Pustimo otrokom, da jim je dolgčas! 6 največjih napak, ki jih delamo starši.

Če si niste ogledali te oddaje – intervju z dr. Rankom Rajovićem na RTV in če imate otroke, potem skoraj nimate izbire – če svojemu otroku želite vsaj nekaj dobrega in če mu privoščite normalno (ali nadpovprečno) življenje. Lahko pa si preberete zapiske v nadaljevanju.

KATERE SO NAJVEČJE NAPAKE STARŠEV PRI VZGOJI OTROK (NEKAJ NAJBOLJ IZSTOPAJOČIH)?

1.NAPAKA: Starši pobarvajo sobo za punčke roza in sobo za fantke modro. Ali oranžno – ni važno. Ko se otrok rodi in prvih nekaj mesecev življenja, otrok vidi le kontraste. V enobarvni sobi nima nobenih stimulacij za razvoj možganov. Če ste sobo že pobarvali z eno barvo, ji dodajte zavese in druge detajle v kontrastnih barvah ali z vzorci. Sama osebno sem prve tri mesece uporablja črno-bele kartice z različnimi vzorci in motivi. Glej VIDEO.

2. NAPAKA: Fiksiranje glave. Res je, da novorojenčki še niso zmožni sami držati glave in da jih moramo pravilno podpirati (‘handling’ – glej VIDEO, česa ne početi.), da njihovi možgani dobijo pravilen občutek za propriocepcijo in motorični razvoj. Ampak glava mora biti vseeno mobilna, ne smemo je podpirati tako, kot da bi jo fiskirali z opornico. Če glava ni mobilna, potem se ne morejo povezati ramena vrat in glava. Če se ti ne povežejo dobro, ostanejo neki primitivni refleksi. To pomeni, da se možgani ne razvijajo pravilno. 10% otrok v prvem razredu ima primitivne reflekse.

3. NAPAKA: Otroku ne dovolimo, da hodi. Otroku ne dovolimo, da pada. V Sloveniji so otroci povprečno v vozičkih ali drugih podobnih napravah (‘smart trike.) do tretjega leta. Ko otrok shodi, ni več vozička in ničesar. Otrok mora sam hodit. S tem se razvijajo njegovi možgani. Petletnik bi moral na dan prehoditi vsaj 5 kilometrov! In pri tem procesu otrok tudi pada. Mora padat, ker se mora naučit, kako pasti. Če otroka nenehno varujemo, se ne bo naučil pravilno pasti in si bo ob padcu razbil zobe ali glavo, ker se ne bo znal ujeti na roke. To so resni problemi, ki se pogosto dogajajo. In ne samo da hodi, otrok mora skakati, plezati po drevesih ali plezalih, izvajati rotacije, se vrteti okoli svoje osi in hodit bos! (Poglejte Kekčev film. Otroci so bosi od začetka do konca filma in to v Julijskih Alpah!)

Bodimo otrokom zgled za gibanje. Pokažimo jim, da je gibanje za nas ena izmed glavnih vrednot v življenju. Če tega otroci ne bodo prepoznali v nas, smo jih prikrajšali za nekaj res pomembnega v življenju, kar bo težko nadomestiti.

Otroški možgani se razvijajo z gibanjem. Če pri štirih letih ne zna skočit nazaj, potem bo imel v šoli lahko težave z matematiko. Ugotovili so, da kar 60% otrok pri štirih letih ne zna skočit nazaj. Zakaj je to tako pomembno? Vemo, da rastline nimajo nevronov. Ker se ne premikajo. Tudi morska riba sea squirt, ko se pritrdi na skalo in se neha gibati, poje svoje možgane. Možgani se nam primarno razvijejo zaradi gibanja. Gibanje je pogoj za preživetje. Različni gibi so pomembni za povezovanje različnih možganskih regij. Če otrok ni sposoben skočiti nazaj, nima razvitih določenih živčnih poti!

Naloga staršev je, da poskrbijo, da je otrok do svojega 4-5 leta popolnoma okreten, spreten, da zna skakati, plezati, padati.

Otroci morajo vsak dan malo plezati, se obešati kot opice, teči, se loviti, vrteti se.. in tudi.. padati. Če ne gremo vsak dan na igrišče, si omislimo kaj podobnega doma. Ko bo šel otrok enkrat v šolo, bo prepozno.

PS: Morda vas bo tudi zanimal članek ‘Kako vzgajamo male Tarzane?’

PS: Morda vas bo tudi zanimal članek ‘Kako vzgajamo male Tarzane?’

4. NAPAKA: Mehka hrana do 2 ali 3 leta. Otroke hranimo večinoma z mehko hrano. Obrazne in žvekalne mišice so tako ‘podhranjene’ z gibanjem (‘treningom’) zato se čeljust ne more pravilno razviti. Posledično jezik ne počiva na nebu, sinusi in dihalne poti postanejo ožji, otrok začne dihati na usta (preberi blog o posledicah dihanja skozi usta) in začne razvijati infekcije. Ker se čeljust brez žvečenja trde hrane ne razvije pravilno, ima otrok krive zobe in premalo prostora za modrostne zobe, ki nam jih zobozdravniki zato večkrat pulijo. Takrat se še bolj poruši neravnovesje. saj že brez puljenja šibke žvekalne mišice vplivajo na delovanje vratnih mišic in otrok razvije zamik glave naprej (Preberi članek o ‘vratni grbi’). Centralne telesna os se ukrivi. Ukrivi pa se tudi od spodaj navzgor, saj imajo otroci zaradi premalo gibanja in nenehnega nošenja (trdih) čevljev tudi ploska stopala. (Prebirite si članek o rešitvah za ploska stopala!) To vpliva na prenos sil po telesu in pri tem (vsaj v otroštvu in pri mladostnikih) trpijo kolena – zato imamo toliko pretrganih križnih vezi.

Izguba mlečnih zob zaradi kariesa lahko vpliva na nastanek ‘ideopatske’ (ne ve se vzroka) skolioze!. Ko v ustih manjkajo zobje, gre hrana avtomatično tam, kjer je griz močnejši. Tako potem še ojačamo vzorec asimetrije na eni strani telesa. Močnejše obrazne mišice na eni strani, povlečejo vratne, one povlečejo hrbtne in tako se hrbtenica ukrivi frontalni ravnini (skolioza).

Moja opomba: Ne samo konsistenca hrane, tudi ‘vsebina’ hrane je ključnega pomena za razvoj otroških možganov, imunskega sistema in celega telesa. Otroci pojejo absolutno preveč sladkorja (tudi sladko sadje šteje), škroba, žitnih izdelkov in žal tudi industrijsko pridelane in predelane hrane, ki je polna antibiotikov, pesticidov, glifosfatov in škodljivih dodatkov. (Vas zanima več? Preverite Priročnik Zdravo črevo – Zdravo telo (in možgani).

5.NAPAKA: Ne pustimo, da je otroku dolgčas, igra igrice in gleda TV.

Kaj se dogaja, ko otrok igra igrice? Ustvarja endorfine in dopamin. Otrok tudi pri igri na igralih ustvarja endorfine, ampak veliko manj in veliko več truda/energije mora vložiti v to. Ko otrok igra igrice, se ti hormoni sreče sproščajo non stop (kot droga) in otrok postane nezainteresiran za šport, za branje knjig, igranje v naravi, ker mu ne prinašajo iste doze zadovoljstva. Zakaj bi se trudil, če v desetih minutah dobi celodnevno dozo dopamina? Hkrati mu ob gledanju TV in igranju igric ni potrebno razmišljati. Niti se gibati. Ne razvija niti motoričnih sposobnosti niti kognitivnih. Ponavadi pri tem celo sedi v sključeni drži. In v kolikor ima za igranje na voljo neomejeno časa, se pravi, da nima postavljenih meja, otrok postaja nesamozavesten in nesamostojen.

Novih tehnologij ni potrebno popolnoma izključiti iz otrokovega življenja, ampak mu je treba postaviti zdrave meje in tudi te meje prilagoditi starosti. Predšolski otrok nima kaj delati s telefonom v roki.

Otrokova inteligenca se intenzivno razvija od rojstva do sedmega leta.

Otroci že pri treh letih (ali celo prej) začenjajo razmišljati in povezovati informacije. Če čakamo (s pravilno), da gredo otroci v šolo, smo zamudili.

6. NAPAKA: Starši otroke preveč ščitimo in s tem oviramo njihov razvoj. Če otroci sami opravijo neko delo ali se nečesa sami naučijo (na primer shodijo, se naučijo vozit kolo, se sami obleč..) potem dobijo biološko nagrado v obliki endorfinov in dopamina, hormonov sreče. Ko telo preplavijo endorfini, si to možgani zapomnijo – to so hormoni za krepitev spomina. Zato so ti hormoni ključnega pomena v šoli, da si otroci zapomnijo snov. Vendar se morajo otroci naučiti jih sami ustvariti. Če jim starši nenehno pomagamo in delamo stvari namesto njih, jih s tem prikrajšamo tega pomembnega razvojnega ‘nagrajevalnega’ sistema.

KOLIKO TELEVIZIJE IN IGRIC LAHKO OTROKU PUSTIMO IN NA KAKŠNE NAČIN, DA SE ŠE VSEENO ZDRAVO RAZVIJA?

Dr. Rajović predlaga sledeče: Če že največ pol ure igric/TV med tednom in pred tem še enkrat toliko časa v parku/gozdu (torej eno uro). Med vikendom največ 1 ura risank/igric in vsaj 2 uri v parku kot kompenzacija.

Z GLEDANJEM RISANK IN IGRANJEM IGRIC OTROCI TUDI IZGUBLJAJO SPOSOBNOST KONCENTRACIJE. KATERE IGRE SO DOBRE ZA KREPITEV TE POMEMBNE ŽIVLJENJSKE FUNKCIJE?

Šolski otroci so v povprečju sposobni samo 10 minut čiste koncentracije. Igranje družabnih iger kot so Človek ne jezi se, karte ipd. Tudi šah, vendar če otrok ne izgublja preveč (da mu pustimo zmagovati ni rešitev).

KAJ JE FUNKCIJA IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA?

Da uči otroke informacije se učiti na pamet ali da jih uči povezovati informacije? Nekatere stvari se tudi moramo učiti na pamet, samo tega je samo okoli 10%. Devet od desetih poklicev, ki jih obstaja danes, ni obstajalo pred desetimi leti. Vsak lahko v nekaj sekundah najde (na internetu) formulo za ‘določeno aminokislino’. Dostop do informacij ni več problem. Umetnost jih je povezovati in funkcionalno uporabljati. Otroke moramo izobraževati/vzgajati tako, da se bodo znali prilagajati času in okolici.

Otroci, še posebej predšolski, se morajo učiti skozi igro. Oni naj mislijo, da se igrajo, ampak v bistvu se učijo.

Sama sem lahko ‘zgleden’ primer. V času mojega šolanja (Na FOV sem se vpisala leta 1999) ni bilo še FB, YouTuba, interneta v takšnem pomenu, takrat sem poslala svoj prvi e-mail! Izučila sem se za poklic kadrovika. To delo sem tudi sicer opravljala 8 let. Ampak moj današnji poklic (ki traja že dobrih 5 let), je dobesedno ‘iskanje kvalitetnih informacij in povezovanje le teh v smiselne/funkcionalne celote, ki jih potem prodajam strankam. Ukvarjam se z gibanjem, zdravim življenjem. Poklic sem ‘sama ustvarila’ in se zanj izurila. Ko sem bila majhna, nisem imela risank, igric in veliko igrač. Bilo mi je dolgčas (mama in ata sta se ukvarjala z dvojčkoma) in sama sem si iz papirja izdelovala igrače in ves čas ‘izumljala’ nove igre in stvari. Danes počnem isto. Le na višjem nivoju in od tega živim sebe in svoje otroke.

Doktor v oddaji poda tudi zelo dober primer učenja skozi igro in ne preko suhoparnega naštevanja podatkov.

Primer: Učenje o žirafi. Namesto, da suhoparno naštevamo podatke, koliko je žival visoka, koliko let živi, koliko mladičev skoti, kje živi ipd.. Učenje zapeljemo v dinamično interaktivno igro. In ne boste verjeli, iščemo napačne odgovore! ker skozi njih se učimo. Poglejte..

Zakaj bi se otroci učili skozi suhoparno naštevanje podatkov, če se lahko veliko več in z veliko več zadovoljstva učijo skozi igro? Pomislite samo, kako so se učili otroci naših prednikov. So lovci in nabiralci posedli svoje otroke na hlod in jih učili o lovu in nabiranju? Ne, zagotovo ne. Učili so se skozi gibanje in igro. Tudi mladiči drugih sesalcev se učijo na tak način.

Otroke vprašamo: “Dajmo otroci, to je svetovni rekord! Kaj v povezavi z žirafo je število 11?” Prvi otrok odgovori: “To je višina žirafe.” Starš/učitelj nikoli ne odgovori ‘da’ ali ‘ne’, ampak: “Bravo, Marija, dobro razmišljaš! (Marija je polna endorfinov), ampak nisem rekel dinozaver (in vsi v smeh). Dinozaver je visok 11 metrov.”  (Otroci se nehote naučijo, kako veliki so bili dinozavri in igra gre dalje). “Žirafa samec je visok 6 m, samica pa 5 m. Dajmo otroci, kaj bi še lahko bilo?” “Živi 11 let”, odgovori Ivan. Starš/vzgojitelj/učitelj reče:”Odlično, Ivan! Lepo si to povezal. Ampak ni to to. (in spet vsi v smeh).  Ampak živi 20 let, v Živalskem vrtu celo 28.” (In se o tem malo pogovorimo, nato se ‘predstava’ nadaljuje). Mojca reče: “11 mesecev nosi mladiče!” “Bravo, Mojca, kako si to dobro pogruntala! Človek nosi mladiča 9 mesecev, žirafa, ki je toliko večja, pa 11 mesecev.”(Mojca je polna endorfinov) Ampak, to ni to! (In vsi v smeh). Žirafa nosi mladiče 15 mesecev. Ampak svetovni rekord je pa slonica, ki jih nosi 20 mesecev!” In tako se igra/predstava nadaljuje..  No, da boste vedeli, kaj je odgovor: Žirafino srce tehta 11 kg in je največje srce na svetu!

Na tak način se otroci (radi) učijo in se veliko tudi naučijo!

Problem pri nas je, da otroci nočejo dat odgovora, če niso prepričani. Ker v našem sistemu se nepravilni odgovori kaznujejo. Kakšna je pri nas tipična reakcija, če bi otrok rekel, ‘da je žirafa visoka 11 m? “Marija, kakšna neumnost je to? Pa kje si videla žirafo veliko 11m?  Pa veš koliko je to? Sedi, sedaj ti ne bom dala enke, ampak ko boš naslednjič povedala tako neumnost, boš dobila enko!”

To sem doživela tudi sama v tretjem razredu osnovne šole, česar očitno ne bom nikoli pozabila. Od takrat naprej sem vedno raje molčala, kot da bi vprašala in se ‘potencialno’ zopet osramotila.

Kaj je pomembneje? Odgovor? Ali pot do odgovora? Pot do odgovora – otroka se morajo naučiti mislit!

Problem našega šolskega sistema ni samo v učenju informacij na pamet in ‘iskanju neznanja’, ampak tudi v telesnem ne-gibanju oziroma nepremičnem sedenju.

Ko so anketirali učence od prvega do četrtega razreda, kako radi gredo v šolo, se je izkazalo, da v prvi razred 99% otrok hodi z veseljem. Potem pa z vsakim naslednjim razredom ta odstotek drastično pada. So krivi učenci? Ne. Kriv je sistem. In tudi vzgoja staršev.

Doktor zopet poda zelo praktičen nasvet: Povežite mize in stole z vrvico/elastiko in naredite svojevrsten poligon v razredu. Otroci, ki bodo morali pred tablo, bodo morali ‘preplezati’ čez ovire in ritensko nazaj. Tako si bodo vsi otroci želeli iti pred tablo, učenje tako postane igra, učenci so deležni pozitivnih in nujnih učinkov gibanja na možgane in telo! Tako preprosto in učinkovito – zakaj se tega ne poslužujemo? Kje so ristanci, kolebnice, gumitvist, twister..?

Kolikor šola da, toliko tudi vzame. Nepremično sedenje na stolih ni bilo v naši evolucijski zgodovini nikoli del našega življenja in preživetja. Samo gibanje je bilo pogoj za preživetje. In z gibanjem naše telo najboljše funkcionira. Brez gibanja ni dobrega pretoka limfe, možgani so premalo stimulirani, mišice oslabijo, kostna gostota se manjša ali ne napreduje.. Naštevali bi lahko v nedogled. Želim si, da bi naš šolski sistem to sprevidel in spremenil učilnice v dinamične prostore (lahko tudi v naravi), kjer bi se učenci učili skozi igro in asociacije.

Posledice sedenja so trajne deformacije telesa naših otrok – v obliki slabe drže, plitvega dihanja, slabega mišičnega tonusa, potlačenih notranjih organov (viscere), slabšega pretoka limfe, zamaknjene glave naprej, slabše samopodobe, ne-optimalno delovanje možganskih in spinalnih živcev.

IDEJE VEČ NE OBSTAJAJO. IDEJE SO DANDANES NAJVEČ VREDNE.

Informacij je dandanes na pretek. Le tisti kognitivno sposobni jih znajo med seboj uporabno povezovat in nadgrajevat v nove ideje.

Dejstvo je, da imajo današnji otroci zmanjšane kognitivne in motorične sposobnosti. Prav tako pa slabšo koncentracijo, splošno znanje in žal tudi slabši besedni zaklad

Problem današnjih generacij je, da več časa preživijo znotraj kot zunaj.

Ali veste, da je en otrok v Italiji oslepel na eno oko, ker je imel blago vnetje in mu je mamam dala gazo nanj za deset dni. Deset dni (v času razvoja) oko ni dobilo nobene stimulacije. Kaj se je zgodilo? Otrok je na to oko oslepel! Možgani so ugotovili, da to oko ni v uporabi in so ga ‘izključili’. Zato je tako pomembno, da pomagamo ali vsaj ne oviramo razvoja otrokovih sinaps v možganih, ko se ti še razvijajo (pa tudi kasneje)!

IN ŠE ZA ZAKLJUČEK.. KAJ ŠE LAHKO STARŠI NAREDIMO?

Vsak večer (namesto televizije) preberemo otroku knjigo oziroma slikanico. Ampak ni vseeno, kako beremo. Doktor pravi, da 80% staršev ne zna brati knjig! Knjigo (isto) vsak dan v tednu povemo na malo drugačen način. (v 45 minuti oddaje)  Ta odstopanja v otroku vzbudijo zanimanje in aktivirajo domišljijo. Cilje je, da potem oni nam pripovedujejo zgodbice in se jih sami izmišljujejo.

Možgani bolje delajo (so bolj stimulirani), ko je nekaj nelogično, kot kadar je logično.

Zakaj? Gre za preprost instinkt za preživetje. Če nekaj ni tako ‘kot smo vajeni’, nam lahko preti nevarnost. Možgani se dodatno aktivirajo in skušajo najti pojasnilo. Možgani enako reagirajo ali so dejansko v nevarnosti ali pa gre le za zgodbo. In takšne situacije, nelogične, moramo otrokom čim več ponujati za njihov optimalen razvoj možganov.

Bistvo človeka (razvoja možganov), za razliko od računalnikov in novih tehnologij je, da se naučimo razvijati nove ideje, kreativnost, ustvarjalnost, timsko delo in pomoč drugim. To moramo otroku privzgojiti takoj, ko spregovori, pa do šole oziroma v nižjih razredih osnovne šole. To je prihodnost. Zato poleg staršev (in šole) igra zelo pomembno vlogo tudi vrtec.

Pojdimo vsak dan vsaj za pol ure v naravo, tudi ob slabem vremenu. Otroke povabimo, da sodelujejo pri kuhi in drugih gospodinjskih opravilih. Ni potrebe, da jih ves čas ‘animiramo’.  Prepustimo jih lastni domišljiji in opazujmo, kakšne ideje se rojevajo iz takšnih priložnosti. Postavimo jim meje in ne odstopajmo od njih. Dovolimo jim, da se umažejo z zemljo in blatom, dovolimo jim, da občasno skačejo po lužah.