Človek se rodi z vsemi atributi potrebnimi za uspešno gibanje, ki mu omogočajo preživetje. Kot dojenčki, se plazimo, plezamo, počepamo in s tem raziskujemo okolico. Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

Nato se začnemo usedati na stole… začnemo hodit v šolo in vse uničimo!

V šoli je ena najpomembnejših vrlin učenca nepremično sedenje. Kakor je to dobro za učitelje, je to slabo za naše otroke. Sedenje je za telo enako škodljivo kot gledanje televizije za možgane!

Sedenje v šoli, v glasbeni šoli, pred računalnikom, televizijo, v avtu in med hranjenjem (uf, koliko je tega!) želimo kompenzirati z ‘bolj resnimi’ športnimi dejavnostmi. Igra skozi gibanje in gibanje skozi igro in raziskovanje nista več ‘dovolj’.

Zato otroka vpišemo v šolo teka, igranja tenisa, jahanja, plavanja, balet.. itd.

‘Nedolžno’ poskakovanje in tekanje po igrišču, plezanje po drevesih in plazenje čez ovire se spremeni v ponavljanje specifičnih gibalnih vzorcev, ki jih določen šport zahteva. Namesto, da bi se učili novih veščin, ponavljamo ene in iste gibe znova in znova.

 

Otroci ali bolje rečeno njihovi starši si želijo postati elitni športniki, kot jih vidimo na televiziji. V ta cilj vlagajo veliko truda v obliki specifičnega treninga. Ne zavedajo pa se, da bi primarno gibanje (v obliki plezanja, plazenja, globokega počepanja ipd) prineslo veliko boljše rezultate. Sploh ker tako gibanje ohranja funkcionalno telo in preprečuje poškodbe. Funkcionalno telo pa pomeni, da imamo simetrično razvit mišično-skeletni sistem (med drugim tudi glede na levo in desno polovico telesa).

Cena elitnega oziroma profesionalnega športa so poškodbe. Otroci se razvijajo in rastejo še skoraj do dvajsetega leta. Bolj specifično trenirajo, bolj se njihovo telo prilagaja tem gibom IN MANJ DRUGIM. Vsaka poškodba pusti vidno ali nevidno trajno sled v našem telesu. To se lahko kasneje v življenju manifestira kot trajne bolečine v križu, v kolenih, v vratu. Včasih je lahko to ovira tudi za zaposlitev ali opravljanje osnovnih življenjskih funkcij!

(Mala balerina oziroma gimnastičarka na sliki zgoraj prikazuje deformacijo hrbtenice in stopal ter hipermobilnost sklepov. Taka deklica ima dosti večjo možnost, da jo bo v nosečnosti prizadela diastaza rektusov, da bo imela zamaknjene organe, spremenjeno tehniko dihanja in s tem mišic medeničnega dna in da bo imela bolečine v križu in v starejši dobi potencial za zlom kolkov.)

Otroci posnemajo starše. Otroci ne morejo sami odločati o tem, kako se bo njihovo telo razvijalo in koliko problemov bodo imeli v zvezi s tem v prihodnosti. Mi, starši, pa lahko!

 

V kolikor nimate resnih namenov, da vaš otrok postane profesionalni športnik (beri = da žrtvuje svoje zdravo telo za plačljive športne dosežke, ki mimogrede ne nahranijo nobenih ust –ne ustvarjajo dodane vrednosti), potem svojega otroka vsaj do srednje šole ne vpisujte na specifične športne dejavnosti.

Pa da ne bo pomote, sem velika zagovornica GIBANJA. Ampak šport je le ena od kategorij gibanja. Gibanje je zelo široka kategorija gibov. Šport je podzvrst gibanja, je omejen na določene gibalne vzorce. Preveč ponavljanja enih in istih gibalnih vzorcev je enako kot konzumiranje ene in iste (enolične) hrane.

Večinska percepcija gibanja v povezavi z športno dejavnostjo je:

Resnica o gibanju in športni dejavnosti. Kar pomeni, da bi morale specifične športne dejavnosti zavzeti le majhen del celotnega našega gibanja čez dan. Ostalo pa bi morali zapolniti predvsem s hojo in ostalimi vsakodnevnimi gibi.

Veliko lahko naredite že sami, tako da se gibate skupaj z otrokom, kjer je to mogoče, glej video spodaj ali si ustvarite ‘igrišče’ kar doma (slika spodaj).

Preberi si več o sami vadbi tukaj.

 

Alja Malis

Alja Malis, specialistka za gibanje

Raziščite še več vsebin na temo:

Komentirajte

0