Večkrat slišim od prijateljic in drugih mamic, da nimajo časa. Časa zase? Za telovadbo? Za karkoli? Sama verjamem, da se čas vedno najde za tiste stvari, za katere imamo dovolj visoko motivacijo, oziroma za tiste stvari, ki so (ali vsaj menimo, da so) nujne. Vprašanje torej ni kako najti čas za telovadbo, ampak kako najti pravo motivacijo.
Moja zgodba
Pot do življenja brez bolečin in željenega videza ni enostavna. Je pa izvedljiva. Sedaj to verjamem! Po skoraj treh letih neznosnih bolečin v križu, končno vidim luč na koncu tunela. Zahvaljujoč Alji Malis.
Pred nosečnostjo sem bila zelo športno aktivna. Po porodu so se stvari precej spremenile. Preden sem ponovno začela s športnimi aktivnostmi, sem se preventivno posvetovala z ginekologinjo, ki je rekla, da naj počakam tistih 6 tednov po porodu, lahko kakšnega več, potem pa kar vse po starem. Tako sem začela teči (po planu tekaškega trenerja), vse dokler me ni tako zelo zadelo v križu, da nisem mogla več niti iz postelje… Prepričana sem bila, da bom malce odležala, pa bo. Ni šlo tako gladko. Bolečine so se z meseca v mesec samo še stopnjevale, tek sem morala opustiti.
Zaradi križa sem šla najprej k splošni zdravnici, nato k fizioterapevtki. Pa ni pomagalo. Zato sem iskala (in plačevala!) rešitve drugje. Bila sem na akupunkturi, akupresuri, kranio-sakralni terapiji, pri kiropaktiku, fitnes inštruktorju, pilates inštruktorju, vseh sort maserjev… Ne morem reči, da ni bilo pozitivnih rezultatov. Vse terapije so nekako omilile ali začasno celo odpravile bolečino v križu, ampak nič ni delovalo dolgoročno. Odločila sem se poskusiti še z Aljino metodo. In punce, metoda DELUJE!
Pri Alji sem pristala, ko sem naključno prebrala njen zapis o poporodnem trebušču in možnih posledicah ob nepravilnem ukrepanju. Mogoče pa bo to pravi odgovor za moje težave, sem pomislila. Napisala sem ji e-pismo, pa sva se dogovorili za srečanje. Po treh obiskih, sem dobila “urnik” vaj, razdeljen na tri dele in sem se sprva kar malce ustrašila kdaj bom našla čas za vse to. Pa sem takoj preusmerila misli na iskanje motivacije. Glavni razlog, da sem poiskala Aljino pomoč, je bila neznozna bolečina v križu. Glavna motivacija zame je torej postala izguba ali vsaj omilitev bolečine.
Po približno dveh mesecih redne vadbe, se je trebuh bistveno zmanjšal in tudi križ precej manj boli. Ja, tisti “nadležni” poporodni trebušček, ki kar ni hotel nazaj na svoje mesto, je sedaj začel plahneti. Priznam, da sem trebuh že malo ignorirala, pa čeprav so me znanci kar naprej spraševali, če sem spet noseča (zelo obzirno, kajne?). Nisem niti razmišljala o tem, da ima prav trebuh veliko vlogo pri bolečinah v križu. Pa ne samo to! Dnevno sem čutila grozno v bolečino tudi v desnem ramenu. Prepričana sem bila, da me boli, ker preveč forsiram desno roko in / ali spim v neugodnem položaju. Alja je opazila, da imam skoliozo, mi dodala nekaj vaj in bolečine v ramenu so se resnično precej zmanjšale. Vse to v samo dveh mesecih! Zveni kot kakšna top-shop reklama, pa ni. To je moja zgodba!
Kako začeti in vztrajati
Priznam, na začetku je bilo kar težko. Vse vaje sem morala vsakič pozorno prebrati, saj če jih ne izvajaš pravilno, pravega učinka ne bo. Pa veste kaj? Že po enem tednu redne vadbe sem jih osvojila v zadostni meri, da sem jih izvajala brez branja navodil. Sedaj porabim deset do petnajst minut na dan. Toliko časa pa menda lahko vsaka od nas najde, kajne?
Kaj pa s tistimi vajami, ki jih je potrebno izvajati trikrat na dan? Sliši se veliko, pa ni. Načinov je več, glede na tip vaje:
- za tiste vaje, ki zahtevajo malce več koncentracije in časa, ustanem deset minut prej, več ni treba. Drugo rundo naredim takoj, ko pridem domov s službe. V kuhinjo sem si prinesla rekvizite (blazino, ruto in žogo) in vaje izvajam med pripravo kosila ali večerje. Zvečer, ko končno vsi odidejo spat, izvedem še tretjo serijo. In je konec.
- nekatere vaje brez večjega prilagajanja urnika, naredim kar tekom dneva. Stiskalnik, dvigalo in vaje za mišice medeničnega dna na primer, delam vsakič, ko se usedem za računalnik, ali, še raje, v avto – če štejem pot v službo in domov, sta to že dve ponovitvi, vmes je treba zagotovo še kam “skočiti” in opravim še tretjo, včasih si dodam še četrto.
- potem so tu še vaje, ki jih opravim doma (včasih tudi v službi) med ostalimi opravili, na primer tiste za prsno hrbtenico in skoliozo. Vaje, ki se izvajajo na tleh izvajam med otroškimi igrami. Moja punčka me je včasih pri tem motila, sedaj pa že “telovadi” z mano in nama je obema lepo. Kakšno vajo lahko naredim tudi medtem, ko jo uspavam, saj to pri nas traja zelooooo dolgo.
Intervalni sprehod je mogoče tisti, ki zveni najbolj “nadležno” pa sploh ni problematičen. Kaj je lepšega kot iti sama ali z otrokom na sprehod v naravo (ali po mestu, če ni druge možnosti)? Sploh se ne zaveš kako hitro mine tistih 30, 40, včasih tudi 60 minut. Ker pri tem uživaš in ne misliš na to, da “moraš narediti ta intervalni sprehod”. In to je druga ključna “skrivnost” pri iskanju motivacije za vaje. Da jih ne razumeš kot neko obvezo, obremenitev, ampak kot sprostitev in razvedrilo. Kot pripomoček za boljše počutje. Pa ne samo fizično, tudi na psiho deluje v enako pozitivni smeri. Prva je (vsaj zame) izguba bolečine, tretja pa (naj bo) pot do lepšega videza.
Kjer je volja, tam je pot
Vse se da, če imaš pravo motivacijo za to. Tudi sama sem polno zaposlena mama, včasih se mi zdi, da nimam časa niti dihat. Pridejo dnevi, ko bi najraje vse poslala nekam. Podobno kot z drugimi dnevnimi opravili, je včasih z vajami. Ne da se mi vsak dan, poleg službe še kuhati in opraviti vsa najnujnejša gospodinjska opravila, ne ljubi se mi vedno se igrati igrice, brati knjige in gledati risanke, ne uživam vsak večer porabiti najmanj eno uro za uspavanje otroka,… Pa je treba. Enako je z vajami. Včasih mi enostavno zmanjka energije in motivacije. Ampak tudi takrat jih naredim. Zakaj? Zase! Ker se dejansko bolje počutim. Ker čutim olajšanje. Ker bolečina popušča. Vsak teden so spremembe vidne!
Konec koncev, kaj se bi zgodilo, če vaj ne bi izvajala? To, da bi bila nezadovoljna z lastnim videzom je še najmanj pomembno. Če sploh je. Bi lažje živela z vsakodnevno bolečino? Bila odvisna od protibolečinskih tablet do konca življenja? Čakala, da se stanje poslabša in me priklene na posteljo? Bi prenesla morebitno operacijo in neskončno dolgo rehabilitacijo po njej? Ne, saj nimam časa niti za en navaden prehlad 🙂
Bo torej kar držalo, da kdor nima časa za svoje zdravje, ga bo moral imeti za svojo bolezen. Mamice, kjer je volja, tam je pot, ne obupajte!
Andreja Saksida BLOG, november 2015
Preveri vsebino edinstvenega slovenskega 90 dnevnega on-line programa POPORODNI PREPOROD, ki poteka kar na facebooku!
