Vse se začne že v maternici, z načinom, kako mati nosi svojega otroka v notranjem okolju, a pustimo zdaj to temo in se posvetimo najpogostejšim napakam, ki jih starši nehote (posnemajoč druge) ponavljajo iz roda v rod.

Ker bi naštevanje in opisovanje vseh faz otroškega motoričnega razvoja in njihovih mejnikov preseglo okvirje tega zapisa, se bom osredotočila le na nekaj najbolj očitnih.

Vsaka faza razvoja je priprava na naslednjo fazo v razvoju. Plazenje, za primer, je faza, ki omogoča razvoj propriocepcije* kolčnega sklepa, ki je po svoji obliki krogličast sklep, sestavljen iz ‘kroglice’ in ‘jamice’. (Propriocepcija* je zavedanje gibanja iz mišičnih, kitnih in
sklepnih virov.) Skozi proces plazenja telo razvija živčni sistem in motorične spretnosti. Zatorej vsak otroški pripomoček (beri = pripomoček za starše), kot je stajica, omejuje razvoj te faze. Kolčni sklep postane optimalno mobilen in njegova ‘jamica’ zavzame optimalno obliko (površino), le če je faza plazenja izpolnjena.

Dojenčki, ki jih ne polagamo na trebuh, ne morejo raziskati ekstenzije od trebuha do glave, kar jim onemogoča naraven razteg hrbtenice in mišice psoas*. (Psoas* edina mišica v človeškem telesu, ki povezuje zgornji del telesa s spodnjim, to je skozi vsa ledvena vretenca in zadnje prsno skozi medenico in notranjo stran stegnenice, pod ‘glavico’ in poseduje biointeligenco.) Otrok naj bi najkasneje do 6 meseca starosti brez večjih težav ležal na trebuhu vsaj nekaj minut.

Veliko otrok se spodbuja k sedenju, stanju in hoji, čeprav še niso zreli za to (beri = ne zmorejo tega sami).

 

Takšno početje vodi k zgodnji ‘zlorabi’ omenjene mišice psoas, ki jo otrok začne uporabljati kot ‘žičnato vrv’ za držanje nog, namesto kot nihalo, ki prenaša informacije nogam. Če povem malo drugače, otroka ne naučimo, da za stanje in hojo primarno uporablja telesno jedro s katerim težo prenaša na kosti, ampak površinske mišice, kar z leti privede do različnih težav, ki jih poznamo v sodobnem svetu. izključno in samo takrat, ko je otrokov centralni živčni sistem razvit dovolj, otrok lahko in bo sam začel hodit (najprej balansirati težo na dveh nogah, potem na eni, šele potem bo shodil in nato tekel).

Če otroku pri učenju hoje ‘pomagate’ z držanjem rokam nad glavo, mu zavirate njegov naravni proces zorenja centralnega živčnega sistema.

Dolgo ‘postavanje’ na nogah, ko kosti še niso zrele, da bi nosile težo otroka, pogojuje nazadovanje nevro-mišičnega razvoja otroka. Prezgodnje postavljanje otroka na noge (ko hrbtenica še nima razvite ledvene krivulje in ko se morajo mišice spodnje trebušne stene še razviti), prisili otroka, da postane ‘mišično odvisen’ od velikih mišic nog in psoasa. Pričakovana starost otroka, ko shodi je med 12 in 18 meseci starosti in ne prej. Ko bo nivo razvojne propriocepcije dosežen, se bo reflektiral tudi v drugih razvojnih dimenzijah, kot so motorične spretnosti, psihološka zrelost in kognitivni razvoj.

Odsvetujemo vam vse ‘poze’ in pripomočke, ki jih vidite na slikovnih prikazih v tem blogu (razen prve slike, ki prikazuje plazečega se otroka v travi).

In še nekaj ponesrečenih pripomočkov ‘za starše’:




Alja Malis

Alja Malis, specialistka za gibanje

Raziščite še več vsebin na temo:

Showing 2 comments
  • Vesna Krajnc
    Odgovori

    Odsvetujete tudi Baby Moon walker? Hvala za odgovor.

    • Alja Malis
      Odgovori

      Vesna, pozdravljeni! Da, odsvetujem. Odsvetujem iz istih navadenih razlogov kot za ostale pripomočke. Najlažje sami pri sebi vemo, kaj je prav in kaj ne, če se vrnemo v čase, ko smo živeli v naravi in se vprašamo? Ali bi tak pripomoček obstajal v naravi? Ne. Ali je prišel na svet v kompletu z ‘opremo’ našega telesa? Ne. Ko se razvija motorični vzorec hoje, želimo čim bolj posnemati okolje narave, da se ne popači. Lp Alja

Komentirajte

0