- Bolečine v križu
- Drža & Sproščanje
- Mišice medeničnega dna
- Nekategorizirano
- Nosečnice
- Otroci
- Po porodu
- Prehrana
- Svetloba
- Tek, šport
- Trebušne mišice
- Uncategorized
Najbolj brano
Disleksija ni le težava z branjem – ampak znak, da možgani delujejo asimetrično
Uvod
Veliko staršev disleksijo povezuje le s težavami pri branju in pisanju. A po raziskavah dr. Roberta Melilla, strokovnjaka za razvoj možganov in integracijo refleksov, je disleksija predvsem znak nesinhroniziranega delovanja možganskih hemisfer.
To pomeni, da levo in desno možgansko poloblo ne sodelujeta uravnoteženo – imata časovni zamik, kar vpliva na gibanje, čustva, učenje in vedenje – ne le na šolo.
Otrok z disleksijo torej ni “len”, “moten” ali “nepazljiv”. Njegovi možgani preprosto delujejo drugače, in to se pokaže na vseh ravneh: v telesu, razmišljanju in čustvih.
Zakaj je pomembno prepoznati zgodnje znake?
Zgodnje prepoznavanje ni pomembno le zaradi šolskega uspeha, ampak predvsem zato, ker disleksija razkriva razvojno neravnovesje v možganih.
Če otrok kaže večino fizičnih in senzomotoričnih znakov (slabo ravnotežje, nerodnost, ustno dihanje, težave z držo, pozno plazenje …), to pogosto pomeni, da temeljni refleksi niso integrirani in da možganske poti, ki povezujejo hemisferi, niso popolnoma dozorele.
Če na tej stopnji podpremo telo in živčni sistem — z vajami, svetlobno terapijo, dihalnimi tehnikami, senzomotorično igro — se lahko mnoge učne težave zmanjšajo ali celo izginejo.
To je veliko učinkoviteje kot kasneje odpravljati posledice (npr. z dodatnimi urami branja ali logopedskimi vajami brez telesne osnove).
Po dr. Robertu Melillu so znaki disleksije razdeljeni v tri glavne skupine:
Fizični / senzomotorični znaki
Ti kažejo na neintegrirane primarne reflekse, nerazvitost telesne sheme in asimetrično delovanje hemisfer:
- nerodnost, slaba koordinacija, težave z ravnotežjem
- pozno plazenje ali preskakovanje faze plazenja
- slaba drža, hoja po prstih, težave z zavezovanjem vezalk
- težave s fino motoriko (pisanje, gumbi, risanje)
- slab razvoj dominantne strani telesa (npr. menjavanje rok pri pisanju ali metanju)
- počasno kopiranje s table ali zvezka
- nepravilno držanje pisala, močan ali prešibek pritisk
- šibka očesna konvergenca, sledenje vrsticam pri branju
- pogosto ustno dihanje, zategnjen jezik in čeljust (!)
Kognitivni / učni znaki
Tu se kaže neravnovesje med hemisferama – običajno je desna hemisfera šibkejša (sicer leva)
- težave z branjem (preskakovanje vrstic, zamenjava črk, počasno branje)
- težave s pisanjem (črkovanje, slovnične napake, zamenjava smeri črk: b–d, p–q)
- težko sledijo navodilom z več koraki
- počasna obdelava jezika, slab fonološki spomin*
- težko izražajo misli z besedami, lažje z risanjem ali gibi
- boljši v 3D razmišljanju, umetnosti, glasbi, sestavljanju
- težave s časom, zaporedji, organizacijo
- težko razumejo abstraktne pojme (včeraj, jutri, levi, desni)
Čustveni / vedenjski znaki
Ko hemisferi nista usklajeni, otrok kaže asimetrične vedenjske vzorce:
- močna čustvena nihanja, frustracija pri učenju
- težave z zbranostjo (pogosto zamenjava z ADHD)
- preobčutljivost na zvoke, svetlobo ali dotik
- težave z menjavanjem aktivnosti (prehodi)
- perfekcionizem ali izogibanje nalogam, kjer je otrok šibek
- težave s socialnimi interakcijami ali empatijo (če je desna hemisfera šibkejša)
- impulzivnost ali upiranje avtoriteti (če je leva hemisfera šibkejša)
*Kaj pomeni “težko zvočno razločevanje (fonemi)” v praksi
Fonemi = so najmanjše zvočne enote jezika (npr: p–b, t–d, k–g, s–š, č–c–ž).
Ko ima otrok težave z razločevanjem fonemov, to pomeni:
- sliši glasove, a jih ne razlikuje natančno (npr. p in b zvenita enako),
- ima težave z rimanjem, črkovanjem ali delitvijo besed na zloge,
- ne zna “razbiti” besede na dele (npr. “miza” → “mi–za”),
- pri branju zamenjuje črke, ki imajo podobno zvočno frekvenco (b–p, d–t),
- težko zapiše, kar sliši,
- fonološki spomin je šibek – težko si zapomni zaporedje glasov ali števil.
To je tipično pri šibki levi hemisferi, ki procesira časovno in zvočno natančnost (časovni red zvokov).
Sedaj pa si predstavljate, da tak otrok tudi diha na usta, kar je zelo pogosto, saj je disleksija zelo povezana z neintegriranim ATNR (asimetričnim toničnim vratnim refleksom). Otrok z neintegriranim ATNR pogosto kaže naslednje znake:
- zategnjeno čeljust in slabši obseg gibanja jezika,
- ustno dihanje (manj kisika v možganih), saj je jezik postavljen nizko in ni prisesan na nebo,
- zaradi tega ne prihaja do pravilnega dreniranja Eustahijevih cevi (lahko se nabira voda v ušesih, bakterije se množijo),
- posledično ima povečane mandlje in žrelnico,
- kar pogosto vodi v kronična vnetja ušes, slabši sluh in težave pri razumevanju govorjenega jezika.
Ko se ti fizični vzorci ne prepoznajo, otrok hitro razvije kompenzacije – in disleksija je pogosto končni izraz teh globljih telesnih nesorazmerij.
Melillova ključna ideja:
Disleksija = rezultat časovnega zamika med hemisferama, ne poškodbe možganov.
Cilj terapije ni “učiti branja”, ampak ponovno vzpostaviti sinhronizacijo možganskih centrov z gibanjem, svetlobo, ritmom, refleksi in senzorično stimulacijo.
Koliko znakov ima otrok z dejansko disleksijo?
Večina otrok, ki so uradno diagnosticirani z disleksijo, kaže vsaj 8–10 znakov iz različnih skupin (fizične, kognitivne in čustvene).
V praksi pa ima otrok pogosto:
- 4–6 senzomotoričnih znakov,
- 3–5 učnih/kognitivnih znakov,
- in 2–3 čustvene ali vedenjske značilnosti.
To pomeni, da disleksija nikoli ni le en simptom, ampak celoten vzorec, ki razkriva kako otrokovo telo in možgani komunicirajo.
Vsak otrok ima svoj »odtis«, zato je ključno iskati vzorce povezav, ne posameznih težav.
Kako se disleksije loteva uradna medicina?
Uradna medicina disleksijo razume predvsem kot specifično učno motnjo, ki spada v skupino nevro-razvojnih motenj.
Diagnozo običajno postavi psiholog ali specialni pedagog, redkeje pediater, in temelji na:
- testih branja, pisanja in razumevanja,
- kognitivnih testih (IQ, delovni spomin, pozornost),
- izključitvi drugih težav (slab vid, sluh, nevrološke motnje).
Po uradnih smernicah se nato priporoča:
- specialno-pedagoška pomoč (trening branja, fonemska ozaveščenost, prilagoditve v šoli),
- logopedske vaje za izgovorjavo, ritmičnost in fonemsko razločevanje,
- psihološka podpora za čustveno stabilnost in samozavest otroka.
Ti pristopi so izjemno koristni, kadar otrok že obvlada osnovne senzomotorične sposobnosti (drža, koordinacija, očesno sledenje, dihanje skozi nos, dober slušni nadzor).
Vendar v praksi mnogi otroci s disleksijo teh temeljev nimajo popolnoma razvitih — in zato izboljšave kljub rednim vajam prihajajo zelo počasi.
Zakaj uradni pristop ne deluje (vedno)?
- Ne naslavlja telesnih in senzoričnih osnov učenja.
Disleksija pogosto izvira iz nerazvite koordinacije gibanja, refleksov ali motenj v povezavi oči–roka–možgani.
Če te poti niso integrirane, se otrok sicer uči brati, a njegovi možgani dobesedno ne zmorejo avtomatizirati procesa. - Fokus je na simptomu (branje, pisanje), ne na vzroku.
Terapevti pogosto trenirajo sposobnost prepoznavanja črk ali zvokov, ne pa osnovne nevrološke povezave, ki bi to omogočala naravno. - Otrok je pogosto preobremenjen in utrujen.
Brez sproščene drže, pravilnega dihanja in dobrega spanca ter prave svetlobe možgani ne morejo vzpostavljati novih poti – učenje takrat postane stresno in neučinkovito. - Čustvena komponenta ostane spregledana.
Strah pred napakami, sram ali občutek manjvrednosti močno zavirajo razvoj – otrok se zapre, motivacija pade, včasih celo poslabša učni napredek.
Zaključek: ko razumemo vzrok, ne zdravimo več samo črk
Disleksija ni le učna težava – je način, kako otrokovi možgani doživljajo svet.
Uradna medicina jo pravilno prepozna kot specifično učno motnjo in ponuja dragocene metode podpore, kot so specialno-pedagoška pomoč, logopedske vaje in prilagoditve v šoli.
A pogosto se ta pristop osredotoča predvsem na učni simptom (branje, pisanje, foneme), ne pa na vzrok v telesu in možganskih povezavah.
Mnogi otroci z disleksijo imajo namreč že v ozadju nerazvite primarne reflekse, težave z ravnotežjem, orientacijo, očesnim sledenjem ali dihanjem.
Če teh osnovnih nevroloških povezav ne uravnovesimo, se otrok trudi in napreduje le delno – saj možgani dobesedno nimajo ustrezne podlage za avtomatizacijo učenja.
Zato na Vadbeni kliniki tovrstne težave obravnavamo celostno:
ne kot motnjo, ampak kot razvojno priložnost za integracijo telesa in možganov.
S pomočjo testiranja refleksov, razvojno-gibalnih vaj, dihalnih in senzomotoričnih vaj ter svetlobne podpore pomagamo otroku, da ponovno vzpostavi naravno komunikacijo med hemisferama.
Ko se gibanje, dihanje in pozornost povežejo, otrok postopoma lažje razume, bere, piše in sledi nalogam – ne zato, ker bi “vadil napako”, ampak ker njegov živčni sistem deluje bolj usklajeno in sproščeno.
Naš cilj ni popraviti črke – ampak povezati otroka s samim seboj, da lahko učenje ponovno postane lahkotno, radovedno in živo.
Trening z Niko Luno (7 let, 2. razred) – naprednejši trening za težave z branjem, pisanjem, računanjem. To so vaje za povezovanje (integracijo) časovnega zamika med levo in desno hemisfero. Takšne vaje morajo biti sestavljen in prilagojene individualnim potrebam in zmožnostim ter temu primerno tudi stopnjevane.
Večkrat se pri tem poslužimo tudi terapije z rdečo svetlobo (z našo terapevtsko svetlobno kapo) – tako postanejo dodatne vaje branja, pisanja in računanja veliko bolj učinkovite in otroku razumljive.
S predanostjo napisala Alja Malis, specialistka za gibanje, dihanje in kvantni življenjski slog
Hvala za ta članek!!! Ali je možno z vajami izboljšati sinhrono delovanje med obema polovicama možganov tudi v odrasli dobi? Hvala. Lp, Anja
Zdravo, hvala za vprašanje! Načeloma ja, je pa treba vložiti veliko več truda in časa.