Pasti udobja urbanega sveta..

Otroci so naš največji zaklad. In naš največji zaklad živi v urbanem svetu, kjer preživetje temelji na delu, ki ni direktno povezano s (skupnim) lovljenjem in nabiranjem hrane v naravi. Starši ločeno od svojih otrok večinoma sede ustvarjajo dobrine, ki jim na koncu pripeljejo hrano na krožnik. Otroci pa ta čas ločeno preživljajo v varstvu, kjer je njihovo gibanje omejeno na ergonomska tla, nekaj sprehoda v naravi in stolčke (!). Njihovo telo je še skoraj neokrnjeno in ustvarjeno za gibanje (hojo, plazenje, plezanje, tek..). Njihovo telo še ne pozna omejitev gibljivosti, osteoporoze, artritisa, bolečin v križu, operacij kolena..itd. Njihovo telo se komaj zdaj začenja ‘adaptirati’ na urbano okolje. Nobeno človeško telo se ne rodi ‘opremljeno’ za svet ravnih površin, stolov, kavčev, avtomobilov in čevljev. Temu se mora prilagoditi. Da pa se lahko prilagodi, mora nekaj žrtvovati. In to je zmanjšan obseg gibanja določenih sklepov, mišična nesorazmerja, nesorazmerno obremenjevanj posameznih delov telesa itd = vsi pogoji za nastanek zgoraj omenjenih težav in bolezni.

Slika 1

Težko je izstopiti iz urbanega vrtiljaka in pogledati iz ptičje perspektive, kaj povzročamo (hote ali nehote) svojim lastnim otrokom in tudi sebi! Sploh če o tem ne razmišljamo. Nikoli… dokler se ne poškodujemo.

Kifoza in ploska stopala, najpogostejši ‘davek’ na udobje.

Slika 2

Za primer, slaba drža v obliki kifoze (slika 2) lahko povzroča glavobole, omeji dihanje, povzroča želodčni refluks, šibi telesno jedro, ker poriva trebušček naprej, lahko ustvarja še večjo ledveno krivino in v prihodnosti bolečine v križu. Dodatno obremenjuje kolena, sili stopala v ploskost. Tako držo lahko otroci hitro razvijejo, saj še nimajo dovolj razvitih trebušnih mišic, veliko časa morajo ‘mirno’ presedeti v šoli, potem pa še doma, ko se učijo (potem pa še, ko ‘končno’ lahko gledajo televizijo in ko imajo družinsko večerjo).

Slika 3

Sedenje je za telo enako slabo, kot gledanje televizije za možgane in oči.

Otroci hitro rastejo in še predno jih uspemo pregnati izza računalnika, televizije ali sedečega ustvarjanja za mizo, so že ‘odvisni’ od njih, telesna drža pa se prilagaja potrebam. zato jih vpišemo na neko usmerjeno športno dejavnost. Specifična športna dejavnost (na primer tenis) specifično bolj obremenjuje samo eno polovico telesa. Otroku, ki se še razvija, mu res ne privoščimo, da se razvija asimetrično in s tem znatno povečuje možnost nastanka poškodb, bolečin in degenerativnih (nepovratnih) sprememb mišično-skeletnega sistema. Ali mislite otroka vpisati na specifično športno dejavnost?

Slika 4

Resnica o pomanjkanju časa in dajanju prednosti otroku.

V bistvu imajo otroci in njihovi starši kar se tiče gibanja oziroma sedenja kar skupen ‘problem’ in poleg vsega še kronično pomanjkanje časa, da bi ironično med vsem tem sedenjem našli čas za gibanje vsakega posebej. Večina staršev, da prednost svojim otrokom, da jih vozi na različne športne dejavnosti (ali druge dejavnosti – glasbena šola, kjer otrok sedi ali je v drugem za telo prisilnem mirujočem položaju), medtem ko sami čakajo v avtu ali kako drugače in šele nato iščejo luknjo v času za svoje ‘športanje’.

Zakaj pa se ne bi otroci in starši organizirano gibali skupaj?

Tako eni kot drugi smo anatomsko in biomehanično enako sestavljeni. In ker imajo otroci še večinoma neadaptirano telo (neprilagojeno modernemu svetu = popolni biomehanični potencial) , so staršem lahko zgled (preveri, kako tu). Starši pa so lahko otrokom zgled s tem, da jih naučijo, kako je gibanje pomembno za naš vsak dan, kot je pomembno uživati različna zdrava živila.

Gibanje ni pomembno samo za telesno zdravje, ampak tudi za razvoj umskih sposobnosti! (Preveri tu!)

Kaj je sporočilo tega bloga? Starši smo odgovorni, da poskrbimo, da bodo naši otroci razvili in ohranili takšno telo, da bodo lahko preživel čim večji del svojega življenja (v urbanem svetu) brez poškodb in bolečin.

Slika 5

Otroci se morajo gibati čim bolj naravno. Morajo obvladovati več veščin hkrati in ne ene same do popolnosti. Če bi jih dali za nekaj dni v ‘džunglo’, bi morali znati preživeti skozi gibanje: plezanje, plavanje, tek. Takšen pa je Tarzan. On zna enako dobro plavati, teči in plezati. Zato je edinstven v preživetju in zdravem funkcionalnem telesu brez bolečin. Če bi ‘treniral’ samo tek, potem bi bil boljši v teku, manj dober v plezanju in plavanju in ne bi mogel preživeti.

Zato je bila ustvarjena naravna gibalna vadba Jungle kid, ki ohranja in krepi elementarne človeške gibalne vzorce. Izvaja se v dvojicah otrok (1,5-10 let) in staršev. Namenjena je obema hkrati in obema skupaj. Več o vadbi sami si preberi TUKAJ)

 

Alja Malis

Alja Malis, specialistka za gibanje

Raziščite še več vsebin na temo:

Komentirajte

0