Zakaj se otroci potijo v glavo – in kaj nam telo s tem sporoča?

Ko glava “kuha”, telo pa molči

Veliko staršev opazi, da se njihov otrok močno poti v glavo, ko zaspi – medtem ko telo ostane suho. Pogosto gre za otroke, ki dihajo na usta, škripajo z zobmi, imajo nemiren spanec ali se ponoči večkrat prebudijo.
Na prvi pogled se zdi, da gre le za “potenje”, a v resnici gre za globoko telesno sporočilo – telo kaže, kako se uravnava, hladi, sprošča in poskuša vzpostaviti ravnovesje v živčnem sistemu.

---

Kaj pomeni, ko se otrok poti v glavo?

Živčni sistem in stresna aktivacija

Potenje v glavo je pogosto znak simpatične prevlade – torej prekomerne aktivacije živčnega sistema, ki se ne zna popolnoma umiriti.
Takrat je zgornji del telesa, predvsem glava, vrat in čeljust, v stanju stalne napetosti, spodnji del pa ostane hladen in pasiven.
Toplota se kopiči zgoraj, zato telo skozi glavo sprošča energijo, ki jo ne zna več uravnavati drugače.

Dihanje na usta – skriti mehanizem pregrevanja

Ko otrok diha na usta, zrak v telo vstopa brez naravne regulacije, ki se sicer dogaja v nosu.
Nos ima nalogo, da zrak ogreje, navlaži, očisti in uravna CO₂ ravnovesje, kar omogoča optimalno oksigenacijo možganov.
Pri dihanju skozi usta pa se izgublja voda, CO₂ in sposobnost fine regulacije toplote – zato se glava pregreva.
Ponoči to pomeni:
– več toplote v možganih,
– aktivacijo stresa,
– in potenje, da telo odvečno toploto izloči.

Potenje v glavo med gibanjem – ko telo izgublja toploto zgoraj

Mnogi starši opazijo, da se otroci po uvedbi nosnega dihanja (na primer z uporabo Myotape obližev) prenehajo potiti v glavo, njihov spanec postane mirnejši, dihanje počasnejše, obraz pa bolj sproščen.
To ni naključje – nosno dihanje aktivira parasimpatikus, ki ohladi, pomiri in regenerira.

potenje v glavo med športom ali gibanjem ima sicer podoben, a nekoliko bolj “fiziološki” vzrok kot nočno potenje, vendar pogosto kaže na enako osnovno neravnovesje.

Ko se otrok med gibanjem začne najprej potiti v glavo, to pomeni, da:

• toplota in pretok krvi ostajata zgoraj, ker telo ne zna učinkovito razpršiti toplote po celem telesu (šibkejši tonus trupa, diafragme, stopal);
• živčni sistem je v stresnem načinu – dihanje postane plitvo, hitro, pogosto skozi usta;
• telo poskuša toploto ohladiti na najlažje dostopnem mestu – skozi glavo in vrat, kjer je največ žil in ogromno znojnic.

Če se otrok med športom hkrati hitro upeha, diha skozi usta ali zardeva v obraz, gre verjetno za neučinkovito dihanje in nizko toleranco na CO₂.
Telo se pregreva, ker izgublja vodo in CO₂, namesto da bi zadržalo ravnovesje in toploto enakomerno porazdelilo.

Rešitev ni, da se otrok manj giba, ampak da se giba z boljšim dihanjem:
počasi, z zaprtimi usti, ritmično, z dovolj odmora in hidracije.
Ko se dihanje stabilizira, se tudi potenje iz glave razporedi po telesu in postane del zdrave termoregulacije, ne znak stresa.

Refleksi, tonus in dihalna os

Pri mlajših otrocih je potenje v glavo pogosto povezano tudi z neravnovesjem tonusa ali neintegriranimi refleksi (npr. Moro ali Spinal Galant).
Telo še nima zrele sposobnosti, da bi sprostilo napetost po celem telesu, zato se toplota in stresni naboj sproščata na mestu, kjer je največ živčne aktivnosti – v glavi.
Zato so pomembne refleksne vaje, stimulacija diafragme in vaj dihanja, ki povežejo dihalno in telesno os.

Imunski sistem in nočno potenje

Telo se ponoči ne regenerira le živčno, temveč tudi imunsko.
Ko se sprosti, se aktivira proces razstrupljanja in popravljanja tkiv – zato se ponoči lahko naravno zviša temperatura in poveča potenje.
Če ima otrok bakterijsko ali virusno obremenitev, bo telo to dobesedno “predelalo” ponoči.
To je znak, da imunski sistem deluje, ne da je nekaj narobe.
Ključno pa je, da mu omogočimo prave pogoje: temen, hladen prostor, nosno dihanje, dovolj vode in stik z zemljo čez dan.

Nočno potenje in močenje postelje – ko živčni sistem ne izklopi

Nočno potenje v glavo in močenje postelje sta pogosto dve plati istega pojava – nočne disregulacije živčnega sistema.
Ko otrok zaspi, bi moral živčni sistem preiti v popoln parasimpatični nadzor, v katerem se upočasni srčni utrip, telo se ohladi in mehur ostane sproščeno zaprt.
Če pa simpatični sistem ostaja aktiven – zaradi stresa, neintegriranih refleksov, dihanja na usta ali pregrevanja glave – telo ne preklopi v globok spanec.
Takrat se pojavita dva tipična odziva:
– glava se začne prekomerno potiti, da sprosti toploto,
– mehur pa lahko hkrati izgubi tonus in “popusti”, ker ni popolnega vagalnega nadzora.

V praksi pogosto vidimo, da se močenje postelje zmanjša, ko otrok začne dihati skozi nos, spi v hladnejši sobi in se glava ponoči več ne pregreva.
Ko se živčni sistem stabilizira, oba simptoma – potenje in enureza – spontano izgineta, saj telo ponoči končno počne to, kar mora: počiva, ne predeluje.

Preberite več o nočnem močenju pri otrocih.

Škripanje z zobmi, smrčanje in apneje – ko možgani ponoči iščejo kisik

Ko otrok ali odrasel ponoči škripa z zobmi, smrči ali ima krajše premore v dihanju, gre v resnici za poskus telesa, da ohrani pretok zraka in kisika do možganov.
Dihanje skozi usta, slaba pozicija jezika in zmanjšan tonus dihalnih mišic povzročijo, da se zračne poti med spanjem delno zaprejo.
Telo se odzove z mikroprebujanjem, stiskanjem čeljusti ali škripanjem – to so kompenzacijski mehanizmi za vzdrževanje dihanja.

Vsak tak “mikrostres” dvigne srčni utrip, temperaturo in kortizol, kar povzroči prehodno pregrevanje glave in potenje.
Zato pri otrocih in odraslih, ki ponoči škripajo ali smrčijo, skoraj vedno opazimo tudi vročo glavo, znojenje in nemirno spanje.
Gre za istoveten mehanizem preživetja, ne za ločene težave – telo se ponoči bori za kisik, medtem ko živčni sistem ostaja v stanju “alarmne pripravljenosti”.

Rešitev je vedno v uravnavanju dihanja: vzpostaviti nosno dihanje, stabilizirati jezik v pravilnem položaju, sprostiti čeljust, izboljšati tonus diafragme in okolja, v katerem spi (tema, hlad, brez modre svetlobe).
Ko se dihanje umiri, izginejo tudi spremljevalni pojavi – škripanje, potenje in nočna aktivacija.

Preberi več o smrčanju in spalnih apneah otrok.

Dojenček, ki se poti po glavi ali vratu

Pri dojenčkih in enoletnikih potenje po vratu med dojenjem ni znak težav, temveč naravni odziv sproščanja in stika.
Ko se otrok doji, se aktivira parasimpatikus, telo se zmehča, krvni obtok se spremeni, toplota mame se prenese na otroka – in potenje se pojavi kot signal varnosti in umirjenosti.
Če pa se otrok poti tudi v spanju brez fizičnega stika, je to lahko znak napetosti ali pregrevanja, takrat je dobro preveriti dihalni vzorec in položaj glave med spanjem.

Ko glava kuri tudi pri odraslih

Pri odraslih, ki se že od nekdaj potijo v glavo, gre najpogosteje za kronični vzorec živčnega sistema – energija se zadržuje zgoraj, v glavi, mislih, načrtih, stresu.
Telo se težko prizemlji, roke in noge so hladne, dihanje plitko, spanec nemiren.
To je enaka logika kot pri otroku, le da je mehanizem že “utrjen”.
Pomaga, če energijo zavestno usmerimo navzdol – skozi gibanje, dihanje v trebuh, stik z zemljo, hladno terapijo stopal in zmanjševanje svetlobe ter elektrike v glavi.

Zakaj je dihanje skozi nos tako pomembno?

Nosno dihanje je ena najosnovnejših, a hkrati najbolj spregledanih funkcij v otrokovem razvoju.
Nos ni le “cevka za zrak” – je biološki filter, vlažilnik, grelec in regulator živčnega sistema.
Ko otrok diha skozi nos, se zrak prefiltrira, segreje, navlaži in obogati z dušikovim oksidom (NO), ki v pljučih širi žile, izboljša kisikovo absorpcijo in deluje protibakterijsko.

Nosno dihanje tudi uravnava CO₂ v krvi, kar omogoča, da kisik dejansko vstopi v celice – zato je dihanje skozi nos mirnejše, počasnejše in bolj učinkovito.
Poleg tega položaj jezika pri nosnem dihanju podpira pravilen razvoj čeljusti, nosne votline in zgornjega dihalnega prostora.
Ko otrok diha skozi nos, njegov obraz raste v širino in dolžino, jezik počiva na nebu, dih je tih, spanec pa globok.

Dihanje skozi usta pa deluje ravno obratno:
izsuši sluznice, zoži dihalne poti, spremeni lego jezika, poveča napetost v vratu in aktivira stresni odziv.
Telo se zaradi pomanjkanja kisika ponoči prebija skozi nemir, potenje, škripanje ali celo apneje – vse zato, ker nos ne opravlja svoje naravne naloge.

Nosno dihanje je zato ena najbolj preprostih, a hkrati najmočnejših poti do boljšega spanca, umirjenega živčnega sistema in optimalnega razvoja otroka.

---

Kako pomagamo na Vadbeni kliniki?

Na Vadbeni kliniki pogosto srečamo otroke, ki se ponoči močno potijo v glavo, dihajo na usta, imajo težave s spanjem, koncentracijo ali čeljustjo (šibko ali zakrčeno).
Pristopimo celostno – preverimo dihalni vzorec, mišični tonus, refleksno zrelost, ustno držo, svetlobno higieno in delovanje živčnega sistema.
Z uporabo miofunkcionalnih vaj, refleksne integracije, svetlobnih protokolov (RLT), Myotape obližev, vagalnih vaj in energetskih točk pomagamo telesu, da ponovno vzpostavi naravni tok energije:
iz glave v telo, iz stresa v ravnovesje.

Ko se dihanje umiri, glava se ohladi in spanec poglobi, potenje izgine samo od sebe – ker telo končno počne to, za kar je ustvarjeno: diha, živi in se regenerira v ritmu narave.

Prijavi se na brezplačni posvet

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Komentar *

Ime *

E-pošta *

Spletišče

Shrani moje ime, e-pošto in spletišče v ta brskalnik za naslednjič, ko komentiram.

Δ