Posted on Leave a comment

Otroci, ki se gibajo in hodijo bosi, imajo boljše možgane

O tem je pisal veliko že dr. Ranko Rajović.

Živa bitja, ki se ne gibajo, nimajo živčnih celic in živčnega sistema; živa bitja, ki se gibajo, imajo živčni sistem. Očitno je, da je za nas ljudi hoja zelo pomembna. Najbolj pomembna je za človeška bitja, katerih možgani se šele razvijajo – to pa so otroci. Če vemo, da se možgani najbolj razvijajo do petega leta starosti, potem moramo vedeti, da je ena najpomembnejših dejavnosti otroka – hoja. Kako naj pričakujemo, da bodo otroci zdravi in funkcionalni, če ne hodijo oziroma se ne gibajo, ne tečejo, ne padajo ali se ne obračajo? Tukaj so v glavnem težava starši. Ne razumem staršev, ki imajo otroke v vozičkih do četrtega ali celo petega leta starosti! (in triciklih, na katerih se samo prevažajo sede – moja opomba)

Dr. Rajović še pravi: Na primer otrok, ki teče skozi gozd, mora vzdrževati ustrezno ravnotežje, paziti, da ne pade, in zato opaziti vejo, se izogniti kamnu, potoku, ob tem pa koordinira celo telo od nog, rok pa vse do oči, ki se mimogrede še aktivno prilagajajo gledanju na blizu in daleč. Tako razvija kompleksne motorične gibe in aktivira tiste dele možganov, ki so pomembni za kognitivne procese. Eden od ključnih ciljev, ki bi si jih morali zadati starši, je, da bi bil njihov otrok čim bolj spreten in gibčen!

Spodbujati moramo razvoj impulzov v možganih in to naredimo najbolje s spodbujanjem čutov, motorike, aktiviranjem prstkov, razgibavanjem stopal in čutenjem z njimi (pri bosi hoji), s prilagajanjem oči (gledanje na blizu in daleč, recimo pri čisto preprostem žoganju).

Edini način, da živčne celice preživijo, je preprosto ta, da nekaj delajo. Delajo pa samo takrat, ko je otrok aktiven, ko se giba, skače, se vrti …

Kar 50 do 70 odstotkov otrok v srednji Evropi ima ploska stopala, medtem ko so raziskave pokazale, da je bilo takšnih otrok pred 20 leti samo od 10 do 20 odstotkov! Preberi več o tem, kako starši vplivamo na to: Otroška stopala, zakaj jim tako radi zmanjšujemo njihovo funkcionalnost.

Naložite si naš BREZPLAČNI PRIROČNIK ZDRAVA STOPALA!


Kaj lahko naredimo takoj zdaj za boljši motorični in kognitivni razvoj naših otrok?

1. Hodimo peš v vrtec (šolo) in nazaj.
2. Javna igrišča spremenimo v zabavne parke za otroke in fitnesse za odrasle
3. hodimo čim več bosi po naravnih površinah
4. Ko ne hodijo bosi, izberimo takšno obutev, da čim bolj posnema boso hojo (www.minifootprints.net – kmalu!)
5. Bodimo otrokom zgled tako, da se gibamo skupaj z njim in na čim bolj funkcionalen način
6. Omejimo dejavnike tveganje: predvsem sedenje!

Vzgajajmo male Tarzane! Kako? Zakaj?

Posted on Leave a comment

Ali mislite svojega malčka vpisati na specifičen šport?

Človek se rodi z vsemi atributi potrebnimi za uspešno gibanje, ki mu omogočajo preživetje. Kot dojenčki, se plazimo, plezamo, počepamo in s tem raziskujemo okolico. Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

Nato se začnemo usedati na stole… začnemo hodit v šolo in vse uničimo!

V šoli je ena najpomembnejših vrlin učenca nepremično sedenje. Kakor je to dobro za učitelje, je to slabo za naše otroke. Sedenje je za telo enako škodljivo kot gledanje televizije za možgane!

Sedenje v šoli, v glasbeni šoli, pred računalnikom, televizijo, v avtu in med hranjenjem (uf, koliko je tega!) želimo kompenzirati z ‘bolj resnimi’ športnimi dejavnostmi. Igra skozi gibanje in gibanje skozi igro in raziskovanje nista več ‘dovolj’.

Zato otroka vpišemo v šolo teka, igranja tenisa, jahanja, plavanja, balet.. itd.

‘Nedolžno’ poskakovanje in tekanje po igrišču, plezanje po drevesih in plazenje čez ovire se spremeni v ponavljanje specifičnih gibalnih vzorcev, ki jih določen šport zahteva. Namesto, da bi se učili novih veščin, ponavljamo ene in iste gibe znova in znova.

Ali mislite svojega malčka vpisati na specifičen šport?

Otroci ali bolje rečeno njihovi starši si želijo postati elitni športniki, kot jih vidimo na televiziji. V ta cilj vlagajo veliko truda v obliki specifičnega treninga. Ne zavedajo pa se, da bi primarno gibanje (v obliki plezanja, plazenja, globokega počepanja ipd) prineslo veliko boljše rezultate. Sploh ker tako gibanje ohranja funkcionalno telo in preprečuje poškodbe. Funkcionalno telo pa pomeni, da imamo simetrično razvit mišično-skeletni sistem (med drugim tudi glede na levo in desno polovico telesa).

Cena elitnega oziroma profesionalnega športa so poškodbe. Otroci se razvijajo in rastejo še skoraj do dvajsetega leta. Bolj specifično trenirajo, bolj se njihovo telo prilagaja tem gibom IN MANJ DRUGIM. Vsaka poškodba pusti vidno ali nevidno trajno sled v našem telesu. To se lahko kasneje v življenju manifestira kot trajne bolečine v križu, v kolenih, v vratu. Včasih je lahko to ovira tudi za zaposlitev ali opravljanje osnovnih življenjskih funkcij!

(Mala balerina oziroma gimnastičarka na sliki zgoraj prikazuje deformacijo hrbtenice in stopal ter hipermobilnost sklepov. Taka deklica ima dosti večjo možnost, da jo bo v nosečnosti prizadela diastaza rektusov, da bo imela zamaknjene organe, spremenjeno tehniko dihanja in s tem mišic medeničnega dna in da bo imela bolečine v križu in v starejši dobi potencial za zlom kolkov.)

Otroci posnemajo starše. Otroci ne morejo sami odločati o tem, kako se bo njihovo telo razvijalo in koliko problemov bodo imeli v zvezi s tem v prihodnosti. Mi, starši, pa lahko!

V kolikor nimate resnih namenov, da vaš otrok postane profesionalni športnik (beri = da žrtvuje svoje zdravo telo za plačljive športne dosežke, ki mimogrede ne nahranijo nobenih ust –ne ustvarjajo dodane vrednosti), potem svojega otroka vsaj do srednje šole ne vpisujte na specifične športne dejavnosti.

Pa da ne bo pomote, sem velika zagovornica GIBANJA. Ampak šport je le ena od kategorij gibanja. Gibanje je zelo široka kategorija gibov. Šport je podzvrst gibanja, je omejen na določene gibalne vzorce. Preveč ponavljanja enih in istih gibalnih vzorcev je enako kot konzumiranje ene in iste (enolične) hrane.

Večinska percepcija gibanja v povezavi z športno dejavnostjo je:

Ali mislite svojega malčka vpisati na specifičen šport?

Resnica o gibanju in športni dejavnosti. Kar pomeni, da bi morale specifične športne dejavnosti zavzeti le majhen del celotnega našega gibanja čez dan. Ostalo pa bi morali zapolniti predvsem s hojo in ostalimi vsakodnevnimi gibi.

Ali mislite svojega malčka vpisati na specifičen šport?

Veliko lahko naredite že sami, tako da se gibate skupaj z otrokom, kjer je to mogoče, glej video spodaj ali si ustvarite ‘igrišče’ kar doma (slika spodaj).

Ali mislite svojega malčka vpisati na specifičen šport?

Preberi si več o sami vadbi tukaj.

Posted on Leave a comment

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

Naši malčki so hkrati najbolj ranljiva bitja na tem planetu in hkrati zmorejo stvari, ki jih večina odraslih ne zmore več.

1. Malčki znajo pravilno dihati. (S trebuščkom) Več o dihanju si lahko prebereš na tej povezavi.

 

2. Malčki znajo pravilno počepati. Več o pravilnem počepu si lahko prebereš na tej povezavi.

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

3. Malčki se znajo plaziti.

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

 

4. Malčki znajo plezati in delati ‘monkey bars’.

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

 

Vsi našteti gibalni vzorci so osnova in temelj  človeškega gibanja. Človeku omogočajo preživetje in gibanje brez bolečin. Kaj še?

– Razvoj pravilne telesne drže (brez kifoze, stopalnega loka, kolen navznoter..)
– Gibanje brez bolečin v obdobju odraslosti
– Boljši motorični razvoj (in posledično boljši športni dosežki)
– Boljši kognitivni razvoj

Na vsak način moramo to poskušati ohraniti pri naših otrocih! Ste sami že izgubili te od narave dane razsežnosti gibanja vašega telesa? Kaj lahko storite?

Navajate majhnega otroka na WC?

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

To je prvi od korakov za izgubo zmožnosti globokega počepa.. Drugi so otroški stolčki (za sedenje, za hranjenje, vožno v avtu ali na kolesu..). Novodobni WC si ni izmislil anatomist, ampak vodovodar. V tem položaju začnemo izgubljati položaj globokega počepa, hkrati pa postavimo naše ‘cevi’ za izločanje 8seč in blato) pod drugačen kot, tak kjer je izločanje težje. Enako velja za ženske, ki rojevajo.

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

Ker žal WC ‘na štrbunk’ več ne uporabljamo, si je najbolje omisliti ‘squatty potty’, pručko. Tudi mi smo si jo. Praktična pa je tudi še za marsikaj drugega.

 

Kaj še lahko naredimo za svojega otroka? (in hkrati za sebe)

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?

 

Bodimo otroku zgled! Otrok nas vedno opazuje in posnema. Pridite in preizkusite edukativno naravno gibalno vadbo za starše in otroke Jungle kid! (Zakaj Jungle kid si preberite tukaj.)

 

Kaj se lahko o gibanju naučimo od svojih otrok?
Posted on Leave a comment

Vzgajajmo male Tarzane

Pasti udobja urbanega sveta..

Otroci so naš največji zaklad. In naš največji zaklad živi v urbanem svetu, kjer preživetje temelji na delu, ki ni direktno povezano s (skupnim) lovljenjem in nabiranjem hrane v naravi. Starši ločeno od svojih otrok večinoma sede ustvarjajo dobrine, ki jim na koncu pripeljejo hrano na krožnik. Otroci pa ta čas ločeno preživljajo v varstvu, kjer je njihovo gibanje omejeno na ergonomska tla, nekaj sprehoda v naravi in stolčke (!). Njihovo telo je še skoraj neokrnjeno in ustvarjeno za gibanje (hojo, plazenje, plezanje, tek..). Njihovo telo še ne pozna omejitev gibljivosti, osteoporoze, artritisa, bolečin v križu, operacij kolena..itd. Njihovo telo se komaj zdaj začenja ‘adaptirati’ na urbano okolje. Nobeno človeško telo se ne rodi ‘opremljeno’ za svet ravnih površin, stolov, kavčev, avtomobilov in čevljev. Temu se mora prilagoditi. Da pa se lahko prilagodi, mora nekaj žrtvovati. In to je zmanjšan obseg gibanja določenih sklepov, mišična nesorazmerja, nesorazmerno obremenjevanj posameznih delov telesa itd = vsi pogoji za nastanek zgoraj omenjenih težav in bolezni.

Težko je izstopiti iz urbanega vrtiljaka in pogledati iz ptičje perspektive, kaj povzročamo (hote ali nehote) svojim lastnim otrokom in tudi sebi! Sploh če o tem ne razmišljamo. Nikoli… dokler se ne poškodujemo.

Kifoza in ploska stopala, najpogostejši ‘davek’ na udobje.

Vzgajajmo male Tarzane
Slika 2

Za primer, slaba drža v obliki kifoze (slika 2) lahko povzroča glavobole, omeji dihanje, povzroča želodčni refluks, šibi telesno jedro, ker poriva trebušček naprej, lahko ustvarja še večjo ledveno krivino in v prihodnosti bolečine v križu. Dodatno obremenjuje kolena, sili stopala v ploskost. Tako držo lahko otroci hitro razvijejo, saj še nimajo dovolj razvitih trebušnih mišic, veliko časa morajo ‘mirno’ presedeti v šoli, potem pa še doma, ko se učijo (potem pa še, ko ‘končno’ lahko gledajo televizijo in ko imajo družinsko večerjo).

Vzgajajmo male Tarzane
Slika 3

Sedenje je za telo enako slabo, kot gledanje televizije za možgane in oči.

Otroci hitro rastejo in še predno jih uspemo pregnati izza računalnika, televizije ali sedečega ustvarjanja za mizo, so že ‘odvisni’ od njih, telesna drža pa se prilagaja potrebam. zato jih vpišemo na neko usmerjeno športno dejavnost. Specifična športna dejavnost (na primer tenis) specifično bolj obremenjuje samo eno polovico telesa. Otroku, ki se še razvija, mu res ne privoščimo, da se razvija asimetrično in s tem znatno povečuje možnost nastanka poškodb, bolečin in degenerativnih (nepovratnih) sprememb mišično-skeletnega sistema. Ali mislite otroka vpisati na specifično športno dejavnost?

Resnica o pomanjkanju časa in dajanju prednosti otroku.

V bistvu imajo otroci in njihovi starši kar se tiče gibanja oziroma sedenja kar skupen ‘problem’ in poleg vsega še kronično pomanjkanje časa, da bi ironično med vsem tem sedenjem našli čas za gibanje vsakega posebej. Večina staršev, da prednost svojim otrokom, da jih vozi na različne športne dejavnosti (ali druge dejavnosti – glasbena šola, kjer otrok sedi ali je v drugem za telo prisilnem mirujočem položaju), medtem ko sami čakajo v avtu ali kako drugače in šele nato iščejo luknjo v času za svoje ‘športanje’.

Zakaj pa se ne bi otroci in starši organizirano gibali skupaj?

Tako eni kot drugi smo anatomsko in biomehanično enako sestavljeni. In ker imajo otroci še večinoma neadaptirano telo (neprilagojeno modernemu svetu = popolni biomehanični potencial) , so staršem lahko zgled (preveri, kako tu). Starši pa so lahko otrokom zgled s tem, da jih naučijo, kako je gibanje pomembno za naš vsak dan, kot je pomembno uživati različna zdrava živila.

Gibanje ni pomembno samo za telesno zdravje, ampak tudi za razvoj umskih sposobnosti! (Preveri tu!)

Kaj je sporočilo tega bloga? Starši smo odgovorni, da poskrbimo, da bodo naši otroci razvili in ohranili takšno telo, da bodo lahko preživel čim večji del svojega življenja (v urbanem svetu) brez poškodb in bolečin.

Otroci se morajo gibati čim bolj naravno. Morajo obvladovati več veščin hkrati in ne ene same do popolnosti. Če bi jih dali za nekaj dni v ‘džunglo’, bi morali znati preživeti skozi gibanje: plezanje, plavanje, tek. Takšen pa je Tarzan. On zna enako dobro plavati, teči in plezati. Zato je edinstven v preživetju in zdravem funkcionalnem telesu brez bolečin. Če bi ‘treniral’ samo tek, potem bi bil boljši v teku, manj dober v plezanju in plavanju in ne bi mogel preživeti.

Zato je bila ustvarjena naravna gibalna vadba Jungle kid, ki ohranja in krepi elementarne človeške gibalne vzorce. Izvaja se v dvojicah otrok (2-10 let) in staršev. Namenjena je obema hkrati in obema skupaj. Več o vadbi sami si preberi TUKAJ)

Želiš brezplačni priročnik ZDRAVA STOPALA? Klikni na povezavo!

Vzgajajmo male Tarzane
[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]