotika sam ob sebe. nespreten je tudi pri teku, plezanju, poskokih.. oziroma se ne mara kaj dosti gibati, saj ga telo slabo podpira pri tem.

SLABŠA PROPRIOCEPCIJA 

Otrok, ki se ne plazi (dovolj), razvije tudi slabše zavedanje lastnega telesa v prostoru. Tak otrok ne čuti dobro svojega telesa, ne ve, kje se začne in kje konča. Dobra propriocepcija je ključna za senzorično-intelektualni in motorični razvoj otroka. Otroci, ki ne čutijo svojega telesa, se tudi ne počutijo varne in ne tvorijo normalnih čustvenih vezi, niti z domačimi. Posledično razvijejo različne motnje, ki se uvrščajo pod skupno ime ‘Funkciolni sindrom nepovezanosti leve in desne možganske hemisfere.(FDS – Functional Disconnection Syndrome, dr. Melillo)

SLABŠA FINA MOTORIKA, TEŽAVE Z DRŽANJEM PISALA IN PISANJEM

Otroci s plazenjem in zibanjem naprej in nazaj na vseh štirih raztegujejo fleksorje prstov (mišice na dlani roke, ki so bile pred tem večinoma skrčene), razvijajo palmarne loke (kar 10 jih imamo!), integrirajo palmarni refleks, kar kasneje služi za razvoj fine motorike, pincetnega prijema, še posebej z dominantno roko, kar je edinstveno za človeško vrsto. Opora na dlaneh pri plazenju služi tudi za kasnejšo moč stiska roke.  S tem ko se razvija fina motorika, se razvijajo mali možgani, to pa je v veliko pomoč tudi razvoju govora! S pomočjo plazenja se razvije tudi tako imenovana ‘opozicija palca’ – sposobnost gibanja palca v vse smeri, pri čemer se lahko dotakne vseh ostalih prstov, kar je prav tako edinstveno za človeško vrsto.
Morda se nam zdi to samoumevno, ampak človek se je odrekel gibanju po vseh štirih ravno zato, da je lahko razvil svoje roke v orodje za preživetje. Otrok, ki se ne plazi, zamudi to edinstveno priložnost, ki jo ponuja njegov ‘blueprint’, da razvije vse svoje človeške potenciale. Seveda se bo otrok vseeno naučil držati svinčnik in pisat, a samo pomislimo,
koliko več truda bo moral vložiti v pisanje in učenje, ko se bo boril s trdo pisavo in bolj okorno roko.

SLABŠE DIHANJE 

Ste vedeli, da plazenje omogoča boljšo mobilnost reber in gibljivost trebušne prepone in drugih dihalnih mišic? To je zelo pomembno za lahkotnejše dihanje med govorjenjem, hranjenjem in gibanjem, kar vpliva tudi na boljši govor.

SLABŠE SLEDENJE Z OČMI (TEŽAVE Z BRANJEM IN PISANJEM)

Morda se sliši nenavadno, da plazenje lahko krepi vratne mišice in vid, kajne? Pri plazenju se mora otrok naučiti fokusirati sliko, čeprav se on premika. Ko fokusira predmet na blizu, morata obe očesi združeno delovati in konvergirati (se približati en drugemu), ko pogleda na daleč, morata očesi divergirati (se oddaljiti en od drugega). Prav tako se morata očesi naučiti gledati (slediti) levo, desno, gor dol.. in tako se lahko razvije binokularni vid (obe očesi delujeta sinhrono, kot eno skupno oko).
Otroci, ki so to slabo razvili, imajo težave z lovljenjem in podajanjem žoge, prepisovanjem s table in na splošno s pisanjem in branjem. Plazenje pa ni pomembno zgolj za trening očesnih mišic, ampak tudi za vsebino (interpretacijo), kar otrok vidi – vizualna percepcija (in kasneje tudi globinski vid). Leva stran možganov razume oblike predmetov, oddaljenost v prostoru, desna stran pa vsebinsko interpretira, čemu nekaj služi.
S plazenjem, kot smo že rekli, otrok tako začne povezovati levo in desno hemisfero, kar je ultimativni cilj razvoja možganov (optimalno razviti leve in desna hemisfera s corpus callosum-om, ki med seboj učinkovito komunicirata).

MANJ SENZORIČNIH DRAŽLJAJEV – MANJ DRAŽLJAJEV ZA RAZVOJ MOŽGANOV

S tem ko se otrok plazi, izpostavlja svoje telo celi paleti senzoričnih dražljajev, ki stimulirajo tvorbo novih nevronov in sinaps, ki obdelujejo te informacije. Na prvem mestu je vestibularni sistem (Preberite naš predhodni blog Kako ravnotežje vpliva na razvoj možganov.) oziroma organ za ravnotežje – ta je glavni trener možganov in deluje v tesni povezavi s proprioceptivnim sistemom (informacije prihajajo iz mišic, fascij, sklepov in kože).
Ko se otrok plazi, premika glavo in s tem tekočino (endolimfo) v srednjem ušesu. Telo želi imeti oči vedno poravnane s horizontom.
S tem otrok trenira ravnotežje in koordinacijo, hkrati pa tudi oči – saj sta ravnotežje in vid med seboj tesno povezana.
Plazenje pa stimulira tudi vse druge čute: taktilni (dotik), vid (kot smo že omenjali), avditivni (sluh), vonj, okus in dotik z usti oziroma jezikom (ko pobira predmete in jih daje v usta), predel bogato prepleten s senzoričnimi receptorji. Dajanje igrač v usta, kar otroku omogoča plazenje (premikanje po prostoru), prinaša znatno veliko informacij v možgane, hkrati pa krepi tudi otrokov mikrobiom.
Možgani se morajo soočiti z veliko količino senzoričnih informacij naenkrat (senzorična integracija), kar pomeni, da morajo ustvariti določen red v obliki ‘telesnega zemljevida’. Procesiranje več senzoričnih informacij hkrati telesu omogoča boljše motorično planiranje gibov, ki sčasoma postane avtomatično – na primer, kako splezati na kavč, kako si obleči in zapeti srajco, kako voziti kolo.. Če otroci ne razvijejo dobrega »zemljevida« svojega telesa, jim bo veliko težje pri učenju novih motoričnih veščin, ker ne prejemajo natančnih sporočil senzoričnih sistemov, da bi mišicam povedali, kdaj in koliko se aktivirajo. Posledica tega so, da se otrok počasneje uči novih veščin (vožnja kolesa, plavanje, skakanje s kolebnico, zavezovanje vezalk..)

SLABŠI KOGNITIVNI RAZVOJ 

Ko se dojenček nauči plaziti, znatno poveča aktivnosti v dveh ključnih delih možganov za motorično planiranje: delu, ki je odgovoren za integracijo (usklajevanje) senzoričnih vnosov, ki prihajajo iz celega telesa (parietalni reženj) in delu, ki je odgovoren za nadzor motoričnih funkcij (čelni reženj). Ravno čelni režen pa je tisti del možganov iz katerega se razvije kognitivni oziroma misleči del možganov!

Zakaj otroci preskočijo plazenje? Razlogi so lahko različni..

  • Šibek mišični tonus trupa in zgornjega dela telesa
  • Neintegrirani refleksi (še posebej ASVR in palmarni) – razlogi lahko segaj nazaj v čas nosečnosti in poroda
  • Omejevanje gibanja otroka z gugalniki, lupinicami, vozički, stajicami..
  • Torticollis
  • Težave s taktilno senzoriko
  • Pomanjkanje rotacij v trupu
  • Težave s povezovanje leve in desne hemisfere
  • Pomanjkanje motivacije – otrok mora imeti razlog za plazenje (na primer da doseže igračko, da doseže mamo)

Če imate doma dojenčka, lahko na tej povezavi najdete nasvete, kako mu pomagati pri plazenju.

Moj otrok je že star 4, 8 ali več.. kaj lahko naredim sedaj v zvezi s tem?

Ne glede na starost lahko najprej poskrbite, da so vsi refleksi integrirani. (Če je vaš otrok star 4+, vam lahko pomagamo tudi na Vadbeni kliniki.) celo pri odraslih osebah opažamo prisotnost ATVR (asimetrični tonični vratni refleks), ko v položaju na vseh štirih ob obračanju glave v eno smer, nezavedno pokrčijo komolec na drugi roki.

Ko integriramo neintegrirane reflekse začnemo z vajami (igrami) za moč trupa in zgornjega dela telesa. Pri tem ‘podtkanemo’ tudi vaje za integracijo hemisfer.

Na primer:

Monkey bars

Twister

Nato pa se lotimo plazenja. Plazenje mora potekati tako, da se istočasno premikata vedno nasprotna roka in noga. Na ta način se plazimo v vse smeri, tako naprej, kot nazaj, kot levo kot desno. Da je to gibanje bolj zabavno in (otroku) smiselno, mu dodamo na primer ‘polžjo hišico na hrbet (joga opeka), ki ne sme pasti na tla. Ko to gibanje osvojimo, mu dodamo še ritem (z metronom ali ploski) in celo stopnjujemo tako, da se plazimo na ‘obratni način’, kot rakci. Starši seveda vse to izvajamo skupaj z otrokom! Ali znamo?

Potrebujete pri tem pomoč? Na Vadbeni kliniki vas z veseljem pravilno usmerimo. Lahko vam pomagamo z INDIVIDUALNO OBRAVNAVO (4+) ali preko online programa JUNGLE KID.

Torej se strinjate z nami, da faze plazenja ne bi smel preskočiti noben otrok? Da mu tega ne smemo vzeti?

Ključni viri: