Avtor: Alja Malis

Posted on by — Leave a comment

Ustna drža: trdna mehanika in tekoča dinamika našega telesa

Ustna drža je veliko več kot le zaprta usta

Ko govorimo o “oral posture” – ustni drži – si večina predstavlja le zaprtost ust ali položaj jezika. A po besedah dr. Sandre Kahn, avtorice knjige Breathe, gre za mnogo več:

“Oral posture is achieved through solid body mechanics but maintained through fluid dynamics for long periods.”
Ustna drža se torej ne vzpostavi samo z mišično močjo ali zavestnim trudom, ampak s celostno poravnavo telesa in harmoničnim sodelovanjem mehkih tkiv, dihanja in tlakov v ustni votlini.
Ko razumemo to povezavo, postane jasno, zakaj nekateri kljub vaji ne morejo “držati jezika gor” – njihovo telo enostavno ne nudi prave osnove.

Jedro: trdna mehanika + tekoča dinamika

1. “Solid body mechanics” – trdna osnova za pravilno ustno držo

Začnimo s “trdnim” delom – z biomehaniko telesa.
Ustna drža se oblikuje od spodaj navzgor: s stopali, medenico, hrbtenico, vratom in glavo. Če je glava potisnjena naprej, ramena zaokrožena, spodnja čeljust premaknjena, bo tudi jezik težko počival na nebu.
Telo je sistem vzvodov – če en člen izgubi ravnotežje, se prilagodijo vsi. Zato pravilna telesna drža ni le estetska; omogoča fiziološko dihanje, zaprtje ustnic in ustrezno funkcijo jezika.

Praktični napotki:

  • Poglej se v ogledalo v profilu: je uho poravnano z ramo? Če glava “pade” naprej, bo jezik samodejno zdrsnil dol.
  • Ko stojiš ali sediš, naj bo teža enakomerno razporejena, ramena sproščena, brada rahlo potisnjena nazaj.
  • Med hojo ali vadbo se zavedaj, kako dihaš – skozi nos ali usta?

Ta “trdna mehanika” ustvari osnovo, na kateri se lahko ustna drža vzpostavi brez napora.

2. “Fluid dynamics” – mehka inteligenca telesa

Ko je telo poravnano, pride na vrsto “fluidna dinamika” – zračni in tekočinski tokovi, ki omogočajo, da ta drža ostane naravna.
Ustna votlina deluje kot nežno zatesnjen prostor. Ko je jezik na nebu, ustnice zaprte in dihanje poteka skozi nos, nastane rahel negativni tlak – mini vakuum, ki “zadrži” držo brez mišičnega napora.
To je razlog, zakaj lahko otroci in odrasli z ustnim dihanjem ali nizko lego jezika težko vzdržujejo zaprta usta – ker njihova “fluidna” ravnovesja niso pravilno nastavljena.

Praktični napotki:

  • Vadite “tiho dihanje” skozi nos – usta zaprta, jezik na nebu, nosnice sproščene.
  • Opazujte, ali vam ustnice ostanejo skupaj brez truda. Če ne, je lahko vzrok v nosni prehodnosti ali slabšem tonusu ustnic.
  • Pred spanjem se umirite in nekaj minut zavestno dihajte skozi nos – to spodbuja nočno stabilno ustno držo.
  • Če imate občutek, da se usta sušijo, preverite, ali se ponoči ne odpirajo – pomoč lahko ponudi trak za ustnice (myotape).

Fluidna dinamika je torej sposobnost telesa, da ustno držo “samodejno” vzdržuje – brez naprezanja, z nežnim sodelovanjem zračnih tokov, sline in mišic.

Jezik kot stikalo za umiritev živčnega sistema

Ko je jezik na nebu, ustnice zaprte in dihanje poteka skozi nos, se ustvari rahel negativni tlak – mini vakuum, ki “zadrži” držo brez mišičnega napora.
A poleg mehanske podpore ima ta položaj še živčno-fiziološko vlogo:
ko jezik počiva na nebu, se nežno stimulira vagusni živec, najdaljši kranialni živec, ki povezuje možgane z organi prsnega in trebušnega predela.
S tem se aktivira parasimpatikus, del živčnega sistema, ki umirja telo – upočasni srčni utrip, sprosti mišice in spodbuja prebavo.

Zato mnogi opazijo, da se ob pravilni ustni drži in nosnem dihanju umiri tudi njihov živčni sistem – dih postane počasnejši, srčni utrip enakomernejši, obraz mehkejši.

Ali ste vedeli?

Ko je jezik dvignjen proti nebu, se aktivirajo številne majhne mišice v ustnem dnu in mehkemu nebu, ki so prek fascialnih povezav in živčnih poti (predvsem preko n. vagus in n. glossopharyngeus) povezane z možganskim deblom.
Ta stimulacija spodbuja “vagal tone” – sposobnost telesa, da se po stresu hitro vrne v stanje miru.

Zato pravilna ustna drža ne vpliva le na obliko obraza, ampak tudi na živčni tonus, dihanje, spanje in čustveno ravnovesje.

Zaključek: Ustna drža kot odraz ravnovesja

Ustna drža ni samo tema ortodontov, logopedov ali dihalnih terapevtov – je ogledalo našega celotnega telesnega ravnovesja.
Telo in obraz sta del iste zgodbe: trdna mehanika daje strukturo, fluidna dinamika pa življenje in lahkotnost.
Ko oba sistema delujeta usklajeno, postanejo zaprta usta, nosno dihanje in miren jezik nekaj naravnega – ne “vaje”, ampak izraz notranjega ravnovesja.

Če začnemo od telesne poravnave, zavestnega dihanja in sproščenih ust, naredimo korak k celostnemu zdravju – tistemu, ki se kaže v obrazu, drži, spanju in celo mirnosti živčnega sistema.

Posted on by — 2 komentarja

Disleksija ni le težava z branjem – ampak znak, da možgani delujejo asimetrično

Uvod

Veliko staršev disleksijo povezuje le s težavami pri branju in pisanju. A po raziskavah dr. Roberta Melilla, strokovnjaka za razvoj možganov in integracijo refleksov, je disleksija predvsem znak nesinhroniziranega delovanja možganskih hemisfer.
To pomeni, da levo in desno možgansko poloblo ne sodelujeta uravnoteženo – imata časovni zamik, kar vpliva na gibanje, čustva, učenje in vedenje – ne le na šolo.

Otrok z disleksijo torej ni “len”, “moten” ali “nepazljiv”. Njegovi možgani preprosto delujejo drugače, in to se pokaže na vseh ravneh: v telesu, razmišljanju in čustvih.

Zakaj je pomembno prepoznati zgodnje znake?

Zgodnje prepoznavanje ni pomembno le zaradi šolskega uspeha, ampak predvsem zato, ker disleksija razkriva razvojno neravnovesje v možganih.
Če otrok kaže večino fizičnih in senzomotoričnih znakov (slabo ravnotežje, nerodnost, ustno dihanje, težave z držo, pozno plazenje …), to pogosto pomeni, da temeljni refleksi niso integrirani in da možganske poti, ki povezujejo hemisferi, niso popolnoma dozorele.

Če na tej stopnji podpremo telo in živčni sistem — z vajami, svetlobno terapijo, dihalnimi tehnikami, senzomotorično igro — se lahko mnoge učne težave zmanjšajo ali celo izginejo.
To je veliko učinkoviteje kot kasneje odpravljati posledice (npr. z dodatnimi urami branja ali logopedskimi vajami brez telesne osnove).

Po dr. Robertu Melillu so znaki disleksije razdeljeni v tri glavne skupine:

Fizični / senzomotorični znaki

Ti kažejo na neintegrirane primarne reflekse, nerazvitost telesne sheme in asimetrično delovanje hemisfer:

  • nerodnost, slaba koordinacija, težave z ravnotežjem
  • pozno plazenje ali preskakovanje faze plazenja
  • slaba drža, hoja po prstih, težave z zavezovanjem vezalk
  • težave s fino motoriko (pisanje, gumbi, risanje)
  • slab razvoj dominantne strani telesa (npr. menjavanje rok pri pisanju ali metanju)
  • počasno kopiranje s table ali zvezka
  • nepravilno držanje pisala, močan ali prešibek pritisk
  • šibka očesna konvergenca, sledenje vrsticam pri branju
  • pogosto ustno dihanje, zategnjen jezik in čeljust (!)

Kognitivni / učni znaki

Tu se kaže neravnovesje med hemisferama – običajno je desna hemisfera šibkejša (sicer leva)

  • težave z branjem (preskakovanje vrstic, zamenjava črk, počasno branje)
  • težave s pisanjem (črkovanje, slovnične napake, zamenjava smeri črk: b–d, p–q)
  • težko sledijo navodilom z več koraki
  • počasna obdelava jezika, slab fonološki spomin*
  • težko izražajo misli z besedami, lažje z risanjem ali gibi
  • boljši v 3D razmišljanju, umetnosti, glasbi, sestavljanju
  • težave s časom, zaporedji, organizacijo
  • težko razumejo abstraktne pojme (včeraj, jutri, levi, desni)

Čustveni / vedenjski znaki

Ko hemisferi nista usklajeni, otrok kaže asimetrične vedenjske vzorce:

  • močna čustvena nihanja, frustracija pri učenju
  • težave z zbranostjo (pogosto zamenjava z ADHD)
  • preobčutljivost na zvoke, svetlobo ali dotik
  • težave z menjavanjem aktivnosti (prehodi)
  • perfekcionizem ali izogibanje nalogam, kjer je otrok šibek
  • težave s socialnimi interakcijami ali empatijo (če je desna hemisfera šibkejša)
  • impulzivnost ali upiranje avtoriteti (če je leva hemisfera šibkejša)

*Kaj pomeni “težko zvočno razločevanje (fonemi)” v praksi

Fonemi = so najmanjše zvočne enote jezika (npr: p–b, t–d, k–g, s–š, č–c–ž).

Ko ima otrok težave z razločevanjem fonemov, to pomeni:

  • sliši glasove, a jih ne razlikuje natančno (npr. p in b zvenita enako),
  • ima težave z rimanjem, črkovanjem ali delitvijo besed na zloge,
  • ne zna “razbiti” besede na dele (npr. “miza” → “mi–za”),
  • pri branju zamenjuje črke, ki imajo podobno zvočno frekvenco (b–p, d–t),
  • težko zapiše, kar sliši,
  • fonološki spomin je šibek – težko si zapomni zaporedje glasov ali števil.

To je tipično pri šibki levi hemisferi, ki procesira časovno in zvočno natančnost (časovni red zvokov).

Sedaj pa si predstavljate, da tak otrok tudi diha na usta, kar je zelo pogosto, saj je disleksija zelo povezana z neintegriranim ATNR (asimetričnim toničnim vratnim refleksom). Otrok z neintegriranim ATNR pogosto kaže naslednje znake:

  • zategnjeno čeljust in slabši obseg gibanja jezika,
  • ustno dihanje (manj kisika v možganih), saj je jezik postavljen nizko in ni prisesan na nebo,
  • zaradi tega ne prihaja do pravilnega dreniranja Eustahijevih cevi (lahko se nabira voda v ušesih, bakterije se množijo),
  • posledično ima povečane mandlje in žrelnico,
  • kar pogosto vodi v kronična vnetja ušes, slabši sluh in težave pri razumevanju govorjenega jezika.

Ko se ti fizični vzorci ne prepoznajo, otrok hitro razvije kompenzacije – in disleksija je pogosto končni izraz teh globljih telesnih nesorazmerij.

Melillova ključna ideja:

Disleksija = rezultat časovnega zamika med hemisferama, ne poškodbe možganov.
Cilj terapije ni “učiti branja”, ampak ponovno vzpostaviti sinhronizacijo možganskih centrov z gibanjem, svetlobo, ritmom, refleksi in senzorično stimulacijo.

Koliko znakov ima otrok z dejansko disleksijo?

Večina otrok, ki so uradno diagnosticirani z disleksijo, kaže vsaj 8–10 znakov iz različnih skupin (fizične, kognitivne in čustvene).
V praksi pa ima otrok pogosto:

  • 4–6 senzomotoričnih znakov,
  • 3–5 učnih/kognitivnih znakov,
  • in 2–3 čustvene ali vedenjske značilnosti.

To pomeni, da disleksija nikoli ni le en simptom, ampak celoten vzorec, ki razkriva kako otrokovo telo in možgani komunicirajo.
Vsak otrok ima svoj »odtis«, zato je ključno iskati vzorce povezav, ne posameznih težav.

Kako se disleksije loteva uradna medicina?

Uradna medicina disleksijo razume predvsem kot specifično učno motnjo, ki spada v skupino nevro-razvojnih motenj.
Diagnozo običajno postavi psiholog ali specialni pedagog, redkeje pediater, in temelji na:

  • testih branja, pisanja in razumevanja,
  • kognitivnih testih (IQ, delovni spomin, pozornost),
  • izključitvi drugih težav (slab vid, sluh, nevrološke motnje).

Po uradnih smernicah se nato priporoča:

  • specialno-pedagoška pomoč (trening branja, fonemska ozaveščenost, prilagoditve v šoli),
  • logopedske vaje za izgovorjavo, ritmičnost in fonemsko razločevanje,
  • psihološka podpora za čustveno stabilnost in samozavest otroka.

Ti pristopi so izjemno koristni, kadar otrok že obvlada osnovne senzomotorične sposobnosti (drža, koordinacija, očesno sledenje, dihanje skozi nos, dober slušni nadzor).
Vendar v praksi mnogi otroci s disleksijo teh temeljev nimajo popolnoma razvitih — in zato izboljšave kljub rednim vajam prihajajo zelo počasi.

Zakaj uradni pristop ne deluje (vedno)?

  1. Ne naslavlja telesnih in senzoričnih osnov učenja.
    Disleksija pogosto izvira iz nerazvite koordinacije gibanja, refleksov ali motenj v povezavi oči–roka–možgani.
    Če te poti niso integrirane, se otrok sicer uči brati, a njegovi možgani dobesedno ne zmorejo avtomatizirati procesa.
  2. Fokus je na simptomu (branje, pisanje), ne na vzroku.
    Terapevti pogosto trenirajo sposobnost prepoznavanja črk ali zvokov, ne pa osnovne nevrološke povezave, ki bi to omogočala naravno.
  3. Otrok je pogosto preobremenjen in utrujen.
    Brez sproščene drže, pravilnega dihanja in dobrega spanca ter prave svetlobe možgani ne morejo vzpostavljati novih poti – učenje takrat postane stresno in neučinkovito.
  4. Čustvena komponenta ostane spregledana.
    Strah pred napakami, sram ali občutek manjvrednosti močno zavirajo razvoj – otrok se zapre, motivacija pade, včasih celo poslabša učni napredek.

Zaključek: ko razumemo vzrok, ne zdravimo več samo črk

Disleksija ni le učna težava – je način, kako otrokovi možgani doživljajo svet.
Uradna medicina jo pravilno prepozna kot specifično učno motnjo in ponuja dragocene metode podpore, kot so specialno-pedagoška pomoč, logopedske vaje in prilagoditve v šoli.
A pogosto se ta pristop osredotoča predvsem na učni simptom (branje, pisanje, foneme), ne pa na vzrok v telesu in možganskih povezavah.

Mnogi otroci z disleksijo imajo namreč že v ozadju nerazvite primarne reflekse, težave z ravnotežjem, orientacijo, očesnim sledenjem ali dihanjem.
Če teh osnovnih nevroloških povezav ne uravnovesimo, se otrok trudi in napreduje le delno – saj možgani dobesedno nimajo ustrezne podlage za avtomatizacijo učenja.

Zato na Vadbeni kliniki tovrstne težave obravnavamo celostno:
ne kot motnjo, ampak kot razvojno priložnost za integracijo telesa in možganov.
S pomočjo testiranja refleksov, razvojno-gibalnih vaj, dihalnih in senzomotoričnih vaj ter svetlobne podpore pomagamo otroku, da ponovno vzpostavi naravno komunikacijo med hemisferama.

Ko se gibanje, dihanje in pozornost povežejo, otrok postopoma lažje razume, bere, piše in sledi nalogam – ne zato, ker bi “vadil napako”, ampak ker njegov živčni sistem deluje bolj usklajeno in sproščeno.

Naš cilj ni popraviti črke – ampak povezati otroka s samim seboj, da lahko učenje ponovno postane lahkotno, radovedno in živo.


Trening z Niko Luno (7 let, 2. razred) – naprednejši trening za težave z branjem, pisanjem, računanjem. To so vaje za povezovanje (integracijo) časovnega zamika med levo in desno hemisfero. Takšne vaje morajo biti sestavljen in prilagojene individualnim potrebam in zmožnostim ter temu primerno tudi stopnjevane.

Večkrat se pri tem poslužimo tudi terapije z rdečo svetlobo (z našo terapevtsko svetlobno kapo) – tako postanejo dodatne vaje branja, pisanja in računanja veliko bolj učinkovite in otroku razumljive.

Posted on by — Leave a comment

Lateralizacija možganov – levičarji, desničarji in ambidekstrusi – skriti ključ do učenja, čustev in gibanja

Naši možgani niso popolnoma simetrični – pravzaprav so zasnovani tako, da se določene funkcije specializirano razvijejo v eni ali drugi hemisferi. Temu pojavu pravimo lateralizacija možganov. Leva stran možganov je običajno bolj povezana z jezikom, logiko, analitičnim mišljenjem in natančnimi gibi, medtem ko desna stran skrbi za prostorsko orientacijo, čustva, neverbalno komunikacijo in ustvarjalnost.

Pomembno je razumeti, da lateralizacija ne pomeni, da bi ena hemisfera »obvladovala« vse naloge, temveč da se funkcije razporedijo, da možgani delujejo učinkoviteje. To omogoča hitro procesiranje informacij, koordinacijo gibov in uravnoteženo čustveno ter kognitivno delovanje.

Čeprav pogosto povezujemo lateralizacijo z desničarji in levičarji, je zgodba precej globlja. Pri nekaterih otrocih se razvije ambidekstrija – sposobnost enakovredne uporabe obeh rok. To je lahko prednost, a hkrati včasih tudi znak, da lateralizacija še ni povsem dozorela.

Zakaj je to pomembno za starše in strokovnjake? Ker stopnja in način lateralizacije vplivata na otrokovo učenje, gibanje, socialne veščine in celo čustveno regulacijo. Razumevanje teh procesov nam pomaga bolje prepoznati razvojne posebnosti, kot so disleksija, motnje pozornosti ali težave v koordinaciji, ter jih podpreti na pravi način.

Levičarstvo

Kdaj se oblikuje?
V prvih letih življenja otrok še uporablja obe roki. Prva jasnejša preferenca se začne kazati okoli 2.–3. leta, dokončneje pa šele med 5. in 7. letom, ko se stabilizira lateralizacija možganov.

Kaj pomeni?
Levičarstvo je normalen pojav in odraža to, da desna hemisfera močneje nadzoruje motoriko. Ni nujno povezano s težavami, čeprav so levičarji pogosto bolj ustvarjalni, vizualno-prostorsko močni in včasih tudi bolj občutljivi na senzorične dražljaje.

Zakaj je bolje desničarstvo?
Večina ljudi je desničarjev, ker je fina motorika desne roke neposredno povezana z levo hemisfero, ki nadzira natančne gibe, govor in logično procesiranje. A zanimivo – niso vsi levičarji »pravi« levičarji. Pri manjšem odstotku ljudi so vloge hemisfer zamenjane, kar pomeni, da se je dominantnost razvila obratno, kot pri večini – to pa lahko vpliva na drugačen način mišljenja, zaznavanja in gibanja.

Ambidextrus (dvoročen otrok)

Kaj pomeni?
Če otrok do 7.–8. leta uporablja enako obe roki, lahko to pomeni, da lateralizacija ni povsem dozorela. Včasih je to znak funkcionalne diskonekcije (nepovezanosti)– nobena hemisfera ni prevzela jasnega vodstva.

Možne posledice:

  • večja možnost za učne težave (disleksija, diskalkulija, disgrafija)
  • slabša organizacija in orientacija
  • težave z branjem in pisanjem (npr. zamenjave črk, obrnjene črke)
  • pri nekaterih otrocih pa gre zgolj za močnejšo fleksibilnost možganov in ne povzroča težav

Povezava z refleksi in hemisferami

Če refleksi niso integrirani (npr. ATNR – asimetrični tonični vratni refleks), otrok težje razvije stabilno lateralizacijo.

Posledično lahko ostane “vmes” – brez jasne ročne dominacije → kar se pogosto povezuje tudi z motnjami pozornosti ali šibko koordinacijo.

Kaj lahko starši opazijo?

  • otrok menjava roko pri risanju, jedi ali metanju žoge
  • uporablja eno roko za moč, drugo za natančnost
  • težko sledi črti pri pisanju
  • obrača liste pri branju (nagib glave, sprememba očesa za fokus)
  • težave pri športih, kjer je potrebna jasna lateralizacija (nogomet, tenis, metanje)

Lateralizacija možganov – ključ do učinkovitih možganov

Lateralizacija torej pomeni, da na primer ena hemisfera postane dominantna pri določenih funkcijah, kar se izrazi skozi rabo roke, noge, očesa in ušesa.

Prvi znaki se pokažejo pri 2–3 letih, dokončno pa se stabilizirajo med 5. in 7. letom.

Če otrok ostane ambidextrus (dvoročen) tudi po 7.–8. letu, to lahko kaže, da nobena hemisfera ni prevzela jasnega vodstva → znak možne funkcionalne diskonekcije.

Zakaj je to pomembno?

Jasna ročna, očesna in telesna dominanca omogoča učinkovito obdelavo informacij, koordinacijo in orientacijo v prostoru.

Otroci brez stabilne lateralizacije so pogosto nerodni, imajo težave pri branju (zamenjujejo črke), pisanju (obrnjene črke), matematiki (diskalkulija) in pozornosti (ADHD).

Melillo in Hannaford: dva pogleda na mešano dominanco

Kaj pravi Dr. Robert Melillo o dominancah oko – uho – noga – roka?

Dr. Robert Melillo, avtor in strokovnjak za razvojni nevrološki pristop, gleda na dominanco skozi prizmo zrelosti možganov in integracije hemisfer. Po njegovem mnenju jasno izražena in usklajena dominanca (roka, oko, uho, noga) kaže na dobro povezavo med obema možganskima polovicama. Če pride do mešane dominance, to pogosto pomeni, da hemisferi ne sodelujeta učinkovito – kar se odraža v vedenju, učenju in koordinaciji.

  • Melillo poudarja, da dominanca ene strani telesa odraža zrelost in integracijo hemisfer.
  • Optimalno je, da so vse dominance usklajene na isti strani (npr. desna roka, desno oko, desno uho, desna noga).
  • Če pride do mešane dominance (npr. otrok piše z desno roko, a posluša z levim ušesom in brca z levo nogo), to kaže na nepopolno integracijo hemisfer.
  • To pogosto spremljajo razvojne in učne težave, ker možgani ne procesirajo informacij optimalno – desna in leva hemisfera si dobesedno »mečeta žogo čez sredino«.

  • Mešana dominanca se pogosto povezuje z:
    • težavami pri branju (disleksija),
    • težavami s pisanjem (disgrafija),
    • matematiko (diskalkulija),
    • slabšo koncentracijo in koordinacijo,
    • čustveno disregulacijo.

Dr. Carla Hannaford (The Dominance Factor)

Dr. Carla Hannaford, nevrofiziologinja in avtorica knjige The Dominance Factor, pristopa k temi bolj celostno in praktično. Zanjo mešana dominanca ni nujno znak težave, ampak lahko predstavlja individualno različnost in posebne učne stile. Namesto iskanja popolne enostranske dominance poudarja pomen gibanja, refleksne integracije in vaj za povezovanje hemisfer, da vsak posameznik doseže večjo možgansko koherenco – ne glede na to, katera kombinacija dominanc prevladuje.

Carla Hannaford opisuje lateralizacijo zelo praktično – skozi 8 vzorcev dominanc (roka, oko, uho, noga, skupaj z dominanco hemisfere).

  • Njena poanta: ni nujno, da so vse dominance na isti strani optimalne.
  • Poudarja, da kombinacije dominanc ustvarjajo različne učne stile:
    • npr. nekdo z dominanco desne roke in levega očesa ima drugačen način obdelave informacij kot nekdo, kjer je vse na desni.
  • Hannaford vidi mešano dominanco ne nujno kot motnjo, ampak kot individualno različnost, ki pa lahko v šolskem sistemu (ki je linearen in bolj prilagojen “tipičnim” vzorcem) postane izziv.
  • Zato poudarja pomen gibanja, refleksne integracije in celostnih vaj, da se vzpostavi večja možganska koherenca – tudi če dominanca ni popolnoma enostranska.

Lateralizacija tudi pri živalih

Lateralizacija ni samo človeška posebnost. Mnoge živali imajo jasno funkcionalno razdelitev možganov:

  • Ptice: ena hemisfera vodi orientacijo v prostoru, druga obdeluje vizualne dražljaje. Zato ptica lahko z enim očesom gleda za plenilcem, z drugim pa za hrano.
  • Ribe: pri nekaterih vrstah je opazno, da se v nevarnosti obračajo vedno na isto stran – znak lateralizirane kontrole.
  • Psi in mačke: lahko imajo preferenčno taco (»desničar« ali »levičar«), kar je povezano z njihovimi stresnimi odzivi in obnašanjem.

Zaključek

Lateralizacija možganov je eden ključnih procesov človeškega razvoja. Omogoča nam, da možgani delujejo usklajeno, a hkrati specializirano – kot orkester, kjer vsak inštrument igra svojo vlogo, a šele skupaj ustvarijo harmonijo. Razumevanje, zakaj se pri nekaterih otrocih pojavi levičarstvo, zakaj so drugi ambidekstrusi in kako vse to vpliva na učenje ter čustveno regulacijo, nam daje pomemben vpogled v njihov razvoj.

Pri ljudeh je ta proces še posebej zapleten, saj lateralizacija ni le vprašanje motorične spretnosti (desna ali leva roka), ampak vpliva na govor, socialne stike, čustva in miselne sposobnosti. Tudi v živalskem svetu poznamo lateralizacijo – ptice, delfini in celo mačke jo uporabljajo za orientacijo, preživetje in komunikacijo. A pri človeku prinaša dodano plast kompleksnosti, saj oblikuje našo identiteto, učno pot in socialno povezanost.

Ko razumemo lateralizacijo, lažje prepoznamo posebnosti otrok in odraslih ter jim pomagamo razviti svoj polni potencial – ne glede na to, ali pišejo z desno, levo ali z obema rokama.

Kaj lahko naredimo na Vadbeni kliniki

Na Vadbeni kliniki najprej testiramo dominance (oko, uho, roka, noga) in preverimo, kako dobro sta leva in desna hemisfera integrirani. Na podlagi tega pripravimo individualni program za uravnavanje lateralizacije, ki vključuje vaje za refleksno integracijo, gibanje, senzorično stimulacijo in možgansko koherenco.

Čeprav se osnovna lateralizacija začne oblikovati že v zgodnjem otroštvu, lahko nanjo učinkovito vplivamo vse do približno 12. leta, dokler se možganske povezave še aktivno oblikujejo. Tudi kasneje – v adolescenci ali odrasli dobi – je možno izboljšati usklajenost hemisfer, a takrat gre bolj za fine korekcije in nevrotrening.

Cilj ni, da bi “spremenili” levičarja v desničarja, temveč da možgane naučimo delovati bolj usklajeno – tako, da informacije potujejo hitro, učinkovito in brez notranjih “kratkih stikov”. To pomeni boljšo koordinacijo, koncentracijo, čustveno stabilnost in lažje učenje.

Posted on by — Leave a comment

Moč mraza: naravni zimski reset za hormone, možgane in imunski sistem

Ko pride jesen in zima, se narava umiri. Dnevi postanejo krajši, svetlobe je manj, mraz nas nežno opomni, da je čas, da se obrnemo k drugačnim virom energije. Če želimo ohraniti zdravje, vitalnost in jasen um, moramo živeti v skladu s temi ritmi. To pomeni, da jeseni in pozimi:

  • ne segamo po tropskem sadju, ki v naših krajih nima mesta,
  • zmanjšamo vnos devterija (težkega vodika), ki obremeni mitohondrije,
  • pojačamo DHA iz hladnovodnih rib in morskih virov,
  • lahko pa dodamo tudi podporno terapijo z RLT (rdečo in infrardečo svetlobo), ki krepi našo notranjo baterijo.
  • Smo vsaj eno uro zunaj, v naravi, na naravni sončni svetlobi in brez nenaravnega elektro-magnetnega sevanja

    Si v zvezi s tem že prebral/a naš JESENSKI PDF VODIČ?

A še nekaj je ključno: hladna termogeneza (CT) – naravni zimski protokol naših prednikov, ki ga danes znova odkrivamo.

Zakaj je hladna termogeneza – CT tako pomembna?

Ko telo izpostavimo mrazu, se zgodi niz izjemnih procesov:

  • Aktivira se rjava maščoba (BAT), ki proizvaja toploto in obenem izboljšuje občutljivost na inzulin.
  • Mitohondriji začnejo proizvajati več energije – in pri tem oddajajo biofotone, notranjo svetlobo, ki jo dr. Jack Kruse imenuje kar »mini sonce v telesu«.
  • Krepi se imunski sistem, saj hlad zmanjšuje vnetja in spodbuja vagalni tonus.
  • Hormonsko ravnovesje: pri moških se dviguje testosteron, pri ženskah pa hladna termogeneza podpira progesteron in ščiti jajčnike pred oksidativnim stresom.
  • Možgani in živčevje dobesedno zadihajo, ker se poveča prevodnost signalov in nastanek EZ vode (Pollack), naše notranje »baterije«.

S CT lahko deloma nadoknadimo tudi pomanjkanje sončne svetlobe pozimi. Prav zato Eskimi in severna ljudstva preživijo brez obilice UV svetlobe – kombinacija mraza + DHA omogoči, da njihovi mitohondriji zasijejo od znotraj.

Zakaj je CT v kombinaciji z DHA lahko delno nadomestilo za sonce v zimskem času, kjer pozimi tla zmrzujejo?

CT poveča elektronski pretok v mitohondrijih. Po mnenju zagovornikov kvantne biologije in fizike, kot je dr. Jack Kruse, to povzroči, da mitohondriji oddajajo lastno svetlobo (biophotone) v spektru IR in UV.

DHA v membranah deluje kot »fotonski pretvornik« – sposobna je absorbirati in prenašati svetlobne informacije.

DR. Kruse pravi, da so mitohondriji kot mala sonca v celici: ko so adaptirani na mraz, lahko proizvajajo lastno svetlobo, ki ima biološke učinke podobne kot zunanja sončna svetloba.

S tem pojasnjuje, kako so lahko Eskimi preživeli brez sonca: kombinacija DHA iz morske hrane + CT iz mraza → notranje sonce.

Celice niso samo »kemijske tovarne«, ampak tudi svetlobni sistemi, kjer je energija organizirana preko fotonov. To je v 70ih letih prejšnjega stoletja dokazal nemški biofizik Fritz-Albert Popp z izjemno občutljivimi fotopomnoževalnikom. Ugotovil je, da vse žive celice oddajajo zelo šibko svetlobo v območju UV/vidne svetlobe (10–100 fotonov/s/cm²), ki jo je imenoval biofotoni.

Kako začeti z hladno termogenezo?

Ko pomislimo na hladno termogenezo, si pogosto predstavljamo skok v ledeno reko ali dolgotrajno kopanje v snežni vodi. A resnica je, da gre za proces postopnega prilagajanja telesa na mraz. Ključ je v doslednosti in zavedanju, da ni univerzalnega recepta – vsak človek ima drugačno izhodišče, metabolizem, hormonski status in psihološki odnos do mraza.

Osnovna načela:

  • Začetek naj bo nežen. Najprej zadostuje, da tuš zaključimo s 30–60 sekundami hladne vode (okoli 18–20 °C).
  • Stopnjevanje naj bo počasno. Ko telo postane bolj vajeno, čas postopoma podaljšujemo na 2–5 minut in temperaturo znižujemo. Pri nekaterih pride na vrsto tudi ledena kopel, pri drugih ostane pri tuših – oboje je v redu.
  • Čas dneva. Najboljši je jutranji CT, saj zbudi telo, pomaga pri kortizolskem resetu in pripravi na dan. Dobra izbira je tudi CT po telesni vadbi, ko želimo regeneracijo in umiritev vnetij.
  • Otroci. Njihova naravna radovednost in večja količina rjave maščobe (BAT) jih dela odpornejše na mraz. Zanje CT ni formalni protokol, ampak igra: tek po snegu, polivanje z vodo, plavanje v jezeru poleti. Pomembno je, da je vedno povezano z zabavo in nikoli s prisilo.
  • Ženske v reproduktivnem obdobju. V folikularni fazi cikla je telo bolj tolerantno na mraz, zato je čas za daljše in intenzivnejše izpostavljanje. V lutealni fazi, ko progesteron dvigne bazalno telesno temperaturo, pa je modro CT izvajati krajše in manj intenzivno.
  • Ženske v menopavzi. CT pogosto lajša vročinske oblive, saj uravnava termoregulacijo in zmanjšuje vnetja. Za njih je zimski protokol lahko stalna rutina brez cikličnih omejitev.
  • Moški. Običajno hitreje gradijo toleranco in lahko bolj intenzivno stopnjujejo, saj je hormonski profil stabilnejši in BAT pogosto lažje aktivirajo.

Najpomembnejše: bolj kot dolžina ali ekstremna temperatura je pomembna doslednost. Telo se uči skozi ponavljanje in postopno grajenje tolerance.

Vsaka skupina ima svoje posebnosti – moški, ženske s ciklom, ženske v menopavzi in otroci. Prav zato univerzalen recept ne obstaja. (Obstaja pa okviren protokol za vsako od omenjenih skupin v našem programu Svetlobni DNK, kjer omenimo tudi skupine ljudi, ki bi se CT načeloma morale izogibat).

Zaključek

Jesensko-zimski čas zahteva svoje protokole. Če živimo skladno z naravo – z manj eksotične hrane, z več DHA, z več stika z mrazom in podporo IR svetlobe – lahko ostanemo zdravi, vitalni in v stiku s svojo notranjo svetlobo.

Če želiš izvedeti, kako točno se CT izvaja glede na tvoj spol, starost in hormonski status, te vabim, da se pridružiš programu Svetlobni DNK. Tam te čaka natančno razdelan protokol ali pa personaliziran kvantni življenjski načrt, oblikovan posebej zate.

Čas je, da v sebi prižgeš notranje sonce – tudi pozimi.

Posted on by — Leave a comment

Desna in leva možganska hemisfera – kako cikličen razvoj možganov vpliva na pojav učnih in vedenjskih težav?

1. Uvod

Razvoj otroških možganov je dinamičen proces, v katerem se leva in desna hemisfera izmenjujoče krepita in prevzemata vodilno vlogo. Po raziskavah dr. Roberta Melilla (avtorja modela Functional Disconnection Syndrome) je prav to izmenjavanje ključ za harmoničen razvoj govora, čustvene regulacije, socialnih spretnosti in šolskih veščin. Če pa pride do prehitrega preskoka ali do zaostanka ene strani, se lahko pojavijo težave, ki jih pogosto vidimo kot vedenjske izzive ali učne motnje.

2. Razvoj po obdobjih

Na grobo velja naslednji ritem (z individualnimi razlikami):

0–3 leta → desna hemisfera vodi

  • Dojenček je popolnoma odvisen od okolja in čustvenih odzivov.
  • Desna hemisfera je odgovorna za: neverbalno komunikacijo, čustva, senzoriko, telesno shemo, socialno vez, orientacijo v prostoru.
  • Zato so prve tri leta ključna za bonding, gibanje, vestibularni razvoj, emocionalno varnost.

3–6 let → leva hemisfera prevzame

  • Leva hemisfera se začne močneje razvijati → jezik, linearno mišljenje, logika, zaporedja, podrobnosti.
  • To se vidi v govoru, igri z besedami, učenju štetja, finih motoričnih spretnostih.
  • Otrok želi razlagati, zakaj stvari so, in “zakaj” obdobje je tukaj doma.

6–9 let → spet desna hemisfera okrepi

  • V tej fazi gre razvoj nazaj k desni: čustvena regulacija, socialna interakcija, orientacija v telesu in okolju.
  • Če je desna že prej ostala šibka, se v tem obdobju pokažejo težave: slab socialni stik, anksioznost, preobčutljivost na dražljaje.
  • Otrok mora zdaj spet integrirati čustva z jezikom.

9–12 let → leva hemisfera

  • Nadaljuje se jezik, logika, branje, pisanje, šola.
  • Zato so tu pogosto vidne učne težave, če leva prej ni dovolj dozorela.
  • Tudi eksekutivne funkcije (organizacija, načrtovanje) se tu krepijo.

12–18 let → desna hemisfera v ospredju

  • Adolescenca: čustva, empatija, socialni stiki, samopodoba, kreativnost.
  • Če je desna šibka → več tveganj za anksioznost, depresijo, socialno izolacijo.

18+ let → izmenjujoče, integracija

  • Cilj je, da hemisferi začneta delovati bolj usklajeno.
  • Prefrontalni korteks (predvsem na levi) postane zrel šele okoli 25. leta → takrat šele polna eksekutivna funkcija.

Kaj je bistvo po dr. Melillu?

Če se v posamezni fazi hemisfera ne razvije dovolj, otrok nosi naprej »luknjo« → kasneje to vodi v neravnovesje.

Zato Melillo govori o ”functional disconnection syndrome”: ko se ena hemisfera razvije premalo glede na drugo, nastane razkorak.

3. Zakaj pride do neravnovesij?

Možgani gradijo kompleksnejše funkcije na primitivnih refleksih in gibalnih fazah (plazenje, kobacanje, ravnotežje, koordinacija). Če otrok:

potem desna hemisfera ne dobi dovolj senzorične in telesne stimulacije. Leva stran se začne razvijati prezgodaj, brez stabilne podlage. To pomeni, da otrok sicer lahko hitro govori ali šteje, a mu manjka osnovna regulacija telesa, čustev in vedenja.

4. Praktični primeri iz razvoja

  • Primer 1: otrok se ni plazil ali je preskočil razvojne faze
    Če otrok preskoči plazenje in prehitro shodi, desna hemisfera ne dobi dovolj senzorične, vestibularne in prostorske stimulacije. To pomeni, da se prehitro razvije leva stran, medtem ko desna ostane funkcionalno šibkejša. Kasneje to lahko vodi v težave z inhibicijo vedenja, čustveno regulacijo ali socialno povezanostjo.
  • Primer 2: šibkejša leva hemisfera
    Če leva stran ne dobi dovolj podpore v obdobju 3–6 in nato 9–12 let, se to pokaže v šolskem obdobju kot:
    • težave pri branju (disleksija)
    • težave v matematiki (diskalkulija)
    • slabša grafomotorika (disgrafija)
      Otrok lahko sicer deluje čustveno živ, kreativen in socialen, vendar se ob učenju pokažejo težave z zaporedji, organizacijo in obdelavo podrobnosti.
  • Primer 3: čustvena disregulacija v adolescenci
    Če je desna hemisfera že od malega zaostajala, se v adolescenci pojavijo intenzivnejša nihanja razpoloženja, socialna izolacija ali celo depresivne tendence, saj desna ne zmore držati prostora za regulacijo in empatijo.

Konkretne težave, ki se lahko razvijejo

Če pride do neravnovesja med hemisferama, starši pogosto opazijo:

Težave ob šibkejši desni hemisferi

  • anksioznost, socialna sramežljivost ali izolacija
  • težave s telesno shemo (otrok je neroden, se pogosto zaletava)
  • senzorična občutljivost (preveč ga motijo zvoki, luči, dotik)
  • ADHD s hiperaktivnostjo ali impulzivnostjo (slab nadzor vedenja)
  • tiki, težave z regulacijo čustev, izbruhi jeze
  • motnje spanja

Težave ob šibkejši levi hemisferi

  • učne motnje:
    • disleksija (branje)
    • disgrafija (pisanje)
    • diskalkulija (matematika)
  • slab kratkoročni spomin (težko sledi navodilom v zaporedju)
  • težave z jezikom (zamuda govora, slovnica, zaporedja)
  • počasnejše procesiranje v šoli
  • slabša organizacija in načrtovanje

5. Nekateri znaki, ki jih starši lahko prepoznajo

  • Otrok ne plazi ali plazi zelo kratek čas.
  • Zelo zgodaj hodi, a pozno govori.
  • Ima nenavadne položaje telesa (npr. križanje nog, nagib glave).
  • Težko sedi pri miru, ne more se osredotočiti.
  • Čustveni izbruhi brez jasnega razloga.
  • Motnje senzorne integracije (ne prenese določenih tekstur, zvokov).
  • V šoli: hitro nauči pesmice na pamet, a se težko nauči brati ali pisati.
  • Lahko ima zelo dober dolgoročni spomin, celo spomine iz obdobja pred 3. letom.
    To je lahko znak, da je leva hemisfera začela prevladovati prezgodaj, saj desna v tem času običajno ne shranjuje spominov v takšni obliki.

6. Zaključek in kako pomagamo na Vadbeni kliniki

Razumevanje cikličnega razvoja hemisfer po dr. Melillu nam daje jasnejši vpogled, zakaj nekateri otroci razvijejo učne težave, vedenjske izzive ali čustvene stiske. Ni kriv otrok – gre za funkcionalno neskladje med hemisferama, ki se pogosto začne že v zgodnjem gibanju in senzoričnem razvoju.

Na Vadbeni kliniki pomagamo otrokom z:

  • testiranjem gibalnih in refleksnih vzorcev (preverjanje, ali je otrok preskočil faze)
  • vajami za krepitev šibkejše hemisfere (motorične, senzorične, vestibularne, dihalne)
  • integracijo čustev in jezika preko usmerjenih gibalnih iger
  • podporo staršem, kako doma ustvariti okolje za harmoničen razvoj

Cilj je uravnotežena komunikacija med levo in desno hemisfero, kar otroku prinese večjo stabilnost, lažje učenje in boljše počutje.

Posted on by — Leave a comment

Nočno močenje pri otrocih: telesni in čustveni razlogi, ki jih pogosto spregledamo

ZAKAJ OTROK PO PETEM LETU STAROSTI (ŠE VEDNO ALI PONOVNO) MOČI POSTELJO? DEJANSKI RAZLOGI IN REŠITVE

Močenje postelje po petem letu starosti je pogostejše, kot si mislimo. Starši se pogosto počutimo nemočne, otroci pa doživljajo sram, nelagodje in nerazumevanje. A pomembno je vedeti, da to ni znak lenobe, nezrelosti ali »slabe navade«, temveč sporočilo telesa, da nekaj v razvoju, čustvih ali zdravju ni povsem v ravnovesju.

Različni strokovnjaki – od nevrologov, terapevtov za integracijo primarnih refleksov in specialistov za dihanje, do psihoterapevtov in celo šamanskih tradicij – razlagajo to težavo vsak s svojega vidika:

  • nekateri kot nezrele reflekse in nevrološko dozorevanje,
  • drugi kot motnje dihanja in spanja,
  • tretji kot čustveno stisko ali travmo,
  • spet drugi kot parazite, alergije ali neravnovesje v črevesju.

Skupna točka vseh pa je razumevanje, da močenje postelje ni krivda otroka, temveč klic po podpori in rešitvah. Kaj menijo različni strokovnjaki?

Dr. Svetlana Masgutova (MNRI – refleksi)

  • Po njenem pristopu je nočno močenje povezano z nezrelimi ali neintegriranimi primitivnimi refleksi.
  • Pogosto gre za Moro refleks, Spinal Galant refleks ali Asimetrični tonični vratni refleks (ATNR).
  • Če ti refleksi ostanejo aktivni, telo v spanju še vedno reagira kot dojenček → otrok ne zazna pravočasno polnega mehurja in sprosti urin.

Dr. Robert Melillo (avtizem, ADHD, razvojna nevroznanost)

  • Poudarja funkcionalno neuronsko neravnovesje med levo in desno hemisfero.
  • Če je na primer desna hemisfera zrela počasneje, je lahko prizadeto zaznavanje telesnih signalov in kontrola avtonomnega živčevja.
  • Posledica: otrok se ne zbudi, ko je mehur poln → močenje.
  • Pogosto spremljajo še druge težave (slaba koordinacija, alergije, slabši spanec).

Dr. Gabor Maté (psihosomatika, travma)

  • Otroško močenje vidi kot izražanje potlačenih čustev in stresa.
  • Pogosto je povezano z:
    • nezavedno anksioznostjo (strah pred izgubo staršev, konflikti v družini),
    • travmo iz zgodnjega otroštva (npr. hospitalizacija, ločitev staršev).
  • Otrok ponoči sprosti napetost, ki je podnevi ne zna izraziti.

Emotion Code (Dr. Bradley Nelson)

  • Po tem pogledu lahko za močenjem stoji ujet čustveni naboj (npr. sram, strah, negotovost).
  • Telo, namesto da bi čustva predelalo, jih »shrani« v določenem organu ali živčnem sistemu → tu recimo v predelu mehurja ali ledvic.
  • Rezultat: neravnovesje v energijskem toku in nehoteno izločanje.

Šamanska perspektiva

  • Nočno močenje lahko pomeni, da otrokova duša še ni popolnoma zasidrana v telesu (»soul integration«).
  • V spanju otrok kot da »odplava« v druge dimenzije in izgubi stik s telesnimi signali.
  • Ritualni pristop bi bil krepitev povezave z duhom vode ali zaščitnim duhom otroka, da najde notranji mir.

Dr. Jack Kruse (nevroznanost, epigenetika, svetloba)

  • Vzrok vidi v neravnovesju cirkadianega ritma in vagusnega živca.
  • Če otrok preveč časa preživi v umetni svetlobi, ima slabo spanje, oslabljen melatonin → spanec je preglobok, živčni sistem pa ne zazna signala polnega mehurja.
  • Pogosto povezuje tudi s pomanjkanjem vitamina D, DHA in stika z naravno svetlobo/vodo.

Dr. Monika Peitersen (urologija, pediatrična nefrologija)

  • Iz klasične medicine:
    • počasno dozorevanje nevrološke kontrole mehurja,
    • genetski dejavniki (če sta starša močila posteljo, je verjetnost večja),
    • globok spanec in manjša produkcija antidiuretičnega hormona ponoči.

Strokovnjak za ustno dihanje in spanje – dr. Steven Park (ENT, sleep medicine)

  • Otroke z ustnim dihanjem pogosto spremljajo: povečane mandlje, alergije, ožji zgornji dihalni poti → kar vodi v apneje v spanju.
  • Med epizodami apneje pride do pomanjkanja kisika → telo se vklopi v »fight-or-flight« način.
  • To dvigne tlak v mehurju, živčni sistem pa je kaotičen → otrok se ne zbudi, ampak izpusti urin.
  • Torej: nočno močenje je lahko neposreden simptom spalnih apnej zaradi ustnega dihanja.
  • Pogosto spremljajo še: smrčanje, potenje ponoči, nočne more, slabša koncentracija podnevi.

Paraziti in podančice – dr. Hulda Clark (parazitologija, alternativna medicina)

  • Po tej liniji razlage lahko nočno močenje sprožajo paraziti, še posebej podančice (Enterobius vermicularis).
  • Zakaj?
    • Podančice ponoči ležejo jajčeca v analni predel → srbenje in draženje živcev.
    • Otrok se v spanju premika, dražljaj vzdraži mehur → sprostitev urina.
  • Pogosto spremljajo še bolečine v trebuhu, škripanje z zobmi ponoči, nemiren spanec.

Razlaga Blomberg & Dempsey (Metoda prirojenih ritmičnih gibov)

  • Po njunem je nočno močenje po 5. letu znak, da možgani še niso v celoti dozoreli, predvsem na ravni bazalnih ganglijev in možganskega debla.
  • Najpogosteje je krivec Spinal Galant refleks:
    • Če ostane aktiven, otrok med spanjem ob minimalnem dražljaju (npr. stik s posteljnino, premik telesa) sproži refleksno reakcijo v mehurju → uriniranje.
  • Povezano je tudi s slabo integracijo medeničnih mišic in nezrelostjo živčnega sistema, ki nadzira mišico zapiralko mehurja.
  • Otroci s takimi težavami pogosto kažejo še druge znake: nemir, težave s koncentracijo, občutljivost na zvok/dotik, bralno-učne težave.

Njuna glavna poanta: Močenje postelje ni »psihološki problem« ali »slaba navada«, ampak odraz nezrelega živčnega sistema in neintegriranih refleksov. Z gibanjem in vajami lahko živčni sistem “nadoknadi” zamujeno zorenje.

Dodatni vidiki, ki jih strokovnjaki omenjajo

  1. Nevrovegetativni živčni sistem – pri otrocih s slabim vagalnim tonom (slaba regulacija med »počivaj–prebavi« in »boj–beg«) pride do nepravilnega signala mehurju.
  2. Mikrobiom črevesja – neravnovesje v bakterijah (disbioza) lahko vpliva na nevrotransmiterje, ki uravnavajo spanje in kontrolo mehurja.
  3. Težave s fascijo in medeničnim dnom – napetost v diafragmi, slabo sodelovanje trebušne stene in medeničnega dna → otrok slabše zazna signal polnosti mehurja.
  4. Epigenetika in razvoj – nekateri otroci preprosto počasneje dozorevajo na osi hipotalamus–hipofiza–ledvice.
  5. Energetsko-duhovno – nekateri terapevti dodajo razlago, da otrok »izpušča vodo« kot način razstrupljanja čustvenih obremenitev, ki jih še ne more nositi.

Skratka: močenje postelje je križišče več sistemov: dihanje/spanje, čustva, refleksi, paraziti, živčni sistem, genetika, energija.

Celovit protokol za otroke, ki po 5. letu še močjo posteljo

  1. Telo – Refleksi in živčni sistem (Masgutova, Melillo)

Testiraj in integriraj primitivne reflekse (Moro, Spinal Galant, ATNR).

  • Enostavna vaja: Spinal Galant refleks– otrok leži na trebuhu, mama ali oče ga božata, žgečkata ali masirata vzdolž hrbtenice.
  • Dnevno gibanje: plazenje, kotaljenje, poskoki – možgani integrirajo reflekse.
  • Masaža spodnjega hrbta in trebuha → boljša povezava z mehurjem.
  1. Dihanje in spanje (dr. Steven Park, ortotropija, Buteyko)

Nosno dihanje:

  • Čez dan spremljaj, da otrok diha skozi nos.
  • Vaje po metodi Alje Malis ali Buteyko (kombinacije vaj, in pripomočkov kot so Myotape in FroggyMouth).

Spanje:

  • Preveri mandlje in adenoide → če so povečani, to pogosto povzroča apneje.
  • Uvedi rutino: brez ekranov 2h pred spanjem, zatemnjena soba, hladen prostor.
  • Spalna higiena: otrok naj spi na boku ali hrbtu, ne na trebuhu.
  1. Čustva in psiha (Gabor Maté, Emotion Code, šamani)

Pogovor: otrok naj ima varen prostor, da izrazi strahove (npr. pred temo, osamljenostjo, ločitvijo).
Čustveno sproščanje: risanje pred spanjem (»kaj te skrbi« → otrok nariše in se sprosti).
Emotion Code: nežno testiranje na ujeta čustva (strah, sram, negotovost) in njihovo sproščanje.
Ritual za miren spanec (šamansko): npr. zaščitni predmet pri postelji, zgodba o »varuhu sanj«.

  1. Svetloba in cirkadiani ritem (dr. Jack Kruse)

Jutranja svetloba: otrok naj gre zunaj na sonce v prvih 30 minutah po vstajanju.
Večer: zmanjšaj umetno modro svetlobo (telefon, TV, luči).
Omega-3 in mineralna voda: ribe, jajca, DHA → boljša funkcija živcev.
Dovolj spanja: spanec pred 22. uro.

  1. Črevesje, prehrana, paraziti (Hulda Clark, pediatrična urologija)

Prehrana: izloči presežek sladkorja (hrani parazite in kvasovke).
Vlaknine in probiotiki: zelenjava, kefir, kislo zelje → zdrav mikrobiom.
Znaki parazitov: srbenje zadnjika, nemiren spanec, škripanje z zobmi, bolečine v trebuhu → posvet s pediatrom, analiza blata.
Naravne podpore (po dogovoru s strokovnjakom): bučna semena, česen, probiotiki, bioresonanca

  1. Klasični medicinski vidik (dr. Monika Peitersen – pediatrična nefrologija)

Poglej:

  • Ali otrok ponoči proizvaja preveč urina? (pomanjkanje ADH hormona).
  • Ali obstajajo urološke anatomske posebnosti?
  • Če močenje traja dlje in je vsakodnevno → priporočljivo je osnovno testiranje pri pediatru.

Povzetek za starše

  • Integrirajte reflekse (Masgutova).
  • Uredite dihanje in spanje (nosno dihanje, apneje).
  • Skrbite za čustveno varnost (pogovor, Emotion Code, rituali).
  • Okrepite cirkadiani ritem (jutranje sonce, večerna tema).
  • Preverite črevesje/parazite in prehrano.
  • Po potrebi vključite pediatra/urologa za medicinski pregled.

Kaj pa sekundarna enureza – ko že suh otrok začne ponovno močit posteljo?

1. Medicina/urologija

  • Sekundarna enureza pogosto nakazuje na novo zdravstveno stanje:
    • okužbe sečil,
    • sladkorna bolezen (povečana žeja, veliko urina),
    • nevrološke spremembe (hrbtenica, živci).
  • Vedno se priporoča najprej osnovni pediatrični pregled.

2. Stres in čustva (Gabor Maté, Emotion Code)

  • Pogosto gre za čustveni sprožilec: selitev, prihod bratca/sestrice, ločitev staršev, smrt v družini, pritiski v šoli.
  • Telo najde regresijo v bolj “varno” razvojno fazo (kot 3–4 letnik), kjer uriniranje ponoči pomeni sprostitev.
  • Emotion Code bi tu govoril o novih ujetih čustvih, ki sprožijo energetski blok v predelu mehurja/ledvic.

3. Masgutova / Blomberg-Dempsey (refleksi)

  • Čeprav je otrok že bil “suh”, se lahko v obdobju stresa, bolezni ali hitre rasti refleksi reaktivirajo.
  • Najpogosteje se reaktivira Spinal Galant refleks → ponoči spet pride do nehotenega sproščanja urina.

4. Spanje in dihanje (Steven Park, Kruse)

  • Lahko se pojavijo apneje v spanju zaradi povečanja mandljev/adenoidov, alergij, ali sprememb v zobno-čeljustnem razvoju.
  • Če otrok začne dihati na usta, je spanec globlji, slabša je oksigenacija → živčni sistem ne zazna polnega mehurja.

5. Paraziti (Hulda Clark, pediatrične izkušnje)

  • Če se okuži z podančicami, se nočno močenje lahko ponovno pojavi zaradi draženja nožnice/anusa in refleksnih signalov v mehur.

6. Šamanski pogled

  • Če se je otrok že »utrjeval v telesu«, potem pa spet začne močiti, to lahko pomeni, da je doživel travmo ali strah, ki ga »odmakne« iz telesnega sidrišča.
  • Voda tu simbolizira čustveno sproščanje in ponovno iskanje zaščite.

Zaključek – kako lahko pomagamo na Vadbeni kliniki

Na Vadbeni kliniki k težavi pristopimo celostno. Otroka in starše spremljamo na več ravneh:

  • pregled refleksov in po potrebi integracija z vajami po Masgutovi, Blombergu in ritmičnimi gibi,
  • ocena dihanja in spanja ter usmeritev k vajam za nosno dihanje, sprostitev diafragme in krepitev vagusnega živca,
  • čustvena podpora – varno okolje, v katerem otrok in starši lažje predelajo stres in občutke,
  • usmeritve za prehrano in črevesje, vključno s preverjanjem morebitnih parazitov ali občutljivosti,
  • po potrebi pa tudi sodelovanje z zdravniki in specialisti za urološke in druge preiskave.

Naš cilj ni zgolj, da otrok ponoči ostane suh, temveč da dobi močnejši živčni sistem, lažje diha, bolje spi in se čuti varnega v svojem telesu. 

In še nekaj: včasih se izkaže, da je na prvem mestu urejeno bio-polje mame. Ko se mama umiri, okrepi svoje zdravje in energijsko polje, otrok pogosto spontano sledi v ravnovesje. Zato na Vadbeni kliniki vedno pogledamo širšo sliko – saj se zdravje in mir otroka začne pri starših.

Posted on by — Leave a comment

Trup, stopala in usta – skrita povezava dihanja na usta

Dihanje na usta pri majhnih otrocih se pogosto opazi kot “majhna nevšečnost” – a v resnici skriva precej globlji problem. Ko otrok diha skozi usta, to ne vpliva le na zobni lok in lego jezika, temveč je pogosto povezano tudi s šibko osnovo v telesu: z nestabilnim trupom in premalo stimuliranimi stopali.

Zakaj?
Ker se razvoj vedno gradi od spodaj navzgor. Najprej stabilnost trupa in medenice, nato nadzor glave in vratu, šele potem pridejo na vrsto fine funkcije ust in jezika. Če otrok nima dobre posturalne osnove, usta pogosto postanejo “orodje za stabilizacijo” – jezik se pritiska naprej v zobe, ustnice se preveč zapirajo ali pa, obratno, ostajajo odprte. Vloga stopal je pri tem ključna: so naravni senzorji ravnotežja, ki pošiljajo informacije navzgor in pomagajo organizirati telo. Če tega vnosa ni dovolj (otroci so večinoma obuti ali na mehkih podlagah), je veriga stabilnosti prekinjena.

Rezultat? Otrok težje usklajuje sesanje–požiranje–dihanje, pogosto preide na ustno dihanje, kar vpliva na spanec, energijo in celostni razvoj.

Razlogov za dihanje na usta je več. O tej problematiki smo že veliko pisali. Poglejte si več naših prispevkov tu!

Obstaja več razlogov in dokazov, zakaj stabilnost trupa in stopal vpliva na ustne funkcije:

  1. Postura (drža) in hranjenje / požiranje
     Raziskave kažejo, da je za uspešno in varno hranjenje pomembna stabilna postava glave, trupa in medenice. Če trup ni stabilen, se gibanje glave in čeljusti spreminja, posledično pa se moti funkcija jezika, ustnic, požiranja. atk.ku.edu+1
  2. Kontrola glave, vratu → kontrola tečajev ust
     Glava in vrat morata biti stabilna, da ima otrok dobro gibljivost čeljusti, kontrolo jezika in koordinacijo sesanja–požiranja. Podporna stabilnost trupa omogoča, da so ti deli “na miru” in se lahko osredotočijo na finomotorične naloge. atk.ku.edu+1
  3. Vloga stopal / somatosenzoričnega vnosa iz stopal
     Stopala dajejo informacije o “naravni zemlji”, ozemljitvi, o tlaku in povratni informaciji, ki telo uporablja za zavestno ali nezavedno stabilizacijo. Ko otrok stoji ali hodi, ti senzorji iz stopal pomagajo vzdrževati ravnotežje, kar se potem prenaša navzgor do trupa, vratu in tudi ustne regije, ker so mnoge mišice razporejene po “gibalnih verigah” (chains) od stopal do glave. → stabilnost trupa / stopal omogoča boljši nadzor nad usti. physio-pedia.com+2ResearchGate+2
  4. Razvoj senzorično-motorične integracije
     Otroci najprej razvijajo splošno (proksimalno) stabilnost – trup, glava – nato finomotorične spretnosti. To pomeni, da če je trup/medenica nestabilna, otrok kompenzira z usti / jezikom (npr. potisk jezika naprej, neprimerno sesanje) kot način, da se prebije skozi naloge hranjenja. rch.org.au+1

1. Nestabilen trup pri majhnem otroku

  • Kaj pomeni: Trup (prsni koš, trebuh, medenica) nima dovolj mišičnega tonusa ali kontrole, da bi držal telo v stabilnem, “nevtralnem” položaju.
  • Kako se kaže: otrok se hitro zvrne, težko sedi brez opore, “visi” na stolu, med hranjenjem se zvija, nagiba glavo, ramena gredo naprej, kompenzira z napenjanjem vratu. Pogosto vidimo, da pri požiranju zategne celotno telo, ker stabilnost išče drugje.
  • Zakaj vpliva na usta: če trup ni miren, glava in vrat “plavata”, posledično čeljust ni v stabilni osi. Jezik in ustnice pa ne morejo delati preciznih gibov, ker se morajo ukvarjati še s kompenzacijo.
  • Refleksi: tonični labirintni refleks (TLR), simetrični in asimetrični tonični refleksi (ATNR, STNR) so pogosto vpleteni – če niso integrirani, otrok težje pridobi stabilen trup.

2. Vrat in glava kot osnova oralne stabilnosti

  • Kaj pomeni: Glava in vrat sta “tečaj” za čeljust. Če vrat ni stabilen, se čeljust premika skupaj z glavo, jezik pa ne dobi prave osnove za ločeno gibanje.
  • Kako se kaže: otrok pri hranjenju nagiba glavo, med žvečenjem “celega se premika”, glava se trese, ne more dolgo držati pogleda. Pri govornih vajah se lahko vidi, da se spodnja čeljust premika preveč naprej/nazaj.
  • Zakaj vpliva na usta: stabilen vrat omogoči, da jezik in čeljust delata finomotorično – ločeno od grobih gibov glave. Če tega ni, je požiranje okorno, govor nejasen, dihanje lahko ‘uide’ na usta.
  • Refleksi: ATNR (če glava obrnjena → vpliva na gibanje roke/ust), TLR (glava naprej/nazaj → spremeni tonus v ustih).

3. Vloga stopal

  • Kaj pomeni: stopala so baza senzoričnega vnosa. Dajo možganom informacije o ravnotežju, pritisku, zemlji.
  • Kako se kaže: če otrok veliko časa preživi na mehkih podlagah ali bos ni v stiku z naravno zemljo, stopala pošiljajo revne informacije. Posledica: slabše ravnotežje, večja napetost višje v telesu, kompenzacija v ustih (npr. otrok “sidra” jezik na nebo za stabilnost).
  • Zakaj vpliva na usta: preko fascialnih in mišičnih verig (foot–core–jaw chain) je stabilnost stopal povezana z diafragmo in mišicami ust. Če ni baze, mora oralni del delati več, kar vodi v utrujenost, dihanje na usta ali potisk jezika.
  • Refleksi: Babinski, plantar, Landau refleks – vsi sodelujejo pri pripravi telesa, da stoji na stopalih in da se integrira stabilnost navzgor.

4. Razvoj senzorično-motorične integracije

  • Kaj pomeni: otrok najprej razvije proksimalno stabilnost (trup, vrat, medenica), šele nato distalno (roka, usta, jezik). Če preskoči faze, se finomotorika (govor, žvečenje, hranjenje) razvije na “krhki” osnovi.
  • Kako se kaže: otrok uporablja usta za naloge, ki niso oralne – npr. grize svinčnik, sesa prste, stiska ustnice – ker išče dodatno senzorično oporo.
  • Zakaj vpliva na usta: brez dobre integracije možgani ne ločijo nalog: trup naj drži stabilnost, usta naj govorijo. Če se sistem zmede, mora jezik postati stabilizator namesto izvajalec finih gibov.
  • Refleksi: moro, palmar, rooting, sucking – če ostanejo aktivni, otrok preveč išče oralno stimulacijo namesto, da bi zgradil trupno stabilnost.

Stopala ostajajo ključna, tudi če otrok večino časa ni v stiku s “pravimi tlemi”. Še vedno so glavni receptorji za tlak in ravnotežje. Res pa je, da če niso dovolj stimulirana (npr. zaradi obutve, tal), telo išče stabilnost drugje – pogosto v ustih ali rokah. Zato je bosonoga igra zunaj zlata vredna.

Dobra novica je, da lahko s preprostimi vajami in pravilno podporo staršev to težavo naslovimo. Redne vaje za trup, senzorična stimulacija stopal, usmerjeni dotiki ter ciljana oralna vadba (na primer s pripomočki kot so FroggyMouth, Myotape in drugimi vajami za jezik) postopoma zgradijo stabilnost, ki jo otrok potrebuje. Dodamo lahko še svetlobno terapijo (RLT kapo), ki podpira možgansko-plastične procese in integracijo primarnih refleksov.

Rešitve torej niso “samo v ustih” – prav nasprotno: močnejši trup in aktivna stopala ustvarijo pogoje, da usta zadihajo in govorijo tako, kot bi morala.

Posted on by — Leave a comment

Zakaj je hiatalna hernija več kot želodec v prsnem košu?

V našem prvem blogu o hiatalni herniji z naslovom “Vagusni živec, hiatusna hernija in refluks” poudarjamo, da je hiatalna hernija – torej del želodca, ujetega nad trebušno prepono – pogosto razlog za težave z refluksom, prebavo, stresom, težkim dihanjem in celo kronično utrujenostjo. Glavni vzrok je pritisk želodca na vagusni živec, ki pomembno uravnava prebavo, limfni obtok, dihanje in živčni sistem. Pritisk in zakrčenost diafragme ter spremembe v drži in dihanju vodijo do motenj funkcije vagusa, slabšega prebavljanja in kroničnega refluksa.

Naš pristop temelji na vajah za sproščanje trebušne prepone, mobilizaciji prsnega koša in požiralnika, vajah za vagusni živec, izboljšanju telesne drže in limfne drenaže, z namenom, da želodec ostane pod prepono .

Možni simptomi hiatalne hernije

Simptomi so lahko blagi, občasni ali stalni, pri manjših hernijah pa celo odsotni. Najpogosteje se pojavljajo:

  • Zgaga in refluks (pekoč občutek za prsnico).
  • Slabost in bruhanje, zlasti po obrokih.
  • Težave pri požiranju (občutek zataknjenega grižljaja).
  • Bolečina ali pritisk v prsih, včasih podobno angini pectoris.
  • Bolečine v zgornjem delu trebuha.
  • Kronični kašelj ali hripavost zaradi draženja požiralnika.
  • Občutek polnosti ali napihnjenosti tudi po manjših obrokih.
  • Povečano riganje ali vračanje hrane.
  • Težave z dihanjem (pritisk želodca na pljuča).
  • Utrujenost in nespečnost zaradi nočnih refluksnih epizod.

V redkih primerih (zlasti pri večjih ali paraezofagealnih hernijah) lahko pride do stiskanja želodca → hude bolečine, bruhanje krvi, črno blato → nujno stanje, ki zahteva takojšnjo medicinsko pomoč.

Tipični dejavniki tveganja za nastanek hiatalne hernije

Hiatalna hernija se pogosto razvije zaradi kombinacije mehanskih obremenitev, oslabelosti vezivnega tkiva in življenjskih navad. Med najpogostejše dejavnike tveganja sodijo:

  • Prekomerno naprezanje pri dvigovanju težkih bremen (napačna tehnika dviga, ponavljajoče dvigovanje).
  • Nosečnost in porod → povečan pritisk v trebušni votlini, raztezanje diafragme in vezivnih struktur.
  • Neustrezna vadba → pretirano napenjanje pri trebušnjakih (npr. klasični “crunchi”), dvigovanje uteži brez stabilizacije jedra.
  • Prekomerna telesna teža → stalno povečanje pritiska na trebušno prepono.
  • Dolgotrajen kašelj (npr. pri KOPB, astmi, kroničnih alergijah).
  • Zaprtje → kronično napenjanje pri odvajanju.
  • Kajenje → oslabi vezivna tkiva in poveča refluks.
  • Starost → s staranjem diafragma in vezivna tkiva izgubijo elastičnost.
  • Genetska predispozicija → nekateri imajo prirojeno šibkejše vezivno tkivo.
  • Travma → poškodbe trebuha ali prsnega koša lahko sprožijo hernijo.

STRES je eden ključnih, a pogosto spregledanih dejavnikov tveganja za hiatalno hernijo.

Zakaj?

  • Kronični stres povzroča napetost v diafragmi (naši glavni dihalni mišici). Če je diafragma kronično zategnjena, je prehod požiralnika skozi prepono stalno pod pritiskom in bolj dovzeten za zdrs želodca.
  • Stres aktivira simpatični živčni sistem → dihanje postane plitvo, zgornje prsno, kar oslabi trebušno dihanje in mehansko podporo želodcu.
  • Dolgotrajni stres vodi tudi v oslabljen vagusni tonus (parasimpatični živčni sistem), kar zmanjša koordinacijo gibanja požiralnika in želodca ter oslabi zapiralne mehanizme.
  • Posledično stres ne deluje le kot sprožilec, ampak tudi kot vzdrževalec simptomov – refluksa, napihnjenosti, bolečin.

Ali lahko mehanski dejavniki kot kašljanje, zaprtje, porod ipd. lahko povzročijo hiatalno hernijo?

Da – absolutno.

Vsi spodnji dejavniki povzročajo kronični pritisk na prepono (diafragmo):

DejavnikMehanizem
Kronični kašeljPovečuje intraabdominalni pritisk → želodec se potisne navzgor
ZaprtostPotiskanje → obremenitev diafragme, oslabi hiatus
Nosečnost / porodFundus maternice pritiska navzgor → oslabi vezivne strukture
Visceralna maščobaStalni pritisk navzgor → povečuje tveganje za hernijo

Vendar pa…

Samo mehanski pritisk ni dovolj, če so tkiva zdrava.

DR. Kruse bi rekel:

“Only when the redox potential is low do tissues yield to pressure.”

Kaj pravijo drugi strokovnjaki?

Strokovnjaki alternativne medicine in njihovi pristopi pri hiatalni herniji

Strokovnjak / VirPristop
Portland Clinic of Holistic HealthNaturopatski manualni pristop: s pomočjo mehanske manipulacije (nežna masaža zgornjega trebuha) želodec vrnejo v pravilen položaj. Uporabljajo tudi diagnozo s pritiskom na specifične refleksne točke. holistichealthpc.com
Dr. Michael Ruscio (Funkcionalna medicina)Celostni pristop: sprememba življenjskega sloga, akupunktura, osteopatske tehnike in myofascialna sprostitev ter oralna nevromuskularna terapija (npr. IQoro naprava). Poudarja povezavo refluksa z manualnimi terapijami, dihanjem in prehrano. Dr. Michael Ruscio, DC
Dr. Vikki Petersen / “Hiatal Hernia Syndrome”Holistični pristop: poudarja mehanični vzrok in obravnava tudi duhovno, čustveno in biokemično plat težav (izpostavlja utrujenost, anksioznost in prebavne motnje kot posledice hernije). YouTube
Dr. Josh AxePriporoča prehranske spremembe, zmanjšanje vnetij, izgubo teže, prilagoditve spanja (dvig glave postelje). Dr. Axe
Root Cause Medical ClinicsProgram temelji na obravnavi vzrokov (ključno s prepono in diafragmo), in vključuje življenjski slog, prehrano, fizioterapijo za uskladitev diafragme, rebra, vratu in spodnjega dela hrbta ter personalizirane vaje. Root Cause Medical Clinic Clearwater FL
Različni naturopati (npr. Hawthorn Center)Kombinacija diagnostike palpacijskih refleksov (pod rebri, ob vretencih) z manualnimi tehnikami in celostnimi spremembami življenjskega sloga. hawthorncenter.com
Dr. McDougallPrehranski pristop: zmanjšanje iritativnih živil, specifične izbire škrobov, sadja, zelenjave in začimb v smeri blaženja simptomov (hernije sicer ne odpravijo, a olajšajo odziv telesa). Dr. McDougall

Povzetek pristopov pri hiatalni herniji

  1. MANUALNE TERAPIJE (OSTEOPATI, NATUROPATI KI “SPUSTIJO ŽELODEC”)

    – Cilj: fizično sprostiti diafragmo in želodec potisniti nazaj v trebušno votlino.
    – Prednost: hitro olajšanje, pogosto se simptomi zmanjšajo takoj.
    – Slabost: če ne spremeniš dihanja, drže in stresa, se stanje ponovi.

    Torej ne rešuje vedno koren vzroka, ampak simptomatsko lajša.
  2. PREHRANSKI PRISTOPI (Axe, McDougall, funkcionalna medicina)

    – Cilj: zmanjšati refluks, kislino, vnetja, obremenitve.
    – Prednost: lahko pomaga pri lažjem počutju in manj draženja.
    – Slabost: hrana ne premakne želodca na svoje mesto.

    Prehrana je podpora, ne pa rešitev vzroka.
  3. VAJE ZA DIAFRAGMO, DRŽO, FASCIJO (npr. Root Cause, fizioterapevti)

    – Cilj: sprostiti napeto prepono, izboljšati dihanje in gibanje trupa.
    – Prednost: dolgoročna rešitev, če človek vadi redno.

    Najbolj celosten mehanski pristop, ker naslavlja funkcijo mišice, ki drži želodec spodaj.
  4. ENERGETSKO–PSIHOSOMATSKI PRISTOP (Emotion Code, šamani)

    – Cilj: sprostiti emocionalne blokade in travme, ki ustvarjajo napetost v diafragmi.
    – Prednost: pogosto močan “shift” v občutku sproščenosti, ko se predela čustveni koren.

    Naslavlja skrito ozadje, ne le telo.

Kaj so dejanski vzroki hiatalne hernije?

  • Mehanski: kronična napetost diafragme, slaba drža (zgrbljenost, pritisk od zgoraj), prekomerna telesna teža, nosečnost, ponavljajoče napenjanje (kašelj, zaprtje, dvigovanje).
  • Živčno–hormonski: disfunkcija vagusnega živca, kronični stres (simpatična aktivacija).
  • Evolucijsko–okoljski: premalo naravnega gibanja, sedenje, napačen dihalni vzorec (dihanje v prsni koš, ne v trebuh).
  • Psihosomatski: potlačena čustva (“kaj ne morem prebaviti”), občutek ujetosti, strahu ali nezmožnosti izraziti se.

Pristopi, ki ne samo iščejo, ampak najdejo koren vzroka..

1. Emotion Code (Dr. Bradley Nelson)

– Trdi, da so številne telesne težave posledica “trapped emotions” – ujetih čustvenih energij, ki se dobesedno zasidrajo v tkivu.
– Pri hiatalni herniji pogosto vidi strah, tesnobo, občutek pritiska, ki se manifestira kot napeta prepona in utesnjenost želodca.

Torej rešitev je energetsko čiščenje čustev, kar sprosti diafragmo.

2. Dr. Jack Kruse

– Gleda skozi kvantno–biološki okvir.
– Vzrok: mitohondrijska disfunkcija + kroničen simpatični stres zaradi napačnega okolja (umetni svetlobi, EMF, premalo sonca, premalo naravnih ciklov).
– Diafragma izgubi pravilno napetost, vagusni živec ne prevaja pravilno.


Rešitev: sonce, CT (cold thermogenisis), zemlja, DHA, odprava umetne svetlobe, obnova živčnega sistema in mitohondrijev → s tem se povrne tonus diafragme in funkcija prebave.

A hiatal hernia is a visible consequence of invisible quantum dysfunction. It starts with broken circadian biology and ends with altered tissue tension and redox potential.”

Povzetek Kruseve razlage:

DEJAVNIKPOSLEDICA NA TELO
Modra svetloba brez IRRazgradnja DHA, poškodba mitohondrijev → izguba mišične tenzije
Slab spanecNi obnovitve vagusnega tona in parasimpatične regulacije
Stres + ustno dihanjeKronično dvignjena diafragma, prekomeren pritisk
Slab redox potencialTKIVA ne držijo več v strukturi → želodec zdrsne navzgor
Dehidracija EZ vodeNi več “strukturiranega zidu” → tkiva popustijo

3. Šamani

– Hernijo razumejo kot “izgubo moči” ali “ujetost energije” v solarnem pleksusu.
– Povezujejo jo z neizraženimi čustvi, nezmožnostjo “prebaviti” življenjske izkušnje, izgubo stika z notranjo močjo.


Rešitev: rituali čiščenja, dihalne ceremonije, rastlinska zdravila, obredi, petje in tresenje telesa → sprostijo zadržano energijo v centru telesa.

4. Hadza (in druge lovsko–nabiralske skupnosti)

Hiatalne hernije pri njih praktično ne obstajajo.
– Razlogi:

  • ves čas so v gibanju (hoja, plezanje, počepi, nošenje),
  • dihajo globoko in naravno v trebuh,
  • nimajo kroničnega sedenja,
  • jedo naravno hrano brez procesirane kislinske obremenitve,
  • njihov živčni sistem ni pod kroničnim umetnim stresom.

Zanje je hiatalna hernija bolezen civilizacije – posledica sedenja, napačnega dihanja, stresa in umetnega okolja.

5. Hiatalna hernija skozi oči tradicionalne kitajske medicine (TKM)

V TKM hiatalna hernija ni izolirana “mehanska napaka”, temveč posledica neravnovesja v energiji vranice, želodca in jeter. Ko Qi ne kroži pravilno, se pojavi stagnacija, kar oslabi diafragmo in omogoči, da želodec zdrsne navzgor. Najpogosteje TKM razlaga:

  • Pomanjkanje vranice in želodca (Pi-Wei Qi Xu) → hrana se ne transformira dobro, nastaja vlaga in šibkost tkiv.
  • Stagnacija jeter (Gan Qi stagnacija) → napetost v diafragmi, pritisk navzgor, refluks.
  • Slabost ledvične energije (Shen Qi Xu) → zmanjšana vitalnost tkiv in mišic, manjša stabilnost organskega sistema.

Rešitve TKM:

  • Akupunktura (točke ST36, CV12, BL20, BL21, LR3 …) za uravnavo Qi-ja in sprostitev diafragme.
  • Zelišča (npr. Ban Xia, Chen Pi, Huang Lian) za zmanjšanje refluksa, krepitev vranice in želodca.
  • Qigong in dihalne vaje za sprostitev diafragme in pomiritev živčnega sistema.
  • Prehranska načela TKM: topla, lahko prebavljiva hrana, izogibanje mastnim, zelo hladnim in težkim jedem.

TKM torej vidi hiatalno hernijo kot posledico oslabljenega energetskega sistema in ne le mehansko anomalijo – rešitev je v ponovni harmoniji celotnega organizma.

Medicinska definicija hiatalne hernije

Hiatalna (oz. hiatusna) hernija je stanje, pri katerem del želodca zdrsne skozi razširjeno odprtino v trebušni preponi (hiatus) v prsno votlino. Najpogosteje gre za t. i. drsno hernijo (sliding hiatal hernia), kjer se spodnji del požiralnika in zgornji del želodca premakneta navzgor, redkeje pa za paraezofagealno hernijo, kjer želodec zdrsne ob požiralniku.

Standardne medicinske “rešitve”

Klasična medicina se običajno osredotoča na lajšanje simptomov:

  • zaviralci protonske črpalke (PPI, npr. omeprazol, pantoprazol) → zmanjšajo nastajanje želodčne kisline
  • H2 blokatorji (ranitidin, famotidin) → začasno zmanjšajo kislost
  • antacidi (npr. Gaviscon, Rennie) → nevtralizirajo kislino za kratek čas

Ker simptome pogosto sprožajo refluks, se znižanje kisline obravnava kot glavna “rešitev”.

Posledice jemanja zdravil za želodec

Dolgotrajna uporaba PPI ali H2 blokatorjev:

  • zmanjša absorpcijo vitaminov in mineralov (B12, magnezij, cink, železo, kalcij)
  • poslabša mikrobiom črevesja → večja dovzetnost za okužbe (npr. Clostridium difficile)
  • zniža proizvodnjo želodčne kisline, ki je ključna za prebavo beljakovin → presnovne motnje
  • kognitivne posledice: ker B12 in magnezij upadata, se poveča tveganje za demenco in Alzheimerjevo bolezen
  • raziskave povezujejo dolgotrajno uporabo PPI tudi z večjo incidenco osteoporoze in zlomi kosti

Dr. Jack Kruse bi tu dodal:
“Zdravila, ki znižujejo kislino, gasijo simptom, hkrati pa ugašajo mitohondrijski ogenj. Brez kisline ni pravilne razgradnje hrane, brez pravilne razgradnje pa ni elektronov in fotonov za možgane. Če znižaš kislino, znižaš energijo – in možgani prvi občutijo posledice.”

Zakaj zdravila ne rešujejo vzroka

Hiatalna hernija nastane zaradi mehanske oslabelosti diafragme in vezivnega tkiva ter deregulacije vagusnega živca. Zdravila tega ne odpravijo – le zmanjšajo občutek kisline, ki se vrača v požiralnik. Tako ostane osnovni problem (oslabljen tonus diafragme, napačna drža, stres, moteno dihanje) nerešen.

Težava s premičnimi hernijami

Drsne (premične) hernije je pogosto težko diagnosticirati, ker niso vedno vidne na gastroskopiji. Simptomi (refluks, slabost, težave pri požiranju, pritisk v prsih) se lahko pojavljajo in izginjajo, zato diagnoza ni enostavna. Pogosto bolniki dobijo diagnozo GERB (gastroezofagealna refluksna bolezen), čeprav je v ozadju hernija.

Kirurški poseg

Pri večjih hernijah ali ob neuspehu zdravljenja se ponuja kirurški poseg (fundoplikacija), kjer kirurg ovije zgornji del želodca okoli požiralnika, da zmanjša refluks. Posledice operacije:

  • težave pri požiranju
  • napenjanje in nezmožnost riganja
  • ponovitev težave po nekaj letih (hernija se lahko spet pojavi)
  • dolgotrajno okrevanje in brazgotinjenje

KOLIKO JE VERJETNO, DA SE HERNIJA PONOVI?

Recidiv po operaciji: 15–30 % v 10 letih

Večje tveganje pri:

  • starejših
  • predebelih
  • če niso odpravljeni dejavniki pritiska (kašelj, zaprtje, prehrana)

Klasični medicinski pristopi vs. funkcionalni/evolucijski pristopi pri hiatalni herniji

PristopKaj počnePrednostiSlabosti
Zdravila (PPI, H2 blokatorji, antacidi)Zmanjšajo ali nevtralizirajo kislino v želodcuHitro olajšanje simptomov refluksaNe rešijo vzroka, dolgoročno izčrpajo B12, Mg, cink → tveganje za demenco, osteoporozo, okužbe
Kirurgija (fundoplikacija)Mehansko “zategne” prehod, da zmanjša refluksLahko trajneje zmanjša refluksInvazivno, dolgotrajno okrevanje, težave pri požiranju, ponovitev hernije mogoča
Dieta (klasična priporočila)Izogibanje kisli, mastni hrani, alkoholuLahko zmanjša draženje in refluksNe odpravi mehanske oslabelosti diafragme
Vaje za diafragmo in držoKrepijo dihalne mišice, sproščajo napetostVrača mehansko stabilnost, dolgoročna rešitevPotrebuje redno prakso in motivacijo
Stimulacija vagusa (npr. Pulsetto)Uravnava tonus parasimpatikusaLajša napetost in refluks, zmanjšuje stresUčinek potrebuje konsistenco
Rdeča/IR svetloba (RLT)Obnavlja tkiva, lajša vnetjePospeši regeneracijo in sprostitev diafragmeZahteva redno uporabo
Dihalne tehnike (physiological sigh, diafragmalno dihanje)Učijo pravilno dihanje in sproščanjeNeposredno vplivajo na osnovni vzrokPotrebna praksa in usmerjanje
Energetski pristopi (Emotion Code, šamanski rituali)Odstranjujejo ujeto čustveno energijoPomaga pri kroničnih, psihosomatskih oblikahZahteva odprtost, rezultat je individualen
Evolucijski življenjski slog (Kruse, Hadza) Svetlobni DNKSonce, CT, naravno gibanje, cirkadiani ritemObnavlja živčni sistem, mitohondrije, drži koren vzrokaTežje izvedljivo v modernem okolju brez podpore

Klasična medicina je usmerjena v gašenje simptomov, medtem ko funkcionalni in evolucijski pristopi ciljajo na odpravo korena težave.

SAMOTEST: Je tvoja diafragma zakrčena ali toga?

1. Test dihanja

  • Lezi na hrbet, roke na trebuh in prsni koš.
  • Dihaj naravno.
  • Opazuj: Se trebuh ali prsni koš premika bolj?
    • Trebuh: diafragma verjetno deluje OK.
    • Prsni koš: diafragma je verjetno preveč toga → disfunkcija.

2. Palpacijski test

  • V ležečem položaju stisni konice prstov pod rebra (ob straneh, desno in levo).
  • Ob vdihu: ali rebra potisnejo tvoje prste ven?
    • Da → dobra gibljivost.
    • Ne, boli ali je toga → diafragma je utesnjena, vezivno tkivo zategnjeno.

3. Zadrževanje diha po izdihu (CO₂ tolerance test)

  • Normalno vdihni in izdihni do konca.
  • Zadržuj dih po izdihu – meri čas.
  • Če je manj kot 25 sekund → tvoja toleranca CO₂ je slaba → preveč simpatičnega tona → napeta diafragma, slab vagus.

Kako pomagamo na Vadbeni kliniki?

Na Vadbeni kliniki smo področje podpore pri hiatalni herniji v zadnjih letih močno nadgradili.

Poleg vaj za sprostitev diafragme, drže in gibanja, danes vključujemo tudi stimulacijo vagusnega živca z napravo Pulsetto, saj tako neposredno pomirimo simpatični živčni sistem in odpremo prostor za regeneracijo. Dodajamo terapijo z rdečo in infrardečo svetlobo (RLT), ki podpira tkiva, zmanjša vnetja in izboljša celično energijo. Posebno pozornost namenjamo dihalnim tehnikam, kot je »physiological sigh«, ki dokazano uravnava napetost diafragme in vrača telesu občutek varnosti. Poslužujemo se energetskih diagnostičnih metod in kombiniramo (glede na potrebe in zmožnosti posameznika) še vse ostale omenjene ‘alternativne’ pristope.

Vse to pa umeščamo v širši okvir cirkadiano usklajenega življenjskega sloga in protokola, kjer svetloba, gibanje, spanje in prehrana delujejo v sozvočju. Naš cilj je, da skupaj odpravimo ne le simptome, ampak tudi vzroke – in da telo ponovno najde svoj naravni ritem in ravnovesje.

Zaključek

Hiatalna hernija ni le mehanski premik želodca, ampak zgodba celega telesa – od dihanja, drže in diafragme, do živčnega sistema in našega življenjskega ritma. Klasična medicina ponuja hitre rešitve, ki žal pogosto le gasijo simptome, medtem ko funkcionalni in evolucijski pristopi vračajo ravnovesje in odpravljajo vzrok.

Za individualno obravnavo nam piši na info@vadbenaklinika.si ali pokliči na 041660687.

Na Vadbeni kliniki vam lahko sestavimo personalizirani Kvatni življenjski protokol prehrane, gibanja, svetlobe, izpostavljenost mrazu.. glede na oceno vašega haplotipa, starosti, spola, težav ki jih imate in glede na letni čas.

Posted on by — Leave a comment

Ko elektroni in fotoni ustvarjajo življenje: magnetna vez med materjo in otrokom

Življenje kvantno-biološki fenomen, kar pomeni –  brez svetlobe življenja ni.

Življenje se ne začne le z DNK, temveč z energijo – z zmagovalnim ritmom elektronov in fotonov, ki preplavijo oplojeno jajčece kot svetlobni blisk. Ta kratek trenutek ustvari magnetno polje, ki postane osnova za komunikacijo med materjo in otrokom. V objemu tega bioelektričnega polja srčna in možganska sinhronizacija, hormonski ritem ter svetlobni impulzi ustvarijo nevidno vez, ki že ob spočetju postavi temelje za razvoj otroka. V tem zapisu odkrivamo, kako lahko ta magnetna vez oblikuje zdravje in počutje novo nastajajočega življenja ter kako lahko mama zavestno krepi decembrsko moč svojega biopolja.

Kako nastane življenje?

Srečanje jajčeca in semenčice

Jajčece ima ogromno mitohondrijev (100.000+), ki so tam zato, da ob oploditvi ustvarijo pravo električno-kvantno platformo;

Semenčica prinese predvsem informacijo (DNA v jedru) in zelo malo energije.

Eksplozija svetlobe (t.i. “zinc spark”)

Ko semenčica prebije jajčno membrano, se sprosti ogromna količina cinkovih ionov iz jajčeca, kar ustvari svetlobni blisk v UV–modrem spektru;

To ni metafora, to je eksperimentalno dokazano (posneto s kamerami!) – ob oploditvi se jajčece dejansko “zasvet

Zakaj svetloba?

Fotoni nosijo informacijo in energijo, ki sproži novo organizacijo molekul,
mitohondriji v jajčecu začnejo oddajati IR svetlobo → to je toplota, ki stabilizira prve delitve,
nastane prvi biološki kvantni koherenten sistem – “isče” optimalno pot med genetiko, okoljem in svetlobo.

Zagon mitohondrijev

mitohondriji so motor, ki odloči, ali se bo zarodek razvil ali ne;
če jajčece nima dovolj kakovostnih mitohondrijev → oploditev ne uspe ali se zarodek kmalu ustavi.

Polje svetlobe okoli zarodka

dr. Kruse pravi, da je zarodek “fotonsko gnezdo”; rastoča celica potrebuje infrardečo in naravno sončno svetlobo, da sinhronizira mitohondrije in nastajajoče tkivo; že v maternici otrok “bere” svetlobno okolje mame


 Življenje se ne začne z DNK, ampak s svetlobnim bliskom in mitohondrijsko energijo, ki omogoči, da se DNK sploh lahko bere. DNK je kot knjiga, mitohondrij in svetloba pa sta kot elektrika in luč, da knjigo sploh vidimo.

Kaj pa pri umetni oploditvi?

Večina medicine gleda samo na genetiko, premalo pa na fiziko in svetlobo ob spočetju.

Pri naravni oploditvi (in vivo):

  • oploditev se zgodi v jajcevodu, v biološkem in fotonskem okolju mame (polno IR toplote, elektromagnetnih signalov, celičnih redoks tokov);
  • “zinc spark” (UV–modri blisk) se sproži ob stiku semenčice z jajčecem;
  • okolje maternice in cevi vsebuje strukturno vodo in koherenten svetlobni spekter, ki ga ustvarjajo mitohondriji;
  • celoten proces poteka v naravni kvantni mreži mame.

Pri umetni oploditvi (IVF, ICSI):

  • oploditev se zgodi v petrijevki pod umetno svetlobo (neon, LED);
  • “zinc spark” se sicer zgodi tudi tam (fizika je enaka), a okolje ni naravno – manj je IR in naravne koherence;
  • svetlobni spekter v laboratoriju lahko povzroči nenaravne fotonske informacije, kar lahko vpliva na mitohondrije zarodka;
  • laboratorijska svetloba pogosto vsebuje preveč modre, premalo IR → slabša fotonska komunikacija v zgodnjem zarodku.

Kaj to pomeni?

  • IVF otrocih so lahko bolj občutljivi na svetlobno okolje po rojstvu;
  • mama in otrok morata še bolj paziti na jutranjo sončno svetlobo, naravni cirkadiani ritem in IR/UV iz narave, da se zarodek/otrok lahko “resinhronizira”;
  • čeprav se zinc spark zgodi vedno (to je univerzalna kvantna reakcija), je kakovost fotonskega polja ob spočetju različna → naravno okolje je bolj optimalno kot umetno.

življenje se začne z fotonskim bliskom, a pomembno je, v kakšnem svetlobnem “moru” ta blisk nastane. Naravna oploditev poteka v polju IR toplote in UV signalov iz živega tkiva, medtem ko IVF poteka v umetni luči – in to lahko zaznamuje začetni mitohondrijski “reset”.

Naravna oploditev vs. IVF (z vidika svetlobe in mitohondrijev)

LastnostNaravna oploditev (in vivo)IVF / ICSI (in vitro)
Kraj oploditveJajcevod/maternica – v živem tkivu, bogatem s strukturno vodoPetrijevka/laboratorij
Primarna svetlobaNaravna IR toplota (mitohondriji), UV iz celic, bioluminiscencaFluorescentna / LED laboratorijska luč
“Zinc spark” (fotonski blisk)Prisoten, sinhroniziran z naravnim tkivnim okoljemPrisoten, a v umetnem fotonskem polju
Spekter okoljaPoln spekter sončne svetlobe, filtriran skozi tkivo (IR + UV dominirata)Um. modra svetloba, skoraj brez IR, pogosto preveč modrega spektra
Kohorentnost svetlobeVisoka – naravno tkivo ustvarja koherencoNizka – umetna svetloba je nekoherentna
Vpliv na strukturno vodo (EZ)Optimalna – IR iz mitohondrijev širi EZ v vodi okoli celicMotena – manj IR → manjša EZ, slabša celična komunikacija
Prvi ritem zarodkaCirkadiani, vezan na mamino telo in sonceUm. ritem laboratorija (luči, urnik)
Možni dolgoročni vpliviOptimalna mitohondrijska nastavitev, večja odpornostPotencialno večja občutljivost na svetlobo, motnje cirkadiane regulacije, večja potreba po naravni svetlobi po rojstvu

Magnetni podpis ljubezni: bioelektrična skrivnost materinske povezave

Magnetizem v človeškem telesu nastaja kot posledica gibanja nabitih delcev – predvsem elektronov, ki potujejo skozi mitohondrije pri nastajanju energije (ATP).

Vsak tok elektronov ustvarja drobna elektromagnetna polja, ki se seštevajo v večje bioelektrične tokove. Najmočnejši so v organih z največjo porabo kisika, kot sta srce in možgani. 

Tu elektromagnetna polja ne le omogočajo usklajeno delovanje celic, temveč tudi nosijo informacije, ki vplivajo na komunikacijo znotraj telesa in celo med materjo in otrokom. Tako magnetizem ni le stranski produkt presnove, ampak ključna vez med biologijo in kvantno naravo življenja.

Mama ↔ otrok odnos je najmočnejši odnos “biopolja”, ki ga imamo. Zakaj?

  1. NASTANEK POLJA ŽE V NOSEČNOSTI
    • Mama in otrok delita krvni obtok, hormone, elektrone in fotone prek posteljice.
    • Materino elektromagnetno polje srca in možganov dobesedno “uglašuje” razvoj otrokovega živčnega sistema.
    • Zato se otrokova cirkadiana ura, hormonski ritmi in čustvena regulacija kalibrirajo na mamo.
  2. PO ROJSTVU – DOJENJE, STIK KOŽE, OČESNI STIK
    • Mleko prenaša ne samo hranila, ampak tudi biofotone in kvantne signale (preko molekul, kot je melatonin, DHA, retinol).
    • Koža na kožo + vonj + srčni ritem mame → vse to še naprej uravnava otrokovo “polje”.
    • Očesni stik je posebej pomemben: oči oddajajo in sprejemajo biophotone, kar pomeni, da se otrokova nevrološka mreža uči sinhronizacije.
  3. DO KDAJ TRAJA VPLIV?
    • Najmočnejši v prvih 7 letih, ker takrat otrok še nima povsem lastne “stabilne” cirkadiane in hormonske regulacije.
    • Okoli pubertete se njegova polja bolj utrdijo, a vpliv mame ostane prisoten vse življenje (tudi odrasli otroci še vedno resonirajo z maminim poljem, le manj intenzivno).
  4. KAKO OTROK VPLIVA NAZAJ NA MAMO?
    • Otrok oddaja lastne biofotone in elektromagnetno polje (srce otroka ima presenetljivo močno polje glede na maso).
    • Ko mama drži otroka ob sebi, dobesedno pride do koherenčne sinhronizacije srca in možganov → kar znižuje materin kortizol, izboljšuje oksitocin in serotonin.
    • To je razlog, zakaj se mame “pomirijo”, ko otroka položijo na prsi, in zakaj otroci pogosto delujejo kot “zdravilci” svojih staršev.

Kako to poteka:

Materino srce je največji generator elektromagnetnega polja v telesu – večje od možganov. To polje se razširi več kot 1 meter iz telesa in v nosečnosti dobesedno “objame” otroka.

Vagusni živec (najdaljši parasimpatični živec) prenaša informacije iz materinega srca, pljuč, prebave in dihanja v možgane. Če je mama mirna, v vagalnem tonu, to pomeni počasnejše in koherentno bitje srca, umirjeno dihanje, večjo variabilnost srčnega utripa.

Te frekvence se preko posteljice, hormonov in električnega polja srca prenesejo na otroka – kar dobesedno uravnava otroško živčno mrežo.

Primer iz prakse:

V neonatalnih enotah danes obstajajo programi »kangaroo care« (koža na kožo pri nedonošenčkih ‘kengurujčkanje’). Če mama mirno diha in drži otroka ob svojem srcu:

otrokovo dihanje postane sinhrono z njenim, srčni utrip se stabilizira, raven kortizola pade, spanje postane bolj usklajeno z materinim ritmom.

To ni placebo – to je merljivo v variabilnosti srčnega utripa (HRV) in EEG vzorcih. Otroški živčni sistem se dobesedno nauči »umirjenosti« preko materinega polja.

Če pa je mama v stresu, hitro diha, srce bije neurejeno, vagusni ton pade → otrok to začuti kot kaotičen ritem, kar se kaže v nemiru, kolikah, slabšem spancu, večji občutljivosti na dražljaje.

Skratka: vagusni živec je posrednik, srce in dihanje pa sta oddajnika, ki »učita« otroka, kako naj bo reguliran.

Ima mama večji vpliv na otroka kot oče?

Mama otroku prenese haplotip mitohondrijev – to je dedna baza za njegovo energijsko učinkovitost in sposobnost uporabe svetlobe/vode/magnetnega polja. To otrok dobi za vse življenje izključno po materini liniji.

Poleg genetike pa je še močnejši epigenetski in elektromagnetni vpliv: materino srce, možgani in hormoni ustvarjajo polje, v katerem otrok “plava” že v maternici. To določa, kako se bo oblikoval njegov živčni sistem, kako stabilna bo njegova cirkadiana ura in celo kako se bo uravnaval njegov imunski sistem.

Najmočnejši vpliv traja do 7. leta starosti, ker otrok še nima povsem zrele lastne regulacije (cirkadiane, hormonske, čustvene). Vpliv mame se kasneje zmanjša, a nikoli ne izgine – ker elektromagnetna resonanca deluje celo življenje (mame pogosto začutijo svoje odrasle otroke na daljavo).

Ali ima otrok res bolezni ali je to odsev mame?

  • Velikokrat otrokove težave niso “njegove”, ampak rezonanca maminih neravnovesij – stres, nespečnost, vnetja, neravnovesja ščitnice ipd. se lahko odražajo pri otroku.
  • Vendar otrok ni le pasivni “zrcalni list” – ima svojo unikatno strukturo (haplotip, epigenetske sprožilce, izpostavljenost okolju), zato lahko iste materine težave dva otroka izrazita različno.
  • Najbolj čista razlaga je: otrok je nosilec materinega EM polja + svojega haplotipa, bolezni pa pogosto nastanejo, ko je neskladje med tem, kar otrok prejema od mame, in tem, kar potrebuje njegova lastna biologija.

Kakšna je vloga očeta?

  • Čeprav ne prenese mitohondrijskega haplotipa, ima oče ogromno vlogo:
    • S stabilnim lastnim EM poljem (srce, možgani, hormoni) nudi “ozemljitev” mami in otroku.
    • Skozi epigenetski prispevek (DNK sperme, predvsem jedrne informacije) prinese gene, ki se lahko izražajo glede na okolje.
    • Njegova bližina, stik in varnost zmanjšujejo stres pri mami → posredno omogoča bolj zdrav razvoj otroka.

Če povzamem: mama postavi temeljno matrico polja in mitohondrijske energije, otrok je njen resonančni odsev (s svojimi posebnostmi), oče pa drži stabilno sidro, da polje ni preveč preobremenjeno.

Vsako življenje se začne kot svetlobna simfonija, v kateri elektron, foton in mitohondrij usklajeno ustvarjajo magnetno polje, ki poveže mamo in otroka. To polje je več kot informacija – je temeljni komunikacijski kanal, ki uravnava cirkadiana ritma, čustveno stabilnost in odpornost na stres. Ko mama zavestno podpira svoje bioelektrično polje – zjutraj pod soncem, čustveno koherenco, dihom in nežno prisotnostjo – ustvarja varno, energijsko ujemanje, ki ga otrok notranje vsrka. Naj bo to spletna spodbuda, da neguješ svoj magnetni objem, saj z najboljšo močjo, ki jo premoreš, oblikuješ tako življenje kot tudi prihodnost.

Želiš prejeti protokol za mame, ki želijo okrepiti svoj ton vagusnega živca in s tem svoje biopolje, del katerega je tudi njen otrok?

Klikni na spodnji gumb!

Na Vadbeni kliniki vam lahko sestavimo personalizirani Kvatni življenjski protokol prehrane, gibanja, svetlobe, izpostavljenost mrazu.. glede na oceno vašega haplotipa, starosti, spola, težav ki jih imate in glede na letni čas.

Tečaj SVETLOBNI DNK vas bo naučil vse, kar morate vedeti o svetlobi, prehrani in gibanju glede na letne čase za našo zemljepisno širino ter natančno obrazložene protokole domačega biohackinga. Prvi modul si lahko takoj zdaj naložite brezplačno!

Preberi še blog Avtizem nastane že ob spočetju! Svetloba je ključ.

Posted on by — Leave a comment

Fizika je temelj vsega. Tudi medicine.

Kako si s fiziko pomagamo do boljšega zdravja?

Večina moderne znanosti in medicine je zgrajena na napačni hierarhiji. V šolah učijo, da je biologija nad kemijo, kemija pa nad fiziko – kot da je življenje posledica nekih biokemijskih reakcij, ki jih opisujemo s formulami in encimi. Ampak to je narobe obrnjena piramida.

Fizika je temelj.


Zakaj? Ker fizika določa, kako se obnašajo delci, iz katerih je sploh sestavljena kemija. Elektroni, protoni, nevtroni, fotoni – to so igralci, ki jih kemija ne more pojasniti brez fizike. Kemija je samo pravilo, ki opisuje, kaj se zgodi, ko se elektroni prerazporejajo. Biologija pa je zgolj zgodba, ki opisuje, kaj se zgodi, ko se kemijske reakcije organizirajo v tkiva in organe. Če ne razumeš fizike, potem tudi kemija in biologija nista nič drugega kot opis posledic, brez razumevanja vzroka.

Zato je ključno:

  • Elektrika in elektromagnetizem sta osnovni sili, ki nadzirata gibanje elektronov.
  • Vsa energija v živih sistemih prihaja skozi svetlobo (fotone), ki udarijo v (metabolno) vodo, kar spremeni njeno strukturo in ustvari električni naboj.
  • Magnetizem usmerja gibanje nabitih delcev, ustvarja tokove in vzorce, ki nato omogočajo, da je biologija sploh mogoča.

To pomeni, da je celotno življenje rezultat fizikalnih pojavov:

  • Svetloba (sonce) daje energijo.
  • Voda ni samo topilo, ampak kvantni material, ki shrani in pretvarja to energijo v električne naboje (EZ voda – Exclusion Zone) .
  • Magnetno polje Zemlje organizira te naboje in usmerja tokove, da iz kaosa nastane red. Najmočnejše je v bližini ekvatorja in vulkanskih področij (tam, kjer je zemeljska skorja tanjša in geotermalna aktivnost večja).

    Opomba: Res je, da se moč Zemljinega magnetnega polja zmanjšuje. Dr. Kruse pravi, da je to eden od glavnih razlogov, zakaj smo danes bolj bolni oziroma bolj dovzetni za negativne učinke stresa, predvsem v obliki nenaravnih EMF, kamor spada tudi izolirana modra svetloba (LED, neonke) in visokofrekvenčna sevanja (wifi, 1-5G, BT..).

V medicini pa se primarno razmišljajo le o biokemiji – beljakovine, encimi, receptorji, hormoni. Vendar..

Biologija je kot pohištvo v hiši. Kemija je kot zidovi in sobe, ki dajejo obliko. Ampak brez temeljev hiše vse skupaj propade. Temelji pa so fizika – gravitacija, zemlja, beton, nosilna struktura. Brez njih pohištvo in zidovi nimajo nobenega smisla. Medicina danes poskuša popravljati pohištvo, ne da bi razumela, da se hiša ruši zaradi temeljev.

Če torej vprašamo: Kaj resnično vodi življenje?

 Odgovor je: fizika vodi kemijo, kemija vodi biologijo.
 In med vsemi fizikalnimi pojavi so ključni svetloba, voda in magnetizem. To je sveta trojica, brez katerega življenje ne obstaja.

ZAKAJ BI NAM MORALO BITI MAR?

  1. Ker medicina zdravi posledice, ne vzroka.
    Če gledamo samo hormone, beljakovine in biokemijo, smo vedno en korak prepozno. Vzrok je v tem, kako telo upravlja elektrone, fotone in protone. Če popraviš fizikalno okolje (svetloba, voda, magnetno polje), se biokemija sama uredi.
  2. Ker naše zdravje vodi okolje – ne tablete.
    • Če nisi na soncu, nimaš fotonov, ki poganjajo tvoje celice.
    • Če piješ mrtvo, klorirano vodo, tvoj notranji električni naboj oslabi.
    • Če živiš v prevelikem EMF hrupu in brez stika z naravnim magnetnim poljem, tvoje celice izgubijo orientacijo.
  3. Ker lahko sami ukrepamo.
    • Več sončne svetlobe = boljša mitohondrijska funkcija.
    • Čista, strukturirana voda = več notranje elektrike.
    • Stik z zemljo, morjem, gozdovi = ponastavitev z magnetnim poljem Zemlje.
  4. Ker napačna piramida stane zdravja.
     Trenutna medicina nas dela odvisne od zdravil in terapij, ki popravljajo simptome. Če bi piramido obrnili pravilno, bi razumeli, da resnično zdravilo niso kemikalije, temveč svetloba, voda in magnetizem.

Praktično sporočilo:
Tvoje telo je kvantni računalnik, ki ga poganjajo fotoni, voda in magnetno polje. Če si v pravem okolju, te biologija zdravi sama. Če si v napačnem, lahko jemlješ zdravila in dodatke do konca življenja – pa nikoli ne prideš do korena.

KAJ POMENI, DA JE KISIK PARAMAGNETEN?

Paramagneten pomeni, da ima atom/molekula neparne elektrone, kar ustvarja neto magnetni moment.*

*Kaj pomeni »para« v paramagneten? Beseda para- tukaj pomeni “ob strani” oziroma “ne popolnoma”. To pomeni, da snov ni močno magnetna (kot železo, ki ostane trajno magnetno = feromagnetizem), ampak ima samo rahlo privlačnost do magnetnih polj. Kisik ima dva neparna elektrona (ne tvorita para), zato ima rahlo magnetno lastnost → paramagneten. To pomeni: v prisotnosti magnetnega polja se molekule kisika usmerijo kot igla kompasa.

Takšne molekule se privlačijo v magnetno polje – niso trajno magnetne kot železo (feromagnetizem), ampak jih magnetno polje lahko usmeri in premakne.

Molekula kisika (O₂) ima dva neparna elektrona → to pomeni, da se “odzove” na magnetna polja.

ZAKAJ JE TO POMEMBNO ZA BIOLOGIJO?

  1. Kisik je zadnji akceptor elektronov v mitohondrijski verigi.
    • Elektroni potujejo po elektronskem transportnem sistemu, vse dokler ne končajo na kisiku.
    • Ker je paramagneten, ga magnetno polje usmerja in mu pomaga, da “ujame” te elektrone.
    • Brez magnetnega polja Zemlje bi bila učinkovitost dihanja in nastajanja ATP precej nižja.

      Mimogrede.. to je tudi razlog, zakaj so magnetne terapije tako učinkovite..!
  2. Magnetno polje Zemlje + paramagnetni kisik = usklajeno dihanje.
    • Naše celice niso odvisne samo od kisika kot plina, ampak tudi od njegove magnetne lastnosti.
    • Magnetno polje Zemlje pomaga uravnavati, kako dobro kisik sprejema elektrone → to pomeni boljši celični metabolizem in manj prostih radikalov.
  3. Vpliv EMF in umetnih polj.
    • Umetna elektromagnetna polja lahko motijo usmeritev kisika.
    • To pomeni, da kisik sicer pride v kri (normalna saturacija), ampak ne deluje optimalno na mitohondrijski ravni. Zato se lahko počutimo utrujeni, čeprav “nimamo pomanjkanja kisika”.
  4. Voda + kisik + magnetizem = biofizikalna sinergija.
    • EZ voda (strukturna voda v celicah) nastaja zaradi svetlobe in ustvarja ločevanje nabojev.
    • Paramagnetni kisik pa omogoča, da se elektroni na koncu transportne verige pravilno sprejmejo.
    • To je razlog, zakaj Jack Kruse pravi: brez magnetizma, voda in kisik ne bi mogla opravljati svoje prave vloge v biologiji.

Skratka:
Kisik ni samo “plin, ki ga dihamo”. Je paramagnetna molekula, ki deluje v navezi z magnetnim poljem Zemlje, da bi naše mitohondriji naredili ATP (energija) učinkovito. To je še en dokaz, da brez fizike (magnetizma) biologija ne deluje.

KJE PRIDE V IGRO SVETLOBA?

Elektroni, ki jih dobimo iz hrane, v resnici nosijo informacijo svetlobe (fotoni iz sonca, shranjeni v kemičnih vezeh).

Ti elektroni potujejo skozi elektronski transportni sistem v mitohondrijih.

Na koncu morajo “pristati” na molekuli kisika.

Ker je kisik paramagneten, ga Zemljino magnetno polje usmerja tako, da lahko te elektrone pravilno sprejme.

Ko kisik ujame elektrone, nastane voda → ta voda se nato s svetlobo (IR spekter) strukturira (EZ voda -→ negativno nabit sloj ob membranah.), kar spet ustvarja električni naboj v celici. Ta voda je metabolna voda (nastala v celici, ne vnesena z pitjem)

Brez svetlobe ni EZ vode. Če ni svetlobe (ali je preveč umetne svetlobe), ostane voda “navadna”, ne strukturirana → celica izgubi naboj in komunikacijo.

Električni naboj celice

EZ voda + membranski gradient ustvarita ogromno napetost med notranjostjo in zunanjostjo celice.

To je 30 milijonov voltov na centimeter(!) – ne kot “baterija”, ampak kot kvantno polje napetosti, ki omogoča komunikacijo elektronov in protonov.

To polje določa, ali se bo celica zdravila, delila ali umrla.

Zato potrebujemo DHA (omega-3)

DHA v membranah deluje kot fotonski usmerjevalnik.

To pomeni, da omogoča, da svetloba (foton) pretvori svojo energijo v elektronski tok.

Če DHA manjka (prehrana brez omega-3, veliko omega-6, umetna svetloba), se tok elektronov zatika → več elektronov “pobegne” iz verige. Zato tudi če imaš svetlobo in vodo, membrana ne zna učinkovito voditi naboja → nastane oksidacija – več ROS, kot bi jih moralo biti → kronični oksidativni stres, izguba energije.

Torej: pomanjkanje DHA = več ROS iz istega procesa.

ROS (Reactive Oxygen Species – Reaktivne Kisikove Spojine) in ATP-aza

ROS nastanejo kot stranski produkt, ko kisik sprejema elektrone. V mitohondrijski respiratorni verigi (kompleks I–IV) elektroni potujejo do kisika.

Ta proces ni 100 % učinkovit – nekaj elektronov “uide” in reagira s kisikom → nastane superoksid (O₂⁻), prvi ROS.

To se zgodi vedno – to je normalen fiziološki “stranski produkt”.

V majhnih količinah je to koristno, ker ROS delujejo kot signalne molekule za rast, popravljanje, hormezo

Če je vse uravnano (dovolj svetlobe, DHA, EZ vode), ROS delujejo kot signalne molekule (dober stres, hormeza).

Če pa je sistem v disbalansu (umetna svetloba, pomanjkanje DHA, kronično vnetje), nastaja preveč ROS → oksidativni stres → poškodbe beljakovin, membran, DNK.

Torej: dobri ROS = signalne molekule, ki uravnavajo rast in popravljanje. Slabi ROS = ko so izven nadzora in gorijo tkiva.

Kisik, ROS in paramagnetizem

V mitohondriju kisik ni uporabljen samo kot “končni sprejemnik elektronov” v oksidativni fosforilaciji (kar učijo v medicini), ampak ga telo lahko reciklira tudi drugače.

Če elektronov ni dovolj, nastajajo ROS (reaktivne kisikove spojine). Če jih ni preveč, delujejo kot signalne molekule in del mehanizma, kako kisik sodeluje pri ustvarjanju elektromagnetnih učinkov v celici.

Spin in ATP-aza = ustvarjanje magnetnega polja

ATP sintaza (kompleks V v mitohondriju) je dobesedno rotacijski motor na atomski ravni. Elektroni in protoni, ki vstopajo, ustvarijo vrtilni moment (spin).

Ta rotacija + paramagnetizem kisika + ROS → skupaj prispevajo k lokalnemu elektromagnetnemu polju.

Srce, možgani imajo od vseh organov najmočnejša EM polja, ker so najbolj bogati z mitohondriji → zato jih lahko merimo (EKG, EEG, MEG).

(ROS niso glavni vir spina, ampak signalni stranski produkt, ki ga narava uspešno reciklira. Magnetno polje nastaja tudi (in predvsem) pri “urejenem” procesu oksidativne fosforilacije, kjer teče urejen tok protonov (H⁺) skozi membrano mitohondrija. Elektroni, ki jih kisik uspešno ujame na koncu dihalne verige, omogočijo, da črpanje protonov deluje → in ta protonski gradient je tisti, ki “vrti rotor” ATP-aze (kot mala vodna turbina). To je osnovni način nastanka ATP – in magnetnega polja.)

Magnetno polje in medosebni vpliv

Ker vsaka celica oddaja biophotone (šibko svetlobo) in ker mitohondriji + ATP-aza ustvarjajo elektromagnetna polja, se polja posameznikov med seboj prepletajo!

To pomeni, da razpoloženje, energija ali “mood” nekoga vpliva na drugega – dobesedno na fizičnem nivoju.

Ko “vibracija” ali magnetno polje nekoga ni skladno s tvojim, lahko pride do odbijanja; če pa je skladno, pride do privlačnosti. Zato nas nekateri ljudje “polnijo” ali “praznijo” samo s svojo prisotnostjo.

KAKO SE POVEŽE ‘KARBONSKA NARAVA’ (Carbon-based) Z FIZIKO?

Ker smo temeljito ogrodje ogljikovega biokemičnega sistema, to prinaša specifične biofizikalne lastnosti:

  • Ogljik (C) tvori stabilne, razvejane verige — omogoča zgradbo beljakovin, lipidov, DNA in RNA. Ta kompleksna struktura je le plod fizikalnih zakonov (elektronska konfiguracija, kvantni efekti).
  • DHA, ki je ogljikov lipid, deluje kot ena od glavnih “fotonskih anten” v celični membrani — omogoča pretvorbo svetlobe v električni tok. Brez tega mehanizma bi bil električni potencial celične membrane zelo slab.
  • Kaj pomeni to v praksi?: Ker ima ogljik takšne lastnosti, lahko živimo, delamo hormone, gradimo DNK itd. — toda vse to deluje le, če je podprto z ustreznim fizikalnim okoljem: svetlobo, strukturo vode, magnetizmom, elektroniko membran in tako dalje.

Povežimo skupaj

SVETLOBA – VODA – MAGNETIZEM: KVANTNA TROJICA ŽIVLJENJA

  1. Svetloba (fotoni)
     – Sončna svetloba “naloži” elektrone v hrani z energijo.
    – Ti elektroni so pravzaprav shranjeni fotoni.
  2. Elektroni
     – Potujejo skozi mitohondrijsko dihalno verigo.
    – Njihovo gibanje poganja vse procese v celici.
  3. Paramagnetni kisik
     – Na koncu poti kisik sprejme elektrone.
    – Ker je paramagneten, ga Zemljino magnetno polje usmeri, da to naredi učinkovito in varno.
  4. Voda (H₂O)
     – Ko kisik ujame elektrone, nastane voda – t. i. metabolna voda.
    – Ta se ob svetlobi strukturira v EZ vodo, ki shranjuje naboj.
  5. Notranja elektrika
     – EZ voda skupaj z membranami ustvari močan električni potencial (napetost v milijonih voltov/cm).
    – To ni isto kot ATP, ampak je predpogoj, da ATP sploh lahko nastane in deluje.

Lahko rečemo: ATP je “kemijski denar”, medtem ko je EZ voda in naboj celice “električna infrastruktura”, brez katere denar nima vrednosti.

Tako vidimo, da ATP sam po sebi ni “notranja elektrika”. Resnična elektrika v celici pride iz strukturirane vode, ki jo ustvari svetloba, z elektroni in paramagnetnim kisikom v magnetnem polju Zemlje. ATP pa nato uporablja to električno okolje kot menjalno valuto za biokemične procese.

Torej, brez svetlobe elektronov sploh ne bi bilo, brez paramagnetizma kisika jih ne bi mogli pravilno uporabiti, brez magnetnega polja pa bi bil ves proces neučinkovit. To je fizika!

SEDAJ PA POVEŽIMO VSE SKUPAJ V ENOTNI KVANTNI OKVIR Z OSNOVNIMI GRADNIKI ŽIVLJENJA:

OGLJIK – VODIK – KISIK – MAGNETIZEM – VODA – SVETLOBA – DHA

1. Svetloba (fotoni)

  • Sončna svetloba (UV, vidna, IR) nosi energijo, ki jo prevzamejo elektroni v naši hrani (zajeti v ogljikovih vezeh – fotosinteza).
  • Svetloba tudi strukturira vodo v celicah (EZ voda → ekskluzijska cona), kar ustvarja notranjo elektriko (napetostne razlike).
  • Naše telo pa lahko fotone uporablja tudi neposredno (koža, mrežnica, melanopsin).

2. Ogljik (C) – osnova življenja

  • Ogljik je gradnik hrane in telesa → vezan v glukozi, maščobah, beljakovinah.
  • Ima sposobnost tvoriti štiri vezi → lahko shranjuje elektrone z različnimi energetskimi nivoji.
  • V praksi: ogljik je “shramba sončne energije”, ki jo mi kasneje sprostimo v mitohondrijih.

3. Vodik (H) – “gorivo”

  • Vodik v hrani in vodi prinaša protone (H⁺) in elektrone.
  • V mitohondrijih se protoni črpajo skozi membrano, kar ustvarja protonski gradient (napetost → kot baterija).
  • To je “hidrogenski motor”, ki žene ATP sintazo.
  • Vodik + kisik = voda, hkrati pa nastane toplota in svetloba na celični ravni (bioluminiscenca).

4. Kisik (O₂) – paramagnetni sprejemnik

  • Kisik je paramagneten → Zemljino magnetno polje mu pomaga poravnati “roke”, da ujame elektrone.
  • Je končni sprejemnik elektronov v dihalni verigi → brez kisika elektroni “obtičijo” in nastane oksidativni stres.
  • Ko elektroni prispejo do kisika → nastane voda (H₂O).

5. Voda (H₂O) – električna mreža

  • Voda nastaja v mitohondrijih → to je metabolna voda (Kruse o njej ogromno govori).
  • Pod vplivom svetlobe in magnetizma se voda strukturira v EZ (ekscluzijsko) vodo → deluje kot polprevodnik.
  • EZ voda ustvarja napetost (do milijone voltov na meter), kar omogoča delovanje beljakovin, ionov in celične komunikacije.

6. Magnetizem – orkestrator

  • Zemljino magnetno polje:
    • pomaga kisiku “loviti” elektrone,
    • usmerja tok elektronov in protonov,
    • vpliva na spin elektronov (kvantna biologija).
  • Brez magnetnega polja bi bil transport elektronov neučinkovit → celična energija bi padla.

7. DHA (dokozaheksaenojska kislina)

  • Posebna maščobna kislina v membranah (predvsem v možganih, očeh, mitohondrijih).
  • Ima izjemno π((pi)-elektronsko mrežo*, ki omogoča prenos fotonov v elektrone.
  • Pretvori svetlobo neposredno v električni signal → zato so možgani “optični kvantni računalnik”.
  • Brez DHA svetloba ne more učinkovito postati elektrika – ker DHA deluje kot kvantni most med svetlobo in biologijo.
    Brez nje bi svetloba sicer padala na našo kožo in mrežnico, a bi zelo malo tega lahko električno uporabili.

*Kaj sploh je π-elektronska mreža?
Ko se takšni elektroni “porazdelijo” čez več atomov, nastane π-elektronska mreža, ki je sposobna absorbirati, prevajati in oddajati fotone. V dvojnih vezeh ogljikovih atomov (npr. v polinenasičenih maščobah) nastajajo π-orbitali. Te π-orbitali vsebujejo delokalizirane elektrone, ki se ne držijo strogo enega atoma, ampak se lahko “premikajo” po celotni verigi. Ko se takšni elektroni “porazdelijo” čez več atomov, nastane π-elektronska mreža, ki je sposobna absorbirati, prevajati in oddajati fotone.

Dr. Kruse: DHA je ostala enaka milijone let, ker je edini naravni molekularni “čip”, ki zna sončno svetlobo brez izgube prevesti v električni tok. Narava ga ni nikoli zamenjala, ker ni boljšega načina za povezavo med svetlobo in življenjem.

Kaj to pomeni za biologijo?

  • Direkten dostop do elektronov iz svetlobe: naše celice ne potrebujejo samo hrane kot vira elektronov → DHA omogoča, da fotoni iz okolja takoj postanejo del električnega toka v membranah in mitohondrijih.
  • Membranska elektrika: DHA naredi membrano kot tekoči polprevodnik, ki vodi elektrone in fotone.
  • Brez DHA → fotoni nimajo “kvantnega mostu” → več ROS, manj koherence.

Če to povežemo:

Svetloba (fotoni) – vzbudi elektrone.

DHA π-elektronska mreža – ujame fotone in jih spremeni v uporabno elektriko.

Elektroni in protoni (vodik) – potujejo skozi mitohondrije.

Ogljik – gradi skelet življenja, ki je fleksibilen za vse te interakcije.

Kisik – paramagnetni lovilec elektronov.

Magnetno polje Zemlje – usmerja gibanje nabitih delcev.

Voda (EZ) – shrani elektrone kot notranjo baterijo in gradi električno polje v celici..

Rezultat = notranja elektrika + metabolna voda → osnova življenja.

V praksi:

Če zmanjka ogljika (podhranjenost ali napačen vir hrane) → zmanjka elektronov.

Če zmanjka svetlobe → ni EZ vode.

Če zmanjka DHA v membranah → elektroni ne pridejo do kisika.

Če zmanjka kisika/magnetizma → elektroni zastanejo, ROS pobesnijo.

Če zmanjka vodika (dehidriranost, slaba hrana) → pade gradient.

Torej, če želimo svoje zdravje in počutje ter tudi način staranja vzeti v svoje roke, je dobro da razumemo, da je v prvi vrsti odvisno od fizikalnih pojavov: svetlobe, magnetizma in celične vode (ki ima dipol).

In besedno zvezo ‘med nama ni kemije’ bi morali zamenjati z ‘med nama ni fizike’! Ker oddajamo biophotone in elektromagnetna polja, se med sabo dobesedno “uglašujemo” ali “izgubljamo resonanco”, kar občutimo kot ujemanje ali konflikt razpoloženja.

Na Vadbeni kliniki vam lahko sestavimo personalizirani Kvatni življenjski protokol prehrane, gibanja, svetlobe, izpostavljenost mrazu.. glede na oceno vašega haplotipa, starosti, spola, težav ki jih imate in glede na letni čas.

Tečaj SVETLOBNI DNK vas bo naučil vse, kar morate vedeti o svetlobi, prehrani in gibanju glede na letne čase za našo zemljepisno širino ter natančno obrazložene protokole domačega biohackinga. Prvi modul si lahko takoj zdaj naložite brezplačno!