- Bolečine v križu
- Drža & Sproščanje
- Mišice medeničnega dna
- Nekategorizirano
- Nosečnice
- Otroci
- Po porodu
- Prehrana
- Svetloba
- Tek, šport
- Trebušne mišice
- Uncategorized
Najbolj brano
Carski rez in razvoj otroka: kaj se zgodi, ko otrok ne doživi pritiska na lobanjo?
Porod kot prvi nevrološki dogodek življenja
Zakaj pritisk medeničnih kosti, oblikovanje lobanjskih šivov, refleksi in porodna izkušnja toliko pomenijo
Ta članek nastaja ob 11. obletnici mojega carskega reza. V teh letih sem o tej temi napisala ogromno … vendar se nobeden člankov ni dotaknil poroda na tak način, kot se ga bom dotaknila danes. Tokrat govorimo o tem, kaj se dogaja z otrokovimi možgani, lobanjo, telesom in živčnim sistemom, ko pride na svet vaginalno – in kaj se zgodi, ko tega procesa ni. In ker sem drugo nosečnost rodila VBAC, lahko zelo iskreno napišem, da vaginalni porod po CR prinese neverjetno drugačno izkušnjo – tako mami kot otroku – in ga iz srca priporočam.
Vaginalni porod ni samo način rojstva. Je nevrološki dogodek.
Ko razmišljamo o porodu, večina ljudi razmišlja o logistiki: kdaj, kje, ali bo bolelo, ali bo šlo. Zelo redko pa razumemo porod kot ključen del otrokovega nevrološkega dozorevanja. Vaginalni porod ni samo “dostava”. Je dogodek, v katerem otrok aktivno sodeluje, v katerem doživlja ritmične pritiske, rotacijo, kompresijo in sprostitev – to pa sproži kompleksne odzive v možganskem deblu, živčnem sistemu, dihalih, tonusu in refleksih. Je dobesedno njegova prva velika senzomotorična izkušnja.
Pritisk medeničnih kosti na lobanjo – bistvo, ki ga pogosto ne razumemo
To je tisti del, ki ga medicina pogosto odmisli: pritisk medenice na otrokovo lobanjo NI travma. Ni »nepotrebna bolečina«. Ni nekaj, čemur bi se bilo idealno izogniti. Pravzaprav je evolucijsko načrtovan, izjemno inteligenten mehanizem.
Novorojenčkova lobanja ni ena kost. Sestavljena je iz več kosti, ki so povezane skozi šive (sutre) in fontanele. Te strukture so elastične, premične in biološko »žive«. Med porodom se lobanja pod vplivom ritmičnega pritiska in rotacije: preoblikuje, prilagodi, izravna, “sede v svojo funkcionalno obliko”.
To ni samo mehanska prilagoditev. Sutre in fascialne strukture so povezane s kranialnimi živci, cirkulacijo, možgansko tekočino (likvorjem) in rastjo možganov. Dobro oblikovana lobanja podpira optimalen pretok krvi in likvorja, stabilizira okolje možganov, podpira razvoj oči, čeljusti, jezika, dihalnih poti in kasneje celotno držo.
Ko tega pritiska ni – kar se pogosto zgodi pri carskem rezu, predvsem pri tistem brez popadkov – lobanja nima svoje naravne “biološke matrice”. Pogosteje vidimo asimetrije, napetosti fascije, težave pri sesanju, hranjenju, težave s čeljustjo, pa tudi posledice na vestibularni sistem in vizualno-prostorsko zaznavo. Ni nujno, da se to zgodi vedno, vendar verjetnost je večja.
Tonus: porod kot nastavitev osnovne napetosti telesa
Tonus ni samo “napetost mišic”. Je temeljna nastavitev živčnega sistema – način, kako telo drži sebe, kako se umešča v prostor, kako se pripravlja na gibanje, kako se stabilizira. Med vaginalnim porodom otrok doživlja intenziven val proprioceptivnih informacij: pritisk, kompresijo sklepov, razteg tkiv, vestibularno stimulacijo zaradi rotacije in napredovanja.
Te intenzivne informacije aktivirajo vestibulospinalne in retikulospinalne poti ter jedra v možganskem deblu. To nevrološko “kalibrira tonus”. Tak otrok je praviloma bolje centriran, ima bolj organizirano držo, lažje integrira gibanje, lažje kontrolira glavo, bolje prehaja skozi faze motoričnega razvoja.
Če tega ni, lahko vidimo dve skrajnosti: premehke, hipotone otroke, ki “padajo iz telesa”, ali pretirano napete, rigidne otroke, ki so veliko v alarmu. V obeh primerih govorimo o manj optimalni kalibraciji sistema, ne o »napaki« otroka.
Porod kot prva senzomotorična integracija
Senzomotorična integracija pomeni, da senzorične informacije (dotik, pritisk, gibanje, vestibularni input) pridejo v možgane, se obdelajo in vodijo v organiziran motorični odziv. To je osnova vsega človeškega gibanja in zaznavanja.
Porod je prva velika senzomotorična integracija. Otrok prvič doživi intenziven stik z realnim svetom skozi gibanje, pritisk in ritem. Prvič aktivno sodeluje. Prvič mora organizirano reagirati. To ni teoretiziranje – to je nevrofiziologija.
Ni naključje, da terapevtske metode, kot je RMT (Ritmična gibanja), kasneje v življenju poskušajo ponovno ustvariti ravno to: ritem, pritisk, vestibularno stimulacijo in lateralizacijo. Porod je njihov naravni predhodnik.
Ritem ni samo “gibanje za mišice”.
Ritem je jezik živčnega sistema.
Ponovitve in nežno, stalno ponavljanje dražljajev dajejo možganom občutek strukture, predvidljivosti in varnosti. Vsak zibajoč pritisk, vsak potisk, vsak zamik telesa aktivira receptorje v koži, mišicah, sklepih in fasciji – te informacije potem potujejo v možgansko deblo, kjer pomagajo organizirati tonus, varnost, budnost, regulacijo in kasneje tudi kognicijo.
Primarni refleksi – in kaj se zgodi, če porod tega ne sproži
Primarni refleksi niso “simpatične” reakcije dojenčka. So temeljni gradniki razvoja, ki pripravljajo možgane za motorično, senzorično, govorno in kognitivno zrelost.
Pri vaginalnem porodu se aktivirajo številni refleksi:
Moro refleks (alarmni odziv in budnost), ATNR, rooting in sesalni refleks, palmarni in plantarni refleksi, ter vestibularni sistem v celoti. Med pomembnejšimi pa je pogosto spregledan Spinal Galant refleks.
Spinal Galant je refleks hrbtenice, ki se sproži ob lateralni stimulaciji trupa. Med prehajanjem skozi porodni kanal otrok doživlja intenzivno rotacijo in lateralno stimulacijo hrbtenice – in ravno to “vklopi” Spinal Galant. Ta refleks je ključen za povezavo hrbtenice, rotacijo telesa, kasneje za hojo, za sedenje, pozornost in celo nadzor mehurja.
Pri otrocih po CR, predvsem brez popadkov, pogosto vidimo:
- dalj časa prisoten Spinal Galant,
- nemirno sedenje,
- stalno premikanje trupa,
- nemir,
- včasih mokrenje postelje,
- težave s pozornostjo.
Spet – ne vedno, ampak pogosteje.
Carski rez: razlika med CR po popadkih in CR brez popadkov
Carski rez je izjemen medicinski dosežek in včasih reši življenje. Ni sovražnik. Je pa razvojno drugačen.
Če pride do carskega reza po tem, ko je otrok že doživljal popadke, pritisk, rotacijo in hormonsko aktivacijo, je veliko ključnih razvojnih koristi vaginalnega poroda že prisotnih.
Čisto druga zgodba pa je CR brez popadkov. Tak otrok je dobesedno “dvignjen iz trebuha”. Ni ritma. Ni kompresije. Ni vestibularne stimulacije. Ni hormonske priprave. Živčni sistem gre iz “intrauterine tišine” naravnost v svet. Tak otrok je pogosto preveč miren (brez polne budnosti) ali preveč v alarmu. In pogosto kasneje potrebuje več pomoči na področju tonusa, refleksov, regulacije in senzomotorike.
Mikrobiom in imunski sistem: še ena plast zgodbe
Poleg nevrološkega vidika je vaginalni porod ključen tudi zaradi mikrobioma. Med prehodom skozi porodni kanal otrok dobi svoj prvi stik z materinimi bakterijami, ki kolonizirajo kožo, črevesje, dihala in s tem ključno oblikujejo imunski sistem. To prvič nauči njegov imunski sistem, kaj je domače in kaj je tuje.
Pri carskem rezu tega ni. Otrok pride na svet v bolnišnično sterilnem okolju, s popolnoma drugačno mikrobiološko izpostavljenostjo. To je povezano z večjo pojavnostjo alergij, atopije, astme, prebavnih težav in občutljivejšega imunskega sistema. Danes to zelo dobro poznamo.
Je carski rez brez pritiska na lobanjo “bolj nežen”?
To je pogosto prepričanje. Manj stresa, manj bolečine – torej bolje. Razvojno gledano pa pritisk NI travma, ampak biološko pričakovan dražljaj. Je urejen, ritmičen, smiseln dogodek, ki otroka organizira.
Pri CR otrok izgubi pomemben paket informacij. Ni “pokvarjen”. Ni poškodovan. Je pa živčni sistem dobil manj izkušenj, zato mu kasneje samo moramo to izkušnjo dati skozi gibanje, ritme, vestibularno igro, refleksne terapije, stik, dotik, nošenje, regulacijo.
Točno to danes delamo v Vadbeni kliniki.
Zaključek: ni vse zamujeno – otrok se lahko razvija tudi kasneje
Če povzamemo – porod ni samo “prihod na svet”, ampak prvi velik živčno-razvojni dogodek življenja. Pritisk na lobanjo, rotacija skozi porodni kanal, aktivacija refleksov, vestibularna stimulacija in hormonska priprava… vse to otrokovemu živčnemu sistemu da pomembne signale za tonus, dihanje, regulacijo, gibanje in kasnejši razvoj.
A tukaj je najpomembnejši del:
tudi če otrok teh izkušenj ob rojstvu ni imel (pri carskem rezu), to ne pomeni poškodovanega ali “slabšega” živčnega sistema. Pomeni le, da je bil oropan določenih razvojnih dražljajev – in to lahko kasneje nadomestimo.
Pri otrocih, tudi večjih, lahko zelo veliko naredimo z:
- ritmičnimi in refleksnimi gibi, ki spodbujajo zorenje možganskega debla
- vestibularno stimulacijo (ravnotežje, vrtenje, zibanje v varnem okviru)
- dihanjem skozi nos, odpravljanjem dihanja na usta in podporo ustno-obraznemu sistemu
- gradnjo tonusa in telesnega središča skozi pravo gibanje
- kraniosakralno / osteopatsko podporo, kjer je smiselno
- ritmom, dotikom, svetlobo, regulacijo živčnega sistema in občutkom varnosti
Otroci rojeni s CR so pogosto samo “drugače spodbujeni” – nikakor pa niso brez potenciala. Njihovi možgani so plastični, telo zna nadoknaditi, živčni sistem se lahko uči in reorganizira tudi kasneje. In ko dobijo prave dražljaje, pogosto vidimo čudovite spremembe v koncentraciji, regulaciji, gibanju, spanju, govoru in splošnem počutju.
Torej – če si mama po CR ali imaš otroka, rojenega s CR, to ni razlog za strah ali občutek krivde. Je samo povabilo k razumevanju, nežni podpori in zavestnemu ustvarjanju tistih izkušenj, ki jih ob rojstvu ni bilo.
In to je dobra novica: nič ni izgubljeno. Možgani imajo vedno možnost rasti.
Če pa si še noseča in želiš narediti največ, kar lahko, že pred porodom – imamo na voljo online program Celostna nosečnost ter individualno obravnavo, kjer pomagamo pri boljši legi ploda, pripravi živčnega sistema in telesa na porod ter podpori mami in dojenčku.
In če si že šla skozi CR, si prav tako vredna podpore. Za mame po carskem rezu imamo Poporodni preporod – tako v online obliki kot v individualni obravnavi – kjer nežno, celostno in z razumevanjem podpiramo tvoje telo, dihanje, tonus, brazgotino, živčni sistem in občutek varnosti v lastnem telesu.
Obenem pa želim deliti še osebno izkušnjo: po prvem CR sem v drugo rodila VBAC. To ni bila lahka pot, je pa bila ena najglobljih izkušenj v mojem življenju. Če te zanima, kako sem se pripravljala, kaj mi je pomagalo in kako sem to doživela, si lahko prebereš mojo zgodbo tukaj: [link do bloga].
Ni popolnega poroda, ni ene “prave” poti. Je pa vedno možnost, da telesu, živčnemu sistemu in otroku pomagamo dobiti tisto, kar potrebuje. In to je res velika moč
S predanostjo napisala Alja Malis, specialistka za gibanje, dihanje in kvantni življenjski slog
