Prenehajmo sabotirati lastni imunski sistem – Pretirano razkuževanje nosi svoj davek na zdravje

Delovanje imunskega sistema je obširna tema. O tem bi lahko napisali celo knjigo. V tem blogu sem naredila povzetek iz knjige 10 odstotno človek, Allana Collen iz poglavja ‘Vojna s klicami’. (Mimogrede, ta knjiga bi morala biti obvezno branje za vse že v osnovni šolo.)

 

Želela sem napisati sestavek, ki ga lahko razume vsak osnovnošolec oziroma kdorkoli brez kakršnega-koli znanja o delovanju človeškega telesa. Mislim pa, da bi spodnja dejstva moral poznati vsak, ki je ‘nosilec’ imunskega sistema. Vsak človek bi moral vedeti s čim hote ali nehote bojkotira delovanje svojega obrambnega sistema. Dandanes je ta tema zaradi ‘strašnega’ (beri zelo virulentnega) virusa Covid 19 še toliko bolj aktualna in pomembna!

 

Naštela bom nekaj zanimivih dejstev.

 

Večina ljudi nima premalo dejavnega imunskega sistema – temveč nasprotno – njihov imunski sistem je preveč dejaven. To je razvidno iz porasta alergij in avtoimunih bolezni v zadnjih desetletjih.

 

‘Zdravljenje’ alergij je pogosto povezano z z umirjanjem imunskega sistema s kortikosteroidi in antihistaminiki. Večino okužb pa z antibiotiki – čeprav slednji delujejo le na bakterijske okužbe in ne virusne. (Velik delež antibiotikov se predpiše tudi takrat, ko ni potrebe.)

 

Dejstvo je, da človeška mikrobiota spreminja razvoj imunskega sistema. In dejstvo je, da omenjena zdravila spreminjajo ustroj te mikrobiote.

 

To zelo vpliva na sposobnost imunskega sistema za boj proti boleznim. Živali, ki so jim v poskusih dajali antibiotike, so podlegle okužbam virusom. Miši, ki so jih zdravili z antibiotikom, niso mogle premagati virusa gripe, tako močno se jim je spremenila njihova mikrobiota. 

 

Antibiotična terapija nam lahko pozdravi eno okužbo ter nas hkrati naredi dovzetne za drugo.

 

Ali se pri tem vprašate, če jemanje antibiotikov spreminja delovanje imunskega sistema na slabše? Z raziskavo, v kateri je sodelovalo 85.000 bolnikov, ki so dolgotrajno jemali antibiotike za zdravljenje aken, so ugotovili, da je bila pri njih verjetnost za prehladna obolenja in druga vnetja zgornjih dihal 2x večja.

 

Za otroke pa velja, čim več antibiotičnih terapij so prejeli, tem večja je verjetnost za pojavnost astme, ekcema ali senenega nahoda. (Na pojavnost teh bolezni, pa tudi diabetesa in debelosti niso vplivali samo antibiotiki v zgodnji dobi, ko se človeška mikroflora še oblikuje, ampak tudi okrnjena mikrobiota mame, ki je bila preko vaginalnega poroda in dojenja prenesena na otroka, pretirana čistost in premalo stika z zemljo, živalmi, mikrobi iz okolja, odsotnost dojenja, procesirana hrana in preveč sladkorja ter kemije v hrani in okolju v katerem živimo in tudi premalo gibanja – iz knjige ‘Eat dirt in ‘Let them eat dirt’.)

 

 

Higiensko hipotezo iz prejšnjega stoletja so konec stoletja / v začetku zdajšnjega zamenjala nova dognanja o delovanju človeškega mikrobioma.

 

Super čisto okolje ne preprečuje le preprostih nalezljivih bolezni (npr Covid 19), ampak tudi normalno poselitev zdravih mikrobov, naših življenjskih zavezancev. 

 

Zakaj sploh potrebujemo dobre mikrobe (in kaj so)? O tem smo že pisali v blogu o POSTBIOTIKIH. Postbiotiki so produkt probiotikov (dobrih bakterij) s katerimi upravljajo naše telo. S tem ko upravljajo naše telo, pa upravljajo tudi z našim imunskim sistemom.

 

Tukaj se postavlja vprašanje, kako naše telo ve, katerim mikrobom lahko zaupa in katerim ne?

 

Najprej si poglejmo zelo na kratko, kaj sploh je imunski sistem in kako deluje:

 

Imunski sistem upravlja ekipo različnih vrst obrambnih celic. Vsaka ima svojo nalogo pri zaznavanju nevarnosti tako kot oborožene sile. Makrofagi so vojaki, ki goltajo nevarne bakterije, spominski limfociti B so ostrostrelci, ki merijo v specifične tarče, celice pomagalke (na primer Th1 in Th2) so vezistke, ki druge vojake opozarjajo na napad.

 

Akcije ‘teh oboroženih sil’ sprožijo antigeni, to so majhne molekule na površini patogena. So kot rdeče zastavice, po katerih jih imunski sistem spozna za sovražnika. Zato so morali dobri mikrobi, ki tudi nosijo takšne rdeče zastavice, najti ‘rešitev’, kako prepričati imunski sistem, da so njegovi zavezniki.

 

Niso vse imunske celice zadolžene le za ‘napadanje’ oziroma ‘pro-inflamatorne’ aktivnosti. Ker mora obstajati ravnovesje, potrebujemo tudi ‘anti-inflamatorne’ akcije. Za slednje so zadolženi nedavno odkriti regulatorni limfociti T. Slednji pomirjujoče vplivajo na napadalne krvoločne pripadnike imunskega sistema.

 

Čim več T regulativnih celic imamo, tem manj odziven je imunski sistem in obratno, čim manj jih je, tem bolj agresivno se odziva. (Manj oziroma ravno prav odziven imunski sistem je tisto, kar potrebujemo. Ne želimo si preveč aktivnega.)

 

Osupljiv je nov dokaz, ki potrjuje, da T regulatorne celice ne upravljajo človeške celice, ampak mikrobiota, ki s temi celicami upravlja kot s kmeti na šahovnici. 

 

Z manipulacijo števila zatiralskih celic, si zagotavlja preživetje. Vendar se nam ni treba bati – v dolgi so-razvojni zgodovini z mikrobioto smo se naučili živeti v sožitju.

 

Zgleda, da pripadnice koristne mikrobiote razvijejo posebno geslo, ki ga poznata le ona in imunski sistem. Ta gesla so kemične spojine (kot na primer polisaharid A – PSA), ki ga izločajo v drobnih kapsulah. Te kapsule goltajo imunske celice v debelem črevesju. PSA v njih aktivira T regulatorne celice. To prepreči napad imunskega sistema na te dobre bakterije v nas.

 

Večjo skrb vzbuja okrnitev mikrobiote, ki jo hote ali nehote zatiramo z modernim načinom življenja (z industrijsko prehrano, preveč sladkorja, pesticidi, kemikalijami, zdravili, stresom, premalo gibanja, sončne svetlobe, premalo spanja..).

 

Kaj se dogaja z našim telesom, da nas imunski sistem ‘ne ščiti dobro’ pred virusi kot so Covid 19?

 

Vse se začne na naših ‘mejnih frontah’. Predstavljajte si našo državo in njene državne meje. Če pride do napada tujih sil, država pošlje vojake in policijo na obmejna območja, da jo zaščitijo. Enako imamo v svojem telesu takšna mejna področja. Glavna meja potek skozi prebavno cev. Ta cev je zunanjost sredi našega telesa. Zelo dobro mora biti zaščitena, da preko nje ne pridejo vsiljivci (patogeni) v naše telo. Druga mejna področja so še koža, nosna sluznica, grlo (ki je v bistvu del prebavne cevi), nožnica, celo pljuča. 

 

 

Problem nastane, ko naša glavna meja, črevesna stena, postane (preveč) prepustna. Črevesna stena v bistvu mora biti prepustna, ampak selektivno, v telo mora spuščati hranilne snovi ali nazaj v črevo vodo, če mora odplakniti kaj škodljivega (driska).

 

Italijanski gastroenterolog, Alessio Fasano iz splošne otroške bolnišnice v Bostonu, je nedavno odkril obstoj človeške beljakovine zonulin, ki nadzoruje prepustnost črevesne stene..Če je zonulina preveč, se verige razrahljajo, celice razklenejo, zato lahko večje molekule prehajajo iz črevesja v kri (ali limfo) in obratno. Fassano je raziskoval delovanje kolere, a ker je bil pediatrični zdravnik, ni mogel mimo vse pogostejše pojavnosti celiakije.

 

Kako je zonulin oziroma preveč prepustna črevesna stena povezana z imunostjo?

 

Če je naša mikrobiota normalna in zdrava, so verige na svojem mestu, celice pa trdno povezane. V telo ne prepuščajo ničesar, kar bi lahko ogrozilo naše zdravje. 

 

Če pa se poruši njeno ravnovesje (ob slabi prehrani, jemanju zdravil, veliko stresa, premalo spanja ..itd), potem črevesna stena postane preveč prepustna.. Kako?

 

Fassano je raziskoval zakaj gluten sproža celiakijo. Bil je prepričan, de je težava povezana z imunskimi celicami. Torej je moral gluten preiti skozi črevesno steno, da je lahko razdražil imunski sistem. Ampak kako? Gluten je prevelika molekula za prehajanje črevesne stene. Doktor je ugotovil, da imajo vsi njegovi bolniki s celiakijo prepustno črevo (in prevelike količine zonulina), da gluten tako prehaja v telo in tam draži imunski sistem – kar se odraža kot ‘napad oboroženih sil’ (taki napadi se v telesu imenujejo vnetja oziroma ‘proinflamatorne’ reakcije oziroma alergija).

 

Čezmerno prepustno črevo pa še zdaleč ni problem le celiakije. Še posebej prepustno črevo imajo ljudje s sladkorno boleznijo tipa I. Tudi debelost je povezana s tem. (Kako debelost nastane zaradi prepustnega črevesja, je natančno razloženo v priročniku Zdravo črevo – zdravo telo (in možgani)).

 

S spiskom težav, ki jih lahko pripisujemo prepustnemu črevesju bi lahko nadaljevali skoraj v nedogled.. depresija, akne, fibromialgija, črevesne vnetne bolezni, artritis, Alzheimerjeva bolezen, demenca, Parkinsonova bolezen, vse avtoimune bolezni..

 

Gre za to da se ob pojavi ‘sindroma prepustnega črevesja pojavijo velika vnetna žarišča po telesu in da nepovabljeni ‘priseljenci’ prihajajo v naše telo (patogeni organizmi, ostanki mrtvih bakterij, neprebavljeni delci hrane) in tudi v možgane. (Kako pridejo v možgane smo pisali v blogu Vpliv hrane na razvoj in delovanje možganov)’ .

 

Problem velikih vnetnih žarišč je, da se ‘vojska’ stalno bojuje na teh frontah (preveč razdražen imunski sistem), ki dejansko ne predstavljajo prave grožnje za naše telo, primanjkuje pa je tam, kjer je res potrebna – na primer, ko virus Covid 19 vstopi skozi dihala v naše telo.

 

In kaj ljudje počnemo, da bi preprečili okužbe? 

 

Ukvarjamo se z dezinfekcijo in izolacijo, namesto da bi na prvem mestu poskrbeli za ‘trdnost’ naših telesnih mej.

 

Pa si poglejmo, kako razkuževanje še poslabša že slabo stanje

 

Največja ironija pretiranega razkuževanja in dezinfekcije je v tem, da je za zdravje potrebno več mikrobov, ne manj.

 

Našemu imunskemu sistemu grozi neskončna vojna. Pa ne zato, ker bi ga napadalo več sovražnikov, ampak zato ker po eni strani izgubljamo dobre vojake in na drugi strani prekomerno aktiviramo nepotrebne enote vojsk na mejnih področjih (črevo, koža, dihanje skozi usta pod maskami..), da gasijo vnetne požare, ki se kronično prižigajo po celem telesu.

 

Ko si ‘le’ z milom in toplo vodo – brez protibakterijskih sredstev – temeljito umijemo roke, se morebitnih škodljiv mikrobov ne znebimo tako, da jih ubijemo, ampak da jih fizično odstranimo. V bistvu s tem, ko odstranimo maščobo s kože, odstranimo tudi snovi, katerih se držijo. 

 

Enako velja za čiščenje površin. S čiščenjem kuhinjskega pulta odstranimo ostanke hrane s katerimi se hranijo škodljive bakterije. Mikrobov s tem ne pobijemo in to tudi ni potrebno. Z dodajanjem protibakterijskih sredstev ne dosežemo ničesar.

 

Protibakterijska sredstva so zmagoslavje oglaševanja in domnev nad znanostjo. Zakaj?

 

1. Številne patogene bakterije ustvarjajo spore, ki mirujejo dokler nevarnost ne mine, ne glede na to, katero kemično snov uporabimo.
2. Kaj pomeni trditev, da pobijejo 99,9 % bakterij? Testi sploh niso bili opravljeni na ljudeh, ampak v majhnih lončkih z mili, kjer so bakterije namakali veliko dlje, kot si mi razkužujemo roke. Vemo, da na tako majhnem vzorcu ni moč dokazati ničesar. Kot pravijo znanstveniki: “Odsotnost dokaza še ni dokaz (o odsotnosti)”.
3. Te deklaracije tudi ne navajajo, katere seve bakterij pobijejo. 99,9% se nanaša na delež pobitih bakterij posameznega seva, ne pa na splošno.

 

Kaj se zgodi, ko si roke razkužimo z razkužilom namesto, da bi jih 15 sekund umivali z milom in toplo vodo?

 

Na prvem mestu znatno porušimo mikrofloro na rokah. Na račun nastalega nesorazmerja bakterij se pripadniki stafilokokov in streptokokov takoj po razkuževanju razbohotijo, kot reakcija na agresivno čiščenje. Tudi ‘klasično’ umivanje lahko v obliki OKM (obsesivno kompulzivne motnje)  postane enako nevarno. Ravno pri slednjih bolnikih so ugotovili, da so imeli v akutni fazi bolezni tudi vneto žrelo. (Vnetje žrela povzročajo pripadniki rodu streptokokov.)

 

Sama osebno se pri tem vprašam ali to lahko vpliva tudi na okužbo vaginalne flore nosečnice s streptokokom B? Zaradi katerega mora mati dobiti antibiotik (in že v samem začetku predati otroku osiromašeno mikrobiotsko floro) ali pa tvegati morebitno okužbo, v kolikor se predhodno ne testira (ker testiranje ni obvezno)?

 

In to še ni vse. Streptokoki, ki se zaradi pretiranega umivanja rok lahko razbohotijo (tudi v črevesju) lahko začnejo delovati na bazalne ganglije v možganih, kje vplivajo na svojega gostitelja, da še naprej razvija motnjo kompulzivnega umivanja rok – s tem si namreč zagotavlja preživetje (191 – 192).

 

Zato ne preseneča, da je več duševnih oziroma neuropsihiatričnih motenj povezanih z motenim delovanjem bazalnih ganglijev in streptkoki. sem spadajo tudi telesni in glasovni tiki Tourettovega sindroma. 

 

Nekatere študije kažejo, da je pri otrocih verjetnost za pojav tega sindroma (tikov)  14 krat večja, če so se v preteklem letu večkrat okužili s streptkoki. 

 

Povezava pa obstaja morda tudi med Parkinsonovo boleznijo, ADHD in anksiozno motnjo.

 

Če resnično hočemo okrepiti svoj imunski sistem, potem pozabimo na razkuževalna sredstva in posebne prehranske dodatke – poskrbimo raje za bogato in raznoliko mikrobioto in vse ostalo se bo uredilo samo.

 

Protibakterijska sredstva imajo svoje mesto, tako kot antibiotiki. Brez njih ne bi mogli varno izpeljati kirurških posegov. Toda njihovo mesto ni zdravo telo. Obrambni mehanizem proti mikrobom že imamo – imenuje se imunski sistem. Morda bi bilo dobro, če bi ga poskusili uporabljati (in ne bojkotirati).

 

In kako si priskrbimo in ohranjamo zdravo črevesno floro?

 

Zelo kratek in jedrnat odgovor dobite v nadaljevanju, daljšega s konkretnimi navodili in rešitvami pa v priročniku ZDRAVO ČREVO – ZDRAVO TELO (IN MOŽGANI).

 

Najboljši zdravniki za naše zdravje so:

 

1. Zdrava prehrana
2. Zdravo gibanje (Sem spada tudi gibanje na soncu in svežem zraku)
3. Zdrave misli (Sem spada tudi redukcija stresa, meditacija, dihalne vaje..)
4. Zdravo spanje
5. Zdravo dihanje – skozi nos (dihanje skozi nos tvori dušikov oksid, ki je naša antivirusna in antibakterijska zaščita)

 

Želiš prejeti brezplačno video predavanje in priročnika Zdravo črevo – Zdravo telo (in možgani)?

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Komentar *

Ime *

E-pošta *

Spletišče

Shrani moje ime, e-pošto in spletišče v ta brskalnik za naslednjič, ko komentiram.