Kaj nadomesti plazenje tam, kjer otroci niso na tleh

Razvoj brez plazenja: kaj nas učijo kulture, kjer tla niso bila varna

Zakaj se sploh toliko govori o plazenju

V zadnjih letih se vedno pogosteje poudarja, kako pomembno je, da otrok ne izpusti faze plazenja in kobacanja. In res – plazenje pogosto podpira razvoj pomembnih telesnih in nevroloških funkcij. Tudi sama o tem veliko pišem in govorim. A ob tem se mi zdi ključno, da stopimo korak nazaj in si zastavimo širše vprašanje: kako so se otroci razvijali skozi večino človeške zgodovine, v okoljih, kjer plazenje po tleh sploh ni bilo možno ali varno? Preberi več o pomenu plazenja in kobacanja.

Kulture, kjer plazenje ni bilo del otroštva

Če pogledamo tradicionalne skupnosti po svetu, hitro ugotovimo, da plazenje ni univerzalna razvojna izkušnja. V številnih kulturah tla niso bila čista, ravna ali varna. Prisotne so bile živali, vlaga, paraziti, odprt ogenj, neravna tla. Otroci se zato niso dolgo zadrževali na tleh in niso preživljali mesecev v štirinožnem položaju. Pa vendar se niso razvili slabše – ravno nasprotno.

Primer Hadza – še živeči lovci in nabiralci

Dober primer so še danes živeči lovci in nabiralci Hadza v Tanzaniji. Njihovi dojenčki so večino dneva nošeni, najprej tesno ob telesu matere, kasneje tudi drugih članov skupnosti. Otrok je od rojstva vključen v gibanje odraslih: hojo, spremembe smeri, ustavljanja, nagibe, pospeške. Že zelo zgodaj živi v vertikalnem svetu, ne v ležečem ali sedečem.

Nošenje kot močan razvojni dražljaj

To ima izjemne biomehanske in nevrološke posledice. Nošenje stalno stimulira vestibularni sistem, ki je temelj orientacije v prostoru in regulacije živčnega sistema. Glava se mora prilagajati gibanju telesa odraslega, pri čemer se postopno uči ločevanja od trupa. To pomeni, da se refleksi, kot je ATNR, ne integrirajo skozi plazenje, temveč skozi naravno orientacijo glave v prostoru, kjer telo ni prisiljeno slediti vsakemu obratu glave.

Razvoj vida v tridimenzionalnem svetu

Tudi vid se razvija drugače. Otrok gleda obraz zelo blizu med dojenjem in stikom, nato pa pokrajino daleč, v gibanju. Ves čas preklaplja med bližino in daljavo, brez zaslonov, brez statičnih dražljajev. Konvergenca in divergenca se razvijata kot del življenja, ne kot vaja. Oči, glava in telo so povezani v funkcionalno celoto.

Prehodi, ki nadomestijo kobacanje

Prehodi med položaji, ki so v sodobnem svetu pogosto zelo omejeni, so v teh okoljih stalni. Otrok prehaja iz nošenja v spuščanje, v sedenje, v vstajanje, v počep. To naravno podpira integracijo STNR, refleksa, ki ni refleks za plazenje, ampak refleks za prehajanje med zgornjim in spodnjim delom telesa ter za prilagajanje na gravitacijo.

Funkcija pred obliko

Ključno sporočilo je to: razvoj ni odvisen od ene oblike giba, ampak od funkcije, ki jo ta gib razvija. Plazenje pogosto razvije določene funkcije, ni pa edini način, kako jih lahko živčni sistem osvoji.

Kje nošeni otroci razvijejo povezovanje hemisfer

Pri otrocih, ki so veliko nošeni, se integracija hemisfer ne zgodi v eni sami razvojni fazi, ampak kot stalni proces, vpet v vsakdanje življenje. Med nošenjem otrok ni pasiven. Njegov živčni sistem je ves čas v dialogu z gibanjem odraslega. Glava se orientira v prostoru, oči prehajajo z ene strani na drugo, pogled se stalno križa čez sredinsko linijo. Ena stran telesa je bližje odraslemu, druga bolj izpostavljena prostoru, kar ustvarja subtilno, a neprestano lateralizacijo.

Pri tem ima ključno vlogo vid. Oči so prvi sistem, ki začne resnično povezovati hemisferi. Sledenje gibanju, obračanje pogleda, prehajanje z bližine na daljavo in orientacija v prostoru zahtevajo sodelovanje obeh možganskih polobel še dolgo preden otrok zmore zavesten križni gib z rokami ali nogami. Hemisferi se torej začneta povezovati preko vida, vestibularnega sistema in orientacije glave, ne šele preko plazenja.

Zelo pomemben, pogosto spregledan dejavnik pa je tudi ritem hoje odraslega. Hoja ima naravno izmenični, levo–desni ritem, ki se preko nošenja neposredno prenaša na otrokovo telo. Ta ritem deluje kot osnovni nevrološki “metronom”, ki spodbuja izmenično aktivacijo leve in desne hemisfere. Preden otrok sam zmore ritmično križno gibanje, njegov živčni sistem že dolgo izkuša ritem, ki povezuje obe strani možganov. Ritem je v evolucijskem smislu eden najstarejših integratorjev živčnega sistema – starejši od zavestnega giba.

Poleg tega nošenje omogoča veliko prehodov in prilagoditev. Otrok doživlja ustavljanje, pospeševanje, obračanje, nagibe, spremembe smeri. Vsaka taka sprememba zahteva sodelovanje obeh hemisfer, da se telo organizira in ohrani ravnotežje. Integracija se zato ne zgodi v obliki ene vaje, ampak kot rezultat tisočerih majhnih prilagoditev skozi dan.

Zato lahko rečemo, da so nošeni otroci integracijo hemisfer razvijali skozi ritem, orientacijo, vid in vestibularno izkušnjo. Plazenje v takšnih okoljih ni bilo ključno, ker ni bilo edini ali glavni nosilec teh funkcij. Danes pa, ko je nošenja manj in je gibanje pogosto osiromašeno, plazenje pogosto prevzame vlogo, ki je bila nekoč razpršena skozi celotno življenje.

Kje se danes zatakne?

Če pogledamo sodobno otroštvo, hitro opazimo velik premik. Današnji dojenčki velik del dneva preživijo v različnih pripomočkih: ležalnikih, lupinicah, vozičkih, gugalnikih, nosilkah z zelo omejenim gibanjem, celo hojicah. Vse to so rešitve, ki so nastale z dobrim namenom – zaradi varnosti, logistike in tempa življenja – a imajo skupno lastnost: otrok je pogosto pasiven opazovalec, ne aktiven udeleženec gibanja.

Telo ima malo možnosti za lastno organizacijo. Glava se redko svobodno orientira v prostoru, vestibularni sistem prejema zelo enolične dražljaje, prehodi med položaji so omejeni. Otrok je sicer “varen”, a hkrati prikrajšan za bogato senzorično-gibalno izkušnjo, ki je bila v preteklosti samoumevna že zgolj zaradi načina življenja odraslih.

Zakaj je plazenje v naši kulturi postalo tako ključno?

Prav zaradi tega je v sodobni zahodni kulturi plazenje dobilo tako velik pomen. Ne zato, ker bi bilo plazenje samo po sebi čarobno, ampak zato, ker je pogosto prva razvojna faza, v kateri otrok spet postane aktiven raziskovalec prostora. Plazenje v našem okolju pogosto prvič prinese večjo količino vestibularnih dražljajev, križno koordinacijo, uporabo rok in nog v odnosu do trupa ter povezavo oči, glave in telesa.

V kulturah, kjer so te funkcije razvijali skozi nošenje, gibanje odraslih in tridimenzionalno okolje, plazenje ni bilo ključno. V naši kulturi pa pogosto predstavlja nadomestek za izkušnje, ki so prej izginile. Zato ni presenetljivo, da se ob izpuščanju plazenja danes pogosteje pokažejo težave – ne zato, ker bi otrok “nekaj zamudil”, ampak ker ni imel dovolj drugih priložnosti, da razvije iste funkcije.

Razvoj se začne že v nosečnosti

Pomembno je tudi razumeti, da se razvoj ne začne šele po rojstvu. Gibanje ženske v nosečnosti, njena hoja, uporaba telesa in medenice vplivajo na položaj ploda, na vestibularne dražljaje, ki jih otrok prejema že v maternici, ter na osnovno organizacijo živčnega sistema. Nosečnost ni stanje mirovanja, ampak aktivno razvojno obdobje za oba. Ključni prvi trening še nerojenega otroka, pa je njegov porod – preboj čez medenični obroč mame, v ritmu njenih popadkov.

Dobra novica za starše

Dobra novica za starše je, da razvoja ne zamudimo za vedno. Živčni sistem ostaja plastičen vse življenje. Manjkajoče izkušnje lahko kasneje nadomestimo, če razumemo, kaj v resnici razvijamo: povezavo med očmi, glavo in telesom, orientacijo v prostoru, regulacijo živčnega sistema.

Kako lahko danes nadomestimo manjkajoče razvojne izkušnje

Na Vadbeni kliniki se pri delu z otroki ne osredotočamo na to, kaj je bilo izpuščeno, ampak na to, kaj živčni sistem še vedno potrebuje, da se lahko organizira. Izhajamo iz razumevanja, da razvoj ni zaprt v prvem letu življenja in da možgani ves čas iščejo priložnost za učenje – če jim ponudimo prave pogoje.

Pri otrocih zato ustvarjamo nadomestne senzorično-gibalne izkušnje, ki jih morda niso imeli v zgodnjem obdobju. To pomeni, da zavestno vključujemo gibanje, ki povezuje oči, glavo in telo, spodbuja orientacijo v prostoru ter postopno umirja in integrira primarne refleksne vzorce. Velik poudarek dajemo vestibularnemu sistemu, prehodom med položaji, ravnotežju in diferenciaciji gibanja, saj prav ti elementi pogosto manjkajo v sodobnem otroštvu.

Pomembno nam je, da otrok skozi te aktivnosti ne “trenira”, ampak izkusi. Da telo dobi občutek varnosti, orientacije in notranjega reda. Ko se te osnovne povezave vzpostavijo, se pogosto spontano izboljšajo tudi stvari, ki starše najbolj skrbijo – koncentracija, koordinacija, zmožnost sedenja, učenje, čustvena regulacija.

Ob tem pa ne moremo mimo dejstva, da se razvojne zgodbe otrok začnejo že veliko prej – pri mamah. Zato ob delu z otroki ponujamo tudi podporo ženskam v ključnih življenjskih obdobjih. Programa Celostna nosečnost in Poporodni preporod sta namenjena temu, da žensko telo in živčni sistem v nosečnosti in po porodu dobita prostor za gibanje, zavedanje in regeneracijo. Ne le zaradi mame same, ampak tudi kot pomemben temelj za otrokov razvoj.

Razvoj ni tekma in ni seznam faz, ki bi jih morali “odkljukati”. Je proces odnosa med telesom, živčnim sistemom in okoljem. In vedno – ne glede na starost – obstaja možnost, da ta odnos podpremo in usmerimo v bolj zdravo smer.

In še BONUS poglavje..

Pogled še skozi prizmo svetlobe in okolja

Če razvoj pogledamo še širše, skozi prizmo okolja, v katerem živčni sistem sploh deluje, postane razlika med nekdanjim in sodobnim otroštvom še bolj očitna. Na to zelo jasno opozarja tudi dr. Jack Kruse, ki razvoj možganov vedno postavlja v kontekst svetlobe, naravnih ritmov in elektromagnetnega okolja.

Ko je bil dojenček nošen v tradicionalnih okoljih, ni bil deležen le gibanja in vestibularne stimulacije, ampak tudi naravne svetlobe. Njegove oči so zaznavale spekter dnevne svetlobe, spremembe med jutrom, poldnevom in večerom, kontraste med svetlobo in senco. To ni nepomembno. Svetloba je eden ključnih regulatorjev razvoja živčnega sistema, hormonov in cirkadianih ritmov. Oči niso samo za vid – so neposreden vhod v možgane.

Nošeni otroci so bili hkrati veliko časa blizu zemlje. Ne nujno dobesedno bosi, a v okolju, kjer ni bilo umetnih tal, izolacij in elektromagnetnega šuma. Grounding, stik z naravnim električnim potencialom okolja, je bil del vsakdanjega življenja, ne tehnika. Telo je delovalo v okolju, za katerega je evolucijsko prilagojeno.

Če to primerjamo z današnjim otroštvom, vidimo velik kontrast. Veliko dojenčkov preživi prve mesece pod umetno svetlobo, pogosto LED, ki ima povsem drugačen spekter kot sončna svetloba. Okoli njih so brezžična omrežja, elektronske varuške, zasloni, električne naprave. Namesto ritma dneva in noči imajo pogosto skoraj enakomerno osvetlitev. Namesto tridimenzionalnega sveta narave gledajo v dvodimenzionalne površine.

V takem okolju je živčni sistem pod povsem drugačnim stresom. Orientacija, regulacija in integracija refleksov se ne dogajajo več v podpornih pogojih, ampak v okolju, ki zahteva dodatno prilagajanje. Zato danes ne moremo govoriti o razvoju, ne da bi upoštevali tudi okoljski kontekst.

In prav zato se v sodobnem svetu plazenje, zavestno gibanje, delo z očmi in vestibularni sistem pogosto pokažejo kot ključni korektiv. Ne zato, ker bi bili otroci “pokvarjeni”, ampak ker živijo v okolju, ki od njihovega živčnega sistema zahteva veliko več kompenzacij, kot jih je zahtevalo naravno okolje.

Ko otroku danes omogočimo več nošenja, več gibanja na dnevni svetlobi, več stika z naravnim ritmom dneva, več časa zunaj in manj umetne stimulacije, ne “vračamo časa nazaj”. Ponujamo živčnemu sistemu pogoje, v katerih se lahko organizira bolj podobno temu, za kar je bil zasnovan.

To perspektivo je pomembno vključiti v razumevanje razvoja, ker pokaže, da razvojne težave niso izoliran problem ene faze ali enega refleksa. So rezultat odnosa med telesom, živčnim sistemom in okoljem. In prav ta odnos imamo danes vsaj delno še vedno možnost soustvarjati.

Želim brezplačni posvet

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Komentar *

Ime *

E-pošta *

Spletišče

Shrani moje ime, e-pošto in spletišče v ta brskalnik za naslednjič, ko komentiram.

Δ