- Bolečine v križu
- Drža & Sproščanje
- Mišice medeničnega dna
- Nekategorizirano
- Nosečnice
- Otroci
- Po porodu
- Prehrana
- Svetloba
- Tek, šport
- Trebušne mišice
- Uncategorized
Najbolj brano
“Na usta je dihal že kot dojenček.” Kaj se pogosto skriva v ozadju?
Veliko staršev otrok z dihanjem na usta pove zelo podoben stavek:
“On je imel odprta usta že kot dojenček.”
“Že v vozičku je spal z odprtimi usti.”
“Vedno je bil malo zabasan.”
“Že od malega je smrčal.”
Ko otrok kasneje razvije povečano žrelnico, pogosta vnetja, nepravilno požiranje, težave s spanjem ali ortodontske spremembe, se pogosto zdi, kot da se je zgodba začela tam. V resnici pa je pri mnogih otrocih vzorec oralnega dihanja prisoten že mnogo prej.
In prav tukaj postane stvar zanimiva.
Dojenček je ustvarjen za dihanje skozi nos
Majhen dojenček je fiziološko skoraj popolnoma prilagojen nosnemu dihanju. Med hranjenjem, spanjem in regulacijo živčnega sistema telo pričakuje, da bo zrak vstopal skozi nos.
Zato zgodnje odpiranje ust ni vedno samo “prikupna navada”, ampak lahko pomeni, da sistem že zelo zgodaj išče kompenzacijo.
Včasih otrok skozi nos preprosto ne dobi dovolj zraka. Drugič težava ni samo mehanska, ampak funkcionalna – telo ne uspe dobro organizirati usklajenega vzorca dihanja, požiranja in položaja jezika.
Ali je res vedno kriva žrelnica?
Povečana žrelnica je pogosto prva stvar, ki jo starši slišijo na pregledu. In res – pri nekaterih otrocih igra pomembno vlogo.
Vendar pa pri zelo majhnih otrocih pogosto še ni primarni začetek zgodbe.
Žrelnica je limfatično tkivo. Njena naloga je odzivanje na draženje, vnetja in okoljske obremenitve. Če otrok dlje časa diha na usta, ima kronično razdraženo sluznico, pogoste prehlade ali slabši pretok zraka skozi nos, se lahko žrelnica sčasoma poveča kot del obrambnega odziva.
To pomeni, da je pri mnogih otrocih oralno dihanje prisotno že prej, povečana žrelnica pa kasneje postane dodatna mehanska ovira.
Kronično zamašen nos se lahko začne zelo zgodaj
Nekateri dojenčki so skoraj ves čas “malo zabasani”. Starši pogosto opisujejo:
- glasno dihanje,
- smrkanje brez pravega prehlada,
- nemiren spanec,
- pogosto prebujanje,
- težave med hranjenjem,
- refluks,
- odprta usta med spanjem.
Razlogov je lahko več. Pri nekaterih gre za občutljivo sluznico, pri drugih za pogosto vnetost, alergijsko nagnjenost, refluks, suh zrak ali ponavljajoče okužbe.
Ko otrok začne dihati na usta, se sluznica dodatno izsušuje, nos izgublja svojo zaščitno funkcijo in pogosto nastane začaran krog:
slabša prehodnost nosu → več oralnega dihanja → več draženja → še slabši nos.
Pomemben del zgodbe so pogosto tudi usta, jezik in hranjenje
Veliko staršev za nazaj pove, da je bilo hranjenje že v prvih mesecih nekoliko naporno:
- otrok se je hitro utrudil,
- med dojenjem je “klikal”,
- ni dobro držal vakuuma,
- imel je refluks,
- veliko se je slinil,
- imel občutljiv gag refleks,
- pozneje težje sprejel gosto hrano ali žvečenje.
To lahko kaže na slabšo koordinacijo med dihanjem, sesanjem in požiranjem ali na slabšo funkcionalno organizacijo področja ust in jezika.
Jezik ima pri razvoju obraza in dihalne poti veliko večjo vlogo, kot si večina predstavlja. Njegov položaj vpliva na oblikovanje neba, širino zgornje čeljusti in stabilnost ustnega zapiranja.
Če jezik ne opravlja svoje funkcije optimalno, otrok pogosto začne kompenzirati z odprtimi usti.
Včasih je v ozadju tudi širša zgodba živčnega sistema
Pri nekaterih otrocih oralno dihanje ni samo vprašanje nosu ali ustnic.
Starši pogosto opisujejo tudi:
- večjo občutljivost,
- nemiren spanec,
- hitro prestrašenost,
- napetost v telesu,
- asimetrije,
- preferenco ene strani,
- hiperlaksnost,
- težave z regulacijo,
- močne senzorične odzive.
Tak otrok pogosto težje preklopi v mirno, počasno, parasimpatično nosno dihanje. Oralno dihanje lahko postane del širšega vzorca budnosti in “pripravljenosti”.
Zato nekateri pristopi danes ne gledajo več samo na dihalno pot, ampak tudi na regulacijo živčnega sistema, senzorično integracijo, kakovost spanja, držo, gibanje oči, razvoj refleksov in koordinacijo telesa.
Telo vedno išče rešitev
Pomembno je razumeti, da otrok običajno ne diha na usta “namenoma”. Telo skuša poiskati najbolj dostopen način za preživetje in dovod zraka.
Zato oralno dihanje pogosto ni vzrok, ampak prilagoditev.
Če gledamo samo ustnice ali samo žrelnico, lahko hitro spregledamo širšo sliko.
Dobra novica je, da nikoli ni prepozno
Veliko staršev misli, da je po določenem obdobju “že zamujeno”. V resnici pa ima otroško telo izjemno sposobnost prilagajanja in razvoja.
Tudi če otrok ni več dojenček, se pogosto lahko naredi veliko, kadar se naslovi več različnih aspektov hkrati:
- kakovost nosnega dihanja,
- položaj jezika,
- požiranje,
- žvečenje,
- regulacija živčnega sistema,
- spanec,
- drža,
- senzorična organizacija,
- gibanje in razvoj obraznega skeleta.
Pri mnogih otrocih največjo razliko naredi prav to, da jih ne gledamo samo skozi eno strukturo ali eno diagnozo, ampak kot celoten razvijajoč se sistem.
S predanostjo napisala Alja Malis, specialistka za gibanje, dihanje in kvantni življenjski slog
Vsebina na tem blogu je namenjena izključno informativnim in izobraževalnim namenom. Objave odražajo osebno strokovno mnenje avtorice ter povzemajo aktualne raziskave, izkušnje iz prakse in splošna spoznanja s področja zdravja, razvoja, nevroznanosti, gibanja, prehrane in dobrega počutja. Prispevki ne predstavljajo zdravstvenega nasveta, diagnoze ali zdravljenja ter ne morejo nadomestiti posveta z zdravnikom ali drugim ustrezno usposobljenim zdravstvenim strokovnjakom. Vsak posameznik je edinstven, zato se lahko odzivi na opisane pristope razlikujejo. Pred kakršnimi koli spremembami življenjskega sloga, prehrane, vadbe, uporabe pripomočkov ali dopolnil se posvetujte s svojim zdravnikom, zlasti v primeru: kroničnih ali nevroloških bolezni, poškodb (vključno s poškodbami možganov), nosečnosti, zdravljenja z zdravili, otrok in mladostnikov.Avtorica bloga ne prevzema odgovornosti za morebitne posledice, ki bi nastale zaradi uporabe informacij brez strokovnega nadzora.
