Zakaj nekateri otroci dihajo na usta podnevi, drugi pa ponoči?
Dihanje na usta ni samo “slaba navada”. Je signal telesa, da nekaj v dihalnem, živčnem, refleksnem, hormonskem ali čustvenem sistemu ne deluje optimalno.
Na naši kliniki pogosto opažamo, da starši opisujete, da vaš otrok:
- diha skozi usta ves dan, ali pa
- čez dan diha čisto lepo, ponoči pa smrči in spi z odprtimi usti
- ali celo oboje skupaj.
Če opazimo kdaj se to dogaja, lahko natančneje razumemo zakaj — in s tem lažje izberemo pravi pristop.
Spodaj je celosten pogled, kot ga sestavljajo številni avtorji:
Dr. Mew, Patrick McKeown (Buteyko), Jack Kruse, Alja Malis, dr. Porges (vagus), Forwardontics in drugi..
Če otrok diha na usta PODNEVI
To pomeni, da je vzorec zavestno ali podzavestno utrjen in zdaj deluje kot “privzeta nastavitev” možganov in telesa.
Otrok se je navadil dihati skozi usta in to je za njegov živčni sistem postalo samodejno. Telo tega ne dela več samo “po nesreči”, ampak je dihanje skozi usta postalo privzeti način, kot da je “nastavljeno” tako.
Torej:
- možgani so si zapomnili ta način dihanja
- telo ga ponavlja, ker misli, da je tako pravilno ali najlažje
- otrok tega ne nadzira več zavestno — dogaja se samo od sebe
To je podobno, kot ko se otrok nauči hoditi ali držati žlico:
najprej se trudi, potem postane avtomatizirano.
Tukaj pa je ravno obratno:
avtomatiziral je napačen vzorec, ker je njegov sistem mislil, da je to potrebno za preživetje (npr. kadar je bil nos zamašen, refleksi šibki itd.).
Glavni razlogi:
Slab tonus vagusnega živca & simpatična aktivacija (Porges)
Otrok kot da je ves čas “na alarmu”:
- hitro preklopi v stres,
- težje se umiri,
- pogosto nemiren, impulziven, hitro izbruhne v jezo.
Dihanje skozi usta = dihanje za preživetje.
Šibka orofacialna funkcija & nerazviti refleksi (Mew, Forwardontics)
- jezik ne počiva na nebu → ni aktivacije ustnega zapiranja,
- ATNR, Babkin, Babinski, rooting lahko ostajajo aktivni,
- slina izteka, otrok žveči z odprtimi usti, pogoltne “na silo”.
Kronično poškodovan nosni vzorec (Buteyko)
- pogosti prehladi, alergije ali “zamašen nos od malega”,
- otrok preprosto ne pozna občutka lahkotnega nosnega dihanja.
Šamanska interpretacija
Nekateri otroci so podnevi v stalnem zaznavanju sveta. Njihov živčni sistem je ves čas rahlo odprt navzven, kot da morajo spremljati okolico in biti pripravljeni na vsak dražljaj. V takem stanju se otrok ne počuti popolnoma varen — ne zato, ker bi se kaj slabega dogajalo, temveč zato, ker se telo še ne zna v celoti sprostiti v občutek varnosti.
Na nezavedni ravni včasih nosijo sporočilo: “Moram biti buden, moram biti na preži, da bo vse v redu.” Namesto da bi bili naslonjeni na svet, je njihovo telo v vlogi “majhnega čuvaja”, ki preverja, opazuje, skenira. Zato njihova pozornost pogosto ostaja bolj obrnjena navzven kot navznoter.
V tem stanju otrok včasih nosi preveč informacij iz okolice — več, kot jih lahko v tistem trenutku obdela ali regulira. Namesto varne notranje usmerjenosti išče prostor, meje, prizemljitev, potrditev: “Sem varen? Me kdo vodi? Me drži prostor?”
Tak otrok ne potrebuje “vzgojne ukrepe”. Potrebuje ‘posodo’ — odnos starša, ki nudi mehkobo in strukturo hkrati. Tako kot voda potrebuje vrč, da se lahko spočije v obliki, tudi otrok potrebuje odraslega, ki mu daje jasnost, pristnost, meje in varnost (to je posoda vodi), da se lahko sprosti v sebe, ne pa v stalno spremljanje sveta.
Ko dobi to podporo, se telo umiri in živčni sistem umirita in otrok se bolj naravno poveže s svojo notranjostjo. Tam, kjer je doma mir, radovednost in pristna prisotnost.
Če otrok diha na usta PONOČI
Čez dan še nadzoruje jezik, tonus, položaj glave.
Ko zaspi in vlogo prevzame avtonomni živčni sistem, tonus popusti.
Dihanje na usta med spanjem razkrije globlja funkcijska neravnovesja v tonusu, položaju jezika in stabilnosti dihalne poti. Če otrok diha na usta samo podnevi, gre pogosteje za navado, kompenzacijski vzorec ali odziv živčnega sistema, ki se čez noč lahko še vzdržuje. Ko pa se ustno dihanje pojavlja ponoči, pomeni, da samodejni regulacijski mehanizmi ne zmorejo več vzdrževati nosnega dihanja, zato telo v sproščenem stanju pokaže resnične potrebe.
Razlogi dihanja na usta ponoči:
Kolaps dihalne poti (Mew)
Retruzija čeljusti – spodnja čeljust je potisnjena nazaj. Pri ustnem dihanju, zlasti nočnem, je posledica:
- zmanjšan prostor za jezik
- jezik pade nazaj med spanjem
- obstrukcija dihalne poti → otrok odpre usta
Pogosto je prisotno:
- smrčanje,
- potenje v spanju,
- nemirno obračanje,
- mokrenje postelje,
- nočne more (živčni sistem je v stresu).
Termoregulacija in svetloba (dr. Kruse & nevrološka regulacija dihanja)
- pretopla soba, sintetika, pršica, pomanjkanje hladnega stimulus-a,
- modra svetloba zvečer → ni melatonina → slab parasimpatikus,
- preveč EMF → ni pravilno delovanje vagusa → več odprtih ust.
Nevronski “reset” za spanje (dr. Kruse)
Ko gredo mišice v parasimpatikus, se pokaže prava biomehanika.
Ponoči se torej pokaže pravi program telesa, ne naučen kompenzacijski vzorec.
Če je čez dan simpatikus “držal strukturo”, se ponoči, ko gre telo v parasimpatični način (počitek) razkrijejo pomanjkljivosti:
- kako močne so ustne in jezične mišice v resnici,
- ali so dihalni refleksi zreli in dobro integrirani,
- ali je položaj čeljusti in jezika dovolj stabilen,
- kako varno in sproščeno se počuti živčni sistem.
Torej:
Ponoči ne vidimo, kaj otrok hoče ali poskuša narediti,
ampak kar njegovo telo zmore samo — brez dodatnega napora.
To ni šibkost.
To je resnica telesa, ki končno lahko počiva, namesto da kompenzira.
In ravno zato je nočno ustno dihanje tako pomemben signal —
ker pokaže, kje otrok dejansko potrebuje podporo.
Šamanska interpretacija
Podnevi otrok še deluje v “zunanjem svetu” in navidezno funkcionira, čeprav telo morda že nosi napetost in kompenzacijo. Ko zaspi, se obrambne strukture umaknejo in pokaže se telo resnice — tista globlja plast, ki je čez dan skrita.
V spanju se začne sproščanje čustev in informacij, ki jih otrok nosi s seboj; prebudijo se “spomini telesa” in globlje, nezavedne plasti izkušanja sveta.
Takrat pridejo na površje tudi tihi strahovi, ki jih otrok podnevi morda ne pokaže ali se jih sploh ne zaveda. Dih se odpre na način, ki telo poskuša zaščititi in podpreti — na način, kot ga zna v tistem trenutku.
V spanju otrok pogosto somatsko predeluje tisto, kar družina morda ne more ali ne zmore izraziti v budnosti. Njegova duša je v tem času aktivna, raziskovalna in predelovalna, medtem ko telo opravlja svoje subtilno delo dihanja, celjenja in urejanja notranjih prostorov.
Včasih je tak proces intenziven, skoraj kot tiho nočno “varovanje” ali notranje potovanje, kjer je otrok kot mali tihi bojevnik svetlobe v temi — ne v boju, temveč v predelavi, preobrazbi in rasti.
Kombinirani vzorci in kaj pomenijo
| Vzorec | Kaj pomeni |
|---|---|
| Podnevi ustno, ponoči nosno | Navada + nizek tonus, ne nujno anatomska blokada |
| Podnevi nosno, ponoči ustno | Nevrološko-mehanska šibkost v spanju + slab ATP |
| Cel dan in noč ustno | Sistem je “začaran krog”: vagus + jezik + hormoni + nos |
| Ob stresu ustno | Čustveni program + simpatična dominantnost |
| Ob bolezni ustno | Začasna obstrukcija, nosni edem |
Kadar otrok diha na usta le podnevi, gre najpogosteje za navado in kompenzacijo, ki jo živčni sistem še uspeva vzdrževati. Če diha na usta predvsem ponoči, se pokaže resnično stanje tonusa, položaja jezika in dihalne poti, saj v spanju odpade zavestna kontrola. Ko pa otrok diha na usta podnevi in ponoči, to pomeni, da sistem ne zmore več kompenzirati in potrebuje širšo, celostno podporo za dihanje, regulacijo in razvoj funkcije.
Ključna razlika v tipu čeljusti:
| Tip čeljusti | Vzorec | Dihanje |
|---|---|---|
| Šibka | nizek tonus | bolj podnevi |
| Zakrčena | prekompenzacija, stres | bolj ponoči |
In v praksi?
Veliko otrok gre najprej v hipotonijo, nato z odraščanjem v kompenzacijsko hipertoničnost.
Najprej jim čeljusti “padejo”, potem pa jih “zaklenejo”.
Kaj je hujše – dihanje na usta podnevi ali ponoči?
| Vzorec | Pomen |
|---|---|
| Le podnevi | bolj navada / refleksi / regulacija živčnega sistema |
| Le ponoči | globlja struktura + tonus + dihalna pot + parasimpatikus |
| Podnevi & ponoči | kombinacija obojega — najširši vzorec podpore potreben |
Česa videvamo več v praksi?
Najpogosteje (statistično in klinično):
Podnevi in ponoči (največ otrok, posebej alergiki, kronično prehlajeni, slab tonus čeljusti)
Samo podnevi (druga najpogostejša skupina — navada, simpatični tip, senzorika, mehka prehrana, odprta usta, nizka ustna funkcija)
Samo ponoči (manj pogosto, a klinično pomembno — pogosto povezano s strukturo, retruzijo čeljusti, jezikom, blago apnejo)
Torej v praksi imamo največ kombiniranih dihalcev, nato dnevne, najmanj pa samo nočne, ampak:
- nočni ustni dihalci so klinično najbolj subtilni in pogosto spregledani
- a so najpomembnejši za spanje, rast, kisik, vagus, možgane in razvoj
Dnevno ustno dihanje = bolj navada, regulacija, refleksi
Nočno ustno dihanje = resnična funkcijska šibkost dihalne poti
Oboje = telo kompenzira ves čas, pravi “ne zmorem več”
Zaključna misel
Ustno dihanje ni “slaba navada” in ni faza, ki bo minila sama od sebe.
Je komunikacija telesa. Ko otrok diha na usta, nam njegovo telo sporoča, da na eni izmed ravni – funkcionalni, nevrološki, senzorični, čustveni ali strukturni – potrebuje več podpore.
Zato je ključno, da ne gledamo le na “kako zapreti usta”, ampak predvsem zakaj so se odprla.
Dnevno in nočno ustno dihanje ne pomenita iste stvari.
Podnevi pogosto vidimo navado, senzorični vzorec, kompenzacijo in vpliv živčnega sistema, medtem ko ponoči, ko telo spusti nadzor, vidimo resnično funkcijsko (ne)moč dihanja, tonusa in dihalne poti.
Ko to razumemo, lahko otroku pomagamo nežno, celostno in učinkovito — z vajami, senzorično regulacijo, podporo jeziku in čeljusti, izboljšanjem nosnega dihanja, ter regulacijo živčnega sistema.
Dihanje na usta ni “problem”.
Dihanje na usta je pokazatelj, kje moramo podpreti otroka, da zadiha ne le telo — temveč tudi njihov celoten živčni sistem, razvoj in notranji občutek varnosti.
Naj bo dihanje ponovno most v dobrobit, rast in mir.
Kako pomagamo na Vadbeni Kliniki
Na Vadbeni Kliniki otroka ne gledamo skozi simptom, temveč skozi celoten razvojni, senzorični in funkcionalni sistem. Ustno dihanje obravnavamo z nežnim, celostnim pristopom, ki vključuje:
- oceno nosnega, ustnega in dihalnega vzorca
- analizo refleksov in razvojnih faz
- pregled funkcije jezika, čeljusti in ustnic
- senzorično-nevrološko regulacijo (vagus, tonus, telo v varnosti)
- integracijo primarnih refleksov
- vaje za jezik, žvečenje, ustnice in nosno dihanje
- posturalno in fascialno podporo
- svetlobne, somatske in dihalne protokole
- izobraževanje staršev in individualne domače rutine
Otroci niso “popravljani”.
Podpiramo jih, da njihovo telo najde lasten optimalen način dihanja, rasti in počitka.
Pri nas dihanje obravnavamo kot izraz živčnega sistema in telesne inteligence. Namesto da “popravljamo usta”, podpremo celoten živčno-somatski ekosistem: refleksno integracijo, jezik, vagus, obrazne živce, dihalno pot, senzoriko in telesno zaznavo.
Ko živčni sistem začuti varnost in strukturo, dihanje samo najde svojo naravno pot. To pomeni več miru v telesu, več prisotnosti, boljšo koncentracijo in boljšo kakovost spanca.
Prenesi brezplačno check-listo za starše
Da vam bo doma lažje opazovati otrokov vzorec dihanja, sem pripravila check listo najpomembnejših znakov ustnega dihanja.
Kliknite tukaj in jo prejmete
Če želite, mi lahko pošljete besedo LISTA, pa vam jo pošljem osebno.
CHECK LISTA ZA STARŠE
S predanostjo napisala Alja Malis, specialistka za gibanje, dihanje in kvantni življenjski slog


























