Oznaka: mitohondriji

Posted on by — Leave a comment

Ali so krave, konji in srne res vegetarijanci – ali le naravni “maščobni jedci”?

Narava nima prehranskih ideologij

Ko človek govori o “čisti” prehrani, pogosto pogleda v naravo – in si reče:
“Če krava, konj in srna preživijo brez mesa, potem tudi jaz lahko.”

Toda narava ne razmišlja v kategorijah vegansko, vegetarijansko, mesno, etično.

Narava deluje biološko, ne ideološko.

Vsako bitje ima svojo mitohondrijsko logiko – svoj način, kako iz okolja pridobi svetlobo, vodo in energijo.
In ko to pogledamo natančneje, ugotovimo nekaj, kar večini ljudi popolnoma obrne logiko prehrane na glavo:
Krava, srna in konj so v resnici “notranji mesojedci”.

Konj, krava in srna niso “čisti vegetarijanci” v energetskem smislu

Res je, da ne jedo mesa – a to še ne pomeni, da živijo od rastlinskih beljakovin ali sladkorjev.
Njihov prebavni sistem je popolnoma drugačen od človeškega.

Prežvekovalci in kopitarji imajo več prekatov v želodcu ali izjemno razvito mikrobioto, ki s fermentacijo razgradi celulozo iz trave v maščobne kisline s kratko verigo (SCFA: butirat, propionat, acetat).

Te kisline nato absorbirajo kot svoj glavni vir energije.
To pomeni, da so v resnici presnovno odvisni od maščob, ki jih proizvedejo njihovi mikrobi iz rastlin.
Biološko gledano torej niso “vegani”, temveč notranji maščobni jedci – le da njihova mikrobiota dela maščobo iz trave.

Sezonska prehrana živali in devterij v travi

Tudi krava, srna ali konj pozimi ne jedo enake trave kot poleti.
Poleti je trava polna vode, svetlobe in sladkorjev — vse to pomeni več devterija, ker sončna svetloba in visoka temperatura omogočata večji delež “težje” vode (D₂O) v rastlinski masi.
Takšna hrana je lažja, hitreje razpoložljiva za energijo in primerna za obdobje, ko je v okolju dovolj UV svetlobe, da lahko organizem kuri glukozo brez posledic.

Pozimi pa se spremeni vse:
– trava izgubi večino vode in sladkorja,
– rastline “umrejo” in se dehidrirajo,
– v njihovi strukturi ostane manj devterija, ker je manj tekočine in več suhe, mineralne mase.

Zato tudi živali pozimi ne pridobivajo energije iz “sladkorne trave”, ampak iz suhih, vlaknatih delov in lastne fermentacije, kjer bakterije proizvajajo maščobne kisline z nižjim deležem devterija.
Tako se njihova notranja biokemija naravno preklopi na presnovo maščob z manj devterija – kar je isto, kar človek doseže s hladno izpostavljenostjo (CT) in sezonsko prehrano bogato z maščobami.

Z drugimi besedami:
Zima v naravi pomeni manj devterija.
Zato živali in ljudje, ki sledijo sezoni, pozimi spontano preidejo v bolj “mitohondrijsko čisto” stanje — počasnejše, a energetsko učinkovitejše.

Popolna usklajenost z okoljem

Krava, srna in konj živijo 100 % v skladu z naravo:
brez umetne svetlobe, brez oblačil, brez trgovin in brez tropskega sadja pozimi.
Njihova biologija je v popolni resonanci z naravno svetlobo, magnetnim poljem in sezonskimi ritmi.

Ko je dan kratek, se njihova presnova upočasni, apetit se spremeni, ritem spanja sledi soncu.
Njim ni treba razmišljati o “uravnoteženi prehrani” – narava to ureja sama..

Človek pa?
– Spi ob umetni svetlobi do polnoči.
– Dela v zaprtih prostorih brez sonca.
– Je mango in avokado sredi zime.
– Nosí plastiko in sintetiko, ki blokirata fotonski stik s kožo.

Zato človek pozimi nima več naravne sinhronizacije z okoljem – in za ohranjanje biološke energije potrebuje energetsko gostejšo hrano: maščobe, ribe, jajca, meso.
To ni stvar ideologije, ampak fizike svetlobe in mitohondrijev.

Razlika v mitohondrijski zasnovi

Prežvekovalci imajo:

  • ogromno mitohondrijev v mišicah z nizko potrebo po glukozi,
  • učinkovit sistem za recikliranje toplote iz fermentacije,
  • stalen stik z zemljo (uzemljitev) in gibanjem, ki spodbuja elektronski pretok.

Človek pa ima:

  • možgane z ekstremno porabo energije,
  • živčni sistem, ki nujno potrebuje DHA iz morskih virov,
  • fotonsko občutljivo mrežnico, ki za delovanje potrebuje svetlobo in maščobe.

Zato človek pozimi ne more optimalno delovati brez živalskih maščob, DHA in kakovostne proteinske sinteze.
Krava tega ne potrebuje, ker nima 86 milijard nevronov, ki bi neprestano streljali elektrone*.


*V naših možganih je približno 86 milijard nevronov (živčnih celic).
Vsak nevron komunicira z drugimi preko električnih impulzov – teh je lahko tudi več sto na sekundo.
Ti impulzi niso “tok” v smislu električnega kabla, ampak premikanje elektronov in ionov (natrij, kalij, kalcij) čez celične membrane.

Ko rečemo, da nevron “strelja elektrone”, gre za prenos elektronov skozi mitohondrije (v notranjosti celice), kjer nastaja ATP – energijska valuta. Če pa je v vodi in hrani preveč devterija (težkega vodika), ta proces postane počasnejši, ker devterij fizično zavira gibanje v verigi prenosa elektronov. Posledica: manj ATP, več oksidativnega stresa, počasnejše “streljanje elektronov” — kar pomeni slabši fokus, spomin, razpoloženje in regeneracija.

Ta blog je nadaljevanje blogov na temo devterija in enega o biološki smiselnosti vegetarijanstva, kjer tla zmrzujejo:

  1. Devterij – skriti zaviralec energije v telesu
  2. Voda ni le čista ali filtrirana – njena vrednost se meri v kvantni biološki funkcionalnosti
  3. Je v očeh narave veganstvo stvar etike in morale ali zemljepisne širine?

Zimska biologija: zakaj “travna dieta” pozimi ne deluje?

Srna pozimi preživi na zmrznjeni travi, ker njeni mikrobi proizvajajo energijo v obliki maščob.
Človek pa bi z enako prehrano izgubil toploto, hormone in mentalno jasnost.

Konj ne potrebuje DHA za vid in sinapse, človek pa jo mora vnesti iz rib ali živalskega vira, da ohrani kognicijo, vid in čustveno stabilnost.

In kar je ključno:
živali ne motijo svojega svetlobnega okolja – človek pa ga drastično. Preberi več o zastrupljenosti z modro svetlobo.
Zato ljudje v mrzlem in temnem delu leta ne moremo optimalno “kuriti” sladkorjev, ampak preklopimo na biološko zimsko prehrano – bogato z maščobami, kolagenom in DHA.

Konji in krave skozi leto ne jedo enake hrane — tudi trava ni enaka!

Čeprav na prvi pogled izgleda, kot da krava ali konj vse leto “je travo”, je to le površinski vtis. V resnici narava sezonsko spreminja sestavo rastlin, zato živali nikoli ne jedo enake hrane, tudi če je vir navzven isti.

  • Poleti je trava bolj bogata s sladkorji (zaradi močne sončne svetlobe in fotosinteze)
    žival dobi več hitre energije in nekaj “naravnega skladiščenja” za zimo
  • Jeseni trava postane vlaknasta, škrobna in manj sladka
    priprava na preklop v zimski način
  • Pozimi živali jedo suho travo, seno, mah, podrast, liste in skorjo
    to je hrana z nizko vsebnostjo sladkorjev, iz katere njihovi mikrobi proizvajajo več maščobnih kislin s kratko verigo (SCFA), glavni vir energije v mrazu

Torej narava živali pozimi ne hrani sladkorjev, temveč notranje proizvedene maščobe, nastale iz vlaknin.

To potrjuje osnovno načelo naravne biologije:

Pozimi nobena naravna vrsta ne živi na sladkorjih.

Narava ne potrebuje nutricionističnih smernic — njena presnova je sezonsko inteligentna. Mi pa smo to inteligenco izgubili, ko smo odklopili svoje življenje od svetlobe, okolja in ritma letnih časov.

Zaključek: Narava ni vegan, je ciklična

Vegetarijanstvo je lahko koristno v tropskem pasu ali poleti, ko je svetloba močna, dnevi dolgi in UV spekter aktivira presnovo glukoze in razbremeni devterij.
Toda v zmernem pasu – brez UV svetlobe, pri nizkih temperaturah in daljših nočeh – je to biološko neskladje, ne moralna izbira.

Narava nas uči, da se pozimi vračamo k gostejši svetlobi – tisti, ki je ujeta v maščobah, beljakovinah in ribjem olju.
Ne zato, ker bi “morali jesti živali”, temveč ker nas fizika tega okolja v to nežno sili.

Ko razumeš to logiko, vidiš, da krava in srna ne nasprotujeta tvojim prepričanjem.
Le kažeta ti, kako modra je narava – in kako daleč smo se od nje oddaljili.

Naša telesa niso ločena od narave – so podaljšek njenega ritma.
Ko se temu ritmu zoperstavimo – z napačno svetlobo, napačno vodo ali neustrezno hrano za letni čas – se začne motiti osnovna biološka komunikacija med svetlobo, mitohondriji in DNK.


Program Svetlobni DNK je ustvarjen prav zato:
da človeka vrne v koherenco z naravnimi ritmi svetlobe, temperature in vode.
V njem spoznaš, kako sezonsko uskladiti:

  1. Prehrano – da sledi naravni svetlobi in tvojim mitohondrijem,
  2. Svetlobo in temo – da se tvoj cikel hormonov, spanja in energije uskladi z dnevom,
  3. Mraz (CT) – da se aktivira notranje izgorevanje devterija in rjavo maščevje,
  4. Vodo – da tvoj celični tok postane prevoden in energijsko bogat,
  5. Ritem – da tvoje telo spet začne dihat z Zemljo.

Ko se ta sistem uravna, tvoje telo ne potrebuje več volje, da bi bilo zdravo ali vitko.
Zgolj sledi naravi – in vse se postavi na svoje mesto.

Če želiš, ti pripravimo tudi osebni Kvantni protokol –na osnovi tvojega biološkega profila, svetlobnega okolja, cirkadianega ritma in ciljev . klikni na povezavo in piši, da ustvarimo tvoj načrt za zimo.
Tako boš spet dihal/a, jedel/a in spal/a v skladu s svetlobo, ne proti njej.

OPOMBA ZA BRALCE! Ta zapis ni napad na veganstvo ali vegetarijanstvo. Namen je spodbuditi razmislek o biologiji, ekologiji in naravnih zakonitostih, ki uravnavajo življenje vseh vrst — ljudi in živali. Zavedamo se, da je industrijska reja živali pogosto izjemno kruta in etično nesprejemljiva.
Zato podpiramo prizadevanja za sočutnejše, sonaravne in lokalne pristope k pridelavi hrane ter spoštovanje vseh živih bitij. <3

Posted on by — Leave a comment

Voda ni le čista ali filtrirana – njena kvantna biološka vrednost se meri v devteriju.

Voda ni samo H₂O – pomembno je, kakšna voda je v tvoji celici

Ker čista voda še ne pomeni zdrava voda. Ni vsaka voda živa. Tista z manj devterija hrani tvoje mitohondrije – druga te utruja. Devterij je nevidni element, ki odloča, kako hitro se staramo. Če bi tvoji mitohondriji lahko govorili, bi prosili za lažjo vodo. → Kaj v resnici pomeni “deuterium depleted water” in kako jo telo samo ustvarja?

To je nadaljevanje bloga z naslovom Devterij – skriti zaviralec energije v telesu

V Sloveniji imamo srečo: na voljo je veliko voda, izviri, vodnjaki in javni pipi, ki po uradnih podatkih nudijo kakovostno pitno vodo. A kljub kemični čistosti pitne vode obstaja parameter, ki ga redko obravnavamo – in ta parameter je izotop težjega vodika, imenovan Devterij (D ali ²H). Čeprav je njegova koncentracija le v mikro delcih (ppm – deli na milijon), ima lahko velik vpliv na delovanje mitohondrijev, celično energijo in našo vitalnost.
V tem blogu bomo pogledali, zakaj voda iz pipe v Sloveniji vsebuje relativno visok delež devterija (≈ 150–155 ppm), zakaj se vrednosti razlikujejo po geografskih širinah (npr. ekvator vs severni pol), kako industrijski postopki (npr. Reverzna osmoza, destilacija) vplivajo na devterij, in kje v Sloveniji lahko poiščemo izvirsko vodo z nižjo vsebnostjo devterija. Prav tako bomo predstavili rešitve – vključno z dvema dodatnima poleg naprave AcquaCure – za izboljšanje vode glede devterija.

Zakaj je voda z manj devterija tako ključna?

Devterij je stabilna, vendar težja oblika vodika (vsebuje en nevtron več), kar pomeni, da se v bioloških sistemih obnaša nekoliko drugače od “lahkega” vodika (proti vodika, H). V naših mitohondrijih – organelih, kjer nastaja energija (ATP) – se voda nenehno ustvarja znotraj celične dihalne verige. Ta notranja “metabolična” voda je brez devterija in je osnova za optimalno delovanje mitohondrijev, saj sodeluje pri elektronskem transportu in ohranjanju pravilnega električnega potenciala membrane. Če je v telesu preveč devterija, se ta težja oblika vodika vgradi v mitohondrijske nanomotorje (ATP sintazo) in jih dobesedno “upočasni” – ker so ti motorji občutljivi na maso in vibracijsko frekvenco vodikovih ionov. Posledica je nižja proizvodnja energije, več oksidativnega stresa, počasnejša regeneracija in hitrejše staranje celic.

Zato voda z manj devterija (naravno iz ledeniških, globinskih ali posebej obdelanih virov) podpira mitohondrijsko funkcijo, izboljšuje presnovo in spodbuja adaptacijo telesa na naravne ritme svetlobe in temperature – kar je osnova za dolgoročno celično zdravje.

Devterij sam po sebi ni “slab”, vendar postane problem, kadar živimo v geografskih širinah z manj sonca. V ekvatorialnih predelih ga narava uravnava z močno UV-svetlobo in visoko infrardečo komponento sonca, ki pospešujeta odstranjevanje devterija iz telesa prek mitohondrijske vode. V severnejših regijah pa je sončne energije manj, zato se presežek devterija težje razgradi, kar vodi v energetski primanjkljaj.

Kje smo in kakšna je slika?

  • Pitna voda iz pipe v Sloveniji (in večini Evrope) naj bi imela približno 150–155 ppm devterija. (Omemba: to je približna vrednost; specifičnih javnih meritev za Slovenijo morda ni javno objavljenih, a to je okvir iz literaturnih analogij.)
  • Za telo bi bila bolj optimalna vrednost okoli 125 ppm ali manj, saj to pomeni manj “obremenitve” mitohondrijev in učinkovitejšo proizvodnjo mitohondrijske vode (tzv. DDW – deuterium depleted water).
  • Zakaj je vodovodna voda višja? Ker prihaja iz virov bližje površju, je kemično obdelana in nima “globinskega filtra” skozi velike globine, kjer bi voda imela manj devterija.

Zakaj se vrednosti devterija razlikujejo geografsko?

Običajno se na ekvatorju oziroma v tropskih območjih najde višje vrednosti devterija v vodi, medtem ko v območjih bližje polom (dolgi transport izparjene, kondenzirane vode, več “frakcionacije”) najdemo nižji delež devterija.
Enostavno: pri izhlapevanju vode ostanejo težji izotopi (kot devterij) bolj zaostali, lažji izotopi (H) pa se hitreje gibljejo. Zato polarne vode lahko vsebujejo manj devterija.
Ta geografska razlika nas uči, da “voda je voda” ni dovolj – kvaliteta izotopov in zgodovina vode sta pomembni.

Industrijska voda, reverzna osmoza, destilacija

Industrijska pitna voda pogosto pomeni, da je voda “očiščena” oziroma obdelana, a čiščenje ne odstrani devterija – izotopi devterija imajo skoraj enako kemijsko obnašanje kot navadni vodik, zato jih standardni filtri ne izločajo.

Reverzna osmoza odstranjuje veliko mineralov in nečistoč, a ne zagotavlja nizkega devterija; lahko rezultira v vodi z ~145–150 ppm devterija ali celo več, če je vir tak.

Destilacija lahko zmanjša delež nečistoč, vendar samo po sebi ne garantira nizkega devterija, razen če gre za specializirano frakcionirano destilacijo.
Zato je ključno razumeti: kemijska čistost ni isto kot kvantna funkcionalnost.

Kako lahko znižamo vnos devterija v praksi?

  1. Izbira primerne vode: uporabljaj filtrirano ali ledeniško vodo z nizko vsebnostjo devterija. Voda iz reverzne osmoze (RO) je dober začetek, saj odstrani večino primesi – čeprav sama po sebi ne zniža bistveno devterija, omogoča pa osnovo za nadaljnjo strukturiranje.
  2. Omejitev industrijsko obdelanih živil in sladkorjev: ker rastline, ki rastejo pod umetno svetlobo ali izven sezonskih pogojev, vsebujejo več devterija, je priporočljivo uživati lokalno in sezonsko hrano, ki je fotonsko “usklajena” z našim okoljem.
  3. Dodatna obdelava vode – npr. z napravo Acqua Cure: takšne naprave v vodo vnašajo t. i. Brownov plin (H₂ + O₂), ki strukturira molekule, izboljša redoks potencial in posredno spodbuja mitohondrijsko presnovo. Voda s takšno obdelavo ne vsebuje manj devterija v absolutnem smislu, a jo telo lažje uporabi pri proizvodnji lahke mitohondrijske vode.

Komercialna voda z nizko vsebnostjo devterija (DDW)

Na trgu je vse več t. i. deuterium depleted water (DDW) – komercialno proizvedene vode z umetno znižano vsebnostjo devterija (običajno med 25–105 ppm, medtem ko ima naravna voda okoli 150 ppm). Takšna voda se pridobiva s postopki destilacije, frakcioniranja in uparjanja, ki selektivno odstranijo devterij, zato je v teoriji bližje “mitohondrijski vodi”, ki jo telo samo proizvaja znotraj celic.

V praksi ima DDW voda lahko terapevtske učinke – zlasti pri ljudeh z resnimi presnovnimi motnjami, kronično utrujenostjo, rakavimi boleznimi ali izrazito disfunkcijo mitohondrijev, kjer je cilj hitro zmanjšati obremenitev z devterijem. Uporablja se v omejenih ciklih (npr. 30–60 dni) pod nadzorom strokovnjaka, saj je prehitro znižanje devterija lahko tudi stresno za telo.

Vendar DDW voda ni nujna za zdrave posameznike, ki so izpostavljeni naravni svetlobi, se prehranjujejo sezonsko in uporabljajo naravne načine uravnavanja (svetloba, mraz, gibanje, pravilno dihanje). Telo namreč samo proizvaja “lahko” vodo z nizko vsebnostjo devterija, ko so mitohondriji aktivni in imajo dovolj sončne energije. Zato DDW ni čudežna rešitev, temveč dopolnilo, ki lahko pomaga tistim, ki živijo v izrazito ne-naravnih pogojih – pod umetno svetlobo, z motenim cirkadianim ritmom ali brez stika z naravnimi viri IR svetlobe.

Zakaj moramo v zimskem času biti še posebej pozorni na devterij?

Pozimi imamo:

  • manj UV svetlobe, ki sicer pomaga pri izločanju devterija skozi fotonsko aktivnost v mitohondrijih;
  • več kopičenja devterija v telesu – manj pijemo, manj se potimo, manj se gibamo;
  • več notranjega bivanja in manj stika z naravnimi ritmi (kar zmanjša energijsko strukturo vode v telesu).

Zato mraz pozimi kompenzira pomanjkanje sonca – deluje kot biološki signal, da aktiviramo “zimskI način” presnove: več mitohondrijev, več izgorevanja maščob, manj devterija v celicah.

Ko telo izpostavimo mrazu (hladni tuši, ledene kopeli, CT), pride do več ključnih procesov:

  • Zmanjšanje porabe kisika in povečanje maščobnega metabolizma – pri izgorevanju maščob nastaja mitohondrijska voda, ki ima zelo nizek delež devterija (manj kot 120 ppm). To pomeni, da telo samo proizvaja “lahko vodo” (DDW).
  • Hlad aktivira rjavo maščobo (BAT) in UCP1 proteine, ki sproščajo toploto brez tvorbe ATP. Ta proces posredno porablja vodo z nizkim devterijem in pomaga telesu odstranjevati težko vodo.
  • Kri se prerazporedi v notranjost, s čimer se mitohondriji v vitalnih organih še dodatno “okopajo” v notranji vodi, ki jo sami tvorijo – to je biološko čista DDW voda.

Torej, mraz ne odstrani devterija neposredno iz vode, ki jo pijemo, ampak pospeši notranjo proizvodnjo “lahke vode” in izboljša sposobnost telesa, da težko vodo presnovno izloči.

Ali je CT (cold thermogenesis – hladna termogeneza) potrebna, če pijemo izvirsko vodo?

Če bi pili res naravno nizko-devterijsko vodo (npr. 130 ppm ali manj), bi bila potreba po CT manjša, ker bi vnos težke vode že bil minimalen.
Vendar v praksi:

  • večina izvirov v Sloveniji ima okoli 145–150 ppm (kar je še vedno precej visoko),
  • zato je CT odličen biološki kompenzacijski mehanizem, ki telesu pomaga “raztovoriti” presežek devterija, ki pride iz hrane, vode in okolja (umetna svetloba, EMF, manj naravne svetlobe …).

Zaključek in povabilo

Voda, ki jo pijemo, ni le “čista” ali “okusna” – je nosilka informacij, energije in izotopov, ki vplivajo na naše biološke procese. Če zaužijemo vodo z višjim deležem devterija, naše mitohondrije delajo težje, energija upade in regeneracija je manj učinkovita. V Sloveniji imamo prednost – izbiro izvirskih vodnih virov, bogate narave in vodnih sistemov, ki omogočajo dostop do bolj kakovostne vode.

Če želiš narediti korak naprej in dejansko optimizirati vodo, svetlobo, prehrano in gibanje v skladu s svojo biologijo, te vabimo, da se pridružiš programu Svetlobni DNK ali po meri izdelanemu Kvantnemu življenjskemu protokolu. Dobil/a boš individualiziran načrt, kako izkoristiti vodo (in njen izotopski profil), mraz, jutranjo svetlobo, sezonsko prehrano in gibanje za izboljšanje mitohondrijske energije, zdravja in vitalnosti.

Ne pijej le vode – pij informacijo, energijo in življenje.

Posted on by — Leave a comment

Hujšanje jeseni je kot plavanje proti toku narave

Jeseni mnogi začutijo željo po “resetu”: manj jesti, več vaditi, spet spraviti telo “v red”.
A če poslušaš naravo – in ne fitnes industrije – hitro ugotoviš, da je to eden najslabših trenutkov za hujšanje.

Ko se svetloba začne krajšati, listje odpada in zrak postane težji, telo ne kliče po izgubi, temveč po shranjevanju.
Ne zato, ker bi bilo “leno”, ampak ker zna preživeti v ritmu narave.

1. Jesen ni čas za izgubljanje, ampak za polnjenje baterij

Ko se dnevi krajšajo, UV svetloba izgine, sonce je nižje in spekter svetlobe se spremeni.
Ta svetlobni signal našim mitohondrijem pove:

“Prihaja mraz in tema — shrani energijo!”

Če takrat začneš omejevati kalorije, zmanjševati maščobe ali izvajati dolge vadbe za “hujšanje”, telo to zazna kot stresni signal.
Reagira tako, da dvigne kortizol, zmanjša ščitnične hormone in upočasni presnovo, da “preživi”.

Rezultat ni vitkost, ampak zadrževanje vode, hladne roke in noge, motnje spanja in občutek lakote, ki se ne konča.

Jeseni narava ne dela napake, ko nam še vedno daje sadje, čeprav se svetloba že krajša. Ravno nasprotno — to je prehodna faza med dvema energetskima paradigama: poletno (visoka svetloba, višji devterij, večji vnos OH) in zimsko (nizka svetloba, visoke maščobe, regeneracija mitohondrijev).

Jesenski plodovi, kot so jabolka, hruške, slive, grozdje, so polni vodika in kisika, ki pomagata “ugasniti” mitohondrijsko toploto po poletju in telesu sporočata: “umiri se, shrani, regeneriraj.”

Jeseni se fotoni svetlobe spremenijo – več je rdeče in infrardeče svetlobe, manj modre.

Sadje, ki dozori v tem spektru, programira svoje molekule za počasnejše presnovne procese – torej energijo, ki nas ne požene, ampak umiri.

Zato je jesen naravni most med svetlobo in temo, med aktivnim in regeneracijskim metabolizmom.

2. Telo ni leno – je izjemno pametno

Narava ne dela napak.
Jeseni telo želi dvigniti leptin (hormon sitosti in presnove) in povečati inzulinsko občutljivost – da lahko učinkovito shrani energijo za zimo.

Ta maščoba ni sovražnik, temveč zaščitni sloj:

  • ohranja toploto,
  • vzdržuje hormonsko ravnovesje,
  • in predstavlja gorivo za zimo.

Ko to fazo preskočimo, telo pozimi nima več vira energije in začne razgrajevati lastno mišično maso.
Posledice so izgorelost, padci imunosti, hormonske motnje in nespečnost – tipične “zimske” težave modernega človeka.

3. Pravo hujšanje se zgodi pozimi – naravno

Ko pride mraz, narava sproži čudež.
Z nižjimi temperaturami, stikom z mrazom in IR svetlobo iz snega se v telesu aktivira rjava maščoba (BAT) – presnovno tkivo, ki proizvaja toploto in kuri energijo.
To ni “kalorijsko hujšanje”, ampak mitohondrijsko ogrevanje.

Ko se telo sreča z mrazom, se sproži proces imenovan cold thermogenesis (CT) – hladna termogeneza.
Ta stimulira mitohondrije, da iz maščobe ustvarjajo toploto (ATP se spremeni v toploto in elektrone), kar povzroči:

  • povečanje števila in učinkovitosti mitohondrijev,
  • izboljšano občutljivost na inzulin in leptin,
  • in prehod iz glukoze na beta-oksidacijo maščob kot glavni vir energije.

Z redno izpostavljenostjo mrazu (hladne prhe, ledene kopeli, dihanje, hoja v naravi) telo postaja:

  • bolj presnovno fleksibilno,
  • manj lačno, ker deluje stabilno na maščobno energijo,
  • in manj vnetno, saj se v hladnem okolju zniža oksidativni stres.

Hkrati CT poveča delovanje rjave maščobe, ki začne “kuriti” bele maščobne celice – to pomeni, da telo dobesedno pretvarja skladiščno maščobo v ogrevalno energijo.
In to je naravni način izgubljanja teže, ki ne zahteva volje, temveč razumevanja biologije.

Če povzamemo biološki cikel:

Poleti → svetloba in ogljikovi hidrati gradijo energijo,
Jeseni → shranjujemo,
Pozimi → kurimo in regeneriramo,
Spomladi → razstrupljamo.

To je kvantno inteligentno hujšanje – brez boja, štetja kalorij ali odtegovanja.

4. Kaj torej narediti jeseni?

Namesto da telo izčrpavaš, ga podpri.

Jesen je čas za polnjenje baterij – z mastno, sezonsko, lokalno hrano, z več spanja, manj modre svetlobe in z mehkim prehodom v mraz.

Tako se pripraviš na zimo, ko lahko z mrazom, svetlobo in usklajenim ritmom začneš naravno kuriti maščobo, brez odpovedovanja in izčrpanosti.

5. Rešitev: Kvantni življenjski protokol

Če želiš to narediti premišljeno in v skladu s svojo biologijo,
lahko začneš z osebnim Kvantnim življenjskim protokolom ali programom Svetlobni DNK.

V njem dobiš:

  • popolnoma individualiziran jesensko-zimski (ali spomladansko – poletni) načrt,
  • dnevni svetlobni in prehranski ritem,
  • in smernice, kako z mrazom, hidracijo in naravno svetlobo uravnovesiti leptin, hormone in mitohondrije.

Ne gre za dieto, ampak za ponovni stik z ritmom narave – kjer telo samo najde svojo obliko, toploto in vitalnost.

Posted on by — Leave a comment

Devterij – skriti zaviralec energije v našem telesu

Uvod: ko »težka voda« postane del vsakdana

Večina ljudi še nikoli ni slišala za devterij, čeprav ga vsak dan vdihavamo, pijemo in jemo. Gre za težjo obliko vodika – izotop, ki v jedru poleg protona vsebuje še nevtron. Ta drobna razlika pomeni, da je devterij približno dvojno težji od običajnega vodika, kar spremeni njegovo obnašanje v vodi in bioloških procesih.

V majhnih količinah je devterij del naravnega okolja. Toda ko se zaradi sodobnega načina življenja v telesu začne kopičiti, postane tihi zaviralec našega zdravja – upočasnjuje mitohondrije, zmanjšuje energijo in pospešuje staranje.

Zato danes vrhunski biokemiki, zdravniki in biohackerji govorijo o novem parametru zdravja – deuterium management.
To je most med kvantno biologijo, prehrano, svetlobo in našim vsakodnevnim počutjem.

Kaj je devterij?

Devterij je težja oblika vodika, ki ima v jedru en proton in en nevtron – in prav ta dodatni nevtron spremeni njegovo vedenje v telesu. Čeprav se zdi razlika minimalna, ima na biološki ravni izjemno velik vpliv. Preveč devterija v celičnih mitohondrijih dobesedno “upočasni” energijsko proizvodnjo, saj večji atom otežuje vrtenje ATP sintaze – turbine, ki ustvarja energijo (ATP).

Zdravo telo zna devterij naravno filtrirati, toda sodoben način življenja – umetna svetloba, procesirana hrana, pitna voda iz vodovoda in kronično pomanjkanje sončne svetlobe – ta mehanizem poruši. Posledica je počasnejša presnova, več vnetij, utrujenost, neplodnost in prezgodnje staranje.

Zmanjšanje devterija pomeni vračanje k naravnemu ritmu: lokalna sezonska hrana, gibanje zunaj, spanje v temi, hladna terapija, sončna svetloba in pitje nizko-devterijeve vode (če je to potrebno). Cilj ni popolna izločitev, ampak ponovno vzpostavljanje biološke ravnovesne točke, kjer mitohondriji spet delujejo s polno močjo.

Voda, ki jo pijemo, vsebuje mešanico vodikovih izotopov: večinoma lahki vodik (protium, H), manjši delež pa devterij (D ali ²H).
Povprečna koncentracija v pitni vodi je približno 150 delcev devterija na milijon (ppm). To se zdi malo, a biološko je ogromno – ker vsak cikel ATP sintaze v naših mitohondrijih deluje na osnovi pretoka protonov (H⁺). Če se mednje vrine težji devterij, “turbina” ne deluje več tekoče.

Rezultat?

  • Manj ustvarjenega ATP (energije)
  • Več oksidativnega stresa
  • Počasnejša presnova in regeneracija
  • Zmanjšana celična komunikacija

Mitohondriji, ki so preobremenjeni z devterijem, dobesedno “zaspijo”.

Kako sodobno okolje poveča vnos devterija

Naravni svet ima svoje ravnovesje: voda, ki nastaja v rastlinah in v živih bitjih, ima nižjo vsebnost devterija – še posebej v hladnih, suhih območjih. A moderna civilizacija je to ravnovesje obrnila:

  • Pitna voda iz vodovoda in plastenk pogosto vsebuje višje ravni devterija.
  • Industrijska in tropska hrana (sadje iz daljnih krajev, procesirani izdelki) ima višjo vsebnost D.
  • Pomanjkanje sončne svetlobe zmanjšuje naravno zmožnost telesa za filtracijo devterija preko mitohondrijev.
  • Kronično ogrevanje, umetna svetloba in premalo gibanja znižujejo signal “naravne zime”, v kateri telo naravno kuri maščobo in zmanjšuje devterij.

To pomeni, da današnji človek živi v okolju, kjer je prekomeren devterij postal stalni spremljevalec kronične utrujenosti.

Kaj pa v naravi? Največ devterija je v:

  • morski vodi (najbolj stabilen rezervoar),
  • rastlinah C3 fotosinteze (zrna, stročnice, krompir, večina sadja),
  • tropskem sadju

Znaki presežka devterija v telesu

Čeprav ga ne moremo neposredno občutiti, se presežek devterija izraža skozi številne subtilne (in kasneje zelo konkretne) simptome:

  • Stalna utrujenost, kljub počitku
  • Težave s koncentracijo in spominom
  • Hladen občutek v telesu, šibka cirkulacija
  • Motnje spanja, apneja, smrčanje
  • Hormonsko neravnovesje (inzulin, leptin, ščitnica, spolni hormoni)
  • Počasno celjenje in regeneracija
  • Težave s težo (tako hujšanje kot nabiranje)

Mnogi simptomi, ki jih sodobna medicina obravnava ločeno, imajo v ozadju prav to — mitohondrijsko upočasnitev zaradi prevelike količine devterija.

Kje so glavne pasti devterija?

1. Sadje in sladkorji (fruktoza!)

Sadje vsebuje veliko vode in fruktoze → visok devterij
Fruktoza tudi moti delovanje leptina → dvojna past
Še posebej paziti: tropsko sadje, lubenice, grozdje, banane

2. Sokovi, gazirane pijače, rastlinski napitki

Vsi vsebujejo industrijsko vodo → zelo visok D
Še posebej nevarno pri jutranji hidraciji (rastlinsko mleko!)

3. Žita in škrobi

Rastejo v vodi → nabirajo devterij
Vključno z: kruh, testenine, riž, krompir, oves, kvinoja

4. Rastlinska olja

Soja, repica, sončnica, koruza → poleg vnetnih sprožilcev še devterijska bomba

5. Prehranski dodatki iz rastlin in sintetični dodatki

Npr. algni omega-3, rastlinski “proteini”, umetni multivitamini
Če niso testirani na vsebnost devterija → visok riziko

KJE JE DEVTERIJ NIZEK (LOW-D)? – Priporočena živila

Živalska maščoba in organi:

Goveji loj, maslo krav na pašni reji, ribje olje, jetra
Vsebujejo devterijsko izpraznjeno maščobo, kar je super za mitohondrije.

Divje ribe in morski sadeži:

Sardine, skuše, losos (divji), ostrige
Nizka raven devterija + bogati z DHA (pomaga pri njegovi izrabi)

Jajca (eko pašne reje)

Nizka vsebnost D, visoka hranilna gostota

Maslo, mast (goveja, račja, gosja)

Ključne za popravilo mitohondrijskih membran

Hladna voda iz čistih izvirov ali komercialna voda z nižjim devterijem

Voda iz višje ležečih predelov, ledeniška voda, ali DDW (deuterium depleted water) –.

Povzetek:

Največ devterija (nad 150 ppm): tropsko sadje, sladke pijače, žita, predelana hrana.

Srednje (145–150 ppm): krompir, jabolka, zelenjava, mleko, oreščki.

Nizko (130–140 ppm): meso, ribe, maščobe, kislo sadje.

Najnižje (118–125 ppm): MCT olje, maslo, ghee.

Kako zmanjšati devterij v telesu?

1. Naravna svetloba in cirkadiani ritem

Sonce je najmočnejši signal za mitohondrije. Jutranja svetloba aktivira gene, ki uravnavajo vodikove izotope in povečajo naravno proizvodnjo metabolične vode (voda, ki nastane v naših mitohondrijih med oksidacijo maščob – ta ima zelo nizko vsebnost devterija).

Prvi korak: izpostavi se jutranjemu soncu brez očal in zaščite. Naše telo najbolje predeluje devterij v poletnem času, a samo če smo izpostavljeni soncu. Takrat tudi lahko uživamo več sadja ali OH.

2. Hladna terapija (CT – Cold Thermogenesis)

Hlad krepi mitohondrije, ker spodbuja pretvorbo bele maščobe v rjavo, ki je energetsko bolj učinkovita. Ob tem se porablja maščoba – vir najnižjega devterija v telesu.

Svetujejo se kratki potopi ali hladni tuši 2–3x tedensko.

3. Hrana nizka v devteriju

Živalske maščobe, ribe, jajca, sezonska zelenjava in lokalni mlečni izdelki vsebujejo manj devterija kot sadje, žita ali tropski izdelki.
Jej lokalno, sezonsko, in v hladnem delu leta več maščob kot ogljikovih hidratov.

4. Pitje kakovostne vode

Naravni izviri iz gorskih, suhih območij imajo nižji D (pod 145 ppm). Obstajajo tudi komercialne nizko-devterijeve vode (DDW), ki se uporabljajo terapevtsko – vendar jih je smiselno vključiti šele, ko so osnovni bioritmi in prehrana urejeni.

5. Zmanjšanje umetne svetlobe in električnega stresa

EMF in modra svetloba ponoči porušita kvantno koherenco vode v celicah, kar poslabša izločanje devterija.
Nočni red: brez ekranov 1 uro pred spanjem, v spalnici naj vlada tema, tišina in hladen zrak.

Želiš izvedeti še več? 

Zakaj krave in živali instinktivno vedo, katero travo jesti?

Rastline proizvajajo sladkorje preko fotosinteze. Ti sladkorji imajo več devterija (težkega vodika), ker rastline v različnih pogojih (svetloba, vlaga, sezona) vežejo različno razmerje devterij/proti-vodik v svoje tkivo.

Slajša rastlina = več devterija, ker je devterij stabilnejši v vezi z ogljikom.

Živali imajo biološki instinkt, ki zazna, ali v določenem trenutku potrebujejo več energije (sladkorja, več devterija) ali bolj čisto gorivo (manj devterija, več maščob).

Primer: po telitvi krava lahko išče bolj sladkasto travo (več devterija → več hitre energije za mleko). Pozimi pa instinktivno išče bolj grobo, mastno hrano (manj devterija → več toplote, več maščob).


Živali še vedno poslušajo naravo, ljudje pa smo ta kompas izgubili.

Zakaj ima voda na ekvatorju več devterija?

Voda stalno kroži: izhlapevanje → oblaki → padavine → reke → oceani.

Na ekvatorju je več toplote in vlage, zato voda tam hitreje izhlapeva, vendar lažji vodik (H proti D) izhlapeva hitreje kot devterij.

Posledica: na ekvatorju ostaja več devterija v vodi.

Ko pa se vodni tokovi premaknejo proti polom, pride do frakcionacije – lažji izotopi (navaden vodik) gredo prej v paro in v sneg, zato snežnice, ledeniki in polarne reke vsebujejo veliko manj devterija (lahko tudi pod 120 ppm).

Zakaj je devterij sploh dober?

Če bi bil vedno škodljiv, ga evolucija sploh ne bi pustila.

Devterij je težji proton-nevtronski paket – ko se vgradi v molekule, spremeni njihovo vibracijo in stabilnost.

Prednosti:

V rasti (otroci, mladostniki, nosečnice, hitro rastoče rastline) je nekaj devterija dobro → omogoča hitro delitev celic.

Daje “težo” biološkim procesom, da niso prehitri in nestabilni.

Slabosti:

V odraslih mitohondrijih preveč devterija zamaši ATP-sintezo (ker protonski motor raje uporablja H kot D).

To vodi do manj energije, več oksidativnega stresa, hitrejše degeneracije.

Torej: otroci in rastoča bitja potrebujejo več devterija, odrasli za dolgoživost pa manj. Zato ločujemo med:

  • rast → več devterija
  • dolgoživost, mitohondrijska učinkovitost → manj devterija

ZAKLJUČEK

Razumevanje devterija ni le zanimiv znanstveni detajl – je ključ do našega biološkega ritma.

Kadar telo prejema preveč devterija (s sladkorjem, procesirano hrano, tropskim sadjem pozimi ali industrijsko vodo), začne delovati počasneje – kot motor z napačnim gorivom.
Pri otrocih to pomeni manj energije za rast, slabši spanec, dihanje na usta in upočasnjen razvoj živčnega sistema.
Pri odraslih pa vodi v kronično utrujenost, odpornost na leptin, hormonsko neravnovesje in prezgodnje staranje.

A narava ima rešitev: sezonskost, svetloba, voda in maščobe.
Ko jemo tisto, kar zraste v našem okolju, pijemo čisto izvirsko vodo, se izpostavljamo jutranji svetlobi in spoštujemo cirkadiane ritme, naše telo samo izloča presežek devterija.
Tako se aktivira notranji “Svetlobna DNK” – sistem regeneracije, ki združuje sončno energijo, vodo in maščobe v najčistejši obliki.

Prav zato vegetarijanstvo ni biološko smiselno v krajih, kjer tla pozimi zmrzujejo. Rastline v takem okolju naravno mirujejo, vsebujejo več devterija in manj svetlobne energije (fotonev), ki jih poleti shranjujejo v svojih strukturah. V zimskem času človek v teh geografskih širinah ne more dobiti dovolj energije iz rastlin, ker ni sončne svetlobe, ki bi pomagala razgraditi devterij iz ogljikovih hidratov.
V teh pogojih je naše telo evolucijsko prilagojeno na živalske maščobe in beljakovine – hrano z nizkim deležem devterija, ki omogoča, da mitohondriji še naprej proizvajajo čisto energijo tudi brez močnega sonca.
Zato velja preprosto pravilo kvantne biologije: kjer ni listja, ni smisla jesti rastlin. Več o tem..

V programu Svetlobni DNK učimo, kako z naravnimi metodami – svetlobo, sezonsko prehrano, mrazom, dihanjem, gibanjem in pravilno hidracijo – ponovno vzpostaviti to inteligentno ravnovesje.
Ker zdravje naših otrok in nas samih ni vprašanje genetike, temveč svetlobe, vode in energije, ki jih vsak dan izbiramo.

Za tiste, ki želijo iti še globlje, je na voljo Personaliziran kvantni protokol, zasnovan glede na:
– geografsko lego in svetlobne pogoje,
– hormonski in energijski profil posameznika,
– trenutno presnovno stanje (vključno z znaki presežka devterija),
– ritem spanja, izpostavljenost svetlobi in okoljske vplive.

Tak protokol združuje načela kvantne biologije, funkcionalne prehrane in praktične energijske regeneracije – z jasnimi koraki, kako obnoviti mitohondrijsko vitalnost in se uskladiti z lastno biološko svetlobo.

Znanje o devteriju lahko poglobiš z dodatnim PDF-jem o DEVTERIJU, ki je del programa Svetlobni DNK. Tam so tudi odgovori na vprašanja:

  • Ali lahko merimo devterij v telesu in kako?
  • Bi morala industrijska hrana imeti označeno vrednost devterija?
  • Katero so svetovno prepoznani strokovnjaki na področju težke vode?

Posted on by — Leave a comment

Zakaj se telo biološko lahko stara dvakrat hitreje kot piše v rojstnem listu? Odgovor se skriva v haplotipu mitohondrijev..

In zakaj se nekateri otroci rodijo z boleznimi ali šibkostmi, kot da bi bili že stari?

Vsaka celica v tvojem telesu je orkester, dirigent pa so mitohondriji – celične elektrarne. Niso vsi enaki – tvoj mitohondrijski haplotip nosi v sebi zapis, kako dobro prenašaš mraz, kako učinkovito kuriš maščobo in kako hitro se tvoje telo stara. Nekateri haplotipi so kot dizelski motor – počasni, varčni, odporni. Drugi so kot športni avto – hitri, a občutljivi na okolje.

Znanost danes potrjuje, da staranje ni le posledica časa, temveč predvsem tega, kako tvoji mitohondriji predelujejo svetlobo, hrano in kisik. Če živiš v neskladju s svojim haplotipom – recimo, da imaš “arktični motor”, živiš pa v pretopli, umetno osvetljeni sobi – tvoji mitohondriji hitreje opešajo. Če pa okolje uskladiš s svojim genetskim podpisom, lahko staranje upočasniš in dolgo ohraniš vitalnost.

Vsak haplotip je zapisan v mitohondrijskem genomu, ki je drugačen od jedrnega. Ima približno tisočkrat večjo stopnjo mutacij, saj nima enake zaščite in popravljalnih mehanizmov kot naš glavni genom. Prav zato je mitohondrijska DNK občutljivejši na okolje – svetlobo, toksine, prehrano. Pomembno je vedeti, da je mitohondrijski genom podedovan izključno po materini liniji, kar pomeni, da nosimo v sebi energetsko zapuščino naših mam in babic.

GLAVNE MITOHONDRIJSKE HAPLOSKUPINE

Mitohondrijske haploskupine so kot energetski »prstni odtisi« naših prednikov. Nastale so ob migracijah iz Afrike in se razvejale v različne klimatske pasove – zato imajo vsaka svoje prednosti in slabosti.

Kaj pomeni predpona haplo- v besedi haplotip?

“Haplo-” izhaja iz grške besede haplous = enostaven, enojen. Haplotip pomeni “enotna kombinacija alelov (genskih različic)”, ki se dedujejo skupaj kot paket. Pri mtDNK (mitohondrijskem DNK) je haplotip poseben “podpis”, ki pokaže, iz katere materinske linije in iz katere geografske regije izvira tvoj mtDNK.

Kaj haplotip določa?

  • kako učinkovito mitohondriji kurijo gorivo,
  • ali so bolj prilagojeni mrazu ali vročini,
  • koliko hrane potrebuješ,
  • koliko svetlobe preneseš ali rabiš.

1. Haploskupina L

  • Najstarejša, iz Afrike (pred ~150.000 leti).
  • Velika energetska učinkovitost, prilagojena močni sončni svetlobi in stalno toplemu okolju.
  • Manj primerna za mraz, ker proizvaja manj toplote.

2. Haploskupina H (najpogostejša v Evropi)

  • Povezana z migracijami v ledeno dobo.
  • Mitohondriji proizvajajo več toplote in so manj energetsko učinkoviti – kar je bila prednost v hladnem podnebju.
  • Danes v modernem (pretoplem, urbanem) okolju lahko to vodi v hitrejše staranje in vnetja.

3. Haploskupina U

  • Zelo stara evropska haploskupina (tudi pri neandertalcih).
  • Dobra odpornost na mraz in manj intenzivno svetlobo.
  • Nekateri raziskovalci povezujejo s povečanim tveganjem za nevrološke bolezni, če živimo v napačnem okolju (preveč umetne svetlobe, EMF).

4. Haploskupina J

  • Manj učinkovita v proizvodnji ATP → mitohondriji proizvajajo več toplote, manj energije.
  • Dobro za severne klimatske pogoje.
  • Pogosto povezana z dolgoživostjo, če živimo v naravnem okolju, a v modernem lahko pomeni hitrejšo utrujenost.

5. Haploskupina T

  • Srednja Evropa, Zahodna Azija.
  • Nekoliko bolj učinkovita kot H, a še vedno s kompromisom med toploto in energijo.
  • V sodobnem okolju večje tveganje za metabolične bolezni.

6. Haploskupina K

  • Pogosta v židovski populaciji in Sredozemlju.
  • Več toplote, manj ATP – podobno kot J.
  • Povezana z večjim tveganjem za bolezni srca in nevrodegeneracijo, če živimo “izven svojega okolja”.

7. Haploskupina I in W

  • Manj pogoste, razširjene v severni Evropi in Aziji.
  • Energetsko “šibkejše”, zato lahko dajejo prednost dolgoživosti, a z manjšo kapaciteto za visok fizični napor.

8. Haploskupina M in D (Azija)

  • Povezane z jugovzhodno Azijo in Himalajo.
  • Dobra prilagoditev na višino in nizko kisikovo saturacijo.
  • Znanstveno zanimive, ker kažejo posebno odpornost na hipoksijo.

9. Haploskupina A, B, C, X (ameriški staroselci, Sibirija)

  • Migracije prek Beringove ožine.
  • Dobro prilagojene ekstremnemu mrazu in lakoti.
  • Nekatere povezane z inzulinsko občutljivostjo in sladkorno boleznijo tipa 2 v modernem okolju.

Povzetek:

  • Haplotipi niso »dobri« ali »slabi«, temveč prilagojeni okolju prednikov.
  • V modernem, umetnem okolju (preveč toplote, umetne svetlobe, EMF, procesirane hrane) so mnogi v mismatchu → kar pospeši staranje in tveganje za bolezni.
  • Zato je ključno, da svoj življenjski slog (svetloba, hrana, gibanje, temperatura) čim bolj uskladimo z biološko »prtljago«, ki jo nosimo v mitohondrijih.

KAKO UGOTOVITI SVOJ HAPLOTIP?

Testira se z mtDNA haplogroup testom. To ponujajo podjetja kot so 23andMe, Nebula Genomics, YFull, FamilyTreeDNA ipd.

Rezultat ti pokaže tvojo haplogroup (npr. H, U, J, T …), iz tega pa se vidi, ali si bolj:

  • nordijski / hladni tip (npr. haplogroup H, U) – učinkovitejši v mrazu, slabši v tropih, večja odvisnost od hrane,
  • južni / topli tip (npr. haplogroup L, M) – boljši v tropih, slabši v mrazu, lahko z manj hrane, več svetlobne ekonomije.

OSNOVNA RAZPREDELNICA HAPLOTIPOV (POENOSTAVLJENA)

HaplotipGeografski izvorPrilagoditevPotrebeMožni znaki, da ga imaš
Severni (H, U, T, V, J)Evropa, severna AzijaDobra toleranca na mraz, počasnejša presnova, manj UV adaptacijeVeč DHA iz hrane, potreba po živalski maščobiHladne roke/noge, boljši občutek v mrazu kot v vročini, pogosto svetlejša polt
Tropski (L, M, B, F, R)Afrika, Azija, OceanijaDobra UV adaptacija, hitra presnova, manj učinkovita proizvodnja toploteVeč sonca, lažje prenašajo rastlinsko hranoDobro prenašajo vročino, več energije po sončenju, slabša toleranca mraza
Mešani (K, X, I, W)Sredozemlje, Kavkaz, Evropa/Severna AmerikaSrednja pot, delna UV in mraz adaptacijaPotrebujejo tako DHA kot UV stimulacijoZmerna toleranca na mraz in sonce, odvisno od okolja hitro nihanje energije

KAKO SAMI OCENIMO, KATERI HAPLOTIP IMAMO – BREZ GENETSKEGA TESTA?

Samotest za okvirno določitev mitohondrijskega haplotipa

Za vsako vprašanje označi odgovor (A/B/C). Na koncu preštej največ odgovorov in preveri tip.

1. Otroštvo in zgodnje zdravje

Kako si doživljal/a mraz kot otrok?

  • A) Hitro me je zeblo, imel/a sem pogosto hladne roke/noge.
  • B) Lahko sem bil/a zunaj v hladnem brez večjih težav.
  • C) Nekje vmes – mraz sem čutil/a, a ni bil problem.

2. Energija in spanje

Kako si spal/a kot otrok in mladostnik?

  • A) Potreboval/a sem veliko spanja, sicer sem bil/a zelo utrujen/a.
  • B) Z lahkoto sem zgodaj vstal/a, čez dan sem imel/a dovolj energije.
  • C) Občasno sem imel/a motnje spanja ali nihanja energije.

3. Odpornost na stres in bolezni

Kako pogosto si bil/a bolan/a (prehladi, okužbe)?

  • A) Pogosto, imunski sistem je bil šibkejši.
  • B) Redko, hitro sem okreval/a.
  • C) Občasno, brez večjih težav.

4. Hrepenenje po hrani

Katero hrano si vedno najbolj želel/a?

  • A) Topla, kalorična (kruh, testenine, krompir).
  • B) Ribe, morska hrana, sveža zelenjava in sadje.
  • C) Oboje, odvisno od letnega časa.

5. Današnja toleranca na mraz in vročino

Kako se danes odzoveš na vreme?

  • A) Zebe me tudi pozimi v ogrevanem prostoru.
  • B) Dobro prenašam mraz, a vročina mi hitro postane neprijetna.
  • C) Oba ekstrema mi delata težave, bolj mi ustreza zmerno podnebje.

6. Rjava maščoba in termogeneza

Kako hitro se ogreješ po izpostavljenosti mrazu?

  • A) Zelo počasi, pogosto ostanem hladen/a dlje časa.
  • B) Relativno hitro, mraz mi da celo energijo.
  • C) Občasno hitro, občasno počasno – odvisno od kondicije.

7. Oči, koža in svetloba

Kako občutljiv/a si na sončno svetlobo?

  • A) Hitro pordim, sonce me izčrpa, redko porjavim.
  • B) Sonce mi zelo ustreza, hitro porjavim, redko me opeče.
  • C) Zmerno občutljiv/a, lahko sem na soncu z nekaj zaščite.

8. Okolje v odraslosti

Kakšno je tvoje trenutno okolje?

  • A) Večino časa v zaprtih, ogrevanih prostorih, malo naravne svetlobe.
  • B) Veliko zunaj, dostikrat v stiku z vodo in soncem.
  • C) Nekaj zunaj, nekaj notri – odvisno od službe in letnega časa.

Rezultati

  • Če imaš več A → Severni haplotip (prilagojen na mraz, več kalorij, krajše dneve).
  • Če imaš več B → Tropski haplotip (prilagojen na sonce, ribe, sadje, stalno svetlobo in toploto).
  • Če imaš več C → Mešani haplotip (prehodi med območji, prilagodljivost, a tudi večje tveganje za bolezni, če okolje ni skladno).

KAJ POMENI “EPIGENETSKO UTIŠANJE” HAPLOTIPA?

Epigenetsko utišanje pomeni, da se tvoj genetski zapis (haplotip) sicer ne spremeni, vendar okolje, v katerem živiš, odloča, ali se ti geni izražajo ali pa so dobesedno »utišani«. Mitohondrijski haplotip je kot program, ki je bil tisoče let optimiziran za točno določen življenjski slog: npr. severni haplotipi za mraz, dolge zime, veliko živalske maščobe in DHA iz rib; ekvatorialni haplotipi za obilje sonca, močno magnetno polje in stalno povezavo z vodo. Če tak haplotip živi v okolju, ki mu ustreza, bo deloval kot biološka prednost. Če pa človek živi v napačnem okolju (npr. severni haplotip v modernem urbanem mestu brez sonca in brez DHA), se geni, ki bi mu dajali odpornost, ne izrazijo – izgubijo svojo moč. To je epigenetsko utišanje: tvoji notranji gumbi so izklopljeni.

Primer št. 1. Osebni primer (Alja)

V mojem primeru sem podedovala haplotip, ki se naravno dobro odziva na mraz, potrebuje veliko DHA in okolje, povezano z naravo. A sem otroštvo in mladost preživela (kot večina) v modernem urbanem okolju – preveč umetne svetlobe, premalo sonca, premalo mraza in s premalo pravih morskih maščob. Moja mama ima (zgodnjo) Alzheimerjevo bolezen, kar je tipičen znak mitohondrijske disfunkcije in epigenetskega utišanja. Geni, ki bi morali ščititi možgane, se niso mogli pravilno izražati v neustreznem okolju. To pomeni, da moram sama biti še posebej pozorna: čim prej v življenju moram začeti vračati stik z naravnimi signali (še posebej prava svetloba, DHA, mrzla voda, obvladovanje stresa.. in še kaj), da se pri meni ne ponovi ista pot ali pri mojih otrocih.

Kaj to pomeni za moje otroke?

Ker mitohondrijski genom podedujemo po mami, se moja epigenetska izbira življenjskega sloga prenaša naprej – čeprav otroci niso gensko »pokvarjeni«, lahko pridejo na svet že z oslabljenimi mitohondriji, če sem v nosečnosti ali pred tem živela v napačnem okolju. To je razlog, da je moj lasten življenjski slog ključen ne le zame, temveč tudi za moje otroke. Če pazim nase, jim dam možnost, da se njihov haplotip izrazi v vsej svoji moči in da ne bodo zgodaj doživljali bolezni, povezanih z mitohondrijskim staranjem.

Primer št. 2 : Vpliv na zdravje za temnopolte (ekvatorialni haplotip), ki pridejo živet v naše okolje


Mitohondriji temnopoltih so večinoma ekvatorialni haplotipi – to pomeni, da so se skozi tisoče let razvili v območjih z močnim soncem, toploto in obiljem UV svetlobe. Tam so optimizirani za učinkovito odvajanje toplote in visoko oksidativno presnovo. Ko pride tak človek živet v severnejša območja (Slovenija, Evropa, ZDA severno), se znajde v okolju z:

  • manj sončne svetlobe (vitamin D, cirkadiani ritem, fotobiologija),
  • hladnejšimi temperaturami (termoregulacija),
  • umetno svetlobo (disruptiven signal za mitohondrije).

Rezultat: večje tveganje za pomanjkanje vitamina D, inzulinsko rezistenco, debelost, srčno-žilne bolezni, depresijo in avtoimunost. To vidimo v epidemiologiji – temnopolte populacije v severnih državah imajo statistično več kroničnih bolezni.

Ali oseba z ekvatorialnim haplotipom lahko je tropsko sadje pozimi v naših krajih?
To je past, v katero pade veliko ljudi.

  • Ekvatorialni haplotipi so res navajeni na stalno dostopnost sadja in ogljikovih hidratov.
  • A če živijo v Sloveniji pozimi, njihovo telo ne prejema fotonskega signala tropskega sonca, ki bi “odklepal” presnovo za sadje.
    → Če torej pozimi jedo mango, banane ali ananas, v njihovih mitohondrijih nastane mismatch (neskladje) med okoljem in hrano. To povečuje inzulinsko rezistenco, vnetje in pospešeno staranje.

Haplotip je kot “računalniška strojna oprema”, ki se prenese po materini liniji. Epigenetika (svetloba, magnetno polje, hrana, stres, stik z vodo in mrazom) pa je kot “programska oprema”, ki določa, ali bo strojna oprema delovala optimalno ali pa se bo sesula.

 Dr. Jack Kruse bi ti rekel: “Tvoja mama ti je dala darilo – pokazala ti je, kje je haplotip ranljiv. Zdaj imaš šanso, da za svojo linijo to obrneš.”

ZAKAJ SE HAPLOTIPI NE PRILAGODIJO NA UMETNO OKOLJE (MESTA, UMETNA SVETLOBA, EMF)?


Naravna selekcija je počasna – poteka tisoče let. Haplotipi so se v zgodovini prilagodili naravnim klimatskim in svetlobnim pogojem (sever–jug).

Umetno okolje mest (LED luči, nočna svetloba, elektromagnetna polja, procesirana hrana) pa obstaja le nekaj desetletij – to je biološko prekratek čas, da bi nastala prilagoditev.

Poleg tega gre za nenaravne signale (modra svetloba ponoči, EMF), ki jih naravni sistem ne zna dekodirati, zato jih mitohondriji zaznavajo kot stres.

BIOLOŠKI STAROSTNI TEST ZA MITOHONDRIJE (DOMAČI OPAZOVALNIK)

To je preprost checklist, da vidiš, ali so tvoji mitohondriji “mladi” ali “stari”:

 Mladi mitohondriji (ne glede na koledarsko starost):

  • hitro se ogreješ in ohladiš (dober termostat)
  • po spanju imaš visoko energijo brez kave
  • zjutraj lahek občutek v telesu, jasna glava
  • tvoj spanec je globok in regenerativen
  • hladen tuš ali CT ti prinesejo toploto in moč
  • redko zbolevaš, hitro se regeneriraš po naporu
  • dober spomin, pozornost, fokus
  • zdrava koža, lasje, nohti

Stari mitohondriji (tudi pri otroku!):

  • težave z reguliranjem toplote, pogosto mraz ali vročina
  • jutranja utrujenost, brez volje
  • nespečnost, pogosto zbujanje
  • težave s koncentracijo in spominom
  • veliko okužb, počasno celjenje ran
  • pri otroku: razvojni zaostanki, kronične bolezni, alergije
  • pri odraslem: prezgodnje sivenje, izguba las, hitra utrujenost

KDO JE “OČE” MITOHONDRIJSKE ZNANOSTI? JE TO ZNANOST ALI TEORIJA?

Glavna avtoriteta je Dr. Douglas C. Wallace – genetik in raziskovalec, ki že desetletja preučuje mitohondrijske bolezni, mutacije in haplotipe. On je dokazal, da se mitohondrijska DNK deduje izključno po materini liniji in da različni haplotipi določajo prilagoditve na okolje.

Gre za znanost, ne zgolj teorijo – imamo ogromno študij o povezavi med haplotipi, klimatsko prilagoditvijo in boleznimi. Kar pa je novo, je aplikacija teh znanj (fotobiologija, epigenetika, prehranska praksa), kar mnogi še vedno dojemajo kot teorijo, ker uradna medicina tega ne uporablja.

ALI SE OTROK LAHKO RODI S “STARIMI” MITOHONDRIJI?

Da – in to je eden od razlogov, zakaj danes opažamo porast otroških bolezni. Mitohondrijski DNK se prenaša izključno po materi. Če so mitohondriji mame že pred spočetjem oslabljeni (zaradi pomanjkanja sončne svetlobe, preveč umetne luči, stresa, slabe prehrane, toksinov, zdravil …), se to stanje prenese neposredno na otroka. Posledica je, da se otrok rodi z mitohondriji, ki so funkcionalno »stari« več desetletij, čeprav je sam še dojenček.

To lahko pomeni, da otrok že od začetka nima dovolj energijskih rezerv za normalen razvoj in se zato hitreje pokažejo bolezni, ki jih sicer povezujemo s starostjo: rak, tumorji, nevrodegenerativne motnje, avtizem, alergije … pa tudi hipotonost, dihanje na usta, pogosta vnetja..

Ali imajo otroci iste mame lahko različen mtDNK?

Mitohondrijska DNA se deduje skoraj izključno po materini liniji.

Vse jajčne celice matere v osnovi nosijo iste mtDNK sekvence (razen če ima mama v sebi heteroplazmijo, torej mešanico zdravih in mutiranih mitohondrijev).

Če je prisotna heteroplazmija, se lahko zgodi, da en otrok dobi večji delež mutiranega mtDNK, drugi pa manj – to imenujemo “mitohondrijski bottleneck” (ozko grlo med zorenjem jajčnih celic).

Zato otroci iste mame načeloma začnejo s podobnim mtDNK, a lahko obstajajo razlike v odstotkih mutiranih kopij, kar lahko povzroči različne predispozicije.

Zakaj so mitohondriji tako občutljivi?

Mitohondrijski DNK je veliko bolj ranljiv kot jedrni, ker nima zaščite in leži tik ob elektronski verigi, kjer nastajajo prosti radikali. V napačnem okolju (premalo sonca, premalo DHA, preveč umetne svetlobe in elektromagnetnih polj) se zato hitreje poškoduje in »postara«.

  • mtDNK nimajo zaščitnih histonov kot jedrni DNK.
  • Ležijo blizu elektronske verige v mitohondrijih → to pomeni, da jih prosto radikali (ROS) poškodujejo najprej.
  • Če svetloba in temperatura ne ustrezata tvojemu haplotipu, je ROS produkcija še večja → poškodbe se pospešijo.

Med življenjem se v mtDNK kopičijo mutacije in delecije*, kar povzroča heteroplazmijo (mešanico zdravih in poškodovanih mitohondrijev).

Ko delež okvarjenih preseže prag (~60–80 % v določenem tkivu), se pojavijo simptomi bolezni ali staranja.

Staranje je mitohondrijska degeneracija zaradi naraščajoče heteroplazmije. Hitrost tega procesa ni univerzalna, ampak je odvisna od okolja, energije in haplotipa.

dr Kruse: “Aging is a mitochondrial disease.”

Kruse pogosto poudarja, da se mtDNK res stara hitreje kot jedrni DNK, ker je nepopravljen in ker je v epicentru nastajanja prostih radikalov (v elektronski transportni verigi).

Trdi, napačen življenjski slog povzroči, da se mitohondriji lahko postarajo 10-krat hitreje kot bi sicer. (Zato govorimo o otrocih, ki “izgorevajo” že v mladosti).

Dr. Kruse: ni biološka nujnost, da mtDNK izgublja 1/10 na desetletje – to je posledica napačnega okolja. S pravimi signali (sonce, CT, spanec, sezonska hrana, naravni EMF) se lahko ta proces bistveno upočasni.

Kaj so delecije* mtDNK?

  • Delecija pomeni, da se iz mitohondrijske DNK izgubi delček zapisa (nekaj “črk” genetskega besedila).
  • Ker mtDNK nosi navodila za ključne beljakovine v dihalni verigi (kompleksi I–V), delecija pomeni, da teh beljakovin celica ne more več normalno izdelati.
  • Posledica: prizadeti mitohondrij ne more več učinkovito proizvajati ATP → nastane več prostih radikalov → še več poškodb → začarani krog.

ALI EPIGENETIKA VPLIVA TUDI NA IZRAŽANJE NUKLEARNEG DNK, KI JE STABILNEJŠI?

Da, absolutno.

Epigenetika = mehanizmi (metilacija DNK, histonske modifikacije, mikroRNK), ki ne spremenijo zaporedja genov, ampak določajo, ali se ti geni izražajo ali ne.

Ti procesi se dogajajo tako v nDNK kot v mtDNK (čeprav ima mtDNK omejene epigenetske mehanizme).

Epigenetika torej močno vpliva na izražanje nuklearnih genov – zato lahko isti genom daje zelo različne fenotipe glede na okolje.

Ali mitohondrijski genom vpliva na izražanje nuklearnega?

Da. To se imenuje retrogradna signalizacija.

Če se poveča heteroplazmija mtDNK (več mutacij, manj funkcionalnih mitohondrijev), to sproži stresne signale proti jedru.

Posledično se lahko spremeni izražanje nuklearnih genov (vključno z geni, povezanimi z vnetjem, oksidativnim stresom in metabolizmom).

Kruse bi rekel: če mitohondriji ne delajo pravilno, jedro samo “posluša napačne ukaze” in napačno izraža gene.

Nuklearni geni so kot “načrt” za gradnjo telesa. Mitohondriji pa so “energetski nadzorniki”, ki odločajo, koliko od tega načrta se lahko dejansko uresniči.

Če ima otrok genetsko mutacijo* (npr. cistično fibrozo, Downov sindrom …), potem mitohondrijska kapaciteta določa:

  • kako močno se bo bolezen izrazila,
  • koliko bo telo zmoglo popravljati napake,
  • kako hitro bo bolezen napredovala,
  • in kakšna bo kvaliteta življenja.

Primer: dva otroka z isto mutacijo za cistično fibrozo → eden ima blažjo obliko in dolgo živi, drugi pa hudo obliko in zgodaj umre. Razlika je pogosto v mitohondrijskem ozadju (haplotipu, heteroplazmiji, izpostavljenosti svetlobi, materinem zdravju).

To pomeni: nuklearni genom “prižge” bolezen, mitohondriji pa odločajo, kako glasno bo ta pesem igrala.

Torej večja heteroplazmija lahko poslabša izražanje tudi APOE4, ki je nuklearni gen na kromosomu 19 (‘gen za Alzheimerjevo demenco) in okrepi njegov negativni vpliv.

*Katere bolezni pri otrocih lahko pripišemo genetskim mutacijam – nuklearnemu DNK?

To so predvsem klasične genetske bolezni, ki nastanejo zaradi mutacij v jedrnem genomu: Downov sindrom (trisomija 21) – dodatni kromosom, cistična fibroza – mutacija v genu CFTR, dušenova mišična distrofija (Duchennova, Beckerjeva) – mutacije v genu za distrofin, Fenilketonurija (PKU) – mutacija v genu za encim fenilalanin hidroksilazo, Hemofilija – mutacije v genih za faktorje strjevanja krvi..Še na stotine drugih monogenskih bolezni (Huntingtonova, Tay-Sachs …).

KAKO HITRO SE KVARI mtDNK, ČE NE ŽIVIMO V SKLADU Z NARAVO? KOLIKO GENERACIJ JE POTREBNIH?

Mitohondrijski DNK nima zaščitnih histonov, nima telomer in je izjemno občutljiv na oksidativni stres. Zato se kvari hitreje kot jedrni DNK.

  • Že ena generacija (mama → otrok) lahko pokaže pospešeno staranje: otrok ima manj energije, več alergij, več vnetij, slabšo koncentracijo …
  • Če okolje ostaja slabo (umetna svetloba ponoči, EMF, toksini, pomanjkanje naravne svetlobe, slaba prehrana), se heteroplazmija kopiči eksponentno.

Ocene iz raziskav:

  • 1 generacija: več alergij, več ADHD/ASD, več vnetnih bolezni.
  • 2–3 generacije: večja pojavnost neplodnosti, zgodnje bolezni (npr. avtoimunost že v otroštvu).
  • 3–4 generacije: visoka stopnja degenerativnih bolezni že v mladosti, več prirojenih anomalij, porast umetnih oploditev, ker je naravna plodnost zelo oslabljena.

Dr. Wallace (ustanovitelj mitohondrijske medicine) pravi:
“Ko se heteroplazmija dvigne nad 60–80 %, je bolezen neizogibna.”
Pri sodobnem načinu življenja pa se k tej meji lahko približamo v samo nekaj generacijah.

ALI LAHKO MATERINE PODEDOVANE MITOHONDRIJSKE (DIS)FUNKCIJE IZBOLJŠAMO ŠE ZA ČASA SVOJEGA ŽIVLJENJA? ALI POTREBUJEMO ZA TO VEČ GENERACIJ?

Mitohondriji se lahko popravljajo sproti.

Celice imajo mehanizme, kot so fuzija/fisija (združevanje in razdruževanje mitohondrijev), selekcija boljših mitohondrijev in mitofagija (uničenje poškodovanih).

Z določenimi okoljskimi in življenjskimi izbirami (svetloba, CT (cold termogenesis), prehrana, gibanje, spanje) lahko močno vplivamo na to, koliko zdravih mitohondrijev prevlada v naših tkivih. To pomeni, da “slabi” mitohondriji ne pomenijo nujno življenjske obsodbe.

Epigenetski učinki na jajčne celice

Ženska se rodi s končnim številom jajčnih celic (ki nastanejo že v babici!), vendar se njihovo mitohondrijsko stanje še vedno spreminja glede na okolje, v katerem ženska živi pred in med nosečnostjo.

To pomeni, da če mati spremeni življenjski slog, lahko optimizira kakovost mitohondrijev, ki bodo aktivni v času zanositve.

Popolna “zamenjava” okvarjene mtDNA z zdravo se v naravi ne zgodi hitro, a selektivni pritisk (naravna izbira boljših mitohondrijev) lahko zmanjša obremenitev z mutacijami.

Več generacij

Če so mtDNA mutacije hude in v večini prisotne, jih je težko v eni generaciji povsem odstraniti.

Vendar pa lahko z zdravim življenjem (in s tem, da “dobre” mitohondrije ohranjaš bolj aktivne) močno zmanjšamo breme mutacij, kar se lahko že pri naslednji generaciji pokaže kot boljše izhodišče.

Za popolno “resetiranje” bi v nekaterih primerih res bilo potrebnih več generacij, a že ena generacija sprememb naredi ogromno razliko v izražanju haplotipa in odpornosti otrok.

Torej da, mitohondrijsko funkcijo lahko izboljšamo že v svojem življenju – in s tem vplivamo na kakovost mitohondrijev, ki jih prenesemo otrokom. (Na žalost pa jo lahko tudi poslabšamo!)

KAKO IZBOLJŠAMO MITOHONDRIJSKE FUNCIJE? REŠITVE?

Zdaj vemo da epigenetika ponuja možnost popravljanja mitohondrijskega DNK (za razliko od jedernega oziroma nukleranega). z naravno svetlobo, DHA, stikom z mrazom in vodo ter zmanjšanjem umetnih stresorjev se da funkcionalnost mitohondrijev močno izboljšati. To velja tudi za otroke, ki so se rodili s šibkejšo osnovo.

Poleg tega si pri tem lahko pomagamo s tako imenovanim BIOHACKINGOM, kjer z nekaterimi fizikalnimi triki preoblikujemo (‘hackamo’) okolje v katerem živimo in s tem pozitivno vplivamo na našo biologijo, ne da bi morali pri tem bistveno spremeniti naše življenjske navade. Pri tem se največkrat poslužujemo pripomočkov za RLT oziroma PBM (rdečo svetlobo), pa tudi UV, molekularni vodik, voda brez težkega vodika..

Naše mitohondrije lahko razumemo kot tihe arhitekte življenja – ne le da ustvarjajo energijo, temveč nosijo v sebi tudi spomin in zgodbo naših prednikov. Čeprav haplotipa in osnovne genetske zasnove ne moremo spremeniti, imamo v rokah mogočno orodje: epigenetiko. S svetlobo, hrano, gibanjem in skrbjo za notranje okolje lahko utišamo slabe gene in odpremo vrata zdravju. To pomeni, da nismo talci dednosti – temveč sooblikovalci prihodnosti. Vsaka odločitev danes je investicija v lastno vitalnost in v energijo generacij, ki prihajajo za nami.

Na Vadbeni kliniki vam lahko sestavimo personalizirani Kvatni življenjski protokol prehrane, gibanja, svetlobe, izpostavljenost mrazu.. glede na oceno vašega haplotipa, starosti, spola, težav ki jih imate in glede na letni čas.

Tečaj SVETLOBNI DNK vas bo naučil vse, kar morate vedeti o svetlobi, prehrani in gibanju glede na letne čase za našo zemljepisno širino ter natančno obrazložene protokole domačega biohackinga. Prvi modul si lahko takoj zdaj naložite brezplačno!

Preberi še blog Avtizem nastane že ob spočetju! Svetloba je ključ.