ZAKAJ BI NAS MORALI ZANIMATI REFLEKSI
Veliko otrok in tudi odraslih ima še vedno aktivne reflekse, ki so bili ustvarjeni ekskluzivno za čas prvega leta starosti po porodu oziroma za čas v maternici ter med porodom. Prisotnost teh refleksov kasneje v življenju predstavlja oviro pri vsesplošnem razvoju in funkcioniranju.
Da si lažje predstavljamo, vzemimo za primer žabo, ki je v svoji prvi razvojni fazi paglavec in plava z repom. Ko postane žaba, rep izgubi. Če bi žabi ostal rep, ne bi bila dobra v tem, da je žaba. Rep je ključen, a samo v prvi fazi razvoja. Potem mora stran. Sicer ovira nadaljnji razvoj in obstoj žabe.
PRAV TAKO JE S PRIMARNIMI REFLEKSI. ČE NE GREDO STRAN, KO SO OPRAVILI SVOJE POSLANSTVO, OVIRAJO OPTIMALNI RAZVOJ MOŽGANOV.
Človek je v svoji evolucijski zgodovini izbral hojo po dveh nogah. Hoja po dveh nogah je prinesla številne prednosti, kot so lažji pregled dogajanja nad savansko travo, lažje prenašanje sončne pripeke, hitrejše oziroma okretnejše gibanje, uporabo rok kot ‘orodje’.. vendar pa ima vsaka medalja tudi svojo drugo plat. Hoja po dveh nogah je zahtevala ožjo medenico. Skozi takšno medenico, pa se težko poraja tako velika glavica z možgani, da bi človek takoj, ko se rodi, znal hodit in se gibat po dveh nogah, kot to zna na primer žrebiček.
Hoja po dveh nogah namreč pomeni veliko večji boj z gravitacijo, kot hoja po štirih. V bistvu hoja po dveh nogah pomeni konstantno balansiranje iz ene na drugo nogo. Predstavljajte si stolček s štirimi nogami, ki ga želite postaviti in balansirati na dveh nogah. Težko, kajne? Kaj šele na eni nogi! Takšno (bipedalno) gibanje zahteva veliko večjo koordinacijo gibanja. Za to kompleksnejšo koordinacijo pa človek potrebuje večje možgane.
GLAVNO GONILO RAZVOJA MOŽGANOV JE GIBANJE!
Rastline ne potrebujejo možganov, ker se ne gibajo. Ko se človek rodi, ima razvitih komaj 20% možganov. Ostalih 80% se mora razviti preko gibanja oziroma preko senzoričnih vnosov, ki si jih zagotovi preko gibanja. Ampak, kako naj se novorojenček giba, ko pa še nima razvitih možganov?
Tu igrajo pomembno vlogo refleksi. Refleksi so avtomatski gibi, ki omogočajo dojenčku gibanje. Najprej gre samo za dihanje, sesanje hrane in jokanje (moro refleks).. V bistvu se večina refleksov razvije že v maternici, kajti razvoj možganov se začne že takrat. V maternici se tudi začne razvijati naše prvo čutilo – organ za ravnotežje (vestibularni sistem). Plod, ki ne razvija optimalno refleksov povezanih z razvojem vestibularnega sistema, ne zaznava dobro, kaj je zgoraj in kaj spodaj (od 32. tedna dalje) in lahko ostane v ‘sedečem’ položaju oziroma v medenični legi, kar neugodno vpliva na porod.
Refleksi so zato tudi ključni med samim porodom, saj otroku pomagajo, da aktivno prispeva z gibanjem pri prebijanju skozi koščeni porodni kanal. Popadek predstavlja stimulus, ki aktivira refleks-no gibanje otroka, da se ‘zvija’ in prebija naprej. Če se otrok rodi s CR in to celo brez popadkov, je otrok prikrajšan te razvojne faze! Da, tudi to je razvojna faza in če manjka, vpliva na razvoj vseh nadaljnjih razvojnih mejnikov.
Zato ni vseeno, kako in koliko se nosečnica giba v nosečnosti in med porodom, saj to direktno vpliva na razvoj njenega še nerojenega otroka (prav tako pa tudi stres, zdravila, sevanja ipd)!
TOREJ GONILNA SILA RAZVOJA GIBALNIH MEJNIKOV SO PRIMARNI REFLEKSI
Na primer ATNR refleks (asimetrični tonični vratni refleks), ki sodeluje že pri porodu, kasneje pri 3-5 mesecih otroku omogoči, da se lahko obrne in skupaj s SG (spinal galant) refleksom bo otroku omogočeno, da se začne plazit po trebuhu.. Potem se počasi postavi v štirinožni položaj (na kolena in roke) in se začne zibati naprej in nazaj – s čimer aktivira STNR (simetrični tonični vratni refleks), ki inhibira TLR (tonični labirintni refleks), da se otrok lahko usede in tudi začne plazit.. Potem se plazi nekaj mesecev in se začne z rokami vleči gor ob pohištvu, kar omogoča ‘hand pulling reflex’, nato nekaj časa hodi ob pohištvu, ko mora inhibirat babinski refleks (na podplatih), da lahko začne hodit.. idealno točno okoli enega leta. Če se babinski ne integrira, lahko (med drugim povzroči) tendenco hoje po prstih.
ČE OTROK KATEROKOLI RAZVOJNO FAZO PRESKOČI, JO IZVEDE PREZGODAJ, Z ZAKASNITVIJO ALI ASIMETRIČNO POMENI,DA SE MOŽGANI NE RAZVIJAJO OPTIMALNO.
Zakaj ne smemo preskakovati razvojnih mejnikov? Zakaj je plazenje tako pomembno?
Do enega leta, ko otrok shodi, bi morali biti vsi ti refleksi v ‘spečem’ stanju, da ne ovirajo razvoja kompleksnejših gibov, posturalnih refleksov, očesne motorike, vestibularnega sistema, koordinacije gibov, ritma.. Razvoj kompleksnejših gibov omogoča razvoj kompleksnejših možganov!
PREPROSTI GIBI – PREPROSTI MOŽGANI / KOMPLEKSNI GIBI – KOMPLEKSNI MOŽGANI
Razvoj možganov lahko primerjamo z gradnjo stavbe. Najprej potrebujemo trdne temelje. To je razvoj in integracija primarnih refleksov na nivoju spodnjega dela možganov – možganskega debla (medula, pons). Če ta del ni dobro zgrajen, nobeno naslednje nadstropje (višji možganski centri) ne bo. Še posebej če so temelji neravni (leva in desna stran možganov), potem se vsako naslednje nadstropje začne bolj nagibati. Tako se tudi možgani začnejo razvijati asimetrično s funkcionalnim deficitom leve ali desne hemisfere.
Vestibularni sistem skupaj s posturalnimi mišicami riše naš telesni zemljevid v možganih. Če se ta slabo zariše (zaradi zgoraj omenjenih razlogov), ima(mo) otrok slabšo propriocepcijo in tudi enterocepcijo, kar pomeni, da slabo čuti in zaznava svoje telo, kot tudi svoje telo v prostoru. Imamo otroke, ki se zaletavajo v očitne ovire, se spotikajo, nerodno tečejo ali pa tudi ne čutijo bolečine, ne čutijo, da jih tišči na dolgo ali kratko potrebo (dokler ‘ni prepozno’), težko žvečijo tršo hrano, ker ne čutijo in obvladajo jezika ali pa imajo zato težave z govorom..
Vemo, da je v primeru avtizma in ADHD-ja v ospredju funkcionalni deficit desne hemisfere – in na njen račun kompenzacija leve.
Primer z branjem – tipično za avtizem: Leva hemisfera zna že zelo zgodaj brati črke (domena leve hemisfere) – veliko kasneje pa zares razume prebrano vsebino (domena desne hemisfere). Leva in desna hemisfera se morata med seboj pogovarjati (preko možganskega prečnika). Ker dostikrat reflex ATNR ni integriran, je to zelo oteženo.
Lahko pa zaradi tega (neintegrirani ATNR) refleksa pride tudi do težav z branjem, ker se otrok med branjem dobesedno ‘zaleti’ v nevidno sredino na listu papirja in jo težko preskoči (prečka z desne na levo hemisfero), obrača podobne črke, iz česar se lahko razvije disleksija, ki pa je bolj tipična za šibkost leve hemisfere.
ČE SE REFLEKSI NISO INTEGRIRALI DO ENEGA LETA, SE NAJVERJETNEJE TUDI NIKOLI NE BODO (SAMI OD SEBE).
V članku (klikni) Dober razvoj otroka je odvisen od razvoja primarnih refleksov pojasnimo tudi več razlogov, zakaj pride do neintegracije refelskov in naštejemo nekaj več posledic.
Stroka (pediatri in pediatrični nevrologi) so prepričani, da se vsi omenjeni refleksi avtomatično inhibirajo do enega leta starosti. Pa se ne, saj jih najdemo tudi pri veliko odraslih in jih ni težko testirati.
Tu ne gre za nič dednega, nobeno genetsko napako, nobeno poškodbo možganov, nobeno presnovno motnjo.. gre za nezrelost možganov (možganskega debla, malih možganov..)
NEINTEGRIRANI REFLEKSI IMAJO VELIK VPLIV NA IMUNSKI SISTEM
Ko se rodimo, prevladuje delovanje simpatikusa, ki ga mora proti koncu prvega leta starosti začeti obvladovati parasimpatikus (z vagusnim živcem na čelu). Če se to ne zgodi, je otrok stalno pod stresom prevladujočega simpatičnega sistema, ima višji srčni utrip, težave s spanjem, težave s prebavljanjem hrane, zaprtostjo, ima še vedno prepustno črevo ( s katerim se rodimo) in zato kronično vnetje v telesu..
To pomeni, da se slabo razstruplja in je podvržen alergijam, dermatitisom, astmi ali pa kroničnim vnetjem.
Leva hemisfera deluje kot pedalo za gas, desna pa kot zavora. Ena aktivira imunski sistem, druga ga zavira. Potrebujemo ravnovesje. Preveč delujoč imunski sistem, se prekomerno ‘nerazumno’ odziva na raznolike dražljaje. Zato so pri otrocih s šibkejšo desno hemisfero bolj tipične alergije, dermatitisi, astma, pa tudi senzorične občutljivosti na svetlobo, zvok.. Ravno obratno je pri šibkosti leve hemisfere, ko je desna premočna in preveč zavira delovanje imunskega sistema, takrat smo lahko stalno bolni, prehlajeni, s kroničnimi vnetji ipd..
POVEZAVA S KRONIČNIMI VNETJI MANDLJEV, ŽRELNICE
Takšni otroci imajo potem skoraj vedno težave z dihanjem skozi nos oziroma s kronično povečano žrelnico, mandlji, za katere dobijo predpisane kortikosteroidne nosne spreje ali pa so napoteni na operacije. Pogosto imajo zaradi tega tudi kronična vnetja ušes in slabši sluh. Ker kronično dihajo na usta, jim niti operacija ne pomaga, da bi začeli dihati na nos. Več o tem TU.
S takšno problematiko se dnevno srečujemo v naši praksi, ko pomagamo otrokom ponovno vzpostaviti nosno dihanje in pravilno motoriko jezika, oralnih mišic ter držo. Vsaj 96% otrok, ki pride k nam na obravnavo ima prisoten vsaj en primarni refleks. (Enako velja za odrasle).
Razvojno gledano se po rojstvu najprej začne razvijati desna hemisfera in od tretjega leta dalje leva hemisfera. Desna hemisfera je bolj povezana s podzavestjo, občutki in neverbalno komunikacijo, leva pa je bolj zavestna, logična in analitična. Zaradi tega se večino stvari spomnimo od tretjega leta dalje in iz istega razloga se ob tej prelomnici začne obdobje ‘zakajčkov’.
Pri nekaterih otrocih pa se razvoj desne hemisfere zaključi prezgodaj n tako leva hemisfera ‘prevzame vajeti’ ‘na svoj način’.
VELIK POKAZATELJ FUNKCIONALNE NEZRELOSTI MAŽGANOV JE TUDI AMBIDEKSTRIZEM – UPORABA OBEH ROK, NAMESTO ENE DOMINANTNE
Velik pokazatelj funkcionalne nepovezanosti možganov je tudi (ne)desničarstvo (ambidextrus) Ali je otrok razvil med 3-6 letom dominantno roko ali na primer riše z eno, je pa z drugo? Ali ima vse dominance na isti strani telesa: oko, uho, roka, noga? Opažamo tudi asimetrično konvergenco oči, tilt glave, nižja rama, bolj plosko stopalo, jeziček v grlu zategnjen levo ali desno, večje oko.. znakov je veliko. Moteči so tudi: zbirčnost pri jedi, težave z branjem, težave z lovljenjem žoge (slaba korrdinacija oči – roka, anksioznost, sesanje palca, grizenje nohtov, skolioza, slabosti v avtu, težave z ravnotežjem, nerodnost, težave z govorom, močenje postelje po petem letu starosti, hipotonost, težave z zavezovanjem vezalk ipd..
Ali ste vedeli, da hipotonost lahko vodi v hiperlaksativnost (preveliko gibljivost) sklepov? (Na primer, ko se otrok postavi na vse štiri in so komolci obrnjeni ‘na X’ – navznoter). Hipotonost pomeni, da zaradi nezrelosti možganov prihaja iz njih šibkejši signal za tonus mišic, (kar se lahko razlikuje na levi ali desni strani telesa, spredal ali zadaj). Ker je tonus mišic prešibek, se preveč raztegujejo in s tem prekomerno povečajo obseg gibanja sklepov. To je najbolj tipično pri šibkosti desne hemisfere.
Lahko bi napisali celo knjigo možnih simptomov nezrelega razvoja možganov. Dejstvo je, da vse, čisto vse, kar se dogaja z našim telesom (in psiho) je odvisno od delovanja možganov. Vendar bomo na tem mestu raje podali usmeritve, kako popraviti te manjke v razvoju.
KATERE SO REŠITVE?
Za vsak refleks obstaja specifična vaja. Vendar so vaje lahko zahtevne ali naporne za izvajanje 2-3 x dnevno vsaj en do tri mesece, še posebej, če ima otrok težave s pozornostjo ali slabim občutenjem lastnega telesa. Zato v zahvalo dr. Melillu dandanes vemo, da se da reflekse integrirati tudi na drugačen, bolj preprost način in tudi bolj učinkovit. Eden od takšnih načinov je, da preprosto stimuliramo reflekse (simetrično ali asimetrično) in jih na tak način ‘izrabimo’, inhibiramo. Zraven pa se poslužimo še sočasne aktivacije predela možganov, kjer določen refleks ‘domuje’ s stimulusi v obliki vibracij, zvoka, svetlobe, pri čemer lahko uporabljamo specifične frekvence.
Zanimivo je, da ima veliko staršev podobne težave kot njihovi otroci. Velikokrat to pripisujejo genom, kar pa ne drži (imajo jih tudi posvojeni otroci) – ‘dedne’ so navade. To je v bistvu dobra novica – saj so težave večinoma rešljive. Še najbolj učinkovito pa se jih boste rešili, če se kot starši tudi sami lotite svojih refleksov. S tem ne samo, da boste zgled svojim otrokom, ampak bo vaš ‘ponastavljen’ živčni sistem deloval pozitivno tudi na vašega otroka. Otrok je vsaj do sedmega leta ‘priklopljen’ na živčni sistem svoje mame oziroma staršev.
Če želite izvedeti več, kliknite na spodnji gumb in opišite vaše težave! ČE VAM JE BIL ČLANEK KORISTEN, GA DELITE Z DRUGIMI IN KOMENTIRAJTE SPODAJ V KOMENTAR!
