Kako ravnotežje vpliva na razvoj možganov in zakaj nam postane slabo, če med vožnjo beremo?

Ravnotežje telesa oziroma njegov razvoj je tesno povezano z razvojem možganov in prav tako z ohranjanjem kognitivnih funkcij v starosti. To se nam zdi morda samoumevno ali nepomembno vedeti, ampak dobro je poznati in razumeti nekaj ključnih dejstev v zvezi s tem pojavom.

Vestibularni sistem oziroma organ za ravnotežje (nahaja se v srednjem ušesu) je senzorični organ, ki nam  pove, kje se nahaja naše telo v odnosu do samega sebe (ali sedimo, stojimo, smo zarotirani, postavljeni na glavo) in kje se naše telo nahaja v prostoru (koliko smo oddaljeni od drugih predmetov ali smo višje ali nižje, spredaj, zadaj ipd).

Vestibularni sistem je prvi senzorični sistem, ki se razvije v telesu. Mielinizirati se začne že pet mesecev po spočetju (mielenizirati = dobivati maščobne ovojnice, ki omogočajo hitrejši pretok signalov). Je direktna pot do možganov in narekuje praktično vse, kar počnemo (saj je naše telo 24 ur na dan izpostavljeno gravitaciji  in v gibanju telesa ali glave).

Ta sistem deluje skupaj z ostalimi proprioceptivnimi sistemi v telesu kot so oči in stopala, pa tudi mišice, sklepi in fascije. Občutek za propriocepcijo nam daje konstantna povratna sporočila potrebna za vzdrževanje optimalnega mišičnega tonusa – še posebej pa nadzoruje in popravlja ravnovesje v delovanju ramenskih in vratnih mišic, da lahko oči ohranjajo horizontalen nivo (pogled). (Več o tem smo govorili v Webinarju z naslovom Kako oči, čeljust, zobje in stopala vplivajo na telo – s poturologom Juretom Tuškom).

Kadar otroci hitro rastejo (več kot en centimeter na mesec), lahko starši opazijo, da se začnejo gibati drugače, bolj nerodno. Gre za novonastalo nesorazmerje med telesom (kosti, mišice) in občutkom propriocepcije oziroma občutkom za lastno telo v prostoru (živčni sistem). Ko se ta občutek prilagodi, potem nerodnost izgine. (Nekateri otroci lahko tako hitro rastejo, da občutek propriocepcije ne dohaja, takrat jim moramo pomagati.)

Oči so direktno povezane z delovanjem vestibularnega sistema. Vid je zelo kompleksen fenomen. Le pet odstotkov vida se dogaja dejansko v očeh, ostali del vida se dogaja v možganih v povezavi z dotikom, sluhom in propriocepcijo. 

Zato otroci ‘gledajo’ z rokami (in usti)! Ko vidijo nekaj novega, rečejo “Ali lahko pogledam?” – in iztegnejo roko proti novemu predmetu.

…

Ravnotežnostni organ stoji v treh ravninah (glej sliko spodaj). Tekočina  prisotna v njem se premika glede na naše gibe (gibe glave in telesa), v njem so majhni kamenčki, ki ob gibanju stimulirajo dlačice in preko njih stimulirajo omenjeni živec in možganom povedo, kje in kako se nahajamo.

Živčni signali prihajajo v male možgane (kjer je center z ravnotežje in gibanje), ki potem korigirajo mišične adaptacije, vključno z gibanjem oči, ki pa izhaja iz neokorteksa (možganske skorje).

Ta sistem se direktno ali indirektno povezuje z vsako mišico v telesu!

Zaradi tega sistema, možgani gradijo mišični tonus! In to še posebej v vratu in trupu. 

Če le ta ob razvoju ne dela pravilno, samo ‘čaka’ in ne prenaša signalov (stimulusov), se možgani posledično ne razvijajo – zato ni mišičnega tonusa (oziroma premalo). 

Zato je zelo pomembno, da se dojenček veliko (prosto) igra na trebuščku.

Že v maternici se v ta namen razvije poseben refleks, ki se imenuje Tonični Labirintni Refleks (Tonic Labyrinthine Reflex oziroma TLR)

S tem refleksom novorojenček dobi občutek za gravitacijo, česar ni imel v maternici. To je prvi refleks, ki deluje v povezavi z gravitacijo.

Ko se dojenček rodi, so refleksi edini način gibanja in hkrati pogoj za nadaljnji razvoj možganov. To so avtomatizirani gibi, nad katerimi dojenček nima vpliva. Več o tem si lahko pogledate v Webinarju z naslovom Kako zgradimo uravnovešene možgane z gibanjem in integracijo primarnih refleksov.

Refleks sproži gibanje glave. Fleksija (upogib) glave sproži fleksijo rok in nog. Ekstenzija (izteg) glave sproži ekstenzijo rok in nog. Gre v bistvu za dva refleksa v enem.

Ta refleks gradi vratne mišice (za podporo glave) in trupa (za podporo okončin).

Zato je ta refleks tesno povezan s kontrolo glave (in kasneje tudi obračanjem, plazenjem, postavljanjem na noge, hojo in tudi sposobnostjo vrtenja). 

Kontrola glave razvija vestibularni sistem. Vestibularni sistem pa potem narekuje drugim mišičnim sistemom kot na primer sistemu za vid, kako naj delujejo skupaj za ohranjanje ravnotežja (kasneje) in kontrolo drže (v boju z gravitacijo).

Lahko se tudi zgodi, da refleksa ob rojstvu ni oziroma, da je šibek ali asimetrično razvit.

Če refleksa ni ob rojstvu ali se pojavlja asimetrično oziroma šibko – to se lahko zgodi, če:

• Če je otrok rojen pred 37. tednom, ko se razvije ekstenzija

• Otrok se zagozdi v medenici – če ima mama asimetrično medenico* (!) oziroma se že v maternici premalo giba oziroma je v neustreznem položaju (Več o tem v programu Celostna nosečnost ali na sledečem VIDEO prikazu – Top 3 položaji za boljšo lego ploda.)

• Vakuum, CR, rama se zatakne, glava preveč v ekstenziji ko se rodi – vpliva na možgansko deblo – kompresija, subluksacija vratne hrbtenice

In vpliva na:

• Patologije CŽS – Zaostal motorični in kognitivni razvoj

• Je zgodnji prediktor cerebralne paralize

Lahko pa se zgodi, da refleks ne izgine popolnoma – oziroma se pravočasno ne integrira. Posledice neintegriranih refleksov smo lepo opisali v zgoraj omenjenem webinarju. Sicer pa je ključno razumevanje, da so integrirani (izzveneli refleksi) temelj za nadaljnji in optimalen razvoj možganov.

Zato si v nadaljevanju poglejmo, kaj se zgodi, če se TLR refleks ni popolnoma integriral. (V ta namen obstajajo določene vaje in druge metode).

Če refleks TLR ni uspel integrirati (popolnoma)

Tak otrok ali odrasla oseba ima težave z držo (šibek trup) in vratom, rad podpira glavo med sedenjem. Otroku se lahko bodisi nikoli ne zvrti (na vrtiljakih – kar ni dobro) bodisi ga pestijo slabosti v avtu. Takšna oseba ima težave z ravnotežjem in koordinacijo. zato se tudi hitreje utrudi in postane apatična.

Tak dojenček se začne plazit kasneje in tudi kasneje shodi.

Večji otroci ali odrasli imajo težave z oceno prostora, v katerem se nahajajo, kaj se nahaja blizu nas kaj daleč (zgoraj, spodaj, leva, desna) in se pogosto butajo v robove miz ali pa v druge osebe. Prav tako imajo lahko slabšo percepcijo časa, menjajo danes, jutri ipd.

Večji otroci imajo lahko težave v šolo z branjem, pisanjem in matematiko, bolj ali manj zato, ker imajo slabše sledenje z očmi in očesno konvergenco (zmožnost da gledajo na tablo in v zvezek, kjer potrebujemo, da se očesi približata.)

To so ljudje/otroci, ki hodijo bolj po prstih (po tretjem letu starosti), ne marajo preveč športa in težko ležijo na trebuhu z dvignjeno glavo ne da bi si jo morali podpirati z roko. Tudi igre z žogo so jim neljube.

Takšni otroci radi pišejo čez črto in slačijo besede na rob lista.

Če otrok (ali odrasel) prisoten refleks, potem bo težko zdržal v spodnjih dveh položajih vsaj 45 sekund:

Položaj fleksije oziroma ‘banane’, kjer se glava ne sme iztegovati nazaj. (Video utrinek iz prikaza vaj za integracijo TLR refleksa).

Položaj ekstenzije oziroma ‘supermana’, kjer morajo biti vse okončine popolnoma iztegnjene in glava dvignjena od tal. (Video utrinek iz prikaza vaj za integracijo TLR refleksa).

…

Pomislimo zdaj, zakaj nam lahko postane slabo v avtu, (če beremo)? 

Tistim otrokom, ki je rado slabo v avtu ali na vrtiljakih, imajo preveč stimuliran vestibularni sistem. (Kar je preveč ni dobro in kar je premalo prav tako ne.) Center za vestibularni sistem v desni možganski hemisferi se nahaja zraven centra za prebavo. Zato preveč razdražen vestiburalni sistem razdraži prebavnega in pojavi se slabost.

Če beremo med vožnjo, so oči fiksirane na besedilu, glava in telo pa se ves čas premikata. Vestibularni sistem mora delat zelo močno, da drži oči statično v premikajoči se glavi (vestibularno okularni refleks). Ko telo ne more več usklajevati gibanja telesa (in glave) s statičnimi očmi (sploh v ovinkih), nam postane slabo in bruhamo. S tem nas telo opozori, da nehamo brat. Podobno se lahko zgodi npr v muzeju iluzij oz v IMAX gledališčih, kjer pa se ravno obratno oči veliko premikajo, telo pa miruje in nastane zmeda v možganih oziroma občutek, da se majemo.

Statična stojna površina & okolica se vrti in povzroča ‘prekomerno’ gibanje oči – kar povzroči neskladje med vnosom in regulacijo senzoričnih imputov in občutek dobimo, da se majemo ali da nam je slabo.

In zakaj se otroci lahko vrtijo na vrtiljakih ne da bi jim bilo slabo, mi odrasli pa jih raje samo gledamo, kot da bi se jim pridružili? 

V puberteti se tekočina v našem semicirkularnem kanalu (struktura v ravnotežnostnem organu)’ zgosti in signali se počasneje prenašajo, kar povzroči, da možgani rabijo dlje časa, da prilagodijo telo. Ko smo na vlakcih smrti, skačemo bungee jumping in podobno, sistem ne more učinkovito in sočasno usklajevati gibanja oči z gibanjem glave in telesa in zato smo deležni navala adrenalina in kortizola. Adrenalin poveča senzorično občutljivost in s tem pomaga možganom pri prilagajanju. Adrenalin je stresni hormon, ki se odzove v preživetvenih situacijah boja ali bega. To se nam lahko zdi zabavno, ampak adrenalin preprečuje rast novih možganskih celic, ki jih nujno rabimo v vseh starostnih obdobjih.

Pozorni moramo biti na otroke, ki se lahko v neskončnost vrtijo na vrtiljakih in se jim ne vrti niti jim ni slabo. Te otroci imajo premalo razvit vestibularni sistem, kar pomeni deficit stimulusov v možgane in s tem počasnejši razvoj. Tak otrok ima ponavadi tudi bolj nerodno gibanje.

Torej..

Vestibularni sistem se začne razvijati že zgodaj v maternici. Obstaja direktna povezava z razvojem vestibularnega sistema in razvojem neokorteksa, razmišljujočih možganov. 

Vestibularni nukleus (pleksus nevronov) v meduli in ponsu (možgansko deblo) prenašajo impulze iz semicirkularnega kanala in malih možganov RAS (Reticula Activation System) v možganskem deblu. Od tukaj (RAS) pa potujejo signali v neokorteks. Z aktivacijo neokorteksa pa je povezano tudi gibanje oči in aktivacija posturalnih mišic. 

Vsako gibanje otroka stimulira vestibularni sistem, ki stimulira rast možganov.

To omogoča otroka, da iz refleksnih gibov v enem letu napreduje do samostojne hoje, kasneje pa še do teka, skakanja, hoje po ozki površini, kotaljenja in vrtenja.

Če je gibanje (z aktivacijo vestibularnega sistema in vseh drugih čutov) tako pomembno za učenje in razvoj možganov zakaj se učenje v šoli potem spremeni v nepremično sedenje, nepremično gibanje oči in primarni kanal učenja skozi govor (oziroma poslušanje govora) ali branje (odsotnost tridimenzionalnosti in ostalih čutov)?

“Leraning is experince. Everything else is just information.”

(Citat iz knjige Smart Moves, glej vire.)

Učenje mora potekati skozi senzoriko – skozi naša čutila. Gibanje omogoča ‘dostop’ do te senzorike.

Če želimo ohraniti možgane tudi v starosti, je dobro da skrbimo za ravnotežje in koordinacijo telesa, prav tako pa tudi za vedno nove raznolike senzorične impute. Dobro ravnotežje in koordinacija telesa pa bo tudi dobra preventiva pred padci in zlomi kolkov, ki hitreje vodijo v telesni in kognitivni zaton.

Če mislite, da odrasli ne moremo več delati na ravnotežju oziroma s tem izboljšati svojih možganov, se motite. Naši možgani so se sposobni na novo napeljevati, to je čar njihove plastičnosti. O tem pojavi smo že veliko govorili. Več najdete lahko v trilogiji videov o nevroplastičnosti možganov – oziroma, kako z gibanjem do boljših možganov s konkretnimi video vajami.

Ključni viri:

1. Knjiga Smart moves, Carla Hannaford
2. Vsebina glede primarnih refleksov – Online tečaj Harkla Primitive reflexes, Online tečaj Posturepro Reflexes & Brain Development in online tečaj dr. Robert Melillo Childhood Neurodevelopmental Disorders Certification Course – Individual Modules Replays
3. YT predavanje dr. Christine Anderson https://www.youtube.com/watch?v=0O3W8f5I1qE&t=3s

S klikom na spodnji gumb boste lahko prejeli napisani video, ki vam ga bomo (ročno) dodelili v najkrajšem možnem času (do 24 ur). Do njega pa boste lahko dostopali najmanj 4 dni.

Alja Malis, specialistka za gibanje