Oznaka: oči

Posted on by — Leave a comment

Namesto mišic trenirajmo možgane – ali zakaj ne želimo postati morski brizg?

Brez gibanja ni možganov. Vse je gibanje. Gibanje je življenje. 

Ampak zakaj?

Naši možgani vedno kličejo po gibanju. Stvari, ki se ne gibajo po navadi nimajo možganov. Ste že slišali za ribo sea squirt (morski brizg – na sliki spodaj) – te majhne kreature živijo na dnu oceanov. Večino časa preživijo v iskanju primernega mesta, kamor se pritrdijo. Ko se enkrat fiksirajo na želeno mesto, takoj pojejo svoje možgane. Možgani so energetsko zelo potraten organ in ker jih ne potrebujejo več – saj se ne gibajo več – se jih čim prej znebijo in uporabijo za energijo.

‘Use it or lose it!” – kakor pravijo – če nečesa ne uporabljamo, potem to počasi izgubljamo. Enako velja tudi za mišično in posledično kostno maso. Tudi možgani so kot mišica, če jih uporabljamo rastejo (povečujejo nevro povezave – nevroplastičnost) in če jih ne uporabljamo degenerirajo.

Ljudje smo kar dosti podobni tem bitjem. Ljudje kot otroci, se veliko gibamo, skačemo, igramo in ko se kot odrasli enkrat ustalimo, večino tega gibanja usahne. Z njim pa tudi naše kognitivne in telesne funkcije.

Kaj je gibanje? Zakaj je tako pomembno?

Gibanje je vse: je dihanje, je bitje srca, je kroženje tekočin po telesu (krvi in limfe), je gibanje organov, je gibanje mišic in fascij z namenom preživetja. 

Da se gibanje sploh lahko zgodi, morajo za to predhodno obstajati določeni stimulusi. Ti stimulusi (oziroma informacije oziroma senzorični inputi) potujejo v možgane. Glavna naloga možganov je, da 1. jih sprejme, 2. obdela, 3. se odloči, kaj z njimi početi in 4. odredi ukrepe. Tem ukrepom se reče motorični output, kar preprosto pomeni gibanje – na primer premik roke, pritisk noge na zavoro, pogled v desno, skok v zrak ali karkoli.

Z motoričnim ukrepom pa se proces ne zaključi. Z gibanjem, ki ga je sprožil senzorični input, telo prejme zopet nove senzorične informacije, ki jih morajo možgani obdelat in na podlagi njih ukrepat in tako se sklene povratna zanka, ki se bolj ali manj odvija ves čas.

Kaj so senzorični inputi?

Glavni senzorični input so informacije, ki jih pridobivajo naše oči in organ za ravnotežje, takoj za tem sledijo proprioceptivni inputi z receptorjev v naših fascijah (mišičnih ovojnicah), mišicah, sklepih in koži (kjer so zelo pomembna naša stopala). Senzorične inpute lahko delimo tudi na zunanje – eksterocepcija (iz zunanjega okolja), interocepcija (znotraj telesa) in propriocepcija (občutek za lastno telo v prostoru).

Možgani delujejo po hierarhičnem principu. Na prvem mestu favorizirajo informacije iz našega vidnega sistema, nato vestibularnega (srednje uho) in šele na to proprioceptivnega (sklepi, mišice, koža, stopala..). Iz tega razloga se nam lahko vrti in izgubimo ravnotežje, če se (navidezno) vrti prostor okoli nas, mi pa stojimo na nepremični podlagi (muzej iluzij). Možgani preferirajo podatke iz oči, kot iz vestibularnega sistema (organa za ravnotežje), ki pravi, da stojimo pri miru. Od vseh informacij, ki pridejo v možgane, jih oči zagotovijo kar 60%, zato so vaje za oči tako pomembne.

Od kvalitete teh senzoričnih informacij pa je odvisna kvaliteta motoričnega outputa.

Torej, če imamo na primer eno oko leno (ne konvergira ali premalo konvergira – glej desno oko spodaj), potem dobimo iz oči slabšo kvaliteto informacij v možgane. Oči tesno sodelujejo z našim vestibularnim sistemom (organom za ravnotežje), kar je še posebej vidno pri vestibulo – okularnem refleksu. Pri tem refleksu so oči sposobne ohranjati pogled na isti točki, čeprav se glava in telo premikata. 

Ker očesne mišice upravljajo možganski živci, ki imajo svoja jedra v možganskem deblu tako kot vestibulokohlearni živec (živec organa za ravnotežje in sluh), ta dva komunicirata med seboj in dajeta informacije malim možganom, ki so odgovorni za zavedanje našega telesa v prostoru. Če je to zavedanje slabo, to vpliva na motorični korteks (del možganov odgovoren za gibanje) oziroma na slabši motorični output. (Več o tem + vaja)

Veliko senzoričnih inputov lahko predstavlja za možgane grožnjo. Bolj so možgani okupirani s preživetjem, bolj omejujoč motorični output izdajo. Preživetje je vedno na prvem mestu (šele na drugem mestu je izvedba oziroma ‘performance’). To je glavna naloga naših možganov. Če so vstopne informacije ‘grozilne’, potem nam to v praksi lahko rezultira kot bolečine, zategnjenost, omotica, glavobol, migrena, slabo ravnotežje, slaba drža.. 

Konec koncev so to le zaščitni ukrepi s katerimi nas telo (možgani) začnejo zavirati (ščititi), da ne pride do večje škode. Torej bolečina je govorica naših možganov, da nekaj ni v redu z informacijami, ki prihajajo v njih. Če hočemo bolečino odpraviti na silo (tablete, blokade..), nam sicer momentalno lahko odleže, ampak dolgoročno poslabša stanje.

Kaj pomeni imeti slabši motorični output oziroma gibanje?

To pomeni, da naše telo porabi več energije kot je potrebno za pokončno držo in gibanje. Tak človek ima v mirovanju stoje večjo osilacijo, kot nekdo, katerega inputi in outputi so kvalitetni. Tak človek se prej utrudi, prej poškoduje, prej obrabi sklepe in hitreje ‘dobi’ slabo držo.

Težave se lahko kažejo na sto in en način: bolečine v križu, TMJ bolečine (čeljustni sklep), bolečine kjerkoli, nemobilni gležnji, težave s koleni, težave z vratno hrbtenico, bolečine pod lopaticami, težave z inkontinenco, diastazo rektusov.. karkoli.

Da, tudi diastazo rektusov lahko rešujemo s pomočjo ‘pristopa skozi možgane’! Zelo pomembno je kakšen senzorični input dobijo živci, ki oživčujejo trebušno steno.

Vse težave se začnejo v možganih in se tam tudi rešujejo.

Poglejmo si primer (enega od načinov) reševanja bolečin v križu na opisani način.

Če pri reševanju težav naslavljamo samo motorični output – na primer nas boli koleno in delamo ‘vaje za koleno’ – težave ne bomo odpravili ali pa se bo ponavljala, ker nismo naslovili vzroka.

Nasloviti moramo senzorični input.

Kar je v bistvu še veliko lažje. Kako to izgleda? Kot smo že omenili, imajo po navadi največjo težo senzorične informacije naših oči in organa za ravnotežje. V ta namen se izvajajo dotične vaje za oči in ravnotežje. Morda vam bo sprva delovalo nenavadno, da za težave na primer s plantarnim fascitisom delate vaje za očesno konvergenco, ampak sčasoma se boste navadili, sploh ker boste dosegli svoje cilje.

Organ za ravnotežje ima zelo velik pomen ne samo za ravnotežje in orientacijo v prostoru, ampak tudi za zavedanje lastnega telesa, zagotavljanje pokončne drže in celo kognitivne funkcije. Veliko ljudi ima slabo držo z zamaknjeno glavo naprej (Forward head posture), kar je vzrok ali posledica slabše delujočega vestibularnega sistema (organa za ravnotežje). Na povezavi lahko najdete naš program, ki deluje po principu teh vaj (med drugim).

Posledice so lahko tudi v obliki padcev, ki sploh po 60 letu lahko vodijo v zlom kolka in od tam dalje gre življenjska krivulja samo še navzdol.

Kateri so simptomi slabo delujočega vestibularnega sistema? Slabo ravnotežje, orientacija v prostoru, vrtoglavice, glavoboli, slaba drža, slabši sluh..

Kako lahko testiramo svoj vestibularni sistem? 

Lahko opravimo Fakuda test in ugotovimo, kateri vestibularni sistem peša (levi ali desni), kar lahko nato naslovimo z vajami.

Takoj za senzoričnim inputom pa je pomembno gorivo za možgane. Brez goriva naše električno vezje v možganih ne deluje (dobro). Možgani porabijo kar 25% energije, pri otrocih pa celo do 43%. Bolj se naši možgani krepijo (nevroplastičnost), več goriva porabijo. 

Prva najpomembnejša stvar je zagotoviti dovolj kisika. Nevroni potrebujejo aerobno dihanje. Ampak ni vsako dihanje optimalno. Ljudje ne znamo več dihati s trebušno prepono, poleg tega je le ta zakrčena in slabo mobilna (skupaj z medrebrnimi mišicami). Večina ljudi imam tudi slabo rezistenco na CO2 (zaradi plitvega, stresnega načina dihanja), kar po Bohrovem zakonu pomeni manj kisika v celicah. 

Ko zagotovimo dovolj kisika, moramo zagotoviti tudi dovolj glukoze in elektrolitov. Veliko ljudi ima sladkorno ali predstopnjo sladkorne (inzulinsko rezistenco), ki ovira dostop glukoze možganom.( Iz tega razloga se Alzheimerjeva bolezen imenuje tudi sladkorna tipa III.)

Dihalne vaje so iz tega vidika ključnega pomena. Poleg tega z dihanjem lahko uravnavamo stresni odziv, krepimo ton vagusnega živca, povečamo pretok limfe, masiramo viscero (notranje organe) in krepimo medenično dno – vse bistvene komponente za zdravo telo.

Naj na tem mestu naj samo še dodam, da je za optimalno procesiranje podatkov v možganih pomembno tudi, kako so se možgani razvijali od zarodka pa do odrasle dobe oziroma še posebej v prvem letu starosti. Takrat človeško telo deluje primarno s pomočjo primarnih refleksov. Ključnega pomena je, da se ti refleksi pravočasno integrirajo, sicer ovirajo funkcionalni razvoj možganov in povezanost možganskega debla navzgor ter vse do neokorteksa, kot tudi levo in desno hemisfero preko korpus kolosuma…(Več o tem v poučnem webinarju o razvoju možganov in integraciji primarnih refleksov)

Bistvo vsega napisanega je, da je potrebno stopiti iz cone udobja in s kvalitetnimi vstopnimi stimulusi nasloviti podhranjene dele možganov. 

Pri tem pa je ključnega pomena količina in intenziteta vpeljanih stimulusov, ki varira za vsakega posameznika posebej. Govorimo o minimalni efektivni dozi ‘stresorjev’ na telo, ki dosežejo želeni rezultat. Če jih je premalo, se ne bo nič spremenilo, če jih je preveč, lahko stanje poslabšajo oziroma ne napredujemo.

Na primer, študije so pokazale, da lahko enake vaje za hipertrofijo (rast mišic) pri večini ljudi dejansko povečajo mišično maso, medtem, ko pri ostalih povzročijo izgubo le te. Zakaj? Če možgani pri vajah zaznajo grožnjo (morda preveč ponovitev, preveč intenzitete), začnejo sproščat stresne hormone. Stresni hormoni pa delujejo katabolno, razgrajujejo mišično tkivo.

Torej to je naše poslanstvo, poslanstvo Vadbene klinike. Pristop na podlagi delovanja možganov oziroma ‘brain based approach’.

Še niste čisto prepričani? Preverite sami! Naredite sledečo vajo za oči in preizkusite svoje sposobnosti prej in potem!

Torej, če ne želite končati kot morski brizg, ampak ravno nasprotno, želite izboljšati plastičnost svojih možganov, potem se lahko takoj lotite dela! PS: Pa nič proti morskim brizgom! 🙂

Želeno vsebino (gumb spodaj) boste prejeli najkasneje v roku 24 ur. Hvala za razumevanje.

Posted on by — 2 komentarja

Trening možganov s pomočjo oči – za boljše branje in uspeh v šoli

ALI OPAŽATE DA VAŠ OTROK MED BRANJEM?

  • občasno narobe prebere besede
  • preskakuje vrstice
  • bere počasi
  • mora uporabljati prst, da sledi besedam
  • si ne zapomni, kaj je prebral
  • ima slabo koncentracijo
  • mu besede ali črke ‘skačejo’
  • je občutljiv na svetlobo
  • ima tudi slabo pisavo

Potem vabljeni k branju tega zapisa!

Vid je edini čut, ki je odvisen od gibanja mišic in sicer očesnih mišic.

Vid deluje v tesni povezavi z organom za ravnotežje (vestibularni sistem) in ostalimi proprioceptivnimi senzorji (v mišicah, sklepih, fascijah..). Senzorični ‘input’ (v možgane) v obliki svetlobe narekuje motorični ‘output’ – naše gibanje telesa.

To si lahko predstavljamo kot delovanje GPS-a (globalnega sistema za pozicioniranje), ki deluje preko satelitov. Najmanj trije sateliti so potrebni, da GPS zaznava, kje se nahajamo. Če so možgani kot GPS, potem so njegovi sateliti 

1.Oči
2.Organ za ravnotežje
3.Propriocepcija

pri čemer imajo oči največji delež.


Vir Zhealth

Oči delujejo tako da se bodisi premikajo v isto smer – konjugirajo (ko nekaj sledijo) oziroma da se približujejo in oddaljujejo (eden od drugega), ko nekaj fokusiramo na blizu in potem na daleč (recimo prepisovanje s table) – temu rečemo, da konvergirajo (oziroma divergirajo).

Nekateri očesni gibi so zavedni, vendar večina je nezavednih.

Ločimo dva očesna sistema (glede na funkcijo oziroma predel v možganih, ki ju upravlja) – OČESNI SISTEM ‘KJE’ – ta sistem ni toliko občutljiv na barve, ampak vidi večjo sliko in hitreje gleda, procesira (bolj aktivna desna hemisfera za vid); OČESNI SISTEM ‘KAJ’ je zelo občutljiv na barve in detajle, gleda in fokusira počasneje (leva hemisfera za vid) – kar bomo razumeli v zadnjem delu, kako lahko to izkoristimo.

Očesne mišice so hkrati proprioceptivni organ – pomagajo nam čutiti naše telo v prostoru.

Nekateri otroci se rodijo s šibkimi očesnimi mišicami. Eno oko lahko gleda ‘po svoje’. To imenujemo strabizem ali leno oko. Tradicionalno se to obravnava kot ‘očesni problem’, v bistvu pa gre za težavo v možganih, ki se manifestira kot neusklajena funkcija očesnih mišic in ne vida. (Strabizem lahko vodi v ambliopijo, kar se nanaša na vid, slabši vid tega očesa. Oseba izgubi sposobnost biokularnega vida – beri dalje).

Pogoj za dober vid je, da obe očesi (in z njima vseh 12 očesnih mišic) deluje popolnoma sinhrono – kot eno oko (temu rečemo tudi ‘biokularno’)..

Če je eno oko leno, pomeni, da oseba gleda samo z drugim (boljšim) očesom. Možgani ignorirajo sliko slabšega očesa, saj ne morejo združiti obeh skupaj. Vzrok je v možganih (ki niso sinhronizirani) in ne v očeh.

Vid se nahaja na okcipitalnem režnju možganov. Obe levi polovici oči gresta na desno stran okcipitalnega režnja in obe desni polovici oči sta povezani z levim delo okcipitalnega režnja.

Ko omenjeni leva in desna polovica okcipitalnega režnja nista sinhronizirani v svojem delovanju, v možgane prihajata dve različni sliki (istega) sveta. Namesto da vidimo dvojno, možgani izberejo boljšo sliko.

To znantno vpliva na telesno držo – kar smo govorili v zapisu Ta vaja za oči vam lahko izboljša držo, gibanje in odpravi bolečine.

Hitro premikanje/sledenje oči (očesne sakade) je zelo pomembna očesna funkcija, še posebej kritična za dobro branje. Če oči nimajo dobre sledilne funkcije, potem pri branju ‘preskakujejo’ (in dobesedno preskakujejo vrstice in besede).

Kako to preverimo? YT video Saccades 

Pri otroku lahko opazimo, da pri tem testu slabo fiksira levo ali desno tarčo (oči mu ‘preskočijo’, oziroma realizirajo fiksacijo v dveh korakih namesto v enem). To nakazuje na šibkost možganske hemisfere na nasprotni strani.

Pomembna pa je tudi sposobnost počasnega sledenja (smooth pursuit). To je zmožnost kombinacije fiksacije in gibanja (sledenja) oči. Za razliko od hitrega sledenja, so oči ves čas fiksirane na tarči, pri sakadah pa samo v končni točki, finalnem delu premika oči.

 YT video Smooth Pursuit (počasno sledenje).

Ali ste vedeli, da zavestne očesne gibe kot je počasno sledenje, lahko izvajajo samo ljudje in višje vrste primatov. To je v direktni povezavi z razvitostjo možganov.

Iz tega razloga lahko preko gibanja oči ocenimo razvoj in delovanje možganov. 

To je ključnega pomena pri otrocih, ki se še razvijajo. (Pa tudi odrasli nismo ‘zabetonirani’ v svojo usodo spreminjanja možganov, saj so možgani plastični skozi celotno življenje.)

Če otrok lahko izvede tekoče počasno sledenje predmetu, ki se premika (z nepremično glavo) levo in desno, potem je to dober znak (za dober razvoj možganov). To je tudi zelo preprosto preveriti. Pri tem opazujemo, če so oči počasnejše od 6 sekund, če preskakujejo oziroma, če se to dogaja samo na eni strani – potem gre za deficit možganske hemisfere na isti strani. Če otrok težko sledi prstu v obe smeri, gre za slabo funkcijo očesne fiksacije, kar nakazuje na šibkost desne hemisfere.

Vrtoglavice, glavoboli in bolečine v vratu lahko prav tako povezujemo z disfunkcijo očesnih mišic (oziroma z nesihrnoničnim delovanjem levega in desnega predela možganov za vid. (Nekatere vaje).

Za branje in prepisovanje s table pa je ključnega pomena tudi sposobnost oči, da se približata telesni sredini, čemur pravimo konvergenca (in divergenca, ko se oddaljita). Ko nekaj fokusiramo na blizu, na primer zvezek, knjiga, morata očesi konvergirati in ko pogledamo na tablo (ko fokusiramo nekaj na daleč), morata divergirati.

To lahko preprosto testiramo tako da otroku ali osebi približamo prst z razdalje okoli pol metra proti nosu. Pri tem lahko ugotovimo tudi, katero oko slabše konvergira (šibko oko). V tem primeru vemo, da možganski hemisferi ne komunicirata ustrezno me seboj. Če pa otrok sploh ne more ‘križati’ oči, gre za šibkost desne hemisfere.

Katera možganska polovica je v tem primeru šibkejša? Tista na kateri je tudi šibko oko. Zelo nehvaležno je, če je šibko oko hkrati tudi dominantno oko. (S katerim očesom bi otrok pogledal v kalejdoskop, če mu ga vi ponudite na sredini telesa?) To nakazuje na šibkost istostranske hemisfere.

YT test

Pri tem testu otrok ne bi smel videti dvojno, ko približamo prst na razdaljo 2,5 do 5 cm od oči. Če vidi dvojno, pomeni da očesi nista v poravnavi in gre za večjo mišično šibkost.

Ali ste vedeli, da kar okoli 40% otrok z motnjami pozornosti in hiperaktivnostjo (ADHD) ne zmore očesne konvergence? Ti otroci imajo ponavadi šibko desno možgansko hemisfero.

Očesna dominanca ima veliko vlogo pri branju. Dominantno oko narekuje sledenje obeh očes. Desno oko sledi iz leve proti desni. In levo oko sledi iz desne proti levi. Kdor ima dominantno levo oko (kot jaz) bi imel preferenco, da najprej pogleda na desno stran strani, ko bere, namesto na levo – kot beremo v slovenskem jeziku in večini drugih (ki poteka iz leve proti desni). Takšni otroci lahko zamenjujejo črke ali besede.

Stres je prav tako velik zaviralni faktor pri branju (otrok). Še posebej tisti otroci, ki imajo dominantno oko na isti strani kot dominantno hemisfero, so vizualno omejen tip, kar pomeni, da v stresni situaciji možgani raje izberejo recimo slušni kanal, če je le ta na nasprotni strani dominantne hemisfere oziroma gledajo širšo sliko namesto detajlov. (Večina leve strani telesa je povezana z desno možgansko hemisfero in večina desne strani z levo hemisfero.) Torej, če je tak otrok v šoli pod stresom, ko bere – recimo da mora glasno brat pred tablo ali celim razredom in se mu pri tem še kdo posmehuje – imajo njegove oči tendenco da divergirajo namesto konvergirajo (ker iščejo širšo sliko za nevarnost, saj je dominantno oko ne more zagotoviti). Iz tega razloga izgubi vlogo dominantnega očesa pri branju, kar vpliva na slabšo kvaliteto vida in branja.

KAJ LAHKO STORIMO?

Lahko izvajamo vaje za očesne mišice, še bolje pa je, da najprej preverimo kateri primarni refleksi, povezani z okulo-motoriko se niso dovolj ali sploh integrirali.

KAJ SO PRIMARNI REFLEKSI?

O tem smo več pisalu že v:

in tudi:

Za očesno motoriko je zelo pomembna integracija ATVR (asimetričnega toničnega vratnega refleksa), saj omogoča  gibanje oči in rok neodvisno od gibanja glave. Oči lahko začnejo fiksirat predmete (neodvisno od gibanja telesa ali ozadja.)

Ta refleks je pogosto prisoten celo pri odraslih (!) in največkrat imajo takšne osebe težave s prečkanjem telesne sredine, z navzkrižnimi telesnimi vzorci (npr uporaba nasprotne roke in noge pri korakanje, plazenju) in imajo namesto tega homo-lateralne vzorce gibanja (istočasn gibanje istostranske roke in noge).

Pomembni sta tudi integracija Moro refleksa (ki omogoča razvijanje očesnih gibov) in TLR (tonični labirintni refleks), ki je povezan z razvojem ravnotežja in kontrolo glave. Če primanjkuje  kontrole glave, sledi slabo sledenje z očmi, težave z očesno konvergenco, slabo ravnotežje (skratka slaba kontrola glave – slabo sledenje z očmi).

Opomba: Prikaz vseh omenjenih refleksov in vaj za integracijo ter vseh drugih omenjenih vaj v tem zapisu presega sposobnosti tega zapisa, ki je zgolj informativne narave. Več o tem lahko najdete na naši individualni obravnavi ali v programu Jungle kid.

Če se primarni refleksi niso optimalno integrirali imamo problem pri razvoju in povezovanju možganov. 

Zato pride do sindroma, ki se mu reče ‘sindrom funkcionalne nepovezanosti’možganov (utemeljitelj dr. Melillo) oziroma v angleščini FDS (Functional Disconnection Syndrome).

NEKAJ ZNAČILNIH POSLEDIC OB PRISOTNEM FDS S ŠIBKEJŠO DESNO HEMISFERO SO:

avtizem, ADHD, Aspergerjev sindrom, vedenjske motnje, izbirčen jedec, motnje v senzornem procesiranju, nerodno gibanje, težave z branjem in učenjem, slabša prebava..

Avtistični otroci lahko že zelo zgodaj berejo, ampak večinoma ne razumejo prebranega..

NEKAJ ZNAČILNIH POSLEDIC OB PRISOTNEM FDS S ŠIBKEJŠO LEVO HEMISFERO SO:

akademsko neopazne dokler otrok ne gre v šolo, kronične infekcije, bolj sramežljivi otroci, se bolj držijo staršev, so kasneje začeli govoriti,  imajo težave s črkovanjem in branjem, ker ne identificirajo zvoka črk, težave z matematiko, grda pisava, so preveč čustveni, se obremenjujejo, kako izgledajo, preveč empatije do drugih (lahko se jih izkorišča), učitelji jih imajo radi, lahko so dobri športniki, od četrtega razreda naprej, jim gre vedno težje, razvijejo disleksijo..

Torej, ko pri otroku ugotovimo, katera hemisfera je šibkejša oziroma funkcionalno nepovezana, mu lažje bolj ciljno pomagamo. V tem zapisu govorimo ‘le’ o pristopu skozi oči (seveda obstajajo še drugi, skozi sluh, skozi ravnotežje, skozi vonj, skozi gibalne vzorce..), ker imajo vaje za oči največji vpliv na možgane.

To ne velja samo za težave z branjem, ampak za katerekoli težave, vključno z zdravjem, gibalnim aparatom in ne velja samo za otroke, ampak tudi odrasle.

ALI STE VEDELI, DA GLEDANJE V RDEČO BARVO ZMANJŠA DELOVANJE DESNE HEMISFERE IN ZVIŠA DELOVANJE LEVE?

To pride zelo prav, ko imamo otroka z deficitom delovanja leve hemisfere in presežkom delovanje desne. (To sem opazila pri lastnem 8 letnemu sinu, čeprav razkorak v delovanju hemisfer ni velik. Čeprav je testov ogromno – vsaka telesna funkcija je lahko test – sem to opazila, poleg določenih vedenjskih vzorcev, predvsem z naslednjimi tremi testi: hitro sledenje z očmi (sledenje na desno je večkrat ‘preskočilo’ – šibkost leve hemisfere), levo oko (ki ni dominantno) slabše konvergira (šibkost leve hemisfere), spontano se vrti v desno (proti močnejši hemisferi). 

Imamo sedem primarnih barv, ki so bazirane na sedmih različnih frekvencah svetlobnih valov v svetlobnem vizualnem spektru. Najnižjo frekvenco ima rdeča barva, sledijo ji oranžna, rumena, zelena (‘nevtralna’), modra, indigo in vijolična z najvišjo frekvenco.

Nižje frekvence bolj stimulirajo levo hemisfero, višje pa desno.

Zelo zanimiv prikaz vpliva modre barve na možgane in s tem na celo telo človeka, ki trpi diskinezijo, motnje v gibanju.

Torej kakorkoli, ki poveča hitrost signalov v levi hemisferi in istočasno upočasni v desni bo spodbudilo sposobnost leve hemisfere za poslušanje besed in branje.

Uporaba očesnega obliža prav tako spodbuja sposobnost branja, ker pomaga okrepiti očesne mišice in večina otrok, ki ima funkcionalno nepovezanost možganov (FDS),  ima šibko oko na disfunkcionalni strani možganov – kar pomeni, da jo je dobro krepiti tako, da intermitentno pokrivamo močnejše oko – oziroma za šibkejšo desno hemisfero prekrivamo desno oko in za šibkejšo levo prekrivamo levo oko.

Možgane pa lahko stimuliramo tudi s svetenjem z lučko v oko, ki je na nasprotni strani šibkejše hemisfere. Če je to desna hemisfera, svetimo v levo oko in dodaten učinek dosežemo, če svetimo z modro barvo svetlobe, ki stimulira delovanje desne hemisfere.

OB KONCU BI DODALI ŠE TO, DA JE IDEALNO (ZA RAZVOJ MOŽGANOV IN OTROKA), ČE:

  • njegovo šibko oko ni istočasno tudi dominantno
  • da je dominantno oko na desni strani (večina ljudi)
  • v kolikor dominantno oko ni na desni strani, da so ‘vsaj’ dominanto uho, dominantna roka in noga na isti strani

Več o dominantnosti pa v enem izmed naslednjih prispevkov!

PS: In še namig za konec. Ali ste kdaj opazili, da vam ob branju nezanimive knjige vrstice kar preskakujejo oziroma, da vid ni izostren? Tudi naši otroci raje berejo nekaj, kar jim je zanimivo in očem privlačno. Včasih je bolje poseči po kakšnem stripu in otroku zagotoviti motivacijo za branje, kot vztrajati pri (šolski) knjigi, do katere ima morda odpor. Ko je enkrat led prebit in otroku steče branje, potem bo posegal tudi po bolj ‘resni’ literaturi.

Z Brinom pripravljava nov posnetek vaj za oči, ki bo del programa Jungle kid. Če ga želite prejeti, se prijavite s spodnjim gumbom. Poslali vam ga bomo v prvi polovici januarja 2023. Ogled vam bo na voljo za 3 dni.

OSTALI VIRI

Posted on by — Leave a comment

Kako ravnotežje vpliva na razvoj možganov in zakaj nam postane slabo, če med vožnjo beremo?

Ravnotežje telesa oziroma njegov razvoj je tesno povezano z razvojem možganov in prav tako z ohranjanjem kognitivnih funkcij v starosti. To se nam zdi morda samoumevno ali nepomembno vedeti, ampak dobro je poznati in razumeti nekaj ključnih dejstev v zvezi s tem pojavom.

Vestibularni sistem oziroma organ za ravnotežje (nahaja se v srednjem ušesu) je senzorični organ, ki nam  pove, kje se nahaja naše telo v odnosu do samega sebe (ali sedimo, stojimo, smo zarotirani, postavljeni na glavo) in kje se naše telo nahaja v prostoru (koliko smo oddaljeni od drugih predmetov ali smo višje ali nižje, spredaj, zadaj ipd).

Vestibularni sistem je prvi senzorični sistem, ki se razvije v telesu. Mielinizirati se začne že pet mesecev po spočetju (mielenizirati = dobivati maščobne ovojnice, ki omogočajo hitrejši pretok signalov). Je direktna pot do možganov in narekuje praktično vse, kar počnemo (saj je naše telo 24 ur na dan izpostavljeno gravitaciji  in v gibanju telesa ali glave).

Ta sistem deluje skupaj z ostalimi proprioceptivnimi sistemi v telesu kot so oči in stopala, pa tudi mišice, sklepi in fascije. Občutek za propriocepcijo nam daje konstantna povratna sporočila potrebna za vzdrževanje optimalnega mišičnega tonusa – še posebej pa nadzoruje in popravlja ravnovesje v delovanju ramenskih in vratnih mišic, da lahko oči ohranjajo horizontalen nivo (pogled). (Več o tem smo govorili v Webinarju z naslovom Kako oči, čeljust, zobje in stopala vplivajo na telo – s poturologom Juretom Tuškom).

Kadar otroci hitro rastejo (več kot en centimeter na mesec), lahko starši opazijo, da se začnejo gibati drugače, bolj nerodno. Gre za novonastalo nesorazmerje med telesom (kosti, mišice) in občutkom propriocepcije oziroma občutkom za lastno telo v prostoru (živčni sistem). Ko se ta občutek prilagodi, potem nerodnost izgine. (Nekateri otroci lahko tako hitro rastejo, da občutek propriocepcije ne dohaja, takrat jim moramo pomagati.)

Oči so direktno povezane z delovanjem vestibularnega sistema. Vid je zelo kompleksen fenomen. Le pet odstotkov vida se dogaja dejansko v očeh, ostali del vida se dogaja v možganih v povezavi z dotikom, sluhom in propriocepcijo. 

Zato otroci ‘gledajo’ z rokami (in usti)! Ko vidijo nekaj novega, rečejo “Ali lahko pogledam?” – in iztegnejo roko proti novemu predmetu.

…

Ravnotežnostni organ stoji v treh ravninah (glej sliko spodaj). Tekočina  prisotna v njem se premika glede na naše gibe (gibe glave in telesa), v njem so majhni kamenčki, ki ob gibanju stimulirajo dlačice in preko njih stimulirajo omenjeni živec in možganom povedo, kje in kako se nahajamo.

Živčni signali prihajajo v male možgane (kjer je center z ravnotežje in gibanje), ki potem korigirajo mišične adaptacije, vključno z gibanjem oči, ki pa izhaja iz neokorteksa (možganske skorje).

Ta sistem se direktno ali indirektno povezuje z vsako mišico v telesu!

Zaradi tega sistema, možgani gradijo mišični tonus! In to še posebej v vratu in trupu. 

Če le ta ob razvoju ne dela pravilno, samo ‘čaka’ in ne prenaša signalov (stimulusov), se možgani posledično ne razvijajo – zato ni mišičnega tonusa (oziroma premalo). 

Zato je zelo pomembno, da se dojenček veliko (prosto) igra na trebuščku.

Že v maternici se v ta namen razvije poseben refleks, ki se imenuje Tonični Labirintni Refleks (Tonic Labyrinthine Reflex oziroma TLR)

S tem refleksom novorojenček dobi občutek za gravitacijo, česar ni imel v maternici. To je prvi refleks, ki deluje v povezavi z gravitacijo.

Ko se dojenček rodi, so refleksi edini način gibanja in hkrati pogoj za nadaljnji razvoj možganov. To so avtomatizirani gibi, nad katerimi dojenček nima vpliva. Več o tem si lahko pogledate v Webinarju z naslovom Kako zgradimo uravnovešene možgane z gibanjem in integracijo primarnih refleksov.

Refleks sproži gibanje glave. Fleksija (upogib) glave sproži fleksijo rok in nog. Ekstenzija (izteg) glave sproži ekstenzijo rok in nog. Gre v bistvu za dva refleksa v enem.

Ta refleks gradi vratne mišice (za podporo glave) in trupa (za podporo okončin).

Zato je ta refleks tesno povezan s kontrolo glave (in kasneje tudi obračanjem, plazenjem, postavljanjem na noge, hojo in tudi sposobnostjo vrtenja). 

Kontrola glave razvija vestibularni sistem. Vestibularni sistem pa potem narekuje drugim mišičnim sistemom kot na primer sistemu za vid, kako naj delujejo skupaj za ohranjanje ravnotežja (kasneje) in kontrolo drže (v boju z gravitacijo).

Lahko se tudi zgodi, da refleksa ob rojstvu ni oziroma, da je šibek ali asimetrično razvit.

Če refleksa ni ob rojstvu ali se pojavlja asimetrično oziroma šibko – to se lahko zgodi, če:

  • Če je otrok rojen pred 37. tednom, ko se razvije ekstenzija
  • Vakuum, CR, rama se zatakne, glava preveč v ekstenziji ko se rodi – vpliva na možgansko deblo – kompresija, subluksacija vratne hrbtenice

In vpliva na:

  • Patologije CŽS – Zaostal motorični in kognitivni razvoj
  • Je zgodnji prediktor cerebralne paralize

Lahko pa se zgodi, da refleks ne izgine popolnoma – oziroma se pravočasno ne integrira. Posledice neintegriranih refleksov smo lepo opisali v zgoraj omenjenem webinarju. Sicer pa je ključno razumevanje, da so integrirani (izzveneli refleksi) temelj za nadaljnji in optimalen razvoj možganov.

Zato si v nadaljevanju poglejmo, kaj se zgodi, če se TLR refleks ni popolnoma integriral. (V ta namen obstajajo določene vaje in druge metode).

Če refleks TLR ni uspel integrirati (popolnoma)

Tak otrok ali odrasla oseba ima težave z držo (šibek trup) in vratom, rad podpira glavo med sedenjem. Otroku se lahko bodisi nikoli ne zvrti (na vrtiljakih – kar ni dobro) bodisi ga pestijo slabosti v avtu. Takšna oseba ima težave z ravnotežjem in koordinacijo. zato se tudi hitreje utrudi in postane apatična.

Tak dojenček se začne plazit kasneje in tudi kasneje shodi.

Večji otroci ali odrasli imajo težave z oceno prostora, v katerem se nahajajo, kaj se nahaja blizu nas kaj daleč (zgoraj, spodaj, leva, desna) in se pogosto butajo v robove miz ali pa v druge osebe. Prav tako imajo lahko slabšo percepcijo časa, menjajo danes, jutri ipd.

Večji otroci imajo lahko težave v šolo z branjem, pisanjem in matematiko, bolj ali manj zato, ker imajo slabše sledenje z očmi in očesno konvergenco (zmožnost da gledajo na tablo in v zvezek, kjer potrebujemo, da se očesi približata.)

To so ljudje/otroci, ki hodijo bolj po prstih (po tretjem letu starosti), ne marajo preveč športa in težko ležijo na trebuhu z dvignjeno glavo ne da bi si jo morali podpirati z roko. Tudi igre z žogo so jim neljube.

Takšni otroci radi pišejo čez črto in slačijo besede na rob lista.

Če otrok (ali odrasel) prisoten refleks, potem bo težko zdržal v spodnjih dveh položajih vsaj 45 sekund:


Položaj fleksije oziroma ‘banane’, kjer se glava ne sme iztegovati nazaj. (Video utrinek iz prikaza vaj za integracijo TLR refleksa).

Položaj ekstenzije oziroma ‘supermana’, kjer morajo biti vse okončine popolnoma iztegnjene in glava dvignjena od tal. (Video utrinek iz prikaza vaj za integracijo TLR refleksa).

…

Pomislimo zdaj, zakaj nam lahko postane slabo v avtu, (če beremo)? 

Tistim otrokom, ki je rado slabo v avtu ali na vrtiljakih, imajo preveč stimuliran vestibularni sistem. (Kar je preveč ni dobro in kar je premalo prav tako ne.) Center za vestibularni sistem v desni možganski hemisferi se nahaja zraven centra za prebavo. Zato preveč razdražen vestiburalni sistem razdraži prebavnega in pojavi se slabost.

Če beremo med vožnjo, so oči fiksirane na besedilu, glava in telo pa se ves čas premikata. Vestibularni sistem mora delat zelo močno, da drži oči statično v premikajoči se glavi (vestibularno okularni refleks). Ko telo ne more več usklajevati gibanja telesa (in glave) s statičnimi očmi (sploh v ovinkih), nam postane slabo in bruhamo. S tem nas telo opozori, da nehamo brat. Podobno se lahko zgodi npr v muzeju iluzij oz v IMAX gledališčih, kjer pa se ravno obratno oči veliko premikajo, telo pa miruje in nastane zmeda v možganih oziroma občutek, da se majemo.


Statična stojna površina & okolica se vrti in povzroča ‘prekomerno’ gibanje oči – kar povzroči neskladje med vnosom in regulacijo senzoričnih imputov in občutek dobimo, da se majemo ali da nam je slabo.

In zakaj se otroci lahko vrtijo na vrtiljakih ne da bi jim bilo slabo, mi odrasli pa jih raje samo gledamo, kot da bi se jim pridružili? 

V puberteti se tekočina v našem semicirkularnem kanalu (struktura v ravnotežnostnem organu)’ zgosti in signali se počasneje prenašajo, kar povzroči, da možgani rabijo dlje časa, da prilagodijo telo. Ko smo na vlakcih smrti, skačemo bungee jumping in podobno, sistem ne more učinkovito in sočasno usklajevati gibanja oči z gibanjem glave in telesa in zato smo deležni navala adrenalina in kortizola. Adrenalin poveča senzorično občutljivost in s tem pomaga možganom pri prilagajanju. Adrenalin je stresni hormon, ki se odzove v preživetvenih situacijah boja ali bega. To se nam lahko zdi zabavno, ampak adrenalin preprečuje rast novih možganskih celic, ki jih nujno rabimo v vseh starostnih obdobjih.

Pozorni moramo biti na otroke, ki se lahko v neskončnost vrtijo na vrtiljakih in se jim ne vrti niti jim ni slabo. Te otroci imajo premalo razvit vestibularni sistem, kar pomeni deficit stimulusov v možgane in s tem počasnejši razvoj. Tak otrok ima ponavadi tudi bolj nerodno gibanje.

Torej..

Vestibularni sistem se začne razvijati že zgodaj v maternici. Obstaja direktna povezava z razvojem vestibularnega sistema in razvojem neokorteksa, razmišljujočih možganov. 

Vestibularni nukleus (pleksus nevronov) v meduli in ponsu (možgansko deblo) prenašajo impulze iz semicirkularnega kanala in malih možganov RAS (Reticula Activation System) v možganskem deblu. Od tukaj (RAS) pa potujejo signali v neokorteks. Z aktivacijo neokorteksa pa je povezano tudi gibanje oči in aktivacija posturalnih mišic. 

Vsako gibanje otroka stimulira vestibularni sistem, ki stimulira rast možganov.

To omogoča otroka, da iz refleksnih gibov v enem letu napreduje do samostojne hoje, kasneje pa še do teka, skakanja, hoje po ozki površini, kotaljenja in vrtenja.

Če je gibanje (z aktivacijo vestibularnega sistema in vseh drugih čutov) tako pomembno za učenje in razvoj možganov zakaj se učenje v šoli potem spremeni v nepremično sedenje, nepremično gibanje oči in primarni kanal učenja skozi govor (oziroma poslušanje govora) ali branje (odsotnost tridimenzionalnosti in ostalih čutov)?

“Leraning is experince. Everything else is just information.”

(Citat iz knjige Smart Moves, glej vire.)

Učenje mora potekati skozi senzoriko – skozi naša čutila. Gibanje omogoča ‘dostop’ do te senzorike.

Če želimo ohraniti možgane tudi v starosti, je dobro da skrbimo za ravnotežje in koordinacijo telesa, prav tako pa tudi za vedno nove raznolike senzorične impute. Dobro ravnotežje in koordinacija telesa pa bo tudi dobra preventiva pred padci in zlomi kolkov, ki hitreje vodijo v telesni in kognitivni zaton.

Če mislite, da odrasli ne moremo več delati na ravnotežju oziroma s tem izboljšati svojih možganov, se motite. Naši možgani so se sposobni na novo napeljevati, to je čar njihove plastičnosti. O tem pojavi smo že veliko govorili. Več najdete lahko v trilogiji videov o nevroplastičnosti možganov – oziroma, kako z gibanjem do boljših možganov s konkretnimi video vajami.

Ključni viri:

  1. Knjiga Smart moves, Carla Hannaford
  2. Vsebina glede primarnih refleksov – Online tečaj Harkla Primitive reflexes, Online tečaj Posturepro Reflexes & Brain Development in online tečaj dr. Robert Melillo Childhood Neurodevelopmental Disorders Certification Course – Individual Modules Replays
  3. YT predavanje dr. Christine Anderson https://www.youtube.com/watch?v=0O3W8f5I1qE&t=3s

S klikom na spodnji gumb boste lahko prejeli napisani video, ki vam ga bomo (ročno) dodelili v najkrajšem možnem času (do 24 ur). Do njega pa boste lahko dostopali najmanj 4 dni.

Posted on by — Leave a comment

Je posturolog tisti manjkajoči člen (poklic) v naši zdravstveni oskrbi?

Še tako medicinsko izobraženemu strokovnjaku se verjetno ne dozdeva, koliko nepoznanega še skriva v sebi delovanje človeškega telesa.

Naše telo je neverjeten kos umetnije, bio prefekten stroj, ki 24 ur na dan skrbi za naše preživetje oziroma vzpostavljanje homeostaze. Pri tem v istem času vrši na tisoče funkcij ne da bi jih morali sami opravljat, kaj šele razumet.

Naši možgani so zmožni sami sebe na novo oblikovat oziroma oživčit (nevroplastičnost) in naše misli so zmožne ustvarjati posledice konkretnih dejanj.

Od naši prednikov smo se ločili s pokončno bi pedalno držo, pri čemer smo žrtvovali naklon in širino medenice za lažji porod.

Naši možgani so tako kompleksni, da morajo svoj bistveni del, za razliko od drugih živali,  razviti izven maternice.

 

V današnjem članku vas čaka WEBINAR z enim od takšnih strokovnjakov za telo, ki se nenehno izobražuje in povezuje majhne mozaične točke v celoto. Gre za osteopata z medicinsko izobrazbo, ki se zadnja leta izobražuje in uri še kot POSTUROLOG. Da, to je en in edini, magister znanosti, JURE TUŠEK!

O posturologiji sem začela brati in raziskovati, ko sem preučevala vpliv čeljusti in dihanja (skozi usta) na telo. Takrat sem ugotovila, da imajo naše oči še večji vpliv, prav tako pa tudi stopala, pa seveda fascije, mišice, sklepi in brazgotinsko tkivo. Takrat je nastal članek Ta vaja za oči vam lahko izboljša držo, gibanje in odpravi bolečine.

Nato sem se z določenimi vprašanji obrnila še na Jureta in kmalu zatem je zrasla ideja o tem webinarju – za katerega ste izkazali zelo zelo velik interes!

Ko ima človek določene težave oziroma bolečine na primer v vratu, lahko obišče več zdravnikov od splošnega do specialistov kot so ortoped, fiziater, pa vse do fizioterapevta, manualnega terapevta, osteopata, maserja ali kineziologa, pa ni nujno, da bo našel rešitev. Je kdo sploh preveril vpliv oči? Kaj pa čeljusti, ugriza in zob? Kaj pa stopal? Verjetno ne, ker vsak strokovnjak gleda na problem samo iz svojega zornega kota.

Na tem mestu se pojavi novonastala ‘figura’ POSTUROLOGA, ki poveže koščke sestavljanke v celoto.

Poglejmo si kako!

 

 

VSEBINA VIDEA

1. Uvod – Kdo je Jure in kaj je posturologija? (4:00)
2. Pričetek prosojnic – Kaj je ‘dobra’ telesna drža in od česa je odvisna? (15:14)
3. Vpliv oči (27:15)
4. Skolioze – odgovornost oči? (35:00)
5. Test očesne dominance & Astigmatizem in vpliv na telo (naklon glave) (35:18)
6. Test očesne konvergence in vpliv na telo (44:44)
7. Stopala – vpliv na telo (59:52)
8. Posturološka ocena stopal, podoskop, test na eni nogi (1:08:30)
9. Vpliv neintegriranega spinal galant refleksa na deviacije hrbtenice oz. skoliozo in pojav ‘krajše noge’ (1:18:37)
10. Vpliv čeljusti, ugriza in zob (1:21:09)
11. Pojav škrtanja z zobmi (1:33:46)
12. Zobni aparat – bite? (1:36:56)
13. Zaključna diskusija (1:44:52)

 

Želim vam obilo prijetnih ‘AHA’ trenutkov! Vsa morebitna vprašanja in komentarje zapišite bodisi v komentar youtuba bodisi v komentar tega članka.

Če želite izvedeti več o Juretu, najdete TU.

Če želiš izvedeti več o posturologiji, lahko delim s tabo mojo osebno youtube playlisto, kjer hranim vse najdene YT videe na to temo, večina pa jih je (žal) v italijanščini, nekaj pa tudi v španščini.

Morda pa boš prav ti tisti/a, ki boš poleg Jureta pomagal/a prinesti ta poklic v Slovenijo in s tem olajšal težave marsikaterega človeka!

 

Posted on by — 40 komentarjev

Kako vaje za oči podpirajo držo in gibanje?


Mišice so ‘sužnje’ živčnemu sistemu oziroma možganom. Zato moramo vedno najprej nasloviti nevrološke vzorce, če rešujemo težave mišic in ne njihove biomehanike. Ta se bo popravila sama, ko bomo naslovili pravi vzrok težav.

Morda ne boste verjeli, ampak bolj kot vpliva na našo držo in gibanje sedenje, prisilne (in asimetrične) drže ter (ne)gibanje, ima bistveno večji vpliv naslednjih 5 senzoričnih ‘organov’ oziroma ‘senzoričnih vstopnih točk’:

  1. Oči (sposobnost konvergence in ne samo to!)
  2. Stopala (porazdelitev teže)
  3. Položaj čeljusti in zob & vestibularni sistem (sistem za ravnotežje v ušesu)
  4. Proprioceptorji v fascijah (ter koži, mišicah in sklepih)
  5. Integracija primarnih refleksov in možganskih hemisfer

Oči so naš najpomembnejši senzorični organ (ne samo za vid), ampak tudi za držo in držo v gibanju.

Ne verjamete?

Poglejmo si iluzijo iz Muzeja iluzij: Hoja po stabilni trdni površini predstavlja za naše možgane zelo turbulentno stanje, saj se vsa njena okolica vrti oziroma premika. Oči predvidijo, da se tla premikajo in  sporočijo možganom, da  se začnemo opotekati in loviti ravnotežje, kot da bi se nam dejansko vrtela tla pod nogami  in ne prostor okoli njega. To je ‘živ’ dokaz, kako sta naša drža in gibanje odvisna od sporočil, ki jih pošljejo oči možganom!

Tako kot nas oči  ‘zavedejo’ v tem primeru, nas lahko zavajajo (oziroma naše možgane) vsak dan, s čimer vplivajo na postavitev naše drže in način gibanja (sicer ne v tako ekstremni obliki, ampak takšni, ki vseeno pusti posledice na kvaliteti našega gibanja in življenja.)

Ker imamo dve očesi, nastane problem takrat, ko eno oko ne sledi cilju (ne zdrži enake fiksacije) enako kot drugo oko, čemur rečemo problem divergentnega očesa. Ta problem ima kar 90% ljudi.

Konvergenčno neravnovesje izkrivlja naše dojemanje sveta. Možgani morajo obdelati in popraviti dve asimetrični sliki, da ustvarijo eno samo sliko. Ta prilagoditev je izguba energije, stres za telo in povzroči posturalne prilagoditve.


Test za očesno konvergenco. Očem na sredini približamo svinčnik. Nato ga fiksiramo z obema očesoma hkrati (glej tudi spodnji gif). Opazujemo, če eno od očes ne uspe enako fiksirati cilja kot drugo. To oko je divergentno oziroma leno.

Oči upravlja 12 očesnih mišic. Ko mišice enega očesa ne delujejo tako, da bi oko lahko konvergiralo (v tem primeru gledalo v svinčnik), govorimo o ‘lenem očesu’. Leno oko dostavi možganom drugačno sliko kot pravilno delujoče oko. Ta razlika v dostavi informacij povzroči posledično, da možgani izdajo drugačna, manj ustrezna navodila za držo (in gibanje).


Test za divergentno oko. Ali opazimo, kako njeno desno oko ne konvergira (ne sledi tarči)?

Če možgani dobijo ‘asimetrične senzorične vhodne podatke’, potem tudi izdajo ‘asimetrična izhodna oziroma motorična navodila’. To se izraža v asimetrični drži, kjer je ena rama nižja od druge, medenica nagnjena na eno stran ali zasukana, stopala neenakomerno obremenjena ipd. Takšna drža v gibanju potem lahko privede do obrab, bolečin in poškodb.


Rezultati vaje so lahko vidni praktično takoj! Na levi sliki vidimo, da njegovo levo oko ne konvergira. Na desni sliki vidimo obe očesi pravilno konvergirata.

Dejansko se ob neusklajenih senzoričnih podatkih, ki prihajajo v možgane, ustvarja stres v telesu (z aktivacijo kortizola oziroma stresnih hormonov) telo pa izgublja veliko dragocene (življenjske) energije, da zagotavlja gibanje z ne-centriranimi sklepi.

Naše oči komunicirajo z našimi celotnimi možgani, od te komunikacije pa ni odvisna samo drža in gibanje, ampak tudi sposobnost razumevanja, kaj beremo, kako se soočamo s stresom in celo naša prebava, mišično-skeletne bolečine in vrtoglavica.

Ali veste, da na kvaliteto delovanja naših oči (sledenja tarči) vpliva dhanje skozi usta? Dihanje skozi usta povzroči nepravilno lego čeljusti in jezika, le ta pa vodi v nepravilno lego glave in obremenitev možganskega debla iz kjer izhajajo možganski živci, ki oživčujejo oči (in čeljust in nekatere vratne ter ramenske mišice).

Prav tako negativno vpliva stiskanje zob podnevi! Ali veste, da se v času budnosti  zobje ne bi smeli stikati med seboj (zobje zgornje in spodnje čeljusti)? Jezik bi moral počivat na ustnem nebu – brez dotikanja zob, zobje pa se ne bi smeli direktno stikati.

Naša drža (in drža v gibanju) je tako rezultat, posledica oziroma odgovor možganov na senzorični input (vnos senzoričnih dražljajev) iz oči, stopal.. Dobesedno oči, stopala in vse vmes med njimi 24 ur na dan non stop zagotavljajo informacije o telesu, položaju telesa v prostoru, o okolici.. našim možganom.

Torej, če se pri težavah našega mišično skeletnega aparata oziroma kar celega telesa osredotočamo le na (lokalno) mehaniko mišic, fascij in sklepov, potem smo spregledali bistvo! 

Veda, ki nas uči povezovanja oziroma iskanja vzrokov v naši živčni centrali se imenuje posturologija (iz besede ‘postura’, ki pomeni drža) in temelji na znanstvenih študijah.

Posturologija uči korigirati telo in njegovo gibanje preko stimulacije senzoričnih vstopnih točk kot so  oči, stopala, čeljusti in koža..

Vzrok za slabo držo in gibanje je dejansko nevrološke narave, zato reševanje težav po klasičnem ‘lokalnem’ in biomehaničnem principu ne odpravlja vzroka težav. Nevrološke poti, ki so povezane s konvergenco oči so direktno povezane z nevrološkimi potmi, ki premikajo naše intrinzične (globoke, stabilizacijske) mišice vretenc. Iz tega razloga ne moremo zavedno nadzorovati teh mišic, lahko pa jih preko posebnih vaj za oči! (Beri dalje.)

Primer: Če nas boli rama in naslovimo zgolj ramo pri reševanju težav, težav ne bomo odpravili trajno. Za bolečine v rami je lahko razlog v kombinaciji divergentnega očesa in ugriza (okluzije tipa II). Obe težavi ‘napajajo’ možganski oziroma lobanjski živci, ki izhajajo iz možganskega debla. Prav tako zgornjo trapezasto mišico (ki se pripenja tudi na lopatico, ta pa na ramo) oživčuje možganski in ne spinalni živec (akcesorni živec – možganski živec XI), na katerega ‘negativno’ vplivata optični in trigeminalni živec. Vsi ti živci izhajajo iz predela, ki se imenuje ‘medial longitudinal fasciculus’, katerega naloga je da usklajuje gibanje glave in oči.


Odlično predavanje posturologinje Annette Verpilot razkriva delovanje možganskih živcev v povezavi z očmi, čeljustjo in trapezasto mišico. Mimogrede, ali veste, da je jezik povezan z mišico, ki dviguje lopatico?

Zato je vedno dobro, da najprej naslovimo oči (in tudi najlažje).

 Vse to je direktno povezano s pojavom ‘vratne grbe’ oziroma ‘forward head posture’, o katerem smo že pisali v prispevkih:

1.Vpliv položaja čeljusti in čeljustnega sklepa na celotno telo

  1. Vratna grba – kateri so vzroki posledice in kako jo odpravimo?

Oči tudi komunicirajo z različnimi jedri (‘nuclei’) v možganih, ki so ‘odgovorni’ za slabost na potovanjih, na morju, da zaspite pred televizijo, imeti strah pred večjimi ali majhnimi prostori.

Očesna konvergenca vodi (vsaj po enem letu trajanja) v nesorazmerno porazdelitev teže na stopalih in njihovo mehaniko – kar vodi v telesno neravnovesje.


Še en ‘utrinek’ iz javno dostopnega videa, ki prikazuje povezavo med divergentnim (lenim) očesom in neenakomerno porazdelitvijo teže telesa na stopalih, ki rezultira v slabi, asimetrični drži, ki povzroča bolečine.

72% ljudi po svetu hodi z neravnovesjem v mehaniki stopal. Mehanika stopal nato vpliva na mehaniko gležnja, mehanika gležnja vpliva na mehaniko kolen, mehanika kolen vpliva na mehaniko kolkov in medenice in vse tako naprej navzgor po hrbtenico do čeljusti in oči.

Rezultat? Večja obraba sklepov, povišana vnetna stanja v telesu, napetost v mišicah in fascijah. Poveča se produkcija kortizola, zmanjša pa tvorba rastnega hormona (ki je ključen za dolgoživost in izgradnjo mišične mase.)

Vse skupaj pa se začne že.. v maternici! In kako pomagamo svojim otrokom? (Tema naslednjega blog zapisa!)

Želite izvedeti več? Organizirali smo webinar z Juretom Tuškom, odličnim osteopatom in posturologom s svojo prakso, kjer bomo govorili tudi o razvoju otrok. Oglejte si posnetek webinarja!

Želite prejeti video vaje za oči? Kliknite spodaj in se prijavite! Video vam bo poslan v roku 24 ur (Na prijavo ne prejmete nobenega povratnega sporočila). 

Če vam je zapis in tematika všeč, jo prosim delite naprej med svoje znance in prijatelje. Hvala.