Leto 2019 je bilo na Vadbeni kliniki v znamenju mamic z diastazo rektusov po dvojčkih. Kar nekaj primerov jih je bilo in vsem je bilo skupno to, da so imele res velike diastaze z napovedanimi operacijami in tudi to, da so bili vsi primeri sanacije uspešni!
Kaj je sploh velika diastaza rektusov?
Poudarek je predvsem na globini razmika- (koliko daleč sežeš s prsti v globino) – vezivno tkivo se je namreč zelo raztegnilo in v kombinaciji s stanjšanimi mišicami, ki so izgubile sposobnost ‘zajezitve’ znotraj-trebušnega pritiska. Posledica tega je ‘velika diastaza’, ki pa je seveda tudi široka, ponavadi 4 – 8 prstov.
Za vse, ki ne veste, kaj diastaza rektusov je, si lahko preberete več v blogu 10 najpogostejših vprašanj o diastazi rektusov ali naložite Brezplačni video priročnik o diastazi rektusov in preverite hiter test diastaze rektusov. Lahko pa se pridružite tudi Brezplačni mini Akademiji o diastazi rektusov!
Tjaša, 30 let, je januarja 2019 rodila dvojčka s carskim rezom. Carski rez je dodatna oteževalna okoliščina pri sanaciji diastaze rektusov. Dvojčka sta bila kar velika, eden malo manj kot 3000g, drugi pa malo več kot 3000g! Tudi njena diastaza je bila posebna, poleg velikosti (v obliki globine in širine), se je ‘ponašala’ še z dolžino. Razmik je največkrat prisoten v predelu trebuha nad popkom (pa do prsnice), pri Tjaši pa je segal še pod popkom proti medenici. Poleg tega je bila prisotna tudi popkovna kila, kar sem ocenila ‘po videzu’ in se je kasneje potrdilo na UZ.
Nismo ravno vsak dan priča tako velikemu nosečniškemu trebuhu. Posledice so skorajda neizogibne.
“Kljub prilagojeni telovadbi v nosečnosti (ne na Vadbeni kliniki) sem imela precejšnjo diastazo na katero sem zdravnike opozorila sama. Niti v porodnišnici in niti pri ginekologu me niso pregledali. Ginekolog mi je na mojo prošnjo dal napotnico za fizioterapijo, ampak preden sem dobila 1. termin, sva z Aljino pomočjo in vajami že pol naredili.” Je zapisala Tjaša.
Tjaša je tako ena izmed mnogih, ki ni bila deležna pregleda trebušne stene (s strani fizioterapevtov) v porodnišnici in to kljub dejstvu, da je rodila dva velika dojenčka, niti je ni pogledala ginekologinja. Tjaša je morala sama opozoriti na to. Veliko mamic sploh ne ve, da ima diastazo rektusov oziroma, da je to problem in zato niti ne vprašajo zanjo, stanje pa se potem lahko samo še poslabša. Ali pa celo dobijo ‘nasvet’, naj delajo trebušnjake! Tjaša je nato pri osebnemu zdravniku na mojo pobudo dobila napotnico za UZ in za posvet pri abdominalnem kirurgu. Več o tem v nadaljevanju zgodbe. (Kako je izgledal moj posvet pri abdominalnem kirurgu si lahko preberete tu.)
Zakaj carski rez ovira okrevanje diastaze rektusov?
Tjaša po najini prvi obravnavi, kjer sva namestili tudi kinezio trakove, ki služijo boljši prekrvavitvi, limfni drenaži, propriocepciji in ‘omilijo’ napake gibanja ter opozarjajo mamico na pravilno držo in aktivacijo mišic. Brez njih je Tjašin trebuh stoje izgledal kot žoga.
Carski rez ni nedolžen poseg. Pri samem posegu je prerezanih okoli 10 različnih slojev tkiv v globino. Noben kirurg vsakega posebej ne zašije nazaj. Ko je telo odprto se sušijo serozne tekočine, ki sicer omogočajo gladko drsenje tkiv med seboj. Po posegu gladko drsenje tkiv torej zavira zmanjšana količina teh tekočin, zašiti sloji tkiv med seboj in še notranje brazgotine oziroma zarastline oziroma adhezije, ki ‘poženejo svoje lovke’ različno široko in globoko. S tem zavirajo optimalno delovanje trebušne stene, kot da bi se nam bluza zataknila v zadrgo od hlač. Zato se pomemben del rehabilitacije diastaze rektusov skriva v obravnavi teh zlepljenih tkiv in zarastlin. (VEČ) Večina mamic po carskem rezu skrbi za brazgotino, ampak žal samo v površinskem, vidnem delu. To je samo vrh ledene gore in zgolj estetske narave.
Kdaj je Tjaša začela z rehabilitacijo (po porodu s carskim rezom)?
Tjaša je prišla k meni 7 tednov po porodu. Takrat je izgledalo, da bo najverjetneje potrebovala operacijo. Tega se nobena mamica ne razveseli. Klasični kirurški pristopi v Sloveniji niso kaj dosti naklonjeni upoštevanju zakonitosti delovanja trebušne stene in naredijo veliko kolateralne škode. Največkrat poseg zahteva rez od ‘kolka do kolka’ in včasih še vertikalno po trebuhu, kjer nato zašijejo mišice skupaj, ne da bi upoštevali funkcionalno vlogo fascij oziroma linee albe in drugih fascij trebušne stene. (Več o tem in kako preprečiti operacijo diastaze rektusov).
Slika druge stranke, ki je k meni prišla na obravnavo po abderoplastiki.
Tak poseg je primerljiv s carskim rezom.
Razlika je v tem, da zajema carski večje globine, klasični poseg diastaze rektusov pa večje površine. Oboje pa zahteva več tednov ali mesecev okrevanja in rehabilitacijskih vaj.
Kako se je Tjaša lotila sanacije diastaze?
Tjaša naredila sklop šestih polovičnih obiskov na približno 14 dni razmika, vmes pa zavzeto izvajala vaje doma s pomočjo individualno sestavljenega programa z video vajami.
Odločilni je bil drugi obisk.
Na prvem srečanju je bil bolj poudarek na ‘diagnostiki’ stanja, na razlagi, kako deluje trebušna stena (katere zakonitosti moramo upoštevati in kako) in na osnovni tehniki upravljanja z IAP* (po domače povedano, kako aktivirati mišice – s pomočjo dihanja – da se ne naredi grebenček, ko se poveča pritisk. Recimo ob dvigu glave leže na hrbtu.
IAP* = intra-abdominal pressure – znotraj-trebušni pritisk
Na prvem srečanju iščemo, testiramo najbolj ustrezen način (strategijo rekrutacije in timing ustreznih mišic). Včasih nam to na prvem srečanju ne uspe (popolnoma), ker je diastaza rektusov dejansko še prevelika in pregloboka. Mamici se ob nepremičnem ležanju na hrbtu vidi, kako se ob dihanju premika črevo.
Zato je odločilen drugi obisk. V vmesnem času (14 dni) mora mamica izvajati vaje po navodilih in čim bolj izboljšati način dvigovanja, nošenja in dojenja otrok. Ne sme zadrževati diha. Če ob drugem srečanju uspe zadržati pritisk, torej da se na primer ob dvigu glave ne naredi grebenček, potem je napredek jasno viden in obstaja velika verjetnost, da operacija ne bo potrebna, ker se tkiva odzivajo.
To je največji korak v celotnem postopku ‘rehabilitacije’. To je tako, kot da potujemo po Velikem kanjonu in ga moramo najprej premostiti. Ko smo ga enkrat premostili, nas čaka samo še veliko pešpoti, najtežji del, premostitev, pa je za nami.
Dojenje je prav tako eden izmed faktorjev, ki upočasnjujejo sanacijo diastaze.
Dojenje je proces, kjer telo še vedno tvori veliko ‘nosečniških’ hormonov. Na primer hormon relaksin, ki mehča tkiva. V kombinaciji z odsotnostjo menstruacije pa pomeni tudi manjšo količino estrogena. To je velik faktor, ki se ga moramo zavedati, saj upočasnjuje rehabilitacijo. Seveda se nobena mati zaradi tega ne odpove dojenju. Dojenje ima za otroka (in tudi zanjo) še toliko (drugih) prednosti, da brez pomisleka odtehta nekaj negativnih vplivov.
Dobro je, da se zavedamo, da se po končanem dojenju stanje lahko še bistveno izboljša. Pri tem štejemo 3-4 mesece po končanem dojenju.
Viden napredek po prvem sklopu specialne vadbe,
Rezultati so bili kljub dojenju že zelo prepričljivi. Grebenček je izginil, koža se je že skoraj poravnala, barva kože, ki je bila na začetku zelo temna (lisasta) se je normalizirala , Linea alba je postala gostejša in ožja. Na pregledu pri abdominalnem kirurgu se je izkazalo, da operacije zaenkrat ne priporoča. Razloga je navedel dva, prvega, da specializirana vadba očitno deluje in drugega, da Tjaša še vedno doji.
Še vedno pa je, estetsko gledano, Tjaši ostajal manjši trebušček. In prišlo je tudi obdobje, ko se je zdelo, kot da je stanje za malenkost poslabšalo! Takoj sem preverila, če je kaj kašljala, ampak to ni bil razlog. Tjaša je sama pri sebi ‘posumila’, da je razlog povečan vnos hrane v telo zaradi povečane količine dojenja rastočih velikih dvojčkov (poskok v rasti). Tjaša je drobne postave in je takšna sprememba hitro vplivala na njeno sanacijo diastaze, saj je povečana količina hrane v želodcu in črevesju povečala IAP. Vendar je bilo, na srečo, to le kratko vmesno prehodno obdobje, ker se nato njeno telo temu prilagodilo.
Zadnji ‘preizkus’ vztrajnosti za mamico so zadnji koraki sanacije.
Čeprav je bila Tjašina diastaza rektusov funkcionalno gledano sanirana, pa je manjkalo še par korakov do estetske zadovoljitve.
Takrat sva potegnili na plan ‘novo orožje’. V program sva dodali kolagen, vibracijski trening, vaje za boljši ton vagusnega živca, vaje za telesne asimetrije po PRI*, rotacijske vaje. Tjaša si je malo vibracijsko ploščo kupila celo za domov.
PRI* = Postural Restoration Institute
To je zagotovilo nov zagon in premik proti končnemu cilju.
Če povzamemo, kaj je skrivnost Tjašinega uspeha?
Vsako telo je zgodba zase. Ko gre za manjše diastaze ponavadi individualna obravnava sploh ni potrebna. Zadostuje že 12 tedenski online program POPORODNI PREPOROD, kjer naslovimo celo telo. Pri velikih diastazah, še posebno po porodih dvojčkov, pa je potreben drugačen pristop, saj se napačna aktivacija mišic naredi (grebenček, trebuh kot žoga) že samo, če se mamica lahno odkašlja ‘khm khm’. To pomeni, da mora vaje delati res prilagojeno. Pri tem ni tako zelo pomembno katere vaje, ampak KAKO jih izvaja in stopnjevanje vaj. Če vaje stopnjujemo prepočasi ali prehitro, ne bo napredka ali se stanje lahko tudi poslabša.
Tjašin neverjetni in skoraj dokončni rezultat! Ker mamica še vedno doji, pričakujeva zadnje in dokončne rezultate 3-4 mesece po končanem dojenju. Vmes Tjaša ves čas pridno izvaja vaje. Le za časa poletnega dopusta jih je prekinila in potem z njimi spet redno nadaljevala. Krajši premor ni škodil njenemu napredku, saj se je telo vmes že navadilo oziroma privzelo nov ‘avtopilot’ za pravilno in pravočasno aktivacijo ravno pravih mišic za zajezitev IAP. Torej, četudi ne izvajaš vedno vaj in se čez dan pravilno gibaš, tako da s tem gibanjem in dihanjem krepiš lineo albo, mišice in strategijo možganov, potem se bo napredek še vedno stopnjeval.
‘Glavne sestavine’ Tjašinega recepta za uspeh so bile:
- Vaje, ki so ustvarjale ravno pravšnji pritisk na lineo albo, ne preveč – ne premalo. (Ustrezno stopnjevanje vaj)
- Dihanje s trebušno prepono in medrebrnimi mišicami (za priklic globoke trebušne mišice in mišic medeničnega dna in masažo notranje brazgotine preko dihanja)
- BBYG (Blow Before You Go) metoda managementa znotraj-trebušnega pritiska (Predčasna aktivacija stabilizatorjev na izdih in ves čas giba)
- Kineziotaping (kot že pojasnjeno zgoraj)
- Pravilen način dvigovanja, nošenja in dojenja dvojčkov
- Prehrana (po posegih)
- Vibracije
- Rotacije trupa (Brez rotacij ni človeškega gibanja. Vnos rotacij v rehabilitacijske programe je ključni faktor optimalnega okrevanja.)
- Masaža trebuha leže na mehki žogi, masaža brazgotine carskega reza
- Celostni pristop (od glave do peta, diastaza je problem celotnega telesa, ne samo trebušne stene)
- Razumevanje in podpora partnerja
Kaj je mene osebno fasciniralo v Tjašini zgodbi?
Tjašin odnos do situacije in vadbe! Tjaša nikoli ni bila ali delovala zagrenjeno, utrujeno, naveličano, obupano. Kljub temu, da jo je življenje presenetilo z dvojčkoma in takšno veliko ‘luknjo’ v trebuhu’, je vedno prišla nasmejana, nič ji ni bilo težko, vedno se je organizirala, da je naredila vse vaje in še kakšno več.
Pri tem je sigurno velikega pomena podpora partnerja!
Prav Tjašin pozitivni odnos in pristop sta imela vlogo plodnih tal, v katera sva zasejali njene cilje..
Zaključna misel..
Vsaka rešena diastaza in vsaka preprečena operacija je velik uspeh in naložba v prihodnost. Da, ima smisel ves vložen trud. In ne, ne gre le za lep igled trebuha in telesa, čeprav je to (žal) razlog in gonilo večine mamic, da se lotijo okrevanja.
Reševanje diastaze je novo življenjsko potovanje. Potovanje skozi spoznavanje delovanja lastnega telesa in ponovnega povezovanja z njim. Razsežnosti rezultatov, ki jih dosežemo pri tem, znatno presegajo meje diastaze. Gre za nov način življenja, dihanja in gibanja. Nov? Oziroma takšnega kot bi moral biti, takšnega kot ga je kreirala narava in takšnega kot ga obvladajo samo še naši malčki (naša neokrnjena narava v malem).
Poglejte si še letošnjo Simonino zgodbo o diastazi rektusov po dvojčkih!
