- Bolečine v križu
- Drža & Sproščanje
- Mišice medeničnega dna
- Nekategorizirano
- Nosečnice
- Otroci
- Po porodu
- Prehrana
- Svetloba
- Tek, šport
- Trebušne mišice
- Uncategorized
Najbolj brano
Zakaj se telo biološko lahko stara dvakrat hitreje kot piše v rojstnem listu? Odgovor se skriva v haplotipu mitohondrijev..
In zakaj se nekateri otroci rodijo z boleznimi ali šibkostmi, kot da bi bili že stari?
Vsaka celica v tvojem telesu je orkester, dirigent pa so mitohondriji – celične elektrarne. Niso vsi enaki – tvoj mitohondrijski haplotip nosi v sebi zapis, kako dobro prenašaš mraz, kako učinkovito kuriš maščobo in kako hitro se tvoje telo stara. Nekateri haplotipi so kot dizelski motor – počasni, varčni, odporni. Drugi so kot športni avto – hitri, a občutljivi na okolje.
Znanost danes potrjuje, da staranje ni le posledica časa, temveč predvsem tega, kako tvoji mitohondriji predelujejo svetlobo, hrano in kisik. Če živiš v neskladju s svojim haplotipom – recimo, da imaš “arktični motor”, živiš pa v pretopli, umetno osvetljeni sobi – tvoji mitohondriji hitreje opešajo. Če pa okolje uskladiš s svojim genetskim podpisom, lahko staranje upočasniš in dolgo ohraniš vitalnost.
Vsak haplotip je zapisan v mitohondrijskem genomu, ki je drugačen od jedrnega. Ima približno tisočkrat večjo stopnjo mutacij, saj nima enake zaščite in popravljalnih mehanizmov kot naš glavni genom. Prav zato je mitohondrijska DNK občutljivejši na okolje – svetlobo, toksine, prehrano. Pomembno je vedeti, da je mitohondrijski genom podedovan izključno po materini liniji, kar pomeni, da nosimo v sebi energetsko zapuščino naših mam in babic.
GLAVNE MITOHONDRIJSKE HAPLOSKUPINE
Mitohondrijske haploskupine so kot energetski »prstni odtisi« naših prednikov. Nastale so ob migracijah iz Afrike in se razvejale v različne klimatske pasove – zato imajo vsaka svoje prednosti in slabosti.
Kaj pomeni predpona haplo- v besedi haplotip?
“Haplo-” izhaja iz grške besede haplous = enostaven, enojen. Haplotip pomeni “enotna kombinacija alelov (genskih različic)”, ki se dedujejo skupaj kot paket. Pri mtDNK (mitohondrijskem DNK) je haplotip poseben “podpis”, ki pokaže, iz katere materinske linije in iz katere geografske regije izvira tvoj mtDNK.
Kaj haplotip določa?
- kako učinkovito mitohondriji kurijo gorivo,
- ali so bolj prilagojeni mrazu ali vročini,
- koliko hrane potrebuješ,
- koliko svetlobe preneseš ali rabiš.
1. Haploskupina L
- Najstarejša, iz Afrike (pred ~150.000 leti).
- Velika energetska učinkovitost, prilagojena močni sončni svetlobi in stalno toplemu okolju.
- Manj primerna za mraz, ker proizvaja manj toplote.
2. Haploskupina H (najpogostejša v Evropi)
- Povezana z migracijami v ledeno dobo.
- Mitohondriji proizvajajo več toplote in so manj energetsko učinkoviti – kar je bila prednost v hladnem podnebju.
- Danes v modernem (pretoplem, urbanem) okolju lahko to vodi v hitrejše staranje in vnetja.
3. Haploskupina U
- Zelo stara evropska haploskupina (tudi pri neandertalcih).
- Dobra odpornost na mraz in manj intenzivno svetlobo.
- Nekateri raziskovalci povezujejo s povečanim tveganjem za nevrološke bolezni, če živimo v napačnem okolju (preveč umetne svetlobe, EMF).
4. Haploskupina J
- Manj učinkovita v proizvodnji ATP → mitohondriji proizvajajo več toplote, manj energije.
- Dobro za severne klimatske pogoje.
- Pogosto povezana z dolgoživostjo, če živimo v naravnem okolju, a v modernem lahko pomeni hitrejšo utrujenost.
5. Haploskupina T
- Srednja Evropa, Zahodna Azija.
- Nekoliko bolj učinkovita kot H, a še vedno s kompromisom med toploto in energijo.
- V sodobnem okolju večje tveganje za metabolične bolezni.
6. Haploskupina K
- Pogosta v židovski populaciji in Sredozemlju.
- Več toplote, manj ATP – podobno kot J.
- Povezana z večjim tveganjem za bolezni srca in nevrodegeneracijo, če živimo “izven svojega okolja”.
7. Haploskupina I in W
- Manj pogoste, razširjene v severni Evropi in Aziji.
- Energetsko “šibkejše”, zato lahko dajejo prednost dolgoživosti, a z manjšo kapaciteto za visok fizični napor.
8. Haploskupina M in D (Azija)
- Povezane z jugovzhodno Azijo in Himalajo.
- Dobra prilagoditev na višino in nizko kisikovo saturacijo.
- Znanstveno zanimive, ker kažejo posebno odpornost na hipoksijo.
9. Haploskupina A, B, C, X (ameriški staroselci, Sibirija)
- Migracije prek Beringove ožine.
- Dobro prilagojene ekstremnemu mrazu in lakoti.
- Nekatere povezane z inzulinsko občutljivostjo in sladkorno boleznijo tipa 2 v modernem okolju.
Povzetek:
- Haplotipi niso »dobri« ali »slabi«, temveč prilagojeni okolju prednikov.
- V modernem, umetnem okolju (preveč toplote, umetne svetlobe, EMF, procesirane hrane) so mnogi v mismatchu → kar pospeši staranje in tveganje za bolezni.
- Zato je ključno, da svoj življenjski slog (svetloba, hrana, gibanje, temperatura) čim bolj uskladimo z biološko »prtljago«, ki jo nosimo v mitohondrijih.
KAKO UGOTOVITI SVOJ HAPLOTIP?
Testira se z mtDNA haplogroup testom. To ponujajo podjetja kot so 23andMe, Nebula Genomics, YFull, FamilyTreeDNA ipd.
Rezultat ti pokaže tvojo haplogroup (npr. H, U, J, T …), iz tega pa se vidi, ali si bolj:
- nordijski / hladni tip (npr. haplogroup H, U) – učinkovitejši v mrazu, slabši v tropih, večja odvisnost od hrane,
- južni / topli tip (npr. haplogroup L, M) – boljši v tropih, slabši v mrazu, lahko z manj hrane, več svetlobne ekonomije.
OSNOVNA RAZPREDELNICA HAPLOTIPOV (POENOSTAVLJENA)
| Haplotip | Geografski izvor | Prilagoditev | Potrebe | Možni znaki, da ga imaš |
| Severni (H, U, T, V, J) | Evropa, severna Azija | Dobra toleranca na mraz, počasnejša presnova, manj UV adaptacije | Več DHA iz hrane, potreba po živalski maščobi | Hladne roke/noge, boljši občutek v mrazu kot v vročini, pogosto svetlejša polt |
| Tropski (L, M, B, F, R) | Afrika, Azija, Oceanija | Dobra UV adaptacija, hitra presnova, manj učinkovita proizvodnja toplote | Več sonca, lažje prenašajo rastlinsko hrano | Dobro prenašajo vročino, več energije po sončenju, slabša toleranca mraza |
| Mešani (K, X, I, W) | Sredozemlje, Kavkaz, Evropa/Severna Amerika | Srednja pot, delna UV in mraz adaptacija | Potrebujejo tako DHA kot UV stimulacijo | Zmerna toleranca na mraz in sonce, odvisno od okolja hitro nihanje energije |
KAKO SAMI OCENIMO, KATERI HAPLOTIP IMAMO – BREZ GENETSKEGA TESTA?
Samotest za okvirno določitev mitohondrijskega haplotipa
Za vsako vprašanje označi odgovor (A/B/C). Na koncu preštej največ odgovorov in preveri tip.
1. Otroštvo in zgodnje zdravje
Kako si doživljal/a mraz kot otrok?
- A) Hitro me je zeblo, imel/a sem pogosto hladne roke/noge.
- B) Lahko sem bil/a zunaj v hladnem brez večjih težav.
- C) Nekje vmes – mraz sem čutil/a, a ni bil problem.
2. Energija in spanje
Kako si spal/a kot otrok in mladostnik?
- A) Potreboval/a sem veliko spanja, sicer sem bil/a zelo utrujen/a.
- B) Z lahkoto sem zgodaj vstal/a, čez dan sem imel/a dovolj energije.
- C) Občasno sem imel/a motnje spanja ali nihanja energije.
3. Odpornost na stres in bolezni
Kako pogosto si bil/a bolan/a (prehladi, okužbe)?
- A) Pogosto, imunski sistem je bil šibkejši.
- B) Redko, hitro sem okreval/a.
- C) Občasno, brez večjih težav.
4. Hrepenenje po hrani
Katero hrano si vedno najbolj želel/a?
- A) Topla, kalorična (kruh, testenine, krompir).
- B) Ribe, morska hrana, sveža zelenjava in sadje.
- C) Oboje, odvisno od letnega časa.
5. Današnja toleranca na mraz in vročino
Kako se danes odzoveš na vreme?
- A) Zebe me tudi pozimi v ogrevanem prostoru.
- B) Dobro prenašam mraz, a vročina mi hitro postane neprijetna.
- C) Oba ekstrema mi delata težave, bolj mi ustreza zmerno podnebje.
6. Rjava maščoba in termogeneza
Kako hitro se ogreješ po izpostavljenosti mrazu?
- A) Zelo počasi, pogosto ostanem hladen/a dlje časa.
- B) Relativno hitro, mraz mi da celo energijo.
- C) Občasno hitro, občasno počasno – odvisno od kondicije.
7. Oči, koža in svetloba
Kako občutljiv/a si na sončno svetlobo?
- A) Hitro pordim, sonce me izčrpa, redko porjavim.
- B) Sonce mi zelo ustreza, hitro porjavim, redko me opeče.
- C) Zmerno občutljiv/a, lahko sem na soncu z nekaj zaščite.
8. Okolje v odraslosti
Kakšno je tvoje trenutno okolje?
- A) Večino časa v zaprtih, ogrevanih prostorih, malo naravne svetlobe.
- B) Veliko zunaj, dostikrat v stiku z vodo in soncem.
- C) Nekaj zunaj, nekaj notri – odvisno od službe in letnega časa.
Rezultati
- Če imaš več A → Severni haplotip (prilagojen na mraz, več kalorij, krajše dneve).
- Če imaš več B → Tropski haplotip (prilagojen na sonce, ribe, sadje, stalno svetlobo in toploto).
- Če imaš več C → Mešani haplotip (prehodi med območji, prilagodljivost, a tudi večje tveganje za bolezni, če okolje ni skladno).
KAJ POMENI “EPIGENETSKO UTIŠANJE” HAPLOTIPA?
Epigenetsko utišanje pomeni, da se tvoj genetski zapis (haplotip) sicer ne spremeni, vendar okolje, v katerem živiš, odloča, ali se ti geni izražajo ali pa so dobesedno »utišani«. Mitohondrijski haplotip je kot program, ki je bil tisoče let optimiziran za točno določen življenjski slog: npr. severni haplotipi za mraz, dolge zime, veliko živalske maščobe in DHA iz rib; ekvatorialni haplotipi za obilje sonca, močno magnetno polje in stalno povezavo z vodo. Če tak haplotip živi v okolju, ki mu ustreza, bo deloval kot biološka prednost. Če pa človek živi v napačnem okolju (npr. severni haplotip v modernem urbanem mestu brez sonca in brez DHA), se geni, ki bi mu dajali odpornost, ne izrazijo – izgubijo svojo moč. To je epigenetsko utišanje: tvoji notranji gumbi so izklopljeni.
Primer št. 1. Osebni primer (Alja)
V mojem primeru sem podedovala haplotip, ki se naravno dobro odziva na mraz, potrebuje veliko DHA in okolje, povezano z naravo. A sem otroštvo in mladost preživela (kot večina) v modernem urbanem okolju – preveč umetne svetlobe, premalo sonca, premalo mraza in s premalo pravih morskih maščob. Moja mama ima (zgodnjo) Alzheimerjevo bolezen, kar je tipičen znak mitohondrijske disfunkcije in epigenetskega utišanja. Geni, ki bi morali ščititi možgane, se niso mogli pravilno izražati v neustreznem okolju. To pomeni, da moram sama biti še posebej pozorna: čim prej v življenju moram začeti vračati stik z naravnimi signali (še posebej prava svetloba, DHA, mrzla voda, obvladovanje stresa.. in še kaj), da se pri meni ne ponovi ista pot ali pri mojih otrocih.
Kaj to pomeni za moje otroke?
Ker mitohondrijski genom podedujemo po mami, se moja epigenetska izbira življenjskega sloga prenaša naprej – čeprav otroci niso gensko »pokvarjeni«, lahko pridejo na svet že z oslabljenimi mitohondriji, če sem v nosečnosti ali pred tem živela v napačnem okolju. To je razlog, da je moj lasten življenjski slog ključen ne le zame, temveč tudi za moje otroke. Če pazim nase, jim dam možnost, da se njihov haplotip izrazi v vsej svoji moči in da ne bodo zgodaj doživljali bolezni, povezanih z mitohondrijskim staranjem.
Primer št. 2 : Vpliv na zdravje za temnopolte (ekvatorialni haplotip), ki pridejo živet v naše okolje
Mitohondriji temnopoltih so večinoma ekvatorialni haplotipi – to pomeni, da so se skozi tisoče let razvili v območjih z močnim soncem, toploto in obiljem UV svetlobe. Tam so optimizirani za učinkovito odvajanje toplote in visoko oksidativno presnovo. Ko pride tak človek živet v severnejša območja (Slovenija, Evropa, ZDA severno), se znajde v okolju z:
- manj sončne svetlobe (vitamin D, cirkadiani ritem, fotobiologija),
- hladnejšimi temperaturami (termoregulacija),
- umetno svetlobo (disruptiven signal za mitohondrije).
Rezultat: večje tveganje za pomanjkanje vitamina D, inzulinsko rezistenco, debelost, srčno-žilne bolezni, depresijo in avtoimunost. To vidimo v epidemiologiji – temnopolte populacije v severnih državah imajo statistično več kroničnih bolezni.
Ali oseba z ekvatorialnim haplotipom lahko je tropsko sadje pozimi v naših krajih?
To je past, v katero pade veliko ljudi.
- Ekvatorialni haplotipi so res navajeni na stalno dostopnost sadja in ogljikovih hidratov.
- A če živijo v Sloveniji pozimi, njihovo telo ne prejema fotonskega signala tropskega sonca, ki bi “odklepal” presnovo za sadje.
→ Če torej pozimi jedo mango, banane ali ananas, v njihovih mitohondrijih nastane mismatch (neskladje) med okoljem in hrano. To povečuje inzulinsko rezistenco, vnetje in pospešeno staranje.
Haplotip je kot “računalniška strojna oprema”, ki se prenese po materini liniji. Epigenetika (svetloba, magnetno polje, hrana, stres, stik z vodo in mrazom) pa je kot “programska oprema”, ki določa, ali bo strojna oprema delovala optimalno ali pa se bo sesula.
Dr. Jack Kruse bi ti rekel: “Tvoja mama ti je dala darilo – pokazala ti je, kje je haplotip ranljiv. Zdaj imaš šanso, da za svojo linijo to obrneš.”
ZAKAJ SE HAPLOTIPI NE PRILAGODIJO NA UMETNO OKOLJE (MESTA, UMETNA SVETLOBA, EMF)?
Naravna selekcija je počasna – poteka tisoče let. Haplotipi so se v zgodovini prilagodili naravnim klimatskim in svetlobnim pogojem (sever–jug).
Umetno okolje mest (LED luči, nočna svetloba, elektromagnetna polja, procesirana hrana) pa obstaja le nekaj desetletij – to je biološko prekratek čas, da bi nastala prilagoditev.
Poleg tega gre za nenaravne signale (modra svetloba ponoči, EMF), ki jih naravni sistem ne zna dekodirati, zato jih mitohondriji zaznavajo kot stres.
BIOLOŠKI STAROSTNI TEST ZA MITOHONDRIJE (DOMAČI OPAZOVALNIK)
To je preprost checklist, da vidiš, ali so tvoji mitohondriji “mladi” ali “stari”:
Mladi mitohondriji (ne glede na koledarsko starost):
- hitro se ogreješ in ohladiš (dober termostat)
- po spanju imaš visoko energijo brez kave
- zjutraj lahek občutek v telesu, jasna glava
- tvoj spanec je globok in regenerativen
- hladen tuš ali CT ti prinesejo toploto in moč
- redko zbolevaš, hitro se regeneriraš po naporu
- dober spomin, pozornost, fokus
- zdrava koža, lasje, nohti
Stari mitohondriji (tudi pri otroku!):
- težave z reguliranjem toplote, pogosto mraz ali vročina
- jutranja utrujenost, brez volje
- nespečnost, pogosto zbujanje
- težave s koncentracijo in spominom
- veliko okužb, počasno celjenje ran
- pri otroku: razvojni zaostanki, kronične bolezni, alergije
- pri odraslem: prezgodnje sivenje, izguba las, hitra utrujenost
KDO JE “OČE” MITOHONDRIJSKE ZNANOSTI? JE TO ZNANOST ALI TEORIJA?
Glavna avtoriteta je Dr. Douglas C. Wallace – genetik in raziskovalec, ki že desetletja preučuje mitohondrijske bolezni, mutacije in haplotipe. On je dokazal, da se mitohondrijska DNK deduje izključno po materini liniji in da različni haplotipi določajo prilagoditve na okolje.
Gre za znanost, ne zgolj teorijo – imamo ogromno študij o povezavi med haplotipi, klimatsko prilagoditvijo in boleznimi. Kar pa je novo, je aplikacija teh znanj (fotobiologija, epigenetika, prehranska praksa), kar mnogi še vedno dojemajo kot teorijo, ker uradna medicina tega ne uporablja.
ALI SE OTROK LAHKO RODI S “STARIMI” MITOHONDRIJI?
Da – in to je eden od razlogov, zakaj danes opažamo porast otroških bolezni. Mitohondrijski DNK se prenaša izključno po materi. Če so mitohondriji mame že pred spočetjem oslabljeni (zaradi pomanjkanja sončne svetlobe, preveč umetne luči, stresa, slabe prehrane, toksinov, zdravil …), se to stanje prenese neposredno na otroka. Posledica je, da se otrok rodi z mitohondriji, ki so funkcionalno »stari« več desetletij, čeprav je sam še dojenček.
To lahko pomeni, da otrok že od začetka nima dovolj energijskih rezerv za normalen razvoj in se zato hitreje pokažejo bolezni, ki jih sicer povezujemo s starostjo: rak, tumorji, nevrodegenerativne motnje, avtizem, alergije … pa tudi hipotonost, dihanje na usta, pogosta vnetja..
Ali imajo otroci iste mame lahko različen mtDNK?
Mitohondrijska DNA se deduje skoraj izključno po materini liniji.
Vse jajčne celice matere v osnovi nosijo iste mtDNK sekvence (razen če ima mama v sebi heteroplazmijo, torej mešanico zdravih in mutiranih mitohondrijev).
Če je prisotna heteroplazmija, se lahko zgodi, da en otrok dobi večji delež mutiranega mtDNK, drugi pa manj – to imenujemo “mitohondrijski bottleneck” (ozko grlo med zorenjem jajčnih celic).
Zato otroci iste mame načeloma začnejo s podobnim mtDNK, a lahko obstajajo razlike v odstotkih mutiranih kopij, kar lahko povzroči različne predispozicije.
Zakaj so mitohondriji tako občutljivi?
Mitohondrijski DNK je veliko bolj ranljiv kot jedrni, ker nima zaščite in leži tik ob elektronski verigi, kjer nastajajo prosti radikali. V napačnem okolju (premalo sonca, premalo DHA, preveč umetne svetlobe in elektromagnetnih polj) se zato hitreje poškoduje in »postara«.
- mtDNK nimajo zaščitnih histonov kot jedrni DNK.
- Ležijo blizu elektronske verige v mitohondrijih → to pomeni, da jih prosto radikali (ROS) poškodujejo najprej.
- Če svetloba in temperatura ne ustrezata tvojemu haplotipu, je ROS produkcija še večja → poškodbe se pospešijo.
Med življenjem se v mtDNK kopičijo mutacije in delecije*, kar povzroča heteroplazmijo (mešanico zdravih in poškodovanih mitohondrijev).
Ko delež okvarjenih preseže prag (~60–80 % v določenem tkivu), se pojavijo simptomi bolezni ali staranja.
Staranje je mitohondrijska degeneracija zaradi naraščajoče heteroplazmije. Hitrost tega procesa ni univerzalna, ampak je odvisna od okolja, energije in haplotipa.
dr Kruse: “Aging is a mitochondrial disease.”
Kruse pogosto poudarja, da se mtDNK res stara hitreje kot jedrni DNK, ker je nepopravljen in ker je v epicentru nastajanja prostih radikalov (v elektronski transportni verigi).
Trdi, napačen življenjski slog povzroči, da se mitohondriji lahko postarajo 10-krat hitreje kot bi sicer. (Zato govorimo o otrocih, ki “izgorevajo” že v mladosti).
Dr. Kruse: ni biološka nujnost, da mtDNK izgublja 1/10 na desetletje – to je posledica napačnega okolja. S pravimi signali (sonce, CT, spanec, sezonska hrana, naravni EMF) se lahko ta proces bistveno upočasni.
Kaj so delecije* mtDNK?
- Delecija pomeni, da se iz mitohondrijske DNK izgubi delček zapisa (nekaj “črk” genetskega besedila).
- Ker mtDNK nosi navodila za ključne beljakovine v dihalni verigi (kompleksi I–V), delecija pomeni, da teh beljakovin celica ne more več normalno izdelati.
- Posledica: prizadeti mitohondrij ne more več učinkovito proizvajati ATP → nastane več prostih radikalov → še več poškodb → začarani krog.
ALI EPIGENETIKA VPLIVA TUDI NA IZRAŽANJE NUKLEARNEG DNK, KI JE STABILNEJŠI?
Da, absolutno.
Epigenetika = mehanizmi (metilacija DNK, histonske modifikacije, mikroRNK), ki ne spremenijo zaporedja genov, ampak določajo, ali se ti geni izražajo ali ne.
Ti procesi se dogajajo tako v nDNK kot v mtDNK (čeprav ima mtDNK omejene epigenetske mehanizme).
Epigenetika torej močno vpliva na izražanje nuklearnih genov – zato lahko isti genom daje zelo različne fenotipe glede na okolje.
Ali mitohondrijski genom vpliva na izražanje nuklearnega?
Da. To se imenuje retrogradna signalizacija.
Če se poveča heteroplazmija mtDNK (več mutacij, manj funkcionalnih mitohondrijev), to sproži stresne signale proti jedru.
Posledično se lahko spremeni izražanje nuklearnih genov (vključno z geni, povezanimi z vnetjem, oksidativnim stresom in metabolizmom).
Kruse bi rekel: če mitohondriji ne delajo pravilno, jedro samo “posluša napačne ukaze” in napačno izraža gene.
Nuklearni geni so kot “načrt” za gradnjo telesa. Mitohondriji pa so “energetski nadzorniki”, ki odločajo, koliko od tega načrta se lahko dejansko uresniči.
Če ima otrok genetsko mutacijo* (npr. cistično fibrozo, Downov sindrom …), potem mitohondrijska kapaciteta določa:
- kako močno se bo bolezen izrazila,
- koliko bo telo zmoglo popravljati napake,
- kako hitro bo bolezen napredovala,
- in kakšna bo kvaliteta življenja.
Primer: dva otroka z isto mutacijo za cistično fibrozo → eden ima blažjo obliko in dolgo živi, drugi pa hudo obliko in zgodaj umre. Razlika je pogosto v mitohondrijskem ozadju (haplotipu, heteroplazmiji, izpostavljenosti svetlobi, materinem zdravju).
To pomeni: nuklearni genom “prižge” bolezen, mitohondriji pa odločajo, kako glasno bo ta pesem igrala.
Torej večja heteroplazmija lahko poslabša izražanje tudi APOE4, ki je nuklearni gen na kromosomu 19 (‘gen za Alzheimerjevo demenco) in okrepi njegov negativni vpliv.
*Katere bolezni pri otrocih lahko pripišemo genetskim mutacijam – nuklearnemu DNK?
To so predvsem klasične genetske bolezni, ki nastanejo zaradi mutacij v jedrnem genomu: Downov sindrom (trisomija 21) – dodatni kromosom, cistična fibroza – mutacija v genu CFTR, dušenova mišična distrofija (Duchennova, Beckerjeva) – mutacije v genu za distrofin, Fenilketonurija (PKU) – mutacija v genu za encim fenilalanin hidroksilazo, Hemofilija – mutacije v genih za faktorje strjevanja krvi..Še na stotine drugih monogenskih bolezni (Huntingtonova, Tay-Sachs …).
KAKO HITRO SE KVARI mtDNK, ČE NE ŽIVIMO V SKLADU Z NARAVO? KOLIKO GENERACIJ JE POTREBNIH?
Mitohondrijski DNK nima zaščitnih histonov, nima telomer in je izjemno občutljiv na oksidativni stres. Zato se kvari hitreje kot jedrni DNK.
- Že ena generacija (mama → otrok) lahko pokaže pospešeno staranje: otrok ima manj energije, več alergij, več vnetij, slabšo koncentracijo …
- Če okolje ostaja slabo (umetna svetloba ponoči, EMF, toksini, pomanjkanje naravne svetlobe, slaba prehrana), se heteroplazmija kopiči eksponentno.
Ocene iz raziskav:
- 1 generacija: več alergij, več ADHD/ASD, več vnetnih bolezni.
- 2–3 generacije: večja pojavnost neplodnosti, zgodnje bolezni (npr. avtoimunost že v otroštvu).
- 3–4 generacije: visoka stopnja degenerativnih bolezni že v mladosti, več prirojenih anomalij, porast umetnih oploditev, ker je naravna plodnost zelo oslabljena.
Dr. Wallace (ustanovitelj mitohondrijske medicine) pravi:
“Ko se heteroplazmija dvigne nad 60–80 %, je bolezen neizogibna.”
Pri sodobnem načinu življenja pa se k tej meji lahko približamo v samo nekaj generacijah.
ALI LAHKO MATERINE PODEDOVANE MITOHONDRIJSKE (DIS)FUNKCIJE IZBOLJŠAMO ŠE ZA ČASA SVOJEGA ŽIVLJENJA? ALI POTREBUJEMO ZA TO VEČ GENERACIJ?
Mitohondriji se lahko popravljajo sproti.
Celice imajo mehanizme, kot so fuzija/fisija (združevanje in razdruževanje mitohondrijev), selekcija boljših mitohondrijev in mitofagija (uničenje poškodovanih).
Z določenimi okoljskimi in življenjskimi izbirami (svetloba, CT (cold termogenesis), prehrana, gibanje, spanje) lahko močno vplivamo na to, koliko zdravih mitohondrijev prevlada v naših tkivih. To pomeni, da “slabi” mitohondriji ne pomenijo nujno življenjske obsodbe.
Epigenetski učinki na jajčne celice
Ženska se rodi s končnim številom jajčnih celic (ki nastanejo že v babici!), vendar se njihovo mitohondrijsko stanje še vedno spreminja glede na okolje, v katerem ženska živi pred in med nosečnostjo.
To pomeni, da če mati spremeni življenjski slog, lahko optimizira kakovost mitohondrijev, ki bodo aktivni v času zanositve.
Popolna “zamenjava” okvarjene mtDNA z zdravo se v naravi ne zgodi hitro, a selektivni pritisk (naravna izbira boljših mitohondrijev) lahko zmanjša obremenitev z mutacijami.
Več generacij
Če so mtDNA mutacije hude in v večini prisotne, jih je težko v eni generaciji povsem odstraniti.
Vendar pa lahko z zdravim življenjem (in s tem, da “dobre” mitohondrije ohranjaš bolj aktivne) močno zmanjšamo breme mutacij, kar se lahko že pri naslednji generaciji pokaže kot boljše izhodišče.
Za popolno “resetiranje” bi v nekaterih primerih res bilo potrebnih več generacij, a že ena generacija sprememb naredi ogromno razliko v izražanju haplotipa in odpornosti otrok.
Torej da, mitohondrijsko funkcijo lahko izboljšamo že v svojem življenju – in s tem vplivamo na kakovost mitohondrijev, ki jih prenesemo otrokom. (Na žalost pa jo lahko tudi poslabšamo!)
KAKO IZBOLJŠAMO MITOHONDRIJSKE FUNCIJE? REŠITVE?
Zdaj vemo da epigenetika ponuja možnost popravljanja mitohondrijskega DNK (za razliko od jedernega oziroma nukleranega). z naravno svetlobo, DHA, stikom z mrazom in vodo ter zmanjšanjem umetnih stresorjev se da funkcionalnost mitohondrijev močno izboljšati. To velja tudi za otroke, ki so se rodili s šibkejšo osnovo.
Poleg tega si pri tem lahko pomagamo s tako imenovanim BIOHACKINGOM, kjer z nekaterimi fizikalnimi triki preoblikujemo (‘hackamo’) okolje v katerem živimo in s tem pozitivno vplivamo na našo biologijo, ne da bi morali pri tem bistveno spremeniti naše življenjske navade. Pri tem se največkrat poslužujemo pripomočkov za RLT oziroma PBM (rdečo svetlobo), pa tudi UV, molekularni vodik, voda brez težkega vodika..
Naše mitohondrije lahko razumemo kot tihe arhitekte življenja – ne le da ustvarjajo energijo, temveč nosijo v sebi tudi spomin in zgodbo naših prednikov. Čeprav haplotipa in osnovne genetske zasnove ne moremo spremeniti, imamo v rokah mogočno orodje: epigenetiko. S svetlobo, hrano, gibanjem in skrbjo za notranje okolje lahko utišamo slabe gene in odpremo vrata zdravju. To pomeni, da nismo talci dednosti – temveč sooblikovalci prihodnosti. Vsaka odločitev danes je investicija v lastno vitalnost in v energijo generacij, ki prihajajo za nami.
Na Vadbeni kliniki vam lahko sestavimo personalizirani Kvatni življenjski protokol prehrane, gibanja, svetlobe, izpostavljenost mrazu.. glede na oceno vašega haplotipa, starosti, spola, težav ki jih imate in glede na letni čas.
Tečaj SVETLOBNI DNK vas bo naučil vse, kar morate vedeti o svetlobi, prehrani in gibanju glede na letne čase za našo zemljepisno širino ter natančno obrazložene protokole domačega biohackinga. Prvi modul si lahko takoj zdaj naložite brezplačno!
Preberi še blog Avtizem nastane že ob spočetju! Svetloba je ključ.
S predanostjo napisala Alja Malis, specialistka za gibanje, dihanje in kvantni življenjski slog
